Jedro

Stanovanje je kot upoštevno premoženje izločeno le ob pogoju dejanskega bivanja.

Zakonski pogoj dejanskega bivanja je izpolnjen tudi v primeru, če je dejansko bivanje stranke v stanovanju prekinjeno zaradi začasnega "umika" iz stanovanja, ki ga narekuje oziroma utemeljuje konkretna življenjska situacija.

Izrek

Tožbi se ugodi, odločba Podpredsednice Okrožnega sodišča v Ljubljani št. Bpp 2696/2013 z dne 27. 11. 2013 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila prošnjo tožnice za dodelitev redne brezplačne pravne pomoči z dne 27. 9. 2013 za pravno svetovanje in zastopanje v pravdnem postopku, ki se vodi pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani, opr. št. IV P 1309/2013 (in opr. št. IV P 1906/2013, ki je pridružena vodilni), zaradi razveze zakonske zveze, dodelitve ml. otroka ter določitve preživnine in stikov.

Odločitev je utemeljena z določbami 11., 12. in 13. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP) in ugotovitvijo, da je tožnica do ½ lastnica stanovanja v večstanovanjski stavbi na naslovu ... (posamezni del št. 27 v stavbi št. 1768 k.o. ...). Vrednost nepremičnine po podatkih GURS znaša 91.673,00 EUR, vrednost polovice v lasti tožnice pa 45.836,50 EUR in presega višino mejnega zneska 13.780,00 EUR, kar po določbi prvega odstavka 27. člena Zakona o socialnovarstvenih prejemkih (v nadaljevanju ZSVarPre) v zvezi s petim odstavkom 152. člena Zakona o uravnoteženju javnih financ (v nadaljevanju ZUJF) izključuje pravico do brezplačne pravne pomoči. Navedena nepremičnina po ugotovitvi tožene stranke ne sodi med premoženje, ki se na podlagi prvega odstavka 24. člena ZSVarPre ne upošteva kot premoženje po tem zakonu. Hipoteka na nepremičnini namreč nima vpliva na odločitev, tožnica pa je v prošnji tudi navedla, da je stanovanje prazno in da živi v hiši staršev.

Tožeča stranka vlaga tožbo v upravnem sporu. Z razlago, da je stanovanje prazno in da tožnica z njim kot solastnica lahko razpolaga, se ne strinja. Obravnavano enosobno stanovanje je bilo pridobljeno v času trajanja zakonske zveze. V njem je družina bivala v času trajanja zakonske zveze, kasneje pa se je tožnica z otroci iz njega začasno izselila, da bi se izognila nasilju, saj se je partner domov vračal pozno ponoči in postajal vse bolj nepredvidljiv. Najlažja in najcenejša rešitev je bila začasna namestitev pri njenih starših, na naslovu stanovanja pa imajo tožnica in otroka še vedno prijavljeno stalno prebivališče. Navedba tožene stranke, da je stanovanje prazno, je nepredmetna in ne more imeti vpliva na odločitev, saj solastnik v nepremičnino še vedno zahaja in jo uporablja za bivanje. Tudi navedba, da tožnica lahko s stanovanjem razpolaga v pravnem prometu je napačna, ker mora biti za razpolaganje z nepremičnino podano soglasje vseh solastnikov, ki pa v obravnavanem primeru ni podano. Tožeča stranka je tako solastnica nepremičnine, ki služi in bo služila bivanju njene družine. Po zaključku razveznega postopka se namreč želi, kolikor bo s solastnikom sklenjen ustrezen dogovor, v stanovanje vrniti. Sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo razveljavi (pravilno: odpravi), toženi stranki pa naloži, da o prošnji odloči pozitivno.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri svoji odločitvi in pri razlogih.

Tožba je utemeljena.

V dejanskem pogledu med strankama ni spora o tem, da je tožeča stranka do ½ solastnica enosobnega stanovanja na naslovu ... Sporna tudi ni vrednost tožnici pripadajočega solastnega dela nepremičnine, niti ugotovitev, da ta presega zakonsko določen cenzus za dodelitev brezplačne pravne pomoči. Sporno je vprašanje, ali se navedeno premoženje upošteva kot premoženje po določbah ZSVarPre. Po 24. členu navedenega zakona se kot premoženje ne upošteva stanovanje, v katerem posameznik oziroma družina živi, do vrednosti primernega stanovanja. Po določbi drugega odstavka istega člena ZSVarPre se pri ugotavljanju velikosti primernega stanovanja upošteva število oseb, ki imajo na naslovu tega stanovanja stalno prebivališče in na tem naslovu tudi dejansko živijo. Na navedeni podlagi se sodišče strinja, da je stanovanje kot upoštevno premoženje izločeno le ob pogoju dejanskega bivanja.

Vendar pa tožena stranka svojo presojo v tem pogledu utemelji zgolj z navedbo tožeče stranke, da je stanovanje prazno in da sama živi v hiši staršev, kar po presoji sodišča, ob upoštevanju vseh njenih navedb, ne zadošča. Tožeča stranka je v prošnji za dodelitev brezplačne pravne pomoči skladno s podatki uradnih evidenc kot stalno prebivališče navedla naslov obravnavanega stanovanja v ..., kot začasno prebivališče oziroma kot naslov za vročanje pa naslov hiše svojih staršev. V rubriki opombe je poleg dejstev, s katerimi tožena stranka utemelji svojo odločitev, in to na prvem mestu, navedla, da je iz stanovanja z obema otrokoma morala oditi. V tem pogledu v postopku pred izdajo izpodbijane odločbe dejansko stanje ni bilo razčiščeno, čeprav gre za okoliščino, ki je oziroma bi lahko bila pomembna za odločitev. Zakonski pogoj dejanskega bivanja je namreč po presoji sodišča izpolnjen tudi v primeru, če je dejansko bivanje stranke v stanovanju prekinjeno zaradi začasnega „umika“ iz stanovanja, ki ga narekuje oziroma utemeljuje konkretna življenjska situacija.

Iz navedenih razlogov je sodišče tožbi ugodilo, izpodbijano odločbo na podlagi 2. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) odpravilo in zadevo vrnilo toženi stranki, da v zadevi ponovno odloči skladno s stališčem te sodbe.

Sodišče je v zadevi odločilo brez glavne obravnave na podlagi 1. alinee drugega odstavka 59. člena ZUS-1.