Jedro

Sprememba tožbe, da se namesto prvotnega toženca toži drugega, je mogoča le ob privolitvi tistega, ki naj stopi v pravdo namesto prvotnega toženca. Enako se zahteva za vstop v pravdo privolitev tistega, ki je med postopkom pridobil lastništvo stvari, o kateri teče pravda.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje z izpodbijanim sklepom ni dovolilo spremembe tožbe tožeče stranke.

Zoper sklep se je v roku pritožila tožeča stranka, ki smiselno predlaga, da pritožbeno sodišče sklep spremeni tako, da dovoli spremembo tožbe tako, da se za toženo stranko šteje V. J. Navaja, da se določbi 187. in 190. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), na kateri sodišče prve stopnje temelji svoj odločitev, nanašata le na odtujitev stvari in s tem povezano subjektivno spremembo tožbe. V konkretnem primeru je dejansko stanje drugačno, saj je tožeča stranka že v tožbi V. J. opredelita kot morebitnega intervenienta in toženo stranko. Poznano ji je namreč bilo, da teče spor glede lastništva služeče nepremičnine, tako da je za vsak primer tožila tako J. D., to je takrat v zemljiški knjigi vpisanega lastnika služečega zemljišča, kot tudi V. J., ki je v pravdnem postopku uveljavljal, da je lastnik tega zemljišča. Tako je V. J. že od samega začetka, torej od vložitve tožbe, tožena stranka v tem postopku in ne gre za spremembo tožbe, ampak le za opredelitev strank glede na izid pravdnega postopka med J. D. in V. J.. Poleg tega specialni predpis 218. člena Stvarnopravnega zakonika (SPZ) izrecno določa, da lahko služnostni upravičenec zahteva ugotovitev obstoja služnosti le nasproti lastniku služeče stvari. Ker je služeča stvar tekom postopka spremenila lastnika, bi sodišče moralo šteti V. J. kot toženo stranko že na podlagi citiranega določila SPZ. S prevzemom lastništva je namreč slednji prevzel tudi stvarna bremena, ki obremenjujejo to nepremičnino, in s temi bremeni povezane zahtevke.

Pritožba ni utemeljena.

Kot pravilno v razlogih izpodbijane sodbe pojasni že sodišče prve stopnje, subjektivno spremembo tožbe ureja ZPP v 187. členu in je sprememba tožbe tako, da se namesto prvotnega toženca toži drugega, mogoča le ob privolitvi tistega, ki naj stopi v pravdo namesto prvotnega toženca. Enako se zahteva za vstop v pravdo privolitev tistega, ki je med postopkom pridobil lastništvo stvari, o kateri teče pravda, po 2. odstavku 190. člena ZPP. Ta namreč določa, da pridobitelj stvari more stopiti v pravdo namesto odsvojitelja stvari le, če v to privolita obe stranki. Beseda „more“ nedvoumno pomeni enako kot „lahko“, ne pa morebiti „mora“. Ker V. J. v vstop v pravdo na strani tožene stranke ni privolil, tožeča stranka tožbe ne more spremeniti tako, da je namesto J. D. tožena stranka v isti pravdi V. J. Če je tožnik v tožbi V. J. označil kot morebitnega intervenienta – tožena stranka, s tem ta še ni bil tožena stranka v obravnavani pravdi. Da to res ni bil, izhaja iz procesnih dejanj sodišča prve stopnje, ko je V. J. dovolilo stransko intervencijo na strani tožene stranke. Za stranskega intervenienta se je v vseh svojih vlogah opredelil V. J. sam in samo tako ga je opredelila tudi tožeča stranka v svoji vlogi z dne 3.4.2008 in v obravnavani pritožbi. Določilo 218. člena SPZ pa je materialnopravne, ne procesne narave. Določa namreč, zoper koga je možen tožbeni zahtevek na ugotovitev obstoja služnosti v materialnopravnem smislu, ne v procesnem.

Pritožbeno sodišče je zato, ker ni ugotovilo niti kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo z njo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).