Jedro

Sodišče lahko zavrne predlog za izvedbo dokaza, če je neko dejstvo že dokazano, torej če je dokaz že uspel ali če izvedba dokaza ne bi mogla vplivati na odločitev. Sodišče pa je opravilo nedovoljeno vnaprejšnjo dokazno oceno s tem, da je zavrnilo dokazni predlog za dokazovanje dejstev, katera je štelo za nedokazana.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke na razvezo darilne pogodbe, ki sta jo sklenila A. A. in B. B. dne 5. 12. 2007 ter zahtevek na izstavitev listine s strani tožene stranke, na podlagi katere se bo tožeča stranka vknjižila kot lastnik nepremičnin, navedenih v I. točki izreka, sicer bo sodba nadomestila zahtevano listino in zahtevek na povračilo pravdnih stroškov (I. točka izreka). Glede stroškov je še odločilo, da je tožeča stranka dolžna v 15. dneh povrniti toženi stranki stroške postopka v višini 1.357,25 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo se pritožuje tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga spremembo sodbe ter ugoditev tožbenemu zahtevku v celoti, podrejeno razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Navaja, da iz stanja spisa izhaja, da sta pravdni stranki sklenili darilno pogodbo z dne 5. 12. 2007, s to pogodbo se je toženka zavezala tožniku nuditi primerno pomoč in oskrbo. Tožnik zahteva razvezo pogodbe zaradi hude nehvaležnosti toženke, ker slednja zanj ne skrbi ustrezno. Moralna in pogodbena dolžnost toženke je, da skrbi za svojega očeta, ki je star 80 let in ni zmožen skrbeti zase. Povzema navedbe, podane že v predhodnem postopku, česa toženka tožniku ni nudila, sklicuje se tudi na članek, objavljen v S. Nesporno je, da se je bil tožnik primoran izseliti in sedaj živi v P. V potrditev nemogočih razmer je tožnik predlagal zaslišanje prič: C. C., D. D., E. E. in F. F., ki bi objektivno vedeli izpovedati o neživljenjskih razmerah, v katerih tožnik prebiva. Zaključek sodišča, da prič ni zaslišalo in je te dokazne predloge zavrnilo, je napačen, stališče sodišča, da je lahko objektivno ugotovilo dejansko stanje z zaslišanjem oseb, ki so s pravdnima strankama najtesneje povezane, ni pravilno. Sodišče je zaslišalo zgolj toženko, njenega partnerja in sestro oziroma hčerko tožnika, toženka in njen mož imata interes za uspeh toženke v predmetnem postopku, sestra toženke pa je z družino povezana oseba. Izpovedbe teh prič bi bilo zato treba presojati bolj kritično, kot pa izjave prič, ki jih je tožnik predlagal, vendar jih sodišče neutemeljeno ni zaslišalo. Dejansko stanje tako ni pravilno in popolno ugotovljeno, kar je nedopustno in ne ustreza dokaznim standardom. Zgolj z izvedbo dokaznih predlogov oziroma zaslišanjem prič, ki nimajo interesa za uspeh katerekoli stranke v postopku, bi sodišče lahko naredilo pravilno dokazno oceno. Sodišče je kot primer za hudo nehvaležnost navedlo nasilno obnašanje obdarjenca do darovalca, tak zaključek je v konkretnem primeru neumesten. Huda nehvaležnost je še toliko bolj podana, če je darovalec prizadet z nefizično obliko nasilja. Življenje v mrzlih prostorih, opustitev skrbi za prehrano tožnika je pokazatelj hude nehvaležnosti. Toženka tožniku tudi ni pospravljala, ni mu prala, ni ga vozila do zdravnika ali zdravstvenih ustanov oziroma mu nudila zdravstvene oskrbe. Opravičevanje toženke glede zaprtja ventilov za ogrevanje ni na mestu. Izpoved tožnika, da si je moral sam priskrbeti hrano, kaže na moralno sporno ravnanje toženke. Zaključek sodišča, da je tožnik sam zakrivil dano situacijo, ker ni sprejemal pomoči toženke, ni na mestu, sodišče tega sploh ni moglo ugotoviti, ker ni sledilo vsem dokaznim predlogom tožnika. Tudi nenudenje toplih obrokov toženke tožniku predstavlja hudo nehvaležnost, tožnik se je bil primoran preseliti na drug naslov. Ravnanje toženke sovpada s kriteriji dokazanega standarda hude nehvaležnosti. Sodišče bi zato moralo v celoti slediti tožbenemu zahtevku.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo tej nasprotuje in predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Pritožba utemeljeno opozarja na napačno ravnanje sodišča prve stopnje, ki je s strani tožnika predlagane dokaze - predlagane priče v zvezi z zatrjevanim neizpolnjevanjem zaveze, da je toženka dolžna tožniku nuditi njegovi starosti primerno pomoč in oskrbo oziroma dejstvom, da toženka tožniku ni nudila nobene oskrbe (C. C., D. D., E. E. in F. F.), zavrnilo z razlogom, da je bilo dejansko stanje že dovolj razjasnjeno na podlagi izpovedb strank in obeh zaslišanih prič (obe priči sta bili predlagani s strani tožene stranke), ki so najtesneje medsebojno povezani in najbolje poznajo vse okoliščine primera. Takšno ravnanje sodišča predstavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku, ZPP, nezaslišanje predlaganih prič oziroma zavrnitev dokaznih predlogov pa tožeča stranka graja na več mestih v pritožbi. 2. odstavek 287. člena ZPP res določa, da sodišče predlagane dokaze, za katere meni, da niso pomembni za odločbo, zavrne. Vendar pa ta določba ne pomeni, da sodišče to lahko stori brez utemeljenega razloga in brez ustrezne obrazložitve. Nasprotno, obstaja načelna dolžnost sodišča, da predlagane dokaze izvede, ki pa ni neomejena. Sodišču tako med drugim ni treba izvajati dokazov, ki so nepotrebni, ker je dejstvo že dokazano; nerelevantni, ker dejstvo, ki naj bi ga dokazovali, za odločitev ni pravno odločilno ali so popolnoma neprimerni za ugotovitev določenega dejstva. Iz navedenega izhaja, da se torej lahko zavrne predlog za izvedbo dokaza, če je neko dejstvo že dokazano, torej, če je dokaz že uspel ali če izvedba dokaza ne bi mogla vplivati na odločitev. V konkretnem primeru pa je sodišče zavrnilo dokaze z zaslišanjem prič glede dokazovanja dejstev, za katere je sodišče ugotovilo, da niso dokazana, pri čemer je sodišče posredno napravilo tudi prepovedano vnaprejšnjo dokazno oceno. Kot že navedeno, je zaradi takšnega ravnanja sodba obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka. Že iz tega razloga je treba sodbo sodišča prve stopnje razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje (1. odstavek 354. člena ZPP), saj kršitve postopka glede na njeno naravo sodišče druge stopnje ne more odpraviti samo.

6. V ponovljenem postopku naj sodišče prve stopnje tudi s strani tožnika predlagane dokaze izvede ali pa navede ustrezne in dopustne razloge za njihovo zavrnitev, nato pa o zadevi ponovno odloči. 7. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.