Jedro

Trditveno in dokazno breme za ugotavljanje dejstev, ki so ovira za izvršitev tuje sodne odločbe, je na predlagatelju, zato bi ta moral izkazati, da zatrjevane kršitve načela kontradiktornosti ni imel možnosti uveljavljati s pravnim sredstvom v državi izvora.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Predlagatelj mora nasprotnemu udeležencu v 15 dneh od vročitve te odločbe povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 597,31 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

**Dosedanji potek postopka**

1. Predlagatelj je kot razlog za zavrnitev izvršitve tuje sodne odločbe uveljavljal kršitev načela kontradiktornosti. Trdil je, da je bila sodba izdana v njegovi odsotnosti, prav tako mu ni bilo vročeno pisanje o začetku postopka. Sodno odločbo je prvič prejel s sklepom o izvršbi in šele takrat je izvedel, da je na hrvaškem tekel sodni postopek.

2. Sodišče prve stopnje je s sklepom R 56/2022 z dne 20. 1. 2023 zavrnilo izvršitev sodbe Općinskega suda na Reki P-584/2020 z dne 12. 7. 2021, s katero je bilo predlagatelju naloženo plačilo 40.000 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi in plačilo pravdnih stroškov. Zoper to odločitev je nasprotni udeleženec vložil ugovor, ki mu je isto sodišče s sklepom z dne 4. 9. 2023 ugodilo ter sklep z dne 20. 1. 2023 razveljavilo in zavrnilo predlog predlagatelja za zavrnitev izvršitve tuje sodne odločbe.

**Razlogi sodišča prve stopnje**

3. Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu obrazložilo, da se je predlagatelj z izdano sodbo v državi izvora seznanil s fikcijo vročitve oziroma najkasneje v izvršilnem postopku. Predlagatelj ni zatrjeval niti ni predložil dokazov, da bi pred sodiščem v državi izvora izpodbijal sporno sodno odločbo ali da take možnosti ni imel. Trditveno in dokazno breme za ugotavljanje dejstev, ki so ovira za priznanje tuje sodne odločbe, je na predlagatelju. Posledično niso izpolnjeni vsi kumulativni pogoji iz točke b) prvega odstavka 45. člena Uredbe (EU) št. 1215/2012 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. decembra 2012 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah (v nadaljevanju: Uredba Bruselj I).

**Pritožbene navedbe**

4. Zoper sklep z dne 4. 9. 2023 je predlagatelj vložil pritožbo in Vrhovnemu sodišču predlagal spremembo izpodbijane odločitve tako, da se zavrne ugovor nasprotnega udeleženca. Nasprotuje zaključku sodišča, da naj bi bilo dejansko prebivališče znano in vročitev opravljena s fikcijo vročitve. Dejansko prebivališče upniku in sodišču ni bilo znano. Prilaga dokazila, da je v spornem obdobju dejansko prebival v Kranju. Dejansko prebivališče tudi ni bilo na naslovu prijavljene poslovne dejavnosti, ki je zgolj formalen naslov in ne kraj dejanskega opravljanja poslovne dejavnosti. Poudarja, da je fikcija vročitve možna samo na naslovu dejanskega prebivališča, ki ni bilo ugotovljeno, zato niso bili izpolnjeni pogoji iz 45. člena Uredbe Bruselj I. Uveljavlja kršitev pravice do poštenega sojenja. Stališču sodišča, da bi moral v državi izvora uveljavljati pravna sredstva, nasprotuje z navedbo, da že iz same tuje odločbe s potrdilom o pravnomočnosti in izvršljivosti nedvomno izhaja, da ni imel na voljo nobenih rednih pravnih sredstev, ko je prejel sklep o izvršbi. Prav tako nasprotni udeleženec ni dokazal, da bi bila v državi izvora na voljo pravna sredstva. Navedenega ni ugotovilo niti sodišče. Meni, da je obrazložitev sodišča, da naj bi v državi izvora imel na voljo pravna sredstva, pavšalna in nedokazana ter da je zato podana kršitev ustavne pravice do sodnega varstva.

5. Pritožba je bila vročena v odgovor nasprotnemu udeležencu. V odgovoru nasprotni udeleženec opozarja, da so v pritožbi predloženi dokazi o dejanskem prebivanju prepozni, saj bi jih lahko predlagatelj predložil že v postopku na prvi stopnji. Tudi če bi bilo dejansko prebivališče neznano, pravo Unije ne nasprotuje temu, da se izda zamudna sodba, če po opravljenih poizvedbah ni bilo mogoče ugotoviti, kje se tožena stranka nahaja (zadeva Hypotečni banka a. s. proti Udu Miku Lindnerju). Sklicuje se na sklep Vrhovnega sodišča Cp 42/2018 z dne 21. 2. 2019, da pride do kršitve obrambe le, če predlagatelj ravna v dobri veri in stori vse, da bi sodeloval v postopku. Poudarja, da je na predlagatelju dokazno breme, da v državi izvora ni imel na voljo nobenega pravnega sredstva. To bi moral predlagatelj zatrjevati in dokazati že v predlogu za zavrnitev izvršitve tuje sodne odločbe.

**Odločitev o pritožbi**

6. Pritožba ni utemeljena.

7. Uredba Bruselj I v točki b) prvega odstavka 45. člena določa, da se priznanje sodne odločbe zavrne na zahtevo katere koli zainteresirane stranke, če je bila sodna odločba izdana v odsotnosti toženca, če tožencu ni bilo vročeno pisanje o začetku postopka ali enakovredno pisanje pravočasno in na tak način, da bi lahko pripravil obrambo, razen če toženec ni začel postopka za izpodbijanje sodne odločbe, čeprav je imel to možnost. 8. Pravno neodločine1 so navedbe predlagatelja, da vročitev po fikciji ni bila pravilna, ker vročitev ni bila opravljena na naslovu dejanskega prebivališča. V primeru, če je sodba izdana brez udeleževanja toženca, se namreč lahko toženec na obstoj zavrnilnih razlogov po Uredbi Bruselj I sklicuje, če dokaže, da v državi izvora ni imel možnosti izpodbijati sodne odločbe oziroma da s pravnim sredstvom v državi izvora ni mogel uveljavljati, da je bila sodba izdana v njegovi odsotnosti in da je razlog za to v dejstvu, da mu začetno pisanje v postopku ni bilo vročeno oziroma ni bilo vročeno na ustrezen način. Kadar se je toženec seznanil s sodbo in jo je imel možnost izpodbijati, pa te možnosti ni izkoristil, torej nima več ugovora, da ni bil seznanjen z začetkom postopka.2

9. V obravnavanem primeru je torej bistveno, da predlagatelj v postopku pred sodiščem prve stopnje ni zatrjeval (in dokazoval), da po seznanitvi s sporno sodno odločbo ni imel možnosti, da jo izpodbija v državi izvora. Predlagatelj niti v pritožbi ne trdi, da v državi izvora ni imel na voljo dostopnega in učinkovitega pravnega sredstva za uveljavljanje kršitve načela kontradiktornosti. Navaja le, da ni imel na voljo rednih pravnih sredstev, kar naj bi izhajalo iz klavzule pravnomočnosti in izvršljivosti. Vendar določbe Uredbe Bruselj I (točke b) prvega odstavka 45. člena) ni mogoče razlagati v smislu, da mora toženec izkazati, da v državi izvora ni imel možnosti izpodbijati sodne odločbe (le) z rednimi pravnimi sredstvi. To izhaja že iz dejstva, da je v skladu s 43. členom Uredbe Bruselj I dopuščeno, da vročitev odločbe, katere izvršitev se zahteva, ni predpogoj za vložitev zahteve za izvršitev v zaprošeni državi in da je mogoče to odločbo toženi stranki vročiti šele pred prvim izvršilnim ukrepom. Dolžnik se torej najpozneje v postopku izvršitve seznani s tujo sodno odločbo in lahko zoper njo v državi izvora še vedno uveljavlja pravna sredstva. Glede na navedeno se Uredba Bruselj I ne omejuje na vložitev pravnih sredstev pred pričetkom postopka izvršitve v zaprošeni državi.3

10. Predlagatelj se neutemeljeno zavzema, da je dokazno breme za ugotavljanje dejstev, ki so ovira za priznanje in izvršitev tuje sodne odločbe, na nasprotnem udeležencu ter da bi sodišče moralo po uradni dolžnosti ugotoviti, katera pravna sredstva je predlagatelj imel na voljo v državi izvora. Vrhovno sodišče je namreč v odločbi Cp 6/2020 z dne 22. 5. 2020 že zavzelo stališče, da je trditveno in dokazno breme na predlagatelju, zato bi ta moral izkazati, da zatrjevane kršitve načela kontradiktornosti ni imel možnosti uveljavljati s pravnim sredstvom v državi izvora. V postopku priznanja in izvršitve tuje sodne odločbe po Uredbi Bruselj I mora predlagatelj namreč v predlogu za zavrnitev priznanja in izvršitve tuje sodne odločbe navesti dejstva, s katerimi ga utemeljuje, in predložiti dokaze, sicer se predlog šteje kot neutemeljen (tretji odstavek a42.b člena Zakona o izvršbi in zavarovanju). Navedeno je pojasnilo tudi sodišče prve stopnje v 18. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa, zato so neutemeljene navedbe predlagatelja o pomanjkanju obrazložitve o odločilnih dejstvih in s tem povezano uveljavljanje kršitve pravice do sodnega varstva.

11. Ker pritožbeni razlogi in razlogi, na katere pazi sodišče po uradni dolžnosti, niso podani, je Vrhovno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi z 42. členom Zakona o nepravdnem postopku (v nadaljevanju ZNP-1) in 111. členom Zakona o mednarodnem zasebnem pravu in postopku (v nadaljevanju ZMZPP).

**O stroških postopka**

12. Po 110. členu ZMZPP sodišče odloči o stroških postopka po pravilih, ki bi se uporabljala v primeru, če bi o zadevi odločalo sodišče ali drug organ Republike Slovenije. V konkretnem primeru so to pravila pravdnega postopka. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Ker predlagatelj s pritožbo ni uspel, mora nasprotnemu udeležencu povrniti stroške, ki jih je imel s sestavo odgovora na pritožbo. Pritožbeno sodišče mu je priznalo nagrado za sestavo odgovora na pritožbo v višini 800 točk (7. točka tar. št. 31 Odvetniške tarife, v nadaljevanju OT) in materialne stroške v višini 2 % oziroma 16 točk (11. člen OT). Ob vrednosti odvetniške točke 0,60 EUR znašajo skupaj stroški pooblaščenca nasprotnega udeleženca 489,60 EUR, povečano za 22 % DDV pa 597,31 EUR. Navedeni znesek mora predlagatelj nasprotnemu udeležencu povrniti v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka navedenega roka dalje do plačila.

1 In tudi prepozne, kot na to pravilno opozarja nasprotni udeleženec v odgovoru na pritožbo. 2 Sklep VSRS Cp 16/2012 in Cp 17/2012 z dne 10. 1. 2013, 10. točka obrazložitve; sklep VSRS Cp 6/2020 z dne 22. 5. 2020, 8. točka obrazložitve. 3 Sklep VSRS Cp 42/2018 z dne 21. 2. 2019, 20. točka obrazložitve.