Jedro

Res je, da je pisni obračun plače verodostojna listina, vendar to ne pomeni, da delodajalec ne more dokazati, da je kljub drugačni navedbi v obračunu plače izplačal delavcu dolgovane prejemke iz delovnega razmerja v pravilni višini.

Tožena stranka je kljub drugačnemu zapisu v plačilnih listah smela dokazovati, da je tožniku plačala celotne zneske po kolektivni pogodbi pripadajočih zneskov regresov za letni dopust in božičnic.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani del sodbe in sklepa potrdi.

II. Tožeča stranka sama krije stroške pritožbe, toženi stranki pa je v roku 15 dni dolžna povrniti stroške odgovora na pritožbo v višini 466,65 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. dne dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrglo del tožbe, ki se nanaša na obračun in odvod ter plačilo davkov in prispevkov, v zvezi s tem opravljena pravdna dejanja pa je razveljavilo (I. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, naj tožniku plača: - iz naslova regresa za letni dopust za leto 2013 zakonske zamudne obresti od pripadajočega neto zneska od bruto zneska 893,15 EUR od 1. 6. 2013 do 8. 8. 2013 in od pripadajočega neto zneska od bruto zneska 441,28 EUR od 9. 8. 2013 do 9. 9. 2013, - iz naslova regresa za letni dopust za leto 2016 zakonske zamudne obresti od pripadajočega neto zneska od bruto zneska 945,33 EUR od 1. 6. 2016 do 14. 2. 2017, - iz naslova božičnice za leto 2012 pripadajoči neto znesek od bruto zneska 203,70 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, in sicer: od pripadajočega neto zneska od bruto zneska 970,64 EUR od 1. 1. 2013 do 11. 1. 2013 in od pripadajočega neto zneska od bruto zneska 203,70 EUR od 12. 1. 2013 dalje do plačila, - iz naslova božičnice za leto 2013 pripadajoči neto znesek od bruto zneska 27,17 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, in sicer: od pripadajočega neto zneska od bruto zneska 810,83 EUR od 1. 1. 2014 do 10. 1. 2014 in od pripadajočega neto zneska od bruto zneska 27,17 EUR od 11. 1. 2014 dalje do plačila, - iz naslova božičnice za leto 2014 pripadajoči neto znesek od bruto zneska 761,59 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, in sicer: od pripadajočega neto zneska od bruto zneska 1.761,59 EUR od 1. 1. 2015 do 8. 7. 2015 in od pripadajočega neto zneska od bruto zneska 761,59 EUR od 8. 7. 2015 dalje do plačila, - iz naslova božičnice za leto 2015 zakonske zamudne obresti od pripadajočega neto zneska od bruto zneska 1.731,76 EUR od 1. 1. 2016 do 14. 2. 2017 ter - iz naslova božičnice za leto 2016 zakonske zamudne obresti od pripadajočega neto zneska od bruto zneska 300,00 EUR za čas od 1. 1. 2017 do 5. 1. 2017 (II. točka izreka). Kar je tožnik zahteval več, je zavrnilo (III. točka izreka). Tožniku je naložilo, naj toženi stranki povrne stroške postopka 1.591,06 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (IV. točka izreka).

2. Zoper sodbo (pravilno: zavrnilni del sodbe v II. točki in odločitev o stroških postopka v IV. točki izreka) vlaga pritožbo tožnik. Pritožbo vlaga zaradi vseh pritožbenih razlogov in predlaga njeno spremembo tako, da se tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, oziroma njeno razveljavitev ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje s stroškovno posledico. Nasprotuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da iz vsebine sporazumov in dogovorov, ki jih je tožena stranka sklepala s sindikatom, izhaja, da je svoje obveznosti iz naslova neplačanih oziroma premalo plačanih božičnic in regresov za letni dopust v pretežnem delu že izpolnila. Kot nepravilno in arbitrarno graja stališče, da kolektivna pogodba ureja pravice delavcev, ne omejuje pa delodajalca pri tem, na kakšen način izplačila opredeli v plačilni listi. Sklicuje se na zakonodajo, ki jasno razlikuje med delom plače za uspešnost, dodatki in regresom. Meni, da delodajalec ne sme izplačati regresa ali božičnice kot nagrade za individualno ali kolektivno uspešnost, saj gre za obid zakona. Navaja, da predhodno ni bil seznanjen z dogovori, sporazumi, odredbami in sklepi, ki jih je tožena stranka predložila v predmetnem postopku, ti pa se na božičnice sploh ne nanašajo. Meni, da je pisni obračun plače verodostojna listina, na katero se je upravičeno zanašal. Pove, da delodajalčevega kršenja zakona in kolektivne pogodbe ne morejo upravičiti navodila ali priporočila lastnika, sploh pa iz predložene dokumentacije ne izhaja priporočilo, naj tožena stranka poišče alternativne možnosti, torej manjša in večkratna izplačila ter njihovo drugačno poimenovanje. Glede na to zatrjuje kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Trdi, da tožena stranka ni imela zakonitega ali utemeljenega razloga za plačilo obveznosti iz naslova regresa in božičnice kot uspešnosti. Zatrjuje kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena, saj sodišče prve stopnje ugotavlja, da so navedeni sporazumi in dogovori neveljavni oziroma da na pravice tožene stranke nimajo nobenega vpliva, po drugi strani pa zaključi, da naj bi tožena stranka svoje obveznosti iz naslova regresa in božičnice na podlagi te dokumentacije že veljavno izpolnila. Zatrjuje kršitev 8. člena ZPP, ker se sodba sodišča prve stopnje opira na izpovedi takratnega direktorja tožene stranke A.A. in takratnega predstavnika sindikata B.B., ki zaradi interesa za izid pravde nista verodostojni priči. Meni, da tožena stranka ni dokazala, da mu je izplačala celotne dolgovane zneske regresa za letni dopust, kar izhaja tudi iz sporazumov. S sklicevanjem na sodbo Vrhovnega sodišča RS opr. št. X Ips 477/2012 uveljavlja, da ni obstajal utemeljen razlog, da bi se navedena izplačila mogla šteti kot plačilo regresa za letni dopust in božičnice. Opozarja, da se bruto zneski, do katerih naj bi bil tožnik iz naslova regresa in božičnice upravičen, po višini ne ujemajo z zneski, ki jih je tožena stranka iz naslova individualne in kolektivne uspešnosti dejansko izplačala. Opozarja, da je obdavčitev uspešnosti in regresa za letni dopust različna. Meni, da če regres za letni dopust ni obračunan in prikazan na plačilni listi, svoje obveznosti delodajalec ne izpolni. Kot neutemeljenega graja zaključek sodišča prve stopnje v 26. točki obrazložitve, da naj tožnik ne bi uspel dokazati, da je bil v vtoževanem obdobju upravičen do izplačila individualne oziroma kolektivne uspešnosti. Pove, da v predmetnem postopku ne zahteva plačila delovne uspešnosti, saj je izplačila iz teh naslovov že prejel. Sklicuje se na plačilo 130,00 EUR, ki je prikazano na plačilni listi za december 2012. Navaja, da so bile pavšalne navedbe tožene stranke, da s svojim delom ni izpolnjeval pogojev za izplačilo uspešnosti. Pove, da v zvezi s plačilom uspešnosti v preteklosti ni prejel obrazložitve ocene, sklepa ali česa podobnega, tega pa tožena stranka ni prerekala. Navaja, da je kolektivna oziroma poslovna uspešnost v kolektivni pogodbi urejena v 103. členu in odvisna izključno od uspešnosti poslovanja ter doseganja v poslovnem načrtu zastavljenih ciljev ter v zvezi s tem trdi, da iz predloženih letnih poročil izhaja, da je tožena stranka v spornem obdobju presegla pričakovane rezultate. Navaja, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do predložene dokumentacije tožnika, ki izkazuje, da je v predhodnem obdobju (primeroma so bile predložene plačilne liste za leto 2010 in 2011) poleg regresov in božičnic v celotni višini po kolektivni pogodbi prejemal tudi izplačila iz naslova individualne in kolektivne delovne sposobnosti. Zatrjuje kršitev iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, kršitev iz prvega odstavka 339. člena ZPP v povezavi z 8. členom ZPP ter kršitev 22. člena Ustave RS. Posledično nasprotuje tudi odločitvi o stroških. Meni, da tudi sicer sodišče ob upoštevanju vseh okoliščin zadeve o stroških ne bi smelo odločati na podlagi 154. člena ZPP, saj tožnik pred tem sporom ni bil seznanjen z nobeno drugo dokumentacijo, razen s plačilnimi listami, zaradi česar se je utemeljeno zanašal, da je vsa izplačila prejel iz naslova uspešnosti, ne pa iz naslova regresa in božičnice. Priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki nanjo odgovarja, predlaga njeno zavrnitev ter naložitev plačila stroškov pritožbenega postopka tožniku.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. – ZPP) je pritožbeno sodišče izpodbijani del sodbe in sklepa preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Dejansko stanje glede odločilnih dejstev je bilo pravilno in popolno ugotovljeno, sprejeta odločitev pa je tudi materialno pravno pravilna.

6. Neutemeljen je pritožbeni očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ta bistvena kršitev je podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih je ni mogoče preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe, ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, ali pa so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Takih pomanjkljivosti izpodbijana sodba nima, zato jo je pritožbeno sodišče lahko preizkusilo. To bistveno kršitev pritožnik uveljavlja zaradi nestrinjanja z dokaznimi zaključki sodišča prve stopnje, kar pomeni pritožbeni razlog nepravilno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, oziroma zaradi nestrinjanja z materialnopravnimi stališči sodišča prve stopnje, do česar se bo pritožbeno sodišče opredelilo v nadaljevanju.

7. Neutemeljeno se uveljavlja kršitev tudi iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki je podana, če obstaja o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar je navedeno v obrazložitvi sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in samimi temi listinami, zapisniki oziroma spisi. Podana je torej, če gre za napako pri povzemanju vsebine listin ali zapisnikov oziroma ko sodišče listinam in zapisnikom pripiše drugačno vsebino od tiste, ki jo imajo v resnici (protispisnost). Take protispisnosti v izpodbijani sodbi ni. Ne gre za protispisnost, če sodišče na podlagi izvedenih dokazov sprejme zaključek, s katerim stranka ne soglaša. Glede na to je treba zavrniti pritožbeno trditev, da je podana kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker naj iz izvedenih dokazov ne bi izhajala priporočila in pričakovanja do tožene stranke, naj poišče alternativne možnosti izplačila regresov in božičnic.

8. Zavrniti je treba tudi pritožbeno navedbo, da je sodišče prve stopnje storilo kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker se ni opredelilo do predloženih dokazov tožene stranke (letnih poročil, plačilnih list za leto 2010 in 2011) oziroma jih ni upoštevalo. Sodišče prve stopnje je navedene listine vpogledalo (prim. s točko 3 obrazložitve), tako da pritožbena navedba ni utemeljena, kolikor pa ta pritožbena navedba pomeni druga pritožbena razloga, se bo do tega pritožbeno sodišče opredelilo v nadaljevanju.

9. Tožnik v pritožbi uveljavlja še kršitev iz prvega odstavka 339. člena ZPP v povezavi s kršitvijo 8. člena ZPP. Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da določba 8. člena ZPP vsebuje metodološki napotek za oblikovanje dokazne ocene, ta pa je bistveno kršena le v primeru, kadar dokazna ocena ni v skladu s formalnimi okviri proste dokazne ocene. V obravnavani zadevi dokazni oceni sodišča prve stopnje ni mogoče očitati, da ne upošteva procesnih zahtev iz 8. člena ZPP. Kot določa ZPP v 8. členu, o tem, katera dejstva se štejejo za dokazana, odloči sodišče po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega dokaznega postopka. Sodišče je na podlagi vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ugotovilo dejansko stanje in tudi navedlo, zakaj je zavrnilo tožbeni zahtevek glede plačila preostalega dela regresov za letni dopust in božičnic po kolektivni pogodbi za sporna leta. Kolikor pa pritožba ne soglaša z dokazno oceno sodišča prve stopnje, smiselno uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja, tudi ta pritožbena trditev pa ni utemeljena, kot bo obrazloženo v nadaljevanju.

10. V predmetni zadevi je sodišče prve stopnje odločalo o plačilu regresov za letni dopust in božičnic, ki jih je tožnik na podlagi 123. in 125. člena Kolektivne pogodbe, sklenjene med toženo stranko in sindikatom delavcev pri njej (priloga A 3, v nadaljevanju kolektivna pogodba) zahteval za obdobje od leta 2012 do leta 2016. Tožena stranka je zatrjevala, da je na podlagi dogovorov s sindikatom in svetom delavcev svojim zaposlenim del zneska iz naslova regresov za letni dopust in božičnic za sporno obdobje izplačala, na obračunih plač pa to prikazala kot individualno in kolektivno delovno uspešnost. 11. Sodišče prve stopnje je zavzelo stališče, da kolektivna pogodba opredeljuje pravice delavca do izplačila regresa za letni dopust in božičnice, ne omejuje pa delodajalca pri tem, na kakšen način mora izplačilo opredeliti v plačilni listi, delodajalec pa mora dokazati, da je svojo dolžnost izplačila izpolnil ter da je to storil pravočasno. Glede na to je presojalo, ali so bile zahtevane razlike med izplačanim delom regresov za letni dopust in božičnic v vtoževanem obdobju tožniku izplačane skladno s kolektivno pogodbo. Pri tem je ugotovilo, da je tožena stranka zneske iz zavrnjenega dela tožbenega zahtevka tožniku plačala, plačila pa prikazala na plačilnih listah v obliki individualne oziroma kolektivne delovne uspešnosti. Glede ugovora tožnika, da je v istem obdobju upravičeno prejel na plačilnih listah prikazano individualno in kolektivno delovno uspešnost, je zavzelo stališče, da tožnik ni uspel dokazati, da bi bil v vtoževanem obdobju ob regresu in božičnici upravičen še do izplačila individualne ali kolektivne delovne uspešnosti. Pritožbeno sodišče soglaša z navedenimi stališči in ugotovitvami sodišča prve stopnje in se nanje sklicuje. Res je, da je pisni obračun plače verodostojna listina, vendar to ne pomeni, da delodajalec ne more dokazati, da je kljub drugačni navedbi v obračunu plače izplačal delavcu dolgovane prejemke iz delovnega razmerja v pravilni višini. Glede na stališče Vrhovnega sodišča RS v zadevi opr. št. VIII Ips 226/2017 z dne 23. 1. 2018 je nadzor nad zakonitostjo in pravilnostjo plačevanja davkov in prispevkov v pristojnosti davčnih organov, sodišče pa bi z odločanjem o tem prevzelo tudi odločanje matičnih davčno-upravnih organov, ki je sicer v njihovi pristojnosti, zato eventualen različen davčni režim prejemkov iz delovnega razmerja ob opredelitvi dolgovanih prejemkov v bruto znesku ne more pomeniti neizpolnitve ali nepravilne izpolnitve plačila prejemkov iz delovnega razmerja delavcu. Tožena stranka je kljub drugačnemu zapisu v plačilnih listah smela dokazovati, da je tožniku plačala celotne zneske po kolektivni pogodbi pripadajočih zneskov regresov za letni dopust in božičnic. Ne gre za to, da bi tožena stranka poljubno izbirala posamezne kategorije izplačil, pač pa za dokazovanje dejanskega plačila obveznosti iz naslova regresa za letni dopust in božičnice, pri čemer se v sodnem postopku ne zahteva, da bi morala dokazovati plačila zgolj z listinami, še manj zgolj s plačilnimi listami. Sklicevanje na odločitev Vrhovnega sodišča RS opr. št. X Ips 477/2012 ni utemeljeno, saj se nanaša na upravni spor v zvezi z dodatno odmero in naložitvijo plačila davkov in prispevkov delodajalca. To ni predmet odločanja delovnega sodišča. V predmetni zadevi je odločilno, da je tožena stranka v spis predložila listine, iz katerih jasno izhajajo dogovori tožene stranke s sindikatom pri toženi stranki o tem, kdaj in na kakšen način se izplačajo regresi za letni dopust in božičnice. Za odločitev v zadevi ni odločilen motiv, zakaj tožena stranka v plačilnih listah ni zapisala, da gre prav za ta plačila, zato se pritožbeno sodišče posebej ne opredeljuje do pritožbenih trditev, ki se nanašajo na vprašanje utemeljenega oziroma zakonitega razloga za drugačen zapis v plačilnih listah.

12. Tožena stranka izpodbija dokazno oceno sodišča prve stopnje v zvezi z izpovedmi zaslišanih prič. V zvezi s tem pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je sodišče prve stopnje tisto, ki lahko ob zaslišanju dobi neposreden vtis, ali priča oziroma stranka izpoveduje verodostojno, ali ne, poleg tega pa ima možnost in dolžnost ta vtis primerjati tudi z ostalimi izvedenimi dokazi. Izpoved priče mora oceniti kot vsak drug dokaz, torej samega zase in v povezavi z drugimi dokazi. Svoj zaključek o verodostojnosti oziroma neverodostojnosti posamezne priče mora ustrezno argumentirati. Sodišče prve stopnje je v predmetni zadevi prepričljivo in argumentirano pojasnilo, zakaj je svojo odločitev oprlo na izpoved A.A. in B.B. Pritožbeno sodišče teh argumentov ne ponavlja in pritožbene navedbe, ki izpodbijajo dokazno oceno, zavrača kot neutemeljene, saj je dokazna ocena prepričljiva in celovita, upošteva pa tudi druge izvedene dokaze (listine). Tožnik v pritožbi neutemeljeno izpodbija verodostojnost navedenih prič, ki naj bi jima bil v interesu uspeh tožene stranke v postopku. Zgolj na podlagi navedene dokazno nepodprte domneve ni mogoče odreči verodostojnosti njunemu pričanju. Izpovedi prič so tako kot drugi izvedeni dokazi v skladu z določbo 8. člena ZPP podvržene dokazni oceni sodišča, pri čemer sodišče ni vezano na dokazna pravila, ki bi vnaprej določila njihovo vrednost. Prav tako so priče pred sodiščem dolžne govoriti resnico. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje ustrezno presodilo verodostojnost navedenih prič, drugačne pritožbene navedbe, s katerimi tožnik nasprotuje dokazni oceni sodišča prve stopnje, pa niso utemeljene.

13. Pravilno je tudi stališče sodišča prve stopnje, da bi tožnik po tem, ko je tožena stranka dokazala, da je tožniku plačala dolgovane zneske regresa za letni dopust in božičnice, za uspeh s tožbenim zahtevkom moral dokazati, da so mu bili zneski, prikazani kot uspešnost, pravilno nakazani, saj je bil upravičen do individualne in kolektivne uspešnosti. Pritožba neutemeljeno nasprotuje temu stališču. Tožnik ni dokazal, da bi bil upravičen do individualne uspešnosti v navedenem obdobju, ni predložil denimo ocene ali sklepa o uspešnem delu. Ob odsotnosti kakršnegakoli drugega dokaza kot tožnikove izpovedi za to, da bi bil upravičen do plačila uspešnosti, na pravilnost te ugotovitve ne more vplivati pritožbena trditev, da je že kdaj prej prejel delovno uspešnost brez izdaje ocene dela ali ustreznega sklepa o tem. Tožnik se tudi neutemeljeno zavzema, da je zgolj uspešno poslovanje podjetja edini pogoj za izplačilo kolektivne uspešnosti delavcem. Zgolj s trditvami o uspešnem poslovanju tožene stranke v spornem obdobju ne more ovreči pravilno ugotovljenega dejstva, da je postavka kolektivne uspešnosti na plačilnih listah prikazovala plačilo božičnic, kar je tožena stranka z listinami in izpovedmi prič že dokazala.

14. Neutemeljene so tudi pritožbene trditve, ki se nanašajo na posamične zneske regresov za letni dopust in božičnic, za katere je sodišče prve stopnje ugotovilo, da so bili tožniku plačani (pravočasno ali z zamudo). Sodišče prve stopnje je v zvezi s plačilom regresa za letni dopust za leto 2013 pravilno ugotovilo, da je bil tožniku plačan tudi vtoževani znesek 893,15 EUR oziroma celo višji znesek 903,74 EUR, kar je sodišče prve stopnje natančno obrazložilo v 16. točki obrazložitve. Pavšalna pritožbena navedba, da bi moralo sodišče tožniku prisoditi iz tega naslova celotni zahtevani znesek, je tako neutemeljena. Zgolj dejstvo, da je bilo tožniku iz tega naslova izplačanega več, ne pomeni, da mu je bilo izplačanega nekaj drugega (individualna delovna uspešnost), saj plačilo celotnega regresa za letni dopust za ta mesec (sicer v več delih in delno z zamudo) izhaja iz Sporazuma z dne 31. 7. 2013, listine o izplačilu individualne uspešnosti z dne 1. 8. 2013 (z dostavkom o vezanosti zneska izplačila na upravičenost izplačila regresa za leto 2013) ter obračunov plače za julij in avgust 2013 (višina zneskov se ujema). Podobno velja tudi za izplačila regresa za letni dopust za leta 2014, 2015, 2016 in 2017, pri tolmačenju listinske dokumentacije pa je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo tudi izpovedi prič. Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, iz dogovorov o plačilih regresa jasno izhaja, da se del regresov za letni dopust izplača kot individualna delovna uspešnost, zneski, navedeni v dogovorih, odredbah direktorja in obračunih plače za zadevne mesece pa se ujemajo, drugačne pritožbene trditve pa niso utemeljene. Neutemeljena je pritožbena navedba, da odredbe izplačila individualne uspešnosti v konkretnem primeru ne pomenijo izplačila delov regresa za letni dopust, kot je bilo dogovorjeno med toženo stranko in sindikatom pri njej, niti ni mogoče glede na ugotovljeno dejansko stanje šteti, da so bili delavci tožene stranke poleg navedenih zneskov individualne uspešnosti upravičeni tudi do izplačila regresa. Sodišče prve stopnje ni imelo osnove, da bi ugotovilo ničnost dogovorov v delu, v katerem sta se stranki dogovorili, da se z izplačilom individualne uspešnosti štejejo za poravnane obveznosti iz naslova regresa. Ni utemeljeno zavzemanje tožnika, da bi bila tožena stranka zgolj zato, ker je v obračunih plače prikazala izplačilo delov regresov za letni dopust kot individualno delovno uspešnost (kar je tožena stranka brez dvoma dokazala), dolžna še enkrat plačati te dele regresov za letni dopust, saj bi bil v takem primeru tožnik brez pravne podlage obogaten.

15. V zvezi s plačili božičnice po 125. členu kolektivne pogodbe tožnik v pritožbi navaja, da je v dogovorih o ureditvi medsebojnih razmerij jasno navedeno, da se sporni zneski nanašajo zgolj in edino na uspešnost poslovanja ter da ta izplačila ne morejo pomeniti izplačil božičnic. Sodišče prve stopnje je za vsako od vtoževanih božičnic jasno opredelilo listine, ki jih je predložila tožena stranka in na podlagi katerih je dokazano, da so se božičnice izplačale kot del plače za poslovno uspešnost (za leto 2012 tako dogovor z dne 27. 12. 2012). Tudi v tem delu se pritožbeno sodišče sklicuje na obširne in detajlne razloge, ki jih je navedlo sodišče prve stopnje (točke 21-25 obrazložitve). Pritožbo je treba zavrniti tudi v delu, ki se nanaša na vprašanje, ali je tožena stranka smela delavcem izplačati božičnico (v celotnem znesku) glede na priporočila lastnikov oziroma drugih organov. To ob dejstvu, da je tožena stranka dokazala, da so bile tožniku božičnice izplačane, čeprav je bilo na plačilnih listah in odredbah direktorja formalno navedeno drugače, na pravilnost izpodbijane odločitve ne vpliva.

16. Prav tako na odločitev v zadevi ne vpliva vprašanje, ali je bil tožnik seznanjen z navedenimi dogovori, sklepi in drugimi listinami, iz katerih izhaja izpolnitev obveznosti tožene stranke po kolektivni pogodbi, koliko se ta nanaša na regrese za letni dopust in božičnice v vtoževanem obdobju. Glede na to, da je tožena stranka dokazala, da je svojo obveznost izpolnila, tožnik ne more biti upravičen do dvojnega plačila teh prejemkov zgolj zato, ker domnevno z njihovim plačilom ni bil seznanjen. Ta trditev ne more vplivati niti na stroškovno odločitev sodišča prve stopnje, ki je kot podlago za svojo odločitev vzelo določbo 154. člena ZPP (odločitev po uspehu). Tudi če bi se tožnik pred vložitvijo tožbe utemeljeno zanašal, da je prejel sporna plačila iz naslova uspešnosti, pa je pri vloženi tožbi vztrajal tudi po tem, ko je tožena stranka predložila obsežno listinsko dokumentacijo, iz katere izhaja drugače. Zavrniti je treba pritožbeno navedbo, da bi moralo sodišče prve stopnje odločiti, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka, čeprav tožnik v pretežnem delu v sporu ni uspel. 17. Druge pritožbene navedbe za odločitev niso pravno odločilne, zato pritožbeno sodišče nanje skladno z določbo prvega odstavka 360. člena ZPP ne odgovarja.

18. Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe in sklepa sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

19. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato skladno z določbo prvega odstavka 154. člena v povezavi s prvim odstavkom 165. člena ZPP sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

20. Tožnik mora toženi stranki skladno s 154. členom ZPP povrniti stroške pritožbenega postopka: za odgovor na pritožbo 625 točk, za 2 % materialne stroške 12,5 točk, skupaj 637,5 točk oziroma glede na vrednost točke v odločanju pritožbenega sodišča (0,60 EUR) 382,50 EUR, čemur je treba prišteti še 22 % DDV v višini 84,15 EUR. Tožnik je toženi stranki dolžan povrniti 466,65 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.