Jedro

Obdolžencu se očita, da je oškodovanko najmanj dvakrat močno prijemal za roko, ji jo stiskal in zvijal, ji v maju leta 2011 in poletnih mesecih 2012 metal kamenje in ji v letu 2013 pošiljal grozilna sporočila. Kakršnakoli vsebina sporočil, ki bi omogočala presojo, ali so bila sms sporočila sploh grozilna ali ne, pa v opisu dejanja niti ni navedena.

Poleg navedenega pa se obdolžencu očita še, da je oškodovanki govoril naj bo tiho, sicer ga bo "fejst najebala", pri čemer ponovno niso navedene nobene dodatne okoliščine, v katerih naj bi bile besede izrečene, da bi sploh bilo mogoče razbrati njihov pomen. Iz takšne konkretizacije obdolžencu očitanega kaznivega dejanja ne izhaja prepovedana posledica spravljanja v podrejen položaj (ki mora biti zajeta v obdolženčevem naklepu). Ni namreč mogoče zaključiti, da je bila intenzivnost in vrsta uporabljene sile takšna, da bi bilo mogoče šteti, da je obdolženec oškodovanko spravljal v podrejen položaj, saj sta "zgolj" prestrašenost in vznemirjenje oškodovanke logični posledici opisanih izvršitvenih ravnanj (dvakratni močan stisk in zvijanje roke, metanje kamenja).

Glede na obrazloženo je zaključiti, da dejanje kot je opisano v prvostopnem krivdoreku, ne vsebuje konkretizacije vseh zakonskih znakov obdolžencu očitanega kaznivega dejanja nasilništva po drugem v zvezi s prvim odstavkom 296. člena KZ-1.

Izrek

I. Pritožbi zagovornice obdolženega A.R. se ugodi in sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se obdolženega A.R. iz razloga po 1. točki 358. člena Zakona o kazenskem postopku oprosti obtožbe, da je z drugim grdo ravnal, ga lahko telesno poškodoval in ga z nasilnim omejevanjem njegovih enakih pravic spravljal v podrejen položaj s tem, da je v Č.N.K. varovanko CUDV Č.N.K., L.M., najmanj dvakrat močno prijemal za roko, ji jo stiskal in zvijal ter ji tako dne 15. 11. 2011 povzročil udarnino desnega zapestja ter dne 4. 7. 2013 zvin desnega zapestja, zaradi česar je bil obakrat začasno oslabljen del njenega telesa, v maju leta 2011 in v poletnih mesecih leta 2012 vanjo metal kamenje, ji v letu 2013 pošiljal grozilna sms sporočila ter ji govoril, da naj bo tiho, sicer ga bo „fejst najebala“, z vsem opisanim pa jo, saj je bila zaradi vsega tega zelo prestrašena in vznemirjena, spravljal v podrejen položaj, s čimer naj bi storil kaznivo dejanje nasilništva po drugem v zvezi s prvim odstavkom 296. člena Kazenskega zakonika.

II. Po prvem odstavku 96. člena v zvezi s prvim odstavkom 98. člena Zakona o kazenskem postopku obremenjujejo stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena Zakona o kazenskem postopku, potrebni izdatki obdolženca ter potrebni izdatki in nagrada njegove zagovornice proračun.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Slovenj Gradcu je s sodbo I K 6699/2017 z dne 4. 12. 2019 obdolženega A.R. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja nasilništva po drugem v zvezi s prvim odstavkom 296. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in mu po drugem odstavku 57. člena KZ-1 izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je po drugem v zvezi s prvim odstavkom 296. člena KZ-1 določilo kazen šest mesecev zapora s preizkusno dobo enega leta. Po četrtem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je obdolženca oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP.

2. Zoper sodbo se je pritožila obdolženčeva zagovornica zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, kršitev kazenskega zakona, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter kršitev Ustave Republike Slovenije in Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, kot navaja v uvodu pritožbe. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da izreče oprostilno sodbo oziroma podrejeno, da sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje pred spremenjenim senatom ali sodnikom posameznikom.

3. Pregled zadeve na pritožbeni stopnji je pokazal, da je pritožba, podana iz pritožbenega razloga kršitve kazenskega zakona, utemeljena.

4. Zagovornica v pritožbi uveljavlja obstoj kršitve po 1. točki 372. člena ZKP z navedbami, da je tožilstvo z nekonkretiziranimi očitki skonstruiralo kaznivo dejanje nasilništva, čeprav iz podatkov spisa za to ni podlage. Opis dejanja v izreku je namreč tako pomanjkljiv in nekonkretiziran, da obdolžencu, glede posameznih znakov očitanega kaznivega dejanja nasilništva po drugem v zvezi s prvim odstavkom 296. člena KZ-1, ni omogočena obramba. Ob tem so očitki tako široko zastavljeni, da jih sploh ni mogoče preveriti, saj se obdolžencu očita, da je „v maju 2011 in poletnih mesecih leta 2012 vanjo metal kamenje“, brez navedbe kraja in načina izvršitvenega ravnanja. Prav tako ni mogoče ugotoviti, ali so navedbe v sporočilih predstavljale resno grožnjo, saj je v opisu navedeno le, da „ji je v letu 2013 pošiljal grozilna sms sporočila“, pri čemer pa niti ni navedena vsebina teh sporočil. In četudi bi obdolženec res rekel oškodovanki, da ga bo „fejst najebala“, kot to izhaja iz opisa očitanega kaznivega dejanja, to ne pomeni, da ji je obdolženec grozil. V izreku pa tudi ni navedeno, kako bi naj obdolženec oškodovanko spravil v podrejen položaj, kar je zakonski znak očitanega kaznivega dejanja.

5. Pritožbeno sodišče uvodoma poudarja, da mora opis dejanja kot historičnega dogodka, ki je predmet sojenja, vsebovati vsa odločilna dejstva, ki konkretizirajo kaznivo dejanje, kar daje okvir obtožbi o kateri odloča sodišče in hkrati obdolžencu daje možnost za pripravo svoje obrambe. Opis pa mora vsebovati tudi relevantne okoliščine in dejstva, ki so spremljale storitev kaznivega dejanja in ki zakonske znake le-tega kar najbolj natančno označijo (npr. okoliščine v katerih so bila posamezna izvršitvena ravnanja storjena, odnos med oškodovancem in storilcem in podobno).

6. V obravnavani zadevi se obdolžencu očita storitev kaznivega dejanja nasilništva po drugem v zvezi s prvim odstavkom 296. člena KZ-1. To kaznivo dejanje stori, kdor z drugim grdo ravna, ga pretepa ali drugače boleče ali ponižujoče kaznuje, ga s silo ali grožnjo z neposrednim napadom na življenje ali telo preganja ali mu jemlje svobodo gibanja, ga prisiljuje k delu ali opuščanju dela ali ga kako drugače z nasilnim omejevanjem njegovih enakih pravic spravlja v podrejen položaj, dejanje pa storita dve ali več oseb ali kadar je bilo hudo ponižanih več oseb ali če storilec drugega lahko telesno poškoduje. Gre za kolektivno kaznivo dejanje, pri katerem je prepovedana posledica opredeljena z nedovršno obliko glagola spravljati v podrejen položaj. Tako je za obstoj kaznivega dejanja nasilništva po 296. členu KZ-1 (praviloma) potrebnih več nasilnih ravnanj in vsako mora oškodovanca spraviti v podrejen položaj. Spravljanje v podrejen položaj je torej element kaznivega dejanja nasilništva po prvem odstavku 296. člena KZ-1, pri čemer ga v zakonskih opisih kaznivega dejanja nasilništva ni mogoče razumeti zgolj kot neko ciljno ravnanje, s katerim si ena oseba podreja drugo tako, da ta upošteva njeno voljo oziroma zahteve, ampak tudi kot ravnanje, ko izvajanje nasilja žrtev spravi v ponižujoč, podrejen položaj, ko se žrtev storilcu uklanja oziroma položaj, ko postane žrtev objekt izvajanja nasilja, ki se mu niti ne more ali ne zna izogniti; takšen položaj pa storilec ustvari, ko pri žrtvi povzroči nemoč, strah, vznemirjenje in podobno večje intenzivnosti in trajanja.1 Povedano drugače, vsake protipravne fizične sile ali grožnje ni mogoče vedno opredeliti kot nasilništvo, saj gre pri takem ravnanju lahko za lažja kazniva dejanja, medtem ko je za kaznivo dejanje nasilništva značilno, da gre za izvajanje nasilja zaradi nasilja.

7. Pritožbeno sodišče glede na zgoraj navedeno zakonsko dikcijo pritrjuje zagovornici, ko trdi, da dejanje, kot je opisano v izreku izpodbijane sodbe, ne vsebuje konkretizacije vseh zakonskih znakov očitanega kaznivega dejanja. Eden izmed zakonskih znakov kaznivega dejanja nasilništva po prvem odstavku 296. člena KZ-1 je namreč, kot že navedeno, „spravljanje v podrejen položaj“, ki je v opisu konkretnega kaznivega dejanja v abstraktnem delu sicer naveden, vendar pa ta očitek ni ustrezno konkretiziran. Obdolžencu se namreč očita, da je oškodovanko najmanj dvakrat močno prijemal za roko, ji jo stiskal in zvijal, ji v maju leta 2011 in poletnih mesecih 2012 metal kamenje in ji v letu 2013 pošiljal grozilna sporočila. Kakršnakoli vsebina sporočil, ki bi omogočala presojo, ali so bila sms sporočila sploh grozilna ali ne, pa v opisu dejanja niti ni navedena. Ob tem pritožbeno sodišče sicer ni prezrlo, da so sms sporočila vsebinsko navedena v obrazložitvi izpodbijane sodbe (18. točka obrazložitve), vendar pa bi te ključne okoliščine, nujno morale biti navedene že v opisu dejanja in ne v sodbenih razlogih, saj dejstev in okoliščin, ki jih mora vsebovati izrek sodbe, ni mogoče nadomestiti z razlogi sodbe. Poleg navedenega pa se obdolžencu očita še, da je oškodovanki govoril naj bo tiho, sicer ga bo „fejst najebala“, pri čemer ponovno niso navedene nobene dodatne okoliščine, v katerih naj bi bile besede izrečene, da bi sploh bilo mogoče razbrati njihov pomen. Iz takšne konkretizacije obdolžencu očitanega kaznivega dejanja ne izhaja prepovedana posledica spravljanja v podrejen položaj (ki mora biti zajeta v obdolženčevem naklepu). Ni namreč mogoče zaključiti, da je bila intenzivnost in vrsta uporabljene sile takšna, da bi bilo mogoče šteti, da je obdolženec oškodovanko spravljal v podrejen položaj, saj sta „zgolj“ prestrašenost in vznemirjenje oškodovanke logični posledici opisanih izvršitvenih ravnanj (dvakratni močan stisk in zvijanje roke, metanje kamenja), kar pa še ne pomeni, da je bila oškodovanka spravljena v brezizhoden položaj, v katerem bi ji bila odvzeta svoboda odločanja o svojem ravnanju tako, da bi postala objekt obdolženčevega nasilja, ki se mu ne bi znala ali mogla izogniti. Takšnega položaja ni mogoče prepoznati niti iz časovne opredelitve posameznih faktov, ki naj bi bili izvršeni v maju leta 2011, 15. 11. 2011, v poletnih mesecih leta 2012 ter nato še v letu 2013. Pri tem ni prezreti, da narava izvršitvenih ravnanj, ki so v opisu le nanizana, apriori ne pomeni konkretizacije zakonskega znaka spravljanja v podrejen položaj. Res je sicer, da je sodna praksa zavzela stališče, da je lahko obstoj podrejenega položaja razviden že iz opisa siceršnjega ravnanja storilca2, vendar iz konkretnega opisa le-ta ni razviden. Še zlasti ne, ko je opis nekonkretiziran tudi v smislu svojstva oziroma interakcije med obdolžencem in oškodovanko. To je v obravnavani zadevi pomembno, saj iz opisa obdolžencu očitanega kaznivega dejanja izrecno izhaja, da bi naj obdolženec slednjega storil na škodo oškodovanke kot varovanke CUDV, medtem ko je iz podatkov spisa razvidno, da je bil tudi obdolženec (do 1. 8. 2016) varovanec CUDV in torej so-varovanec oškodovanke L.M. in ne morebiti zaposlen v CUDV, ali v kakšnem drugem, oškodovanki nadrejenem položaju, kot bi to bilo mogoče sklepati iz izreka izpodbijane sodbe.

8. Glede na obrazloženo je zaključiti, da dejanje kot je opisano v prvostopnem krivdoreku, ne vsebuje konkretizacije vseh zakonskih znakov obdolžencu očitanega kaznivega dejanja nasilništva po drugem v zvezi s prvim odstavkom 296. člena KZ-1. 9. Dejanje, za katero je obdolženec obtožen, po zakonu ni kaznivo dejanje, če v opisu dejanja manjka kateri izmed zakonskih znakov kaznivega dejanja ali če ti zakonski znaki pri opisu obdolženčevega dejanja niso konkretno navedeni.3 Ker gre za tak primer, je z izpodbijano sodbo prekršen kazenski zakon v vprašanju, ali je dejanje, zaradi katerega se obdolženec preganja, kaznivo dejanje (1. točka 372. člena ZKP). Zato je pritožbeno sodišče ugodilo pritožbi zagovornice, ki navedeno kršitev uveljavlja in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je obdolženca oprostilo obtožbe iz razloga po 1. točki 358. člena ZKP.

10. Ob obrazloženem je potrebno pojasniti še naslednje:

11. Kaznivo dejanje nasilništva je sicer sestavljeno kaznivo dejanje, v katerem so konzumirani zakonski znaki kaznivih dejanj grožnje po 135. členu KZ-1 ali razžalitve po 158. členu KZ-1, v primeru inkriminacije po drugem odstavku 296. člena KZ-1 (kot v obravnavani zadevi) pa tudi lahke telesne poškodbe po prvem odstavku 122. člena KZ-1, vendar se kazenski pregon za navedena kazniva dejanja začne na zasebno tožbo (prvi odstavek 168. člena KZ-1) oziroma na predlog (tretji odstavek 135. člena KZ-1 in četrti odstavek 122. člena KZ-1). Pri t.i. predlagalnih deliktih in deliktih na zasebno tožbo, pa je pravočasen predlog oziroma zasebna tožba procesna predpostavka in podlaga, da lahko državni tožilec začne ali nadaljuje kazenski pregon. V obravnavani zadevi je oškodovanka L.M. podala ustno kazensko ovadbo oziroma predlog za pregon šele 15. 9. 2016, kar je glede na to, da se obdolžencu očitajo izvršitvena ravnanja v letih 2011 do 2013 in upoštevaje prvi odstavek 52. člena ZKP, ki določa, da je potrebno predlog za pregon oziroma zasebno tožbo vložiti v treh mesecih (oziroma po sedaj veljavnem ZKP-N v šestih mesecih) od dneva, ko je upravičenec izvedel za kaznivo dejanje in storilca, prepozno.

12. Pritožbeno sodišče je v izreku sodbe v točki I navedeno odločitev sprejelo na podlagi prvega odstavka 394. člena ZKP. Iz tega razloga se do ostalih pritožbenih navedb obdolženčeve zagovornice ni opredeljevalo, ker ob ugotovitvi, da dejanje obdolženca ni kaznivo dejanje, takšno opredeljevanje ni potrebno.

13. Glede na oprostilni izrek in na podlagi prvega odstavka 96. v zvezi s prvim odstavkom 98. člena ZKP je pritožbeno sodišče odločilo, da stroški iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena istega zakona, potrebni izdatki obdolženca in potrebni izdatki in nagrada njegove zagovornice obremenjujejo proračun.

1 Tako sodba Vrhovnega sodišča RS I Ips 166/2011 z dne 17. 3. 2011. 2 Gl. Filipčič K. v Veliki znanstveni komentar posebnega dela Kazenskega zakonika (KZ-1), Uradni list Republike Slovenije, Pravna fakulteta Univerze v Ljubljani, Ljubljana, 2019, 3. knjiga, str. 411. 3 Prim.: Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, mag. Štefan Horvat, GV Založba, Ljubljana 2004, str. 742-743.