21. 12. 2005

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž., ki ga zastopa B. B. iz Z., na seji senata dne 29. novembra 2005 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba A. A. zoper sklep Višjega sodišča v Ljubljani št. III Cp 1662/2004 z dne 6. 10. 2004 v zvezi s sklepom Okrajnega sodišča v Kamniku št. I 323/2003 z dne 16. 6. 2004 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Sodišče prve stopnje je zavrglo predlog pritožnika (v izvršilnem postopku dolžnika) za obnovo postopka, v katerem je bila zoper pritožnika dovoljena izvršba za izterjavo 112.238,42 SIT glavnice ter obresti in stroškov postopka. Presodilo je, da na podlagi 63. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (Uradni list RS, št. 51/98 in nasl. – ZIZ) obnova izvršilnega postopka, ki teče na podlagi izvršilnega naslova, ni dovoljena. Pritožnikovo vlogo je obravnavalo tudi kot predlog za vrnitev v prejšnje stanje in ta predlog zavrnilo. Višje sodišče je pritožnikovo pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje. Presodilo je, da je odločitev prvostopenjskega sodišča ne glede na to, ali bi pritožnik sploh lahko zahteval obnovo postopka, pravilna, zato ker pritožnik v predlogu za obnovo ni ponudil dokazov o svoji odsotnosti v času vročanja.

2.Pritožnik v ustavni pritožbi zatrjuje kršitev 2., 23., 25. in 125. člena Ustave. Navaja, da je svoj predlog za obnovo postopka utemeljeval po 3. in po 10. točki 394. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 in nasl. – v nadaljevanju ZPP), sodišči pa nista obravnavali vseh navedb iz predloga. Trdi, da se sodišči nista "ukvarjali" z razlogom za obnovo postopka, določenim v 10. točki 394. člena ZPP, ki ga je pritožnik utemeljeval z odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-135/00 z dne 9. 10. 2002 (Uradni list RS, št. 50/02 in št. 93/02 ter OdlUS XI, 211 – v nadaljevanju odločba Ustavnega sodišča) o neodgovornosti pasivnih družbenikov za obveznosti izbrisane družbe. Višjemu sodišču očita, da se je strinjalo z nezakonito obravnavo predloga za obnovo postopka kot predloga za vrnitev v prejšnje stanje, čeprav slednjega ni nikoli vložil. Opisuje okoliščine v zvezi s svojo odsotnostjo ob vročanju sklepa in meni, da je stališče sodišča, po katerem bi ta dejstva moral dokazovati, nezakonito. Višje sodišče naj bi tudi v celoti prezrlo njegove pritožbene razloge, ki se nanašajo na odločbo Ustavnega sodišča, na pritožnikovo neodgovornost za dolgove izbrisane družbe ter na ugovor po izteku roka. Sklep sodišča druge stopnje je po njegovi oceni protiustaven, ker dopušča nespoštovanje zakonskih določb in odločbe Ustavnega sodišča. Izpodbijana odločitev krši tudi 23. in 25. člen Ustave, saj naj bi pritožniku odvzela pravico, da njegovo neodgovornost za obveznosti izbrisane družbe nepristransko obravnava sodišče. Poudarja, da je izvršilni postopek zoper njega krivičen in protiustaven. Predlaga, naj navedbe, na katere Višje sodišče ni odgovorilo, oceni Ustavno sodišče, saj se pretežno vežejo prav na odločbo Ustavnega sodišča.

B.

3.Ustavno sodišče ni instanca sodiščem, ki odločajo v sodnem postopku, in ne presoja samih po sebi nepravilnosti pri ugotavljanju dejanskega stanja in pri uporabi materialnega in procesnega prava. V skladu s prvim odstavkom 50. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) Ustavno sodišče preizkusi le, ali so bile z izpodbijano sodno odločbo kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine. Ker 2. in 125. člen Ustave neposredno ne urejata človekovih pravic ali temeljnih svoboščin, se nanju za utemeljevanje ustavne pritožbe ni mogoče sklicevati.

4.Očitki pritožnika o tem, da sta sodišči prezrli nekatere njegove navedbe, po vsebini pomenijo zatrjevanje kršitve 22. člena (pravica do enakega varstva pravic) in 25. člena Ustave (pravica do pravnega sredstva). Iz 22. člena Ustave izhaja obveznost sodišča, da vse navedbe stranke vzame na znanje, da pretehta njihovo pomembnost in da se do tistih navedb, ki so za odločitev o zadevi bistvene, v obrazložitvi odločbe opredeli. Zahteva po obrazloženosti sodne odločbe je skupaj z obveznostjo pritožbenega sodišča, da odgovori na pomembne pritožbene navedbe, tudi del pravice do pritožbe iz 25. člena Ustave. Ob upoštevanju navedenih izhodišč se izkaže, da so pritožnikovi očitki v tem delu neutemeljeni. Izpodbijani odločbi namreč vsebujeta odgovore na tiste pritožnikove navedbe, ki so bile za odločitev bistvene. Trditve o vsebini odločbe Ustavnega sodišča ter razlaga o neodgovornosti za obveznosti izbrisane družbe ne morejo biti odločilne za presojo dopustnosti, popolnosti in utemeljenosti predloga za obnovo postopka izvršbe oziroma predloga za vrnitev v prejšnje stanje. Do navedb, ki za odločitev niso bistvene, pa se sodišču ni treba opredeliti. Prav tako ni utemeljen očitek Višjemu sodišču, da ni obravnavalo pritožbenih navedb o ugovoru po izteku roka. Za odločanje o ugovoru po izteku roka je namreč pristojno Okrajno sodišče, ki o tem pravnem sredstvu še ni odločilo.

5.Tudi sicer pritožnik zmotno razume učinek odločbe Ustavnega sodišča, na katero se sklicuje. Sodišči izpodbijane odločitve namreč nista oprli na zakonske določbe, ki jih je Ustavno sodišče s to odločbo razveljavilo.

6.Pravica do sodnega varstva iz 23. člena Ustave je ustavno procesno jamstvo, ki zagotavlja pravico do meritorne odločitve. Tej zahtevi sta sodišči zadostili, saj sta predlog vsebinsko obravnavali. Presodili sta, da pritožnik zatrjevane odsotnosti ni dokazal. Zgolj nezadovoljstvo pritožnika, ker s pravnim sredstvom ni uspel, za sklep o kršitvi pravice do sodnega varstva ne zadošča.

7.Pritožnik oporeka pravni opredelitvi njegove vloge v postopku (ker je bila obravnavana tudi kot vrnitev v prejšnje stanje) in oceni sodišč, da je treba predlogu za obnovo postopka priložiti dokaze. Da bi bili ti pravni stališči sodišč v nasprotju s kakšno človekovo pravico, pritožnik ne izkaže. Za utemeljitev ustavne pritožbe prav tako ne zadošča zgolj dejstvo, da pritožnik procesno pravo razume drugače kot sodišči.

8.Ker z izpodbijanima sklepoma očitno niso bile kršene človekove pravice, kot jih zatrjuje pritožnik, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

C.

9.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS in prve alineje drugega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 93/03 in 98/03 – popr.) v sestavi: predsednica senata dr. Dragica Wedam Lukić ter člana mag. Marija Krisper Kramberger in Jože Tratnik. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata

dr. Dragica Wedam Lukić