Jedro

Tožena stranka je komanditna družba in kot taka spada med osebne družbe. Skladno z 2. odst. 136. člena ZGD se za komanditno družbo uporabljajo določbe, ki veljajo za družbo z neomejeno odgovornostjo.

Ker ZGD ne vsebuje določb, na podlagi katerih bi odpravnina ob razrešitvi oz. odpoklicu pripadala osebi, ki vodi družbo z neomejeno odgovornostjo, tožnik nima pravice do odpravnine. Ta je skladno z 449. čl. ZDR predvidena le za poslovodjo v d.o.o., ki je kapiatalska družba.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, na podlagi katerega naj bi mu bila tožena stranka dolžna plačati razliko odpravnine, premiji za mesec januar 2001 in mesec februar 2001 ter poračun premije za leto 2000 v skupnem neto znesku

806.210,54 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16.6.2001 dalje do plačila, v 8 dneh in pod izvršbo, po izplačilu akontacije dohodnine in pripadajočih prispevkov od navedenega zneska. Zaradi umika tožbenega zahtevka (pravilno tožbe) za izplačilo regresa za letni dopust v višini 117.298,00 SIT je postopek v zvezi z navedenim ustavilo, poleg tega pa je odločilo, da je dolžan tožnik toženi stranki povrniti stroške postopka v višini 40.027,00 SIT skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje prvostopne sodbe dalje do plačila.

Zoper navedeno sodbo in zoper odločitev o pravdnih stroških se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje oz.

podredno, da ji ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi njegovemu tožbenemu zahtevku. V pritožbi navaja, da sodišče prve stopnje ni dovolj obrazložilo, zakaj meni, da premija ne predstavlja mesečne plače. Premija je dejansko variabilni del plače, kar izhaja iz obračuna tožnikovih plač za posamezni mesec. Sodišče prve stopnje ni obrazložilo ugotovitve, zakaj na bi premijo prosto določilo vodstvo podjetja. Iz prevoda delovne pogodbe izhaja, da pripada tožniku premija največ 12-krat letno. Tožnik prilaga pritožbi še razlago pogodbenega izraza "prosto določiti", iz katerega izhaja, da navedeni pojem pomeni, da podjetje odobri in določi premijo. Tudi iz odgovora na tožbo je razvidno, da je premija predstavljala stimulacijo. Odobritev premije s strani delodajalca se je nanašala na višino oz. način obračunavanja premije, ne pa na pravico do premije. Nepravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da je bila tožena stranka pri številu izplačil premij limitirana le navzgor. Če bi takšno razlogovanje držalo, bi moralo enako veljati tudi za plačo. Tožnik je do odpovedi pogodbe oz. do razrešitve vsekakor pridobil pravico do izplačila premije za januar in februar 2001. Nesporno je, da je bil tožnik razrešen brez krivdnih razlogov, zato bi se morala tožena stranka zavedati vseh posledic tega. Ukinitev oz.

neplačilo premije za nazaj je v nasprotju s sklenjeno pogodbo in osnovnimi obligacijskimi načeli ter ustavo. Sodišče prve stopnje je neutemeljeno zavrnilo tudi tožnikov zahtevek za plačilo vtoževane odpravnine. Tožena stranka je organizirana kot dvojna družba v smislu določb ZGD. Dvojne družbe so kapitalske družbe, tožena stranka pa ni osebna družba v smislu 136. in nadaljnih členov ZGD. Iz odpovedi z dne 19.2.2001 izhaja, da je tožnik opravljal funkcijo direktorja tudi pri komplementarju, torej družbi B. d.o.o. Kolikor je sodišče prve stopnje menilo, da je v zvezi s tem karkoli sporno, bi lahko zaslišalo tožnika, ki bi povedal, da je bil istočasno direktor družbe B. d.o.o. (komplementar tožene stranke), direktor podjetja N. d.o.o. in direktor tožene stranke, pri čemer je bil zaposlen le pri toženi stranki in le pri njej prejemal plačilo za opravljeno delo. V zvezi z navedenim tožnik prilaga tožbi še historična izpiska iz sodnega registra. Ker je bil tožnik zaposlen v kapitalski družbi, mu pripada razlika odpravnine na podlagi 449. čl. ZGD.

Tožena stranka je podala odgovor na pritožbo, v katerem predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijane sodbe. V odgovoru zatrjuje, da je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je tožnikov zahtevek neutemeljen in svojo ugotovitev tudi zadostno obrazložilo.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odst. 350. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 - 2/2004) in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ni storilo in da je na popolno ugotovljeno dejansko stanje sprejelo pravilno materialnopravno odločitev.

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožnikov zahtevek za izplačilo premije na podlagi ugotovitve, da premija, kot izhaja iz dikcije pogodbe z dne 1.11.1996 (A 10), ne pomeni mesečne plače in da je bila tako odobritev premije kot določitev njene višine v izključni domeni vodstva tožene stranke. Pritožbeno sodišče ne soglaša z zgoraj navedenim stališčem sodišča prve stopnje, na podlagi katerega naj bi vtoževana premija ne pomenila dela mesečne plače. Iz plačilnih list tožnika je namreč razvidno, da je tožena stranka v preteklem obdobju tožniku plačila premije obračunala na njegovih plačilnih listih in da je tudi od zneskov teh premij odvedla predpisane davke in prispevke. Glede na to tožnik v pritožbi utemeljeno opozarja, da je premija predstavljala variabilni del plače oz. določeno vrsto stimulacije in sicer poleg fiksno določene plače, ki je bila opredeljena v absolutnem znesku v pogodbi z dne 1.11.1996 (A 10) v razdelku z podnaslovom "Plačilo". Ker pa je bila določitev te premije z ozirom na citirano pogodbo tudi po stališču pritožbenega sodišča prepuščena vodstvu podjetja (premijo prosto določi vodstvo podjetja, tožnik prejme premijo največ 12 x letno) in ker v postopku ni bilo ugotovljeno, da bi obstajali kakršnikoli normativi, ki bi tožniku zagotavljali vsaj minimalni znesek premije oz. izplačilo premije vsaj enkrat letno, je prvostopenjsko sodišče utemeljeno zavrnilo njegov zahtevek iz tega naslova. Pritožbeno sodišče dodatnih pojasnil tožnika iz pritožbe in dokazov, ki so bili pritožbi priloženi z ozirom na določbo 1. odst. 337. čl. ZPP ni upoštevalo.

Pravilen je tudi zaključek sodišča prve stopnje, da tožnik ni upravičen do izplačila vtoževanega dela odpravnine na podlagi določbe v spornem obdobju veljavnega 449. čl. Zakona o gospodarskih družbah (ZGD, Ur. l. RS, št. 30/93 in nadalj.).

Citirani člen je med drugim določal, da pripada poslovodji d.o.o. v primeru odpoklica brez utemeljenega razloga odpravnina v višini največ šestkratne povprečne mesečne plače, ki jo je poslovodja dosegel v zadnjih 12 mesecih, ko je opravljal funkcijo poslovodje, če je bil njegov mandat določen za 4 leta ali dalj.

Navedena določba je bila v ZGD umeščena v VI. poglavje, v katerem so opredeljene značilnosti družbe z omejeno odgovornostjo. Družba z omejeno odgovornostjo sodi med t.i. kapitalske družbe, katerih temeljna značilnost je, da za svoje obveznosti odgovarjajo s svojim premoženjem (torej s premoženjem družbe), ne pa s premoženjem vlagateljev kapitala (družbenikov oz. delničarjev v primeru delniške družbe). ZGD je poleg kapitalskih družb opredelil tudi t.i. osebne družbe, pri katerih je ena bistvenih značilnosti to, da družbeniki odgovarjajo za obveznosti družbe z vsem svojim premoženjem. Med takšne družbe se uvršča družba z neomejeno odgovornostjo, pa tudi komanditna družba. Komanditna družba je družba dveh ali več oseb, od katerih najmanj en družbenik (komplementar) odgovarja za obveznosti družbe z vsem svojim premoženjem, najmanj en družbenik (komanditist) pa za obveznosti družbe ne odgovarja - 1. odst. 136. čl. ZGD. Posebna oblika te komanditne družbe je dvojna družba, pri kateri je edini komplementar družba, pri kateri ni osebno odgovornih družbenikov oz. so vsi komplementarji take družbe (153. čl. ZGD). Z drugimi besedami to pomeni, da je pri dvojni družbi družbenik komplementar družba, ki je po svoji naravi kapitalska družba (katere družbeniki ne odgovarjajo za njene obveznosti s svojim premoženjem). ZGD pa tudi dvojno družbo kot posebno obliko komanditne družbe uvršča med osebne družbe, saj komplementar tudi v primeru dvojne družbe odgovarja za obveznosti te družbe s svojim premoženjem. Če je torej komplementar d.o.o., odgovarja ta d.o.o. za obveznosti dvojne družbe s svojim premoženjem, torej premoženjem d.o.o., ki pa je sicer različno od premoženja družbenikov - vlagateljev kapitala. Na podlagi 136/2 čl. ZGD se za komanditno družbo uporabljajo določbe ZGD, ki veljajo za družbe z neomejeno odgovornostjo, če ZGD ne določa drugače. ZGD posebnih določb, na podlagi katerih bi pripadala odpravnina osebi, ki vodi posle v družbi z neomejeno odgovornostjo, nima. Z ozirom na že omenjeni 2. odst. 136. čl. ZGD za priznanje pravice do odpravnine za tako osebo ni mogoče uporabiti določbe 449. čl. ZGD. Citirana določba namreč ureja položaj poslovodje v d.o.o., ki pa je, kot je bilo že ugotovljeno, kapitalska družba.

Iz izpiska sodnega registra, iz listinskih dokazov, ki jih je v spis vložil tožnik in iz opredelitve tožene stranke, ki sta jo v postopku uporabljala tako tožnik kot tožena stranka, je razvidna firma tožene stranke, ki se glasi: "B. d.o.o., k.d.". Na podlagi

2. odst. 27. čl. ZGD mora firma komanditne družbe vsebovati priimek vsaj enega komplementarja ter označbo "k.d.". Ker je v primeru dvojne družbe komplementar d.o.o., mora vsebovati firma takšne komanditne družbe tudi naziv d.o.o. - komplementarja.

Glede na navedeno je potrebno zaključiti, da je tožena stranka komanditna družba, zaradi česar se zanjo določba 449. čl. ZGD ne more uporabljati.

Ob upoštevanju navedenega je prvostopenjsko sodišče utemeljeno zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek na izplačilo vtoževane odpravnine, saj zanjo tudi po stališču pritožbenega sodišča ni podane pravne podlage. Pritožbeno zatrjevanje tožnika, da je bil tudi direktor komplementarja tožene stranke in direktor podjetja N. d.o.o. pa na zgornjo ugotovitev nima vpliva. Kolikor bi bil tožnik razrešen s funkcije direktorja navedenih podjetij, bi moral morebitno odpravnino uveljavljati od njih.

Ker niso bili podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti pritožbeni razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (353. čl. ZPP), je bilo potrebno pritožbo tožnika zavrniti kot neutemeljeno in potrditi izpodbijano sodbo prvostopenjskega sodišča. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi 1. odst. 165. čl. ZPP. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, sam krije svoje stroške pritožbenega postopka. Pritožbeno sodišče o pritožbenih stroških tožene stranke ni odločalo, ker jih ta ni priglasila.