Jedro

V teoriji procesnega prava sta se razvili dve teoriji o vprašanju prilagoditve tožbenega zahtevka po odtujitvi stvari ali pravice med pravdo. Po relevančni teoriji bi tožnik v vsakem primeru moral spremeniti tožbeni zahtevek tako, da bi ga prilagodil nastali odsvojitvi, po irelevančni teoriji pa tožniku tožbe ni treba spreminjati in se zahtevek še vedno glasi, da naj toženec izpolni zahtevek tožniku ne glede na to, da tožnik zaradi cesije terjatve ni več pravi upnik. Iz strokovnega literature in sodne prakse izhaja, da si stališča tako v pravni teoriji kot sodni praksi nasprotujejo. V pravni teoriji (prim. Juhart, Ude, Wedam-Lukič, Triva, Dika) je skoraj enotno stališče, da pomeni odtujitev stvari ali pravice singularno pravno nasledstvo pridobitelja po odsvojitelju in sodba, ki jo sodišče izda po odtujitvi stvari ali pravice, učinkuje tudi za singularnega pravnega naslednika in lahko ta pod pogoji iz 24. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju - ZIZ zahteva izvršbo tudi v primeru, da je do cesije prišlo med pravdo. To pomeni, da tožeča stranka ni bila dolžna prilagoditi tožbenega zahtevka, ker ji take dolžnosti zakon ne nalaga, je pa taka prilagoditev v sodni praksi dopustna (prim. II Ips 252/2003. II Ips 518/2001, II Ips 397/2002, odločbe VSK I Cp 689/2000, I Cp 624/2003).

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se r a z v e l j a v i in zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

O pritožbenih stroških bo odločeno s končno odločbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v P. z dne 9.10.2001, razveljavi v 1. in 3. točki izreka in tožbeni zahtevek zavrne. Iz razlogov sklepa izhaja, da je med postopkom tožeča stranka odstopila terjatev do toženca V.S., z.o.o.. Prišlo je do odtujitve terjatve med pravdo, ki sicer nima vpliva na procesno razmerje, ima pa vpliv na materialnopravno razmerje in bi morala tožeča stranka tožbeni zahtevek prilagoditi nastalemu oziroma spremenjenemu materialnopravnemu razmerju tako, da bi zahtevala, da je tožena stranka dolžna vtoževano terjatev plačati pridobitelju terjatve V.S., z.o.o.. Iz tega razloga je tožbeni zahtevek zavrnilo, ker tožeča stranka ni več nosilka pravice, ki izhaja iz materialnopravnega razmerja.

Zoper sodbo se pritožuje tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni izpodbijano sodbo tako, da v celoti ugodi njenemu tožbenemu zahtevku in toženi stranki naloži v plačilo pravdne stroške vključno s pritožbenimi oziroma podrejeno razveljavi izpodbijano sodbo in vrne zadevo v novo odločanje. V pritožbi najprej ponavlja razloge prvostopne sodbe in navaja, da se postavlja vprašanje, ali je bila tožeča stranka dolžna (ali je morala) spremeniti tožbo, kot meni izpodbijana sodba. Dejstvo je, da je tožeča stranka preko sodišča obvestila toženo stranko, da je svojo terjatev do nje odstopila tretji osebi in jo tudi pozvala, da da soglasje za subjektivno spremembo tožeče stranke (2. odst. 190. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP) in da tožena stranka takšnega soglasja ni podala oziroma na pripravljalno vlogo, s katero je bila k temu pozvana, ni podalo odgovora, zato je prišlo do situacije, predvidene v 1. odst. 190. člena ZPP. Navedena določba ZPP omogoča, da tožeča stranka dokonča pravdo ne glede na dejstvo, da je svojo terjatev cedirala. Singularno nasledstvo (cesija na V.S.) ni ovira, da se pravda med istima strankama ne dokonča. Razmerje, ki je nastalo na podlagi cesije med tožečo stranko in toženo stranko, je torej njuno medsebojno razmerje, iz katerega izhaja pravica V.S., da izterja cedirano terjatev do tožene stranke, ko je terjatev pravnomočno ugotovljena oziroma če bi tožena stranka plačala vtoževano terjatev tožeči stranki, plačilo zahteva od slednje. Tožena stranka, ki je bila s tem dejstvom seznanjena, temu ni nasprotovala, ampak je zgolj v ugovornem postopku ugovarjala verodostojnost listin, ki so bile podlaga izvršilnemu sklepu na podlagi verodostojne listine. Prvostopenjsko sodišče je torej s tem prekršilo osnovno načelo pravdnega postopka in načelo dispozitivnosti, ko mora nuditi strankam pravno varstvo le na njihovo zahtevo, ne pa po uradni dolžnosti, saj tožena stranka ni prerekala aktivne legitimacije tožeče stranke. Glede na navedeno je prvostopenjsko sodišče zakrivilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ko je 1. odst. 190. člena ZPP uporabilo napačno, kar je vplivalo na zakonitost in pravilnost izpodbijane sodbe. Bistvena kršitev se kaže tudi v tem, da so razlogi o odločilnih dejstvih nejasni in med seboj v nasprotju oziroma so odločilna dejstva v nasprotju z vsebino listin oziroma med samimi listinami. Izpodbijani sodbi je mogoče očitati tudi zmotno oziroma nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, saj odločilnih dejstev obstoja terjatve, to je dolga tožene stranke, sploh ni ugotovilo.

Pritožba je utemeljena.

Tožeča stranka je med postopkom s pogodbo o odkupu terjatev z dne 31.12.2002 odstopila vtoževano terjatev do toženca V.S., z.o.o.. Po sklenitvi pogodbe je predlagala, da namesto nje vstopi v pravdo pridobitelj terjatve, če v to privoli toženec, ki na poziv sodišča ni odgovoril, zato ni moglo priti do subjektivne spremembe tožbe. Po 1. odst. 190. člena ZPP dejstvo odtujitve stvari ali pravice med pravdo ne predstavlja ovire, da se pravda med istima strankama ne bi dokončala, saj odstop terjatve na procesno pravno razmerje v ničemer ne vpliva. Tožeča stranka je kot cedent obdržala procesno upravičenje za nadaljnje vodenje pravde, ki ji ga daje citirano določilo. Res je, da se od odsvojitve terjatve dalje pravda za tujo in ne več za svojo korist, ne glede na to, ali tožbeni zahtevek prilagodi spremenjeni situaciji ali ne. Sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da odtujitev med pravdo nima vpliva na procesno razmerje, ni pa pravilen zaključek, da bi morala tožeča stranka, ki ni več nosilka pravice, ki izhaja iz materialnopravnega razmerja, tožbeni zahtevek prilagoditi nastalemu oziroma spremenjenemu materialnopravnemu razmerju tako, da bi zahtevala, da je toženec dolžan vtoževano terjatev plačati pridobitelju terjatve. V teoriji procesnega prava sta se razvili dve teoriji o vprašanju prilagoditve tožbenega zahtevka po odtujitvi stvari ali pravice med pravdo. Po relevančni teoriji bi tožnik v vsakem primeru moral spremeniti tožbeni zahtevek tako, da bi ga prilagodil nastali odsvojitvi, po irelevančni teoriji pa tožniku tožbe ni treba spreminjati in se zahtevek še vedno glasi, da naj toženec izpolni zahtevek tožniku ne glede na to, da tožnik zaradi cesije terjatve ni več pravi upnik. Iz strokovnega literature in sodne prakse izhaja, da si stališča tako v pravni teoriji kot sodni praksi nasprotujejo. V pravni teoriji (prim. Juhart, Ude, Wedam-Lukič, Triva, Dika) je skoraj enotno stališče, da pomeni odtujitev stvari ali pravice singularno pravno nasledstvo pridobitelja po odsvojitelju in sodba, ki jo sodišče izda po odtujitvi stvari ali pravice, učinkuje tudi za singularnega pravnega naslednika in lahko ta pod pogoji iz 24. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju - ZIZ zahteva izvršbo tudi v primeru, da je do cesije prišlo med pravdo. To pomeni, da tožeča stranka ni bila dolžna prilagoditi tožbenega zahtevka, ker ji take dolžnosti zakon ne nalaga, je pa taka prilagoditev v sodni praksi dopustna (prim. II Ips 252/2003. II Ips 518/2001, II Ips 397/2002, odločbe VSK I Cp 689/2000, I Cp 624/2003). Sodišče prve stopnje zaradi napačnega stališča, da bi morala tožeča stranka prilagoditi tožbeni zahtevek, kot je bilo že opisano, ni ugotavljalo odločilnih dejstev o utemeljenosti vtoževane terjatve, zato je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno, kar je narekovalo razveljavitev izpodbijane sodbe (čl. 354 ZPP) in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. V novem postopku bo moralo sodišče prve stopnje v okviru gornjih napotkov ugotoviti vse pravno pomembne okoliščine glede vtoževane terjatve tožeče stranke do toženca in ponovno odločiti o tožbenem zahtevku.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo (3. odst. 165. čl. ZPP).