Jedro

Policija z izvedbo vseh potrebnih varnostnih ukrepov zagotovo ali vsaj zelo verjetno ne bi mogla preprečiti škodnega dogodka.

Izrek

Revizija proti odločitvi o zahtevku prvega tožnika za plačilo odškodnine za premoženjsko škodo ter revizija proti odločitvi o zahtevku drugega tožnika se zavrže. Sicer se revizija zavrne.

Obrazložitev

1. Prvostopenjsko sodišče je zavrnilo tožbeni zahtevek, da je toženka dolžna plačati prvemu tožniku 10.087,82 EUR (2.417.445 SIT), drugemu tožniku pa 1.877,82 EUR (450.000 SIT), obema z zamudnimi obrestmi ter jima nerazdelno povrniti stroške postopka. Odločilo je, da sta tožnika dolžna toženki povrniti njene pravdne stroške.

2. Pritožbeno sodišče je zavrnilo pritožbo tožnikov in potrdilo izpodbijano sodbo.

3. Proti sodbi pritožbenega sodišča sta tožnika vložila revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlagata, da revizijsko sodišče izpodbijani sodbi razveljavi ter vrne zadevo pritožbenemu sodišču, da izvede pritožbeno obravnavo ter da revizijske stroške obravnava kot nadaljnje pravdne stroške. Poudarjata, da sta že v pritožbi opozarjala, da je za presojo, ali je bila varnostna ocena policije pravilna in ali je policija ukrepala pravočasno in ustrezno, potrebno strokovno znanje. Enako velja glede vprašanja, kakšen bi bil preventivni vpliv ukrepov policije na navijače, če bi policija ukrepala pravilno in pravočasno. Bi se tudi v tem primeru navijači razkropili po Kranju ter razbijali lokale, avtomobile in pretepali ljudi? To vedo le tisti v slovenski policiji, ki se s temi vprašanji sistematično ukvarjajo. Višje sodišče zato ne bi smelo o vprašanju vzročne zveze odločati, ne da bi svojo presojo oprlo na mnenje stroke. Kljub temu pa je razsodilo v nasprotju z mnenjem P. Č., nekdanjega poveljnika slovenske uniformirane policije in predavatelja predmeta varstvo javnega reda in miru ... Njegovo zaslišanje sta tožnika predlagala kot izvedeno pričo, ker izvedenec za področje javnega reda in miru ne obstoji. P. Č. je na vprašanje, ali bi posebna policijska enota preprečila vandalizem po širšem mestu, odgovoril, da bi preprečila, če bi jih razposlali po mestu in da bi večje število policistov preventivno delovalo na navijače, da ne bi prišlo do izgredov. Zmotno je prepričanje pritožbenega sodišča, da bi poškodbo tožnikov lahko preprečila samo prisotnost policistov na prav vsakem delu mesta, saj je P. Č. povedal, da bi navijači ob večji prisotnosti policije po vsem mestu ostali mirni tudi tam, kjer policistov sicer ne bi bilo. V sodbi pritožbenega sodišča ni pojasnila, zakaj višje sodišče ni upoštevalo mnenja P. Č., ne zakaj je menilo, da se mu ni treba opreti na strokovno mnenje.

4. Sodišče je revizijo vročilo Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženki, ki nanjo ni odgovorila.

5. Revizija proti odločitvi o zahtevku prvega tožnika za plačilo odškodnine za premoženjsko škodo ter proti odločitvi o zahtevku drugega tožnika ni dovoljena, sicer pa ni utemeljena.

6. Ker je bila sodba prvostopenjskega sodišča v tej zadevi izdana pred uveljavitvijo Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 45/08, ZPP-D), se glede na drugi odstavek 130. člena navedenega zakona v tej zadevi uporabljajo določbe Zakona o pravdnem postopku v dotlej veljavnem besedilu (v nadaljevanju ZPP).

7. V premoženjskih sporih je revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega (sedaj evrsko protivrednost) 1,000.000 tolarjev (drugi odstavek 367. člena ZPP). Dopustnost revizije proti odločitvam o zahtevkih vsakega od tožnikov za plačilo odškodnine za premoženjsko škodo in za plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo je treba presojati po vrednosti vsakega od njih, saj ne temeljijo na isti pravni in dejanski podlagi (drugi odstavek 41. člena ZPP). Z izpodbijano sodbo je bil zavrnjen zahtevek prvega tožnika za plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo v znesku 2.000.000 SIT (

8.345,85 EUR) in premoženjske škode v znesku 417.445 SIT (1.741,97 EUR) ter zahtevek drugega tožnika za plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo v znesku 450.000 SIT (

1.877,82 EUR). Ker vrednost izpodbijane sodbe o zahtevku prvega tožnika za povrnitev premoženjske škode in o celotnem zahtevku drugega tožnika ne presega revizijskega praga iz drugega odstavka 367. člena ZPP, revizija proti odločitvi o teh zahtevkih ni dovoljena (drugi odstavek 374. člena ZPP). Na podlagi 377. člena ZPP jo je revizijsko sodišče v tem obsegu zavrglo.

8. Iz dejanskih ugotovitev sodišč prve in druge stopnje, na katere je revizijsko sodišče vezano (tretji odstavek 370. člena ZPP), izhaja, da sta bila tožnika poškodovana 15. 6. 2003, ko je v Kranju potekala finalna tekma za Evropsko prvenstvo v vaterpolu med Hrvaško in Srbijo. Okoli 15.30 ure sta se tožnika v avtomobilu peljala od plavalnega bazena proti domu. Približno 2 km od kraja prireditve ju je prehitel avtomobil s splitsko registracijo in ustavil pred njima. Iz avtomobila so stopili trije moški in pričeli s palicami udarjati po njunem avtomobilu, nato pa po obeh tožnikih. Ta dogodek tistega dne ni bil osamljen, saj so hrvaški navijači pred tekmo križarili po mestu, razbijali in pretepali mimoidoče. Prvostopenjsko sodišče je zahtevek zavrnilo, ker je ugotovilo, da ravnanje policije ni bilo protipravno, zaključilo pa je tudi, da bi do škodnega dogodka lahko prišlo tudi, če bi bila že od vsega začetka določena stopnja A ogroženosti, saj policija ne bi mogla nadzirati vsakega navijača posebej. Pritožbeno sodišče je podvomilo v pravilnost zaključka prvostopenjskega sodišča o tem, da policija ni zagrešila nobene protipravne opustitve. Vendar pa je potrdilo odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka, ker je ugotovilo, da med zatrjevanimi opustitvami policije in tožnikoma nastalo škodo ni relevantne vzročne zveze. Zaključilo je, da bi do škodnega dogodka lahko prišlo tudi, če bi policija storila vse, kar bi morala. Tudi če bi izvedla vseh 21 ukrepov, ki so predpisani za stopnjo nevarnosti A, s tem še ne bi zagotovo preprečila škodnega dogodka. Policija ne bi mogla biti ob vsakem trenutku na vsakem mestu, poleg tega pa tudi ni mogoče z zadostnim pragom verjetnosti zaključiti, da bi že občutek prisotnosti policije odvrnil navijače od agresivnega ravnanja.

9. Revizijsko sodišče se pridružuje zaključku pritožbenega sodišča o pomanjkanju relevantne vzročne zveze med škodo tožnikov in ravnanjem policije. Čeprav tožnika v reviziji trdita, da je tudi vprašanje, kakšen bi bil preventivni vpliv na navijače, če bi policija ukrepala pravilno in pravočasno, strokovne narave, ne zatrjujeta, da bi morali sodišči to okoliščino ugotavljati s sodnim izvedencem. Zavzemata pa se za upoštevanje izpovedi priče P. Č., da bi posebna policijska enota preprečila vandalizem po širšem mestu, če bi policiste razposlali po mestu in da bi večje število policistov preventivno delovalo na navijače, da ne bi prišlo do izgredov. Tudi revizijsko sodišče ugotavlja, da povzeta izpoved ne potrjuje zaključka, da bi policija z izvedbo vseh potrebnih ukrepov zagotovo ali vsaj zelo verjetno preprečila obravnavani škodni dogodek. Iz nje tudi ne izhaja, kar trdi tožnik v reviziji – da bi bili navijači ob večji prisotnosti policije po mestu mirni prav povsod. Zaključek pritožbenega sodišča o pomanjkanju relevantne vzročne zveze je v skladu tudi z nadaljnjo izpovedjo P. Č., da bi morali biti policisti pri varnostni oceni A prisotni na glavnih križiščih mestnih vpadnic do prireditvenega prostora. Ker iz ugotovitev sodišč ne izhaja, da se je škodni dogodek zgodil na takšni vpadnici, tožnika v reviziji pritožbenemu sodišču neutemeljeno očitata, da je odločilo v nasprotju z mnenjem P. Č.. Posledično so neutemeljeni tudi njuni revizijski očitki, da pritožbeno sodišče ni pojasnilo, zakaj ni upoštevalo njegove izpovedi.

10. Ker revizija v dovoljenem delu ni utemeljena, jo je revizijsko sodišče v tem delu skupaj s priglašenimi revizijskimi stroški zavrnilo (378. člen ZPP).