Jedro

Vrhovno sodišče je že v več svojih odločbah presodilo, da utemeljitev neogibnosti pripora sama po sebi vsebuje presojo, da milejši ukrep ne pride v poštev. Sodišče je v izpodbijanem pravnomočnem sklepu o podaljšanju pripora (8. točka sklepa zunajobravnavnega senata, 8. točka sklepa pritožbenega sodišča) presodilo, da je podaljšanje pripora v konkretnem primeru sorazmeren in neogiben ukrep za zagotovitev varnosti ljudi in njihovega premoženja. Takšne razloge v zvezi z neogibnostjo in sorazmernostjo pripora je treba povezati s konkretnimi okoliščinami, ki izkazujejo visoko stopnjo ponovitvene nevarnosti obdolženca.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

A. 1. Zunajobravnavni senat Okrožnega sodišča v Celju je s sklepom II Ks 21583/2018 z dne 27. 7. 2018 zoper obdolženega E. M. podaljšal pripor po vloženi obtožnici iz pripornega razloga po 3. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) zaradi obstoja utemeljenega suma storitve kaznivega dejanja ropa po prvem odstavku 206. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Višje sodišče v Celju je s sklepom I Kp 21583/2018 z dne 23. 8. 2018 pritožbo obdolženčevega zagovornika zavrnilo.

2. Zoper navedeni pravnomočni sklep je zahtevo za varstvo zakonitosti vložil obdolženčev zagovornik, kot navaja v uvodu zahteve, zaradi kršitve kazenskega zakona in bistvene kršitve določb kazenskega postopka. V obrazložitvi zahteve trdi, da v konkretnem primeru ne obstajajo okoliščine, ki bi utemeljevale obdolženčevo ponovitveno nevarnost, da bi bilo mogoče enak cilj doseči z odreditvijo hišnega pripora, da se obdolženec dejanja zaradi uživanja alkohola in drog ni zavedal, da pripor ni neogibno potreben za zagotovitev varnosti ljudi in njihovega premoženja, ter da so bile obdolžencu v fazi kazenske preiskave, zaradi zavrnitve dokaznega predloga za postavitev izvedenca psihiatrične stroke, kršene človekove pravice. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi, sklep o podaljšanju pripora odpravi in obdolženca izpusti na prostost, oziroma, da zoper obdolženca odredi milejši ukrep - hišni pripor.

3. Vrhovni državni tožilec Hinko Jenull je v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti predlagal zavrnitev zahteve. Navedel je, da obdolženčev zagovornik v zahtevi ponavlja ugovore, ki jih je uveljavljal že v pritožbi zoper podaljšanje pripora in ugovoru zoper obtožnico, da zahteva uveljavlja nedovoljen razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, da so v sklepih obeh sodišč v zadostni meri navedeni razlogi, ki utemeljujejo obstoj pripornega razloga ponovitvene nevarnosti ter neogibne potrebnosti in sorazmernosti odrejenega ukrepa.

4. O odgovoru Vrhovnega državnega tožilstva se je izjavil obdolženčev zagovornik. Navedel je, da je bila v obravnavani zadevi s strani obdolženčeve obrambe vložena ustavna pritožba, ki jo je priložil izjavi. Poudaril je, da so bile obdolžencu v fazi preiskave kršene človekove pravice, ker mu sodišče ni dovolilo izvajati dokazov v njegovo korist, zaradi česar je tudi podaljšanje pripora nezakonito.

B.

5. Obdolženčev zagovornik v uvodu zahteve sicer trdi, da v konkretnem primeru niso podani pogoji za podaljšanje pripora, vendar pa v nadaljevanju zahteve za varstvo zakonitosti obstoja utemeljenega suma obdolžencu očitanega kaznivega dejanja ne izpodbija, temveč trdi, da pri obdolžencu ni podana ponovitvena nevarnost. 6. Neutemeljena je trditev zahteve, da v konkretnem primeru priporni razlog ponovitvene nevarnosti ni utemeljen na konkretnih okoliščinah. Sodišče je obstoj pripornega razloga po 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP utemeljilo predvsem s težo, načinom storitve in okoliščinami, v katerih naj bi bilo storjeno očitano kaznivo dejanje, dejstvom, da je za kaznivo dejanje ropa predpisana visoka zaporna kazen od enega do desetih let, okoliščinami, da je obdolženec izkazal veliko mero odločnosti in predrznosti, da je uporabil kapo z izrezom za oči ter strelno orožje, da zoper 81 let starega oškodovanca ni uporabil zgolj sile in grožnje, temveč ga je tudi pretepal in telesno poškodoval, da naj bi obravnavano kaznivo dejanje storil v času preizkusne dobe po predhodno izrečeni pogojni obsodbi, s katero je bil spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja nasilja v družini po prvem odstavku 191. člena KZ-1, da je še v enem kazenskem postopku zaradi kaznivega dejanja nasilja v družini po 191. členu KZ-1, ter da je nezaposlen in brez premoženja. Taki razlogi o objektivnih in subjektivnih okoliščinah v zvezi z obstojem ponovitvene nevarnosti so logični in razumno obrazloženi in tudi po presoji Vrhovnega sodišča kažejo na visoko stopnjo realne in konkretne nevarnosti, da bo obdolženec na prostosti nadaljeval z izvrševanjem istovrstnih kaznivih dejanj.

7. S ponavljanjem pritožbenih navedb v zvezi z zatrjevanim neobstojem pripornega razloga, da je bilo obdolženčevo ravnanje posledica uživanja alkohola in drog, da je Z. G. po dejanju pustil, da je poklicala zdravniško pomoč, ter da obdolženec izkazuje samokritičnost do storjenega dejanja, vložnik uveljavlja nedovoljen razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP).

8. Prav tako ni mogoče pritrditi vložniku zahteve, da pripor v konkretnem primeru ni neogibno potreben za zagotovitev varnosti ljudi in njihovega premoženja, ter da bi ga bilo mogoče nadomestiti s hišnim priporom. Vrhovno sodišče je že v več svojih odločbah1 presodilo, da utemeljitev neogibnosti pripora sama po sebi vsebuje presojo, da milejši ukrep ne pride v poštev. Sodišče je v izpodbijanem pravnomočnem sklepu o podaljšanju pripora (8. točka sklepa zunajobravnavnega senata, 8. točka sklepa pritožbenega sodišča) presodilo, da je podaljšanje pripora v konkretnem primeru sorazmeren in neogiben ukrep za zagotovitev varnosti ljudi in njihovega premoženja. Takšne razloge v zvezi z neogibnostjo in sorazmernostjo pripora je treba povezati s konkretnimi okoliščinami, ki izkazujejo visoko stopnjo ponovitvene nevarnosti obdolženca (obdolženec je bil že obsojen za kaznivo dejanje z elementi nasilja, pri izvršitvi kaznivega dejanja naj bi uporabil fizično silo, pretepel in poškodoval ostarelega oškodovanca ter izkazal visoko stopnjo vztrajnosti), in tudi po presoji Vrhovnega sodišča omogočajo razumen sklep, da varnosti ljudi ni mogoče zagotoviti drugače, kakor z odreditvijo pripora.

9. Obdolženčev zagovornik v zahtevi trdi, da je sodišče v fazi kazenske preiskave obdolžencu kršilo človekove pravice iz 14., 22., 23. in 29. člena Ustave Republike Slovenije (Ustava). Kršitev utemeljuje z navedbo, da je sodišče v fazi sodne preiskave neutemeljeno zavrnilo dokazni predlog za postavitev izvedenca psihiatrične stroke, s čimer je obdolženca prikrajšalo za izvajanje dokazov v njegovo korist. 10. Na kršitve iz prvega odstavka 420. člena ZKP se sme vložnik zahteve za varstvo zakonitosti sklicevati samo, da če jih ni mogel uveljavljati v pritožbi, ali če jih je uveljavljal, pa jih sodišče druge stopnje ni upoštevalo (peti odstavek 420. člena ZKP). To pomeni, da mora biti pravno sredstvo izčrpano ne le formalno (z vložitvijo pritožbe), temveč tudi materialno (vsebinsko). Vložnik zahteve za varstvo zakonitosti mora kršitve, ki jih uveljavlja z zahtevo, po vsebini uveljavljati že v predhodnem postopku s pritožbo. Pri tem ne zadošča, da se v pritožbi samo posplošeno sklicuje na kršitve zakona, temveč mora vsako uveljavljano kršitev konkretizirati in jo ustrezno obrazložiti.2

11. Kadar je, kot v obravnavani zadevi, formalni pogoj izpolnjen - zoper sklep o podaljšanju pripora je pritožbo vložil obdolženčev zagovornik - mora Vrhovno sodišče presoditi še, ali je glede kršitev, ki jih uveljavlja vložnik zahteve za varstvo zakonitosti, izpolnjen tudi pogoj materialnega izčrpanja pravnega sredstva. Vrhovno sodišče ugotavlja, da v konkretnem primeru ta pogoj ni izpolnjen. Po pregledu vsebine pritožbe (list. št. 216 do 217 spisa) in razlogov sklepa sodišča druge stopnje, Vrhovno sodišče ugotavlja, da je obdolženčev zagovornik v pritožbi uveljavljal, da ni podan priporni razlog ponovitvene nevarnosti, ter da bi bilo mogoče varnost ljudi in njihovega premoženja zagotoviti tudi z odreditvijo hišnega pripora, kršitve obdolženčeve pravice do izvajanja razbremenilnih dokazov v fazi sodne preiskave, pa ni uveljavljal niti z navedbo, da uveljavlja takšno kršitev, niti po njeni vsebini, za kar pa ni bilo nobenih ovir.

C.

12. Po presoji Vrhovnega sodišča v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljane kršitve niso podane, zahteva pa je vložena tudi zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, deloma pa tudi v nasprotju z določbo petega odstavka 420. člena ZKP, zato jo je kot neutemeljeno zavrnilo (425. člen ZKP).

1 Glej npr. sodbe I Ips 46/2009 z dne 28. 5. 2009, XI Ips 59499/2013 z dne 13. 3. 2014, XI Ips 237/2015 z dne 16. 4. 2015 in XI Ips 9049/2014 z dne 6. 4. 2017. 2 Glej npr. odločbe Vrhovnega sodišča I Ips 35185/2011 z dne 14. 11. 2013, I Ips 18668/2013 z dne 20. 10. 2016, I Ips 41879/2011 z dne 25. 5. 2017 in I Ips 42684/2015 z dne 1. 3. 2018.