Jedro

Drugi tožnik in tudi prva tožnica, ki je bila seznanjena z obsegom in načinom uporabe solastne nepremičnine, kot je bilo določeno v sklepu o domiku in sklepu o izročitvi (tega zaključka pritožba ne izpodbija), sta na sklep o izročitvi vezana. Ob takšni dejanski situaciji tožnikoma uporabnina ne pripada.

Ker tožeča stranka zatrjuje, da je prikrajšana zato, ker ne more uporabljati dela nepremičnine, ki ji po sklepu o izročitvi v izvršilnem postopku sploh ni bila izročena, je očitno, da prikrajšanja ni dokazala. Ker toženca uporabljata nepremičnino le v obsegu, kot je bil določen v kupoprodajni pogodbi, pa tožeča stranka tudi ni dokazala slabe vere tožene stranke, obogatitve na strani tožene stranke in odsotnosti pravnega temelja uporabe.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je drugi tožnik zahteval, da mu toženca nerazdelno plačata uporabnino v skupnem znesku 776,00 EUR in zakonske zamudne obresti od posamičnih mesečnih zneskov uporabnine v višini 84,70 EUR, ki je zapadla vsakega 15. dne v mesecu v obdobju od 15. 1. 2009 do 15. 10. 2009, ter tožbeni zahtevek, s katerim je prva tožnica zahtevala, da ji toženca nerazdelno plačata uporabnino v skupnem znesku 4.221,30 EUR in zakonske zamudne obresti od mesečnih zneskov uporabnine v višini 84,70 EUR, ki je zapadla vsakega 15. dne v mesecu v obdobju od 15. 10. 2009 do 15. 11. 2012 ter v nadaljevanju od 1. 12. 2013 dalje mesečno znesek 84,70 EUR, ki zapade 15. dne v mesecu, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, vse do izpraznitve in izročitve 1/8 nepremičnine z ID znakom 000 v posest prvi tožnici (I. točka izreka). Sodišče je zavrnilo tudi prvi podrejeni tožbeni zahtevek, s katerim je drugi tožnik zahteval, da mu toženca nerazdelno plačata mesečno uporabnino v višini 84,70 EUR, ki je zapadla v plačilo 15. dan v mesecu, za obdobje od 1. 1. 2008 do 5. 10. 2009, skupaj tako znesek 776,99 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ter zahtevek, s katerim je prva tožnica zahtevala, da ji toženca nerazdelno plačata mesečno uporabnino v znesku 84,70 EUR, ki je zapadla 15. dne v mesecu, za obdobje od 6. 10. 2009 do 30. 11. 2013, skupaj 4.221,20 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, in plačilo mesečne uporabnine v znesku 84,70 EUR za obdobje od 1. 12. 2013 dalje, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, vse do izpraznitve in izročitve 1/8 nepremičnine z ID znakom 000 v posest prvi tožnici (II. točka izreka). Sodišče je zavrnilo tudi drugi podrejeni tožbeni zahtevek, s katerim je drugi tožnik zahteval, da mu toženca nerazdelno plačata uporabnino v znesku 776,00 EUR in zakonske zamudne obresti od mesečnih zneskov uporabnine v višini 84,70 EUR, ki tečejo od 24. 10. 2010 dalje do plačila, ter s katerim je prva tožnica zahtevala, da ji toženca nerazdelno plačata uporabnino v skupnem znesku 4.221,30 EUR in zakonske zamudne obresti od mesečnih zneskov uporabnine v višini 84,70 EUR, z zapadlostjo 24. oziroma 15. dne v mesecu, ter v nadaljevanju od 1. 12. 2013 dalje mesečno znesek 84,70 EUR, ki zapade 15. dan v mesecu, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, vse do izpraznite in izročitve 1/8 nepremičnine z ID znakom 000 v posest prvi tožnici (III. točka izreka). Tožnikoma je naložilo, da sta toženima strankama v roku petnajst dni od prejema sodbe dolžna plačati stroške postopka v znesku 1.212,07 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (IV. točka izreka).

2. Zoper sodbo se pritožuje tožeča stranka zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava ter bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo razveljavi (pravilno: spremeni) ter o zadevi samo odloči. Podrejeno predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe ter odstop zadeve drugemu okrajnemu sodišču v reševanje. Sodišče je zagrešilo bistveno kršitev določb postopka po 6. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ker je sodbo oprlo na nedovoljena razpolaganja tožene stranke. Podana je bistvena kršitev iz 12. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je s pravnomočno sodbo P 38/2013 Okrajnega sodišča v Litiji v povezavi s sodbo I Cp 645/2013 Višjega sodišča v Ljubljani odločeno o zahtevku za ugotovitev in izročitev solastniškega deleža 1/8 nepremičnine z ID znakom 000, ki ga neutemeljeno uporablja tožena stranka. Tožeča stranka opozarja na številna nasprotja med listinami, ki se nahajajo v spisu, razlogi sodišča so nejasni in med seboj v nasprotju, ugotovitve sodišča nasprotujejo vsebini listin. Sodišče je prekoračilo svojo pristojnost, opredeljeno v 2. členu ZPP, ki določa, da sodišče odloča v mejah postavljenih zahtevkov. Dejansko stanje je zmotno ugotovljeno, ker sodišče ni ugotavljalo poštene uporabnine za stanovanjsko stavbo z izvedencem, niti ni samo opravilo ogleda nepremičnine. Sodišče dokaza z izvedencem ni niti izvedlo niti zavrnilo. Na ponovno obravnavo je povabilo stranke z vabilom na zaslišanje, dokaza z zaslišanjem strank pa ni izvedlo. Dodatni dokaz tožene stranke z vpogledom v spis In 98/39 je prepozen in prekludiran. Sodišče je napačno povzelo materialne dokaze, vložene s strani tožeče stranke. Zmotno je zapisalo izmere prostorov gospodarskega poslopja. Sodišče je v zadevi N 11/94 nepremičnino razdelilo med zakonca X, vendar razdelitev ni bila izvedena v celoti. V interesu tožnika je imeti svoj del nepremičnine v posesti in ga uporabljati v skladu s svojo lastninsko pravico. Toženca uporabljata 5/8 deleža nepremičnine, od tega 4/8 zakonito, 1/8 deleža v smeri 40 m2 neto stanovanjske površine pa uporabljata nezakonito in v slabi veri. Deleža strank sta različna, zato je tožeča stranka utrpela prikrajšanje. Tožeči stranki je bila s strani sodišča izročena nepremičnina, ki poleg zemljišča obsega 83,61 m2 neto uporabne stanovanjske površine, toženima strankama pa je bila s strani prodajalke izročena nepremičnina, ki poleg zemljišča obsega 123,69 m2 neto uporabne površine. Za presežen delež 40 m2 stanovanjske površine toženi stranki nista pripravljeni plačati poštene uporabnine. Tožena stranka ima nedovoljeno in nezakonito v posesti in v uporabi proti volji tožeče stranke tudi prostore v gospodarskem poslopju. Pri posesti in uporabi gospodarskega poslopja sta toženca slaboverna. Tožniku je bila v izvršilnem postopku izročena ½ nepremičnine, tako piše v sklepu o izročitvi nepremičnine. Pred dražbo je tožnik vpogledal v zemljiško knjigo in tam vprašal, kakšen delež nepremičnine se prodaja. Dobil je odgovor, da se prodaja idealni delež ½ parc. št. 111/1 k. o. ... Nikjer ne piše, da tožnik ne more prejeti v izključno last še dodatnega prostora do višine svojega ½ deleža. Sklep Dn 1954/2012 ni v škodo toženi stranki. Ni dopustno, da bi se toženca obogatila z dodatno uporabno stanovanjsko površino. Poravnavo P 78/2003 je tožnik podpisal pod prisilo in pod grožnjo s kazenskim pregonom, zato je neveljavna. Toženca nista dala soglasja, ki sta ga sama postavila za pogoj pričetka veljavnosti sodne poravnave. Sodna poravnava ni pričela veljati. Poleg tega prve tožnice ne veže, ker pri njej ni sodelovala. Po trinajstih letih vlaganja zahtevkov na sodišče je tožnik dosegel, da je izvedenec nepremičnino ocenil in ugotovil razliko vrednosti deležev, sodišče pa je neutemeljeno dodelilo slaboverni osebi „dobro vero“ glede istega deleža. Odločitvi o zavrnitvi zahtevka za plačilo uporabnine tožeča stranka nasprotuje. Sodišče je napačno uporabilo določila 95. in 67. člena Stvarnopravnega zakonika (SPZ), saj toženca nista bila dobroverna pri uporabi presežne stanovanjske površine. Toženca sta postala slaboverna 2. 11. 2012, ko sta prejela prvi pismeni poziv tožnika za izročitev 1/8 presežnega deleža nepremičnine. Pravica zahtevati odškodnino oziroma uporabnino ni zastarala, tožnik lahko kadarkoli zahteva izročitev idealnega lastninskega deleža. Svoje pismene zahtevke je tožnik priložil k tožbi. Tožnik je pisno zahteval izročitev nepremičnine v naravi do ½. Tožeča stranka je pošteno kupila in plačala ½ nepremičnine na sodišču po stanju zemljiške knjige ter pridobila originarno lastninsko pravico, te pravice pa ni mogla in ne more uveljaviti zoper toženca. Svoje nepremičnine v deležu, ki je naveden v tožbi, tožnika še nista prejela, nikoli se nista odpovedala zahtevati uporabnino. Velikost deleža, ki ga protipravno uporabljata toženca, sta toženca sama izračunala in je v tožbi natančno določen. Škodo je mogoče povrniti samo s plačilom uporabnine v višini profitne najemnine, ki naj jo določi izvedenec gradbene stroke. Bistvo prikrajšanja je, da tožnika svoje nepremičnine ne moreta uporabljati do deleža ½, ker ga protipravno in brez dovoljenja tožeče stranke uporabljata toženca nezakonito in brez pravnega temelja. Razlaga tožene stranke in sodišča, da je bila uporaba dogovorjena leta 1995, ni točna in tožeče stranke ne prepriča in ne zavezuje. Sodišče je odločilo v nasprotju z 92. členom SPZ, ni upoštevalo, da ima na nepremičnini lastninsko pravico tožnik. Sodišče povzema navedbe tožene stranke, da je tožnik uporabo opustil. To ni res in ne drži. Tožena stranka je za zaščito svojih koristi nedovoljeno odstranila kovinsko stopnišče in tam nastalo odprtino zazidala z betonsko ploščo, vse brez soglasja pravnega prednika tožeče stranke. Sodišče je pravilno zapisalo pravno podlago in zakonska določila (190. in 198. člen Obligacijskega zakonika, OZ), vendar je razsodilo v nasprotju z zapisanim zakonskim določilom. Odločilo je na napačni pravni podlagi. Ponovna obravnava je bila nepotrebna in je bila namenjena samo za večanje pravdnih stroškov odvetnice tožencev. Ker obravnava ni bila potrebna, je treba priglašene odvetniške stroške za obravnavo dne 2. 6. 2015 zavrniti. Zoper stroške se tožeča stranka pritožuje v celoti.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo tej nasprotuje in predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Neutemeljene so pritožbene navedbe, s katerimi tožeča stranka uveljavlja kršitve določb pravdnega postopka. Ne pojasni, za kakšna nedovoljena razpolaganja strank naj bi šlo, kot tudi povsem pavšalno navaja, da naj bi bila številna nasprotja med listinami v spisu, da naj bi bili razlogi nejasni in med seboj v nasprotju ter v nasprotju z vsebino listin. Sodišče druge stopnje zatrjevanih kršitev, kot tudi drugih kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, ni ugotovilo. Pritožba neutemeljeno navaja, da naj bi bila podana kršitev po 12. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ker je bilo o zadevi že odločeno. V pravdni zadevi P 38/2012 namreč ni bilo odločeno o zahtevku tožnikov za plačilo uporabnine, temveč o zahtevku tožencev, s katerim sta zahtevala ugotovitev večjega solastninskega deleža na sporni nepremičnini. Določba 2. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) se nanaša na prekoračitev tožbenega zahtevka. Tudi kršitev tega člena tožeča stranka uveljavlja neutemeljeno, saj je sodišče tožbeni zahtevek zavrnilo.

6. Za dokaz z vpogledom v spis In 98/39 pritožba navaja, da je bil ta prepozen, vendar spregleda, da je tožena stranka že v odgovoru na tožbo kot dokaz predlagala tudi sklep o domiku ter sklep o izročitvi nepremičnine v zadevi In 98/39. Dokaza, na katera je sodišče odločitev oprlo, sta bila predlagana pravočasno. Pritožba ne konkretizira, katerih dokazov sodišče ni uporabilo. Trditev, da je sodišče zmotno zapisalo izmere prostorov gospodarskega poslopja, ni relevantna, saj tožeča stranka uporabnino zahteva glede stanovanjske površine in ne gospodarskega poslopja (vse pritožbene navedbe glede posesti in uporabe gospodarskega poslopja ter slabe vere tožencev pri posesti in uporabi le-tega, zato niso pravno pomembne in sodišče druge stopnje nanje ne odgovarja).

7. Pritožba sodišču očita tudi, da je stranki na narok (za glavno obravnavo v ponovljenem postopku) povabilo z vabilom za zaslišanje strank, nato pa ju ni znova zaslišalo, vendar neutemeljeno. Ponovnega zaslišanja stranki na naroku nista zahtevali. Sodišče je ponovilo že izvedene dokaze, zadevo je obravnaval isti sodnik in načelo neposrednosti ni bilo kršeno. Sodišču očita še, da ni izvedlo dokaza z izvedencem, ki ga je tožeča stranka predlagala (ter opravilo ogleda). Tudi ta očitek je neutemeljen. Sodišče je namreč zahtevek zavrnilo že po temelju, zato izvedba dokazov glede višine uporabnine ni bila potrebna.

8. Sporna nepremičnina (parc. št. 111/1, k. o. X, sedaj parc. št. 111/4, k. o. X) je bila razdeljena s sklepom N 11/94 med prejšnja solastnika A. A. in B. B. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bila s tem sklepom razdeljena uporaba. V sklepu je bilo navedeno, da je B. B. postala izključna lastnica nadstropja stanovanjske hiše s podstrešjem, s souporabo do ½ kurilnice in shrambe goriva ter vseh instalacij in naprav v hiši in južnega dela gospodarskega objekta. A. A. pa je postal izključni lastnik pritličja stanovanjske stavbe, s souporabo do ½ kurilnice in shrambe goriva ter vseh instalacij in naprav v hiši in severnega dela gospodarskega poslopja. B. B. in A. A. sta ostala solastnika skupnih delov in naprav stanovanjske hiše in gospodarskega poslopja ter dvorišča in sadovnjaka, vsak do ½. Toženca sta pravna naslednika B. B. in, kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, hišo in gospodarsko poslopje uporabljata v delu, ki je po sklepu N 11/94 pripadel B. B. Prva tožnica (prej drugi tožnik) pa imata možnost uporabljati sporno nepremičnino v skladu s sklepom o domiku in izročitvi opr. št. In 98/39. Drugemu tožniku je bil namreč domaknjen in izročen solastniški delež na sporni nepremičnini, in sicer mu je bila domaknjena in izročena ½ nepremičnine parc. št. 111, z. k. vložek št. 000 k. o. ..., last dolžnika A. A. Pri tem je bilo točno določeno, kaj ta delež predstavlja v naravi: pritličje stanovanjske hiše Z., souporabo do ½ kurilnice, souporabo do ½ kurilnice in shrambe za gorivo ter vseh instalacij in napeljav v hiši in severnega dela gospodarskega poslopja ter solast skupnih delov in naprav stanovanjske hiše in gospodarskega poslopja, dvorišča in sadovnjaka do ½. Ker stanovanjska hiša Z. še ni bila etažirana, je bila na podlagi sklepa In 98/39 z dne 5. 8. 2008 vknjižba v zemljiško knjigo opravljena tako, da je bila za C. C. pri navedenih nepremičninah vknjižena lastninska pravica do ½. Drugi tožnik in tudi prva tožnica, ki je bila seznanjena z obsegom in načinom uporabe solastne nepremičnine, kot je bilo določeno v sklepu o domiku in sklepu o izročitvi (tega zaključka pritožba ne izpodbija), sta na sklep o izročitvi vezana.

9. Ob takšni dejanski situaciji je odločitev sodišča prve stopnje, da tožnikoma uporabnina ne pripada, pravilna. Tožeča stranka neutemeljeno obširno izpodbija ugotovitve sodišča prve stopnje in navaja, da je tožeča stranka prikrajšana, da je podana korist in prikrajšanje in da presežni del toženca uporabljata nezakonito; da se tožnika nista odpovedala uporabnini in da uporaba ni bila dogovorjena; da tožnik uporabe ni opustil in ni privolil v ta način uporabe itd. Odločilno je namreč, da je bila drugemu tožniku domaknjena in izročena sicer ½ sporne nepremičnine, vendar je bila ta točno opredeljena v naravi. Tožeča stranka se neutemeljeno sklicuje na dejstvo, da je drugi tožnik pred prodajo vprašal z. k. referentko, kaj se prodaja. Odločilno je namreč, kaj je bilo navedeno v odredbi o prodaji in ne, kaj je povedala referentka. Zgolj v dodatno pojasnilo tožeči stranki sodišče druge stopnje dodaja, da je bilo to fizično določeno pritličje stanovanjske hiše Z., souporaba do ½ kurilnice in shrambe za gorivo ter vseh instalacij in napeljav v hiši in severnega dela gospodarskega poslopja ter solast skupnih delov in naprav stanovanjske hiše in gospodarskega poslopja, dvorišča in sadovnjaka do ½. Tudi izvedenec je pri cenitvi upošteval podatke o fizični razdelitvi stanovanjske hiše. Navedeni dodatni zaključki pa niso odločilni. Odločilno je, kaj je bilo navedeno v sklepu o domiku in izročitvi nepremičnine, zato se tožeča stranka neutemeljeno sklicuje, da je pomemben samo solastniški delež. Sodišče prve stopnje je pravilno navedlo, da je do vknjižbe do ½ nepremičnine prišlo iz razloga, ker stanovanjska hiša še ni bila etažirana in vknjižba brez geodetskega elaborata ni bila mogoča. Ker torej tožeča stranka zatrjuje, da je prikrajšana zato, ker ne more uporabljati dela nepremičnine, ki ji po sklepu o izročitvi v izvršilnem postopku sploh ni bila izročena, je očitno, da prikrajšanja ni dokazala. Ker toženca uporabljata nepremičnino le v obsegu, kot je bil določen v kupoprodajni pogodbi, pa tožeča stranka tudi ni dokazala slabe vere tožene stranke, obogatitve na strani tožene stranke in odsotnosti pravnega temelja uporabe. Pogojev za uporabo instituta neupravičene obogatitve po 190. člena OZ tožnika nista dokazala, zato je tožbeni zahtevek pravilno zavrnjen.

10. Tožbeni zahtevek se nanaša le na stanovanjsko površino, ki jo tožena stranka uporablja na podlagi kupoprodajne pogodbe, ne pa tudi na površino, glede katere je bila dodatno dogovorjena uporaba s poravnavo, sklenjeno v zadevah P 2/2004, P 78/2003 in Kpd 10/2003. Sodišče prve stopnje pa je pravilno ugotovilo tudi, da je bila sodna poravnava z dne 16. 1. 2004, h kateri je pristopila tudi D. D., v pretežnem delu realizirana. Drugi tožnik s tožbo za razveljavitev sodne poravnave ni izpodbijal, zato poravnava predstavlja veljaven, dodaten dogovor o uporabi solastne stvari, razen v 4. točki, ki določa način razdelitve zemljišča, saj v tem delu poravnava še ni realizirana. Pogoj, ki ga tožeča stranka zatrjuje, torej soglasje toženih strank, ki naj bi bilo potrebno za začetek veljavnosti sodne poravnave, iz sodne poravnave ne izhaja.

11. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe glede pravdnih stroškov in navedba, da glavna obravnava v ponovljenem postopku dne 2. 6. 2015 ni bila potrebna. Potrebna je bila glede na napotke višjega sodišča, da je treba dodatno ugotavljati dejansko stanje. Da naj bi bili stroški odmerjeni previsoko, pritožba navaja le pavšalno. Navedba, da stroški niso bili potrebni, pa ni utemeljena. Tudi stroškovna odločitev sodišča prve stopnje je pravilna.

12. Glede na navedeno in ker sodišče druge stopnje ob preizkusu izpodbijane sodbe tudi ni ugotovilo kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

13. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato nosi sama svoje pritožbene stroške. Svoje pritožbene stroške nosi tudi tožena stranka, saj njen odgovor na pritožbo ni bil potreben. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 154., 155. in 165. členu ZPP.