Jedro

Ker je dokazno breme na strani tožnic (137. člen Zakona o splošnem upravnem postopku, Uradni list SFRJ, št. 47/86), in ker slednji v ponovnem postopku nista predložili o domnevni nelojalnosti AA nasprotnih dokazov, je moral pristojni organ kot podlago za svojo odločitev vzeti domnevo o njeni nelojalnosti, s tem pa tudi ugotovitev, da se AA ni štela za državljanko FLRJ.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Toženec je z izpodbijano odločbo zavrnil pritožbo tožnic zoper odločbo Upravne enote Z, št. ... z dne 10. 6. 2004, s katero je bilo odločeno, da se AA, roj. ... na Z, ni štela za jugoslovansko državljanko. V obrazložitvi izpodbijane odločbe toženec svojo odločitev opira na določbe Zakona o državljanstvu FLRJ (v nadaljevanju ZDrž) in med drugim navaja, da v tej zadevi ni sporno, da je AA že pred 4. 12. 1948 živela v tujini, vendar tožnici izpodbijata izpolnitev tega pogoja predvsem zaradi oporekanja retroaktivni uporabi novele zakona z navajanjem, da je bila imenovana na dan 28. 8. 1945 še na ozemlju nekdanje Jugoslavije. Ta pritožbena navedba ni relevantna, saj se šteje, da je pogoj izpolnjen, če se je oseba nahajala v tujini pred 4. 12. 1948, torej z dnem uveljavitve novele 2. odstavka 35. člena Zakona o državljanstvu FLRJ. Da je bila AA nemške narodnosti je prvostopni organ po mnenju toženca pravilno ugotovil na podlagi podatkov iz arhivskega gradiva, ki izkazuje članstvo imenovane v Kulturbundu. Ti podatki se nahajajo v arhivskem gradivu, ki ga hrani Arhiv Republike Slovenije, Oddelek za dislocirano arhivsko gradivo III. Ta je v dopisu z dne 12. 6. 2003 organu prve stopnje sporočil, da o AA hrani podatke v fondu Kulturbund 118/7, gradivo je originalno. Z istim dopisom je arhiv posredoval še preslikavo iz fonda V SD B 106/5, stran 1384 (gradivo je originalno) ter iz fondov V 100/11, stran 76, V 113/4, stran 25 in 72, 100/6, stran 291 in 397, 118/2, stran 86, 89 in 845 ter NSDAP 118/4, strani 39, 42 in 49 (navedena gradiva so sekundarna). Že v prejšnjem postopku je prvostopni organ s strani Muzeja narodne osvoboditve V prejel podatke, da je AA tudi prejemnica rdeče legitimacije Štajerske domovinske zveze, kar je razvidno iz matične knjige članov Štajerske domovinske zveze v Krajevni skupini Z - levi breg D. Toženec v zvezi z navedenim navaja, da vrednost arhivskih podatkov zanj ni sporna, je pa uporabljeno arhivsko gradivo dovolj natančno opisano v prvostopni odločbi in je tudi razvidno, od kod izvira in v katerem uradnem arhivu je shranjeno. Te okoliščine so po presoji toženca pomembne in nudijo zadostno podlago za odločitev o narodnosti AA. Toženec dalje navaja, da je iz zgodovinskih virov razvidno, da je bil Kulturbund politična organizacija, katere temeljni program je bila pomoč pri pripravi podlage za izvajanje nemške raznarodovalne politike. V to organizacijo pa so lahko vstopile le osebe, ki so v svoji pristopi izjavi podpisale, da se prištevajo k nemški narodnosti, ali pa tisti, ki so se ob včlanitvi v to organizacijo opredelili za nemško narodnost oziroma za pripadnika nemškega naroda. Zgodovinski viri tudi kažejo, da so tudi rdeče izkaznice Štajerske domovinske zveze okupacijske oblasti dodeljevale le prebivalcem nemške narodnosti oziroma prebivalcem nemške ali sorodne krvi. Toženec dalje navaja, da sta bili tožnici in njun pooblaščenec v postopku na prvi stopnji seznanjeni z vsemi navedenimi ugotovitvami, s tem pa jim je bila tudi dana možnost navajati okoliščine in predlagati dokaze, ki bi izpodbili narodnost in domnevo nelojalnosti AA. Kljub štirimesečnemu roku tožnici nista predložili nobenih dokazov, niti nista zaprosili za morebitna dodatna pojasnila oziroma obrazložitev. Toženec poudarja, da sta tožnici v ponovnem postopku torej imeli možnost dokazovanja lojalnosti, vendar po njegovi oceni in oceni organa prve stopnje nista predložili nobenih dokazov, ki bi lahko vplivali na odločitev o stvari. Tudi Ustavno sodišče RS v odločbi z dne 20. 3. 1997 navaja, da lahko stranka med postopkom izpodbija domnevo nelojalnosti, vendar le z navajanjem in dokazovanjem konkretnih okoliščin, te pa, kot je že navedeno, v postopku na prvi stopnji niso bile niti navedene niti izkazane. Ker tožnici nista navedli in dokazali okoliščin, ki bi kazale na kontinuirano lojalno ravnanje AA in bi izničile negativen pomen članstva v Kulturbundu in Štajerski domovinski zvezi, je bila pritožba neutemeljena, zato jo je toženec zavrnil. Tožnici se z odločitvijo toženca ne strinjata. V tožbi med drugim navajata, da je toženec svojo odločitev oprl le na določbo 2. odstavka 35. člena ZDrž, pri čemer gre po njunem mnenju za uporabo napačnega materialnega predpisa in poleg tega za zmotno ugotovljeno dejansko stanje. Prvi Zakon o državljanstvu je Jugoslavija sprejela 28. 8. 1945 (Uradni list DFJ, št. 64/45), ki je bil tudi prvi predpis, ki je v povojni Jugoslaviji urejal vprašanje državljanstva in je v 1. odstavku 35. člena določal, da se na dan, ko stopi zakon v veljavo, za jugoslovanske državljane štejejo vsi tisti, ki so bili tega dne jugoslovanski državljani po veljavnih predpisih. Za jugoslovanske državljane je tedaj veljal Zakon o državljanstvu Kraljevine Jugoslavije. Dne 5. 7. 1946 pa je bil uveljavljen ZDrž, ki je sicer spremenil določbo 35. člena, vendar je 1. odstavek ostal nespremenjen. Dne 4. decembra 1948 so bile sprejete spremembe in dopolnitve ZDrž, ki so bile uveljavljene po objavi v uradnem glasilu in po kateri za državljane FLRJ niso štele osebe nemške narodnosti iz tam navedenih razlogov. Toženec je po prepričanju tožnika tako ravnal napak, ko je kot pravno podlago za svojo odločitve uporabil določbo 1. člena Zakona o dopolnitvah in spremembah ZDrž. Novela zakona je bila uveljavljena 4. 12. 1948, kar je razvidno iz 3. člena zakona. Novela zakona ni imela retroaktivne veljave kot to zmotno zaključuje toženec. Ustava FLRJ iz leta 1946 je v 66. členu določala, da zakon dobi veljavo osmi dan po objavi v Uradnem listu FLRJ, če v samem zakonu ni drugače določeno. Ustava FLRJ tako ni prepovedovala retroaktivne uporabe zakona, vendar je zakonodajalcu naložila, da mora v zakonu njegovo retroaktivno uporabo izrecno določiti. Zakonodajalec pa v noveli zakona tega ni storil, prav nasprotno, v 3. členu je določil, da zakon stopi v veljavo z dnem objave v uradnem listu. Tako toženec ni le napačno uporabil materialnega prava, kršil je tudi načelo zakonitosti, ko je določbe novele uporabil retroaktivno. Takšne razlage zakona toženca (in tudi Ustavnega sodišča RS sklicujočega se na povojne razmere) petdeset let po njegovem sprejemu, ni dopuščala niti Ustava FLRJ iz leta 1946. S tem, ko je ustavodajalec v Ustavi iz leta 1946 določil, da mora zakonodajalec v zakonu izrecno določiti drugačno veljavo zakona kot 8 dni po njegovi objavi v uradnem listu, je jasno, da tudi v pogledu povratne veljave zakona ni bila dovoljena nobena "improvizacija" in je tako odločitev toženca brez osnove v takratni ustavi in tudi v danes veljavni Ustavi RS. Tožnici v nadaljevanju navajata, da je nedopustno, da je toženec narodno pripadnost Berte Scharner ugotavljal le na podlagi edinega dokaza, to je njenega članstva v Kulturbundu, temveč se slednja lahko ugotavlja na temelju številnih kriterijev, od katerih so bistveni poreklo, pogovorni jezik in osebna opredelitev. Toženec ostalih kriterijev glede narodne pripadnosti imenovane ni ugotavljal, zato je dejansko stanje ugotovljeno pomanjkljivo. Pristop v organizacijo, katere pogoj za članstvo je izjava o prištevanju k nemški narodnosti je po mnenju tožnika le eden izmed kriterijev osebne opredelitve posameznika. Sicer pa je toženec po prepričanju tožnic z retroaktivno uporabo novele ZDrž kršil temeljne človekove pravice. Tudi na podlagi 15. člena Splošne deklaracije o človekovih pravicah (ta je bila uveljavljena že leta 1948) je pravica do državljanstva postala temeljna človekova pravica in po kateri ima vsakdo pravico do državljanstva, ki mu ga ni mogoče samovoljno odvzeti. Toženec glede na določbo 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti RS in glede na določilo 15. člena Ustave RS navedenega zakona v današnjih postopkih sploh ne bi smel uporabljati in se nanj sklicevati. Pravni red demokratične, socialne in pravne države mora zagotavljati varstvo človekovih pravic in temeljnih svoboščin, in to tudi z odpravo posledic, ki so nastale zaradi izvajanja predpisov, ki so kršili človekove pravic in temeljne svoboščine, kar je v svojem komentarju k ustavi napisal tudi nekdanji ustavni sodnik dr. Lovro Šturm. Predmetni postopek pa se izvaja predvsem zaradi izvedbe denacionalizacije v korist AA in s tem poprave krivic, ki so bile storjene v povojnem obdobju. Nedopustno in krivično pa je, da se v postopkih ugotavljanja državljanstva danes uporabljajo iste metode in sredstva kot v času zaplemb leta 1945. Iz vsega navedenega je razvidno, da je AA dne 28. 8. 1945 na temelju 1. odstavka 35. člena ZDrž DFJ pridobila državljanstvo po samem zakonu. Ker je na dan 6. 4. 1941 imela domovinsko pristojnost v občini na območju Slovenije je z dnem 28. 8. 1945 pridobila tudi državljanstvo DFJ LR Slovenije in je obe državljanstvi do svoje smrti tudi obdržala. Tožnici v zvezi z navedenim sodišču predlagata, da tožbi ugodi in izpodbijano odločbo spremeni in ugotovi, da se je AA po tedaj veljavnih predpisih štela za jugoslovansko državljanko, podrejeno pa, da tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne tožencu v ponovni postopek.

Državno pravobranilstvo Republike Slovenije, ki v upravnih sporih zastopa javni interes, je prijavilo udeležbo v tem postopku z dopisom, št. ... z dne 6. 10. 2005. Toženec v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi in njenih razlogih ter predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Sodišče uvodoma ugotavlja, da je toženec v obravnavanem primeru odločal v izvrševanju sodbe tega sodišča (opr. št. U 2042/2002 z dne 18. 12. 2002), s katero je bila odpravljena njegova odločba iz razloga, ker tožnicama v upravnem postopku ni bilo omogočeno, da izpodbijata domnevo o nelojalnosti njune pravne prednice. Predmet ponovnega postopka je torej ugotavljanje jugoslovanskega državljanstva kot predhodnega vprašanja v postopku denacionalizacije za AA roj. ... na Z. Državljanstvo se po določbi 3. odstavka 63. člena ZDen (Uradni list RS, št. 27/91-I in nad.) ugotavlja po določbi 1. in 2. odstavka 35. člena ZDrž (Uradni list DFJ, št. 64/45 in Uradni list FLRJ št. 54/46 in 105/48). Po določbi 2. odstavka 35. člena ZDrž se za državljane FLRJ niso štele osebe nemške narodnosti, če so na dan uveljavitve sprememb in dopolnitev ZDrž (4. 12. 1948) živele v tujini in so se med vojno ali pred njo s svojim nelojalnim ravnanjem pregrešile proti narodnim in državnim koristim narodov FLRJ. Prav pogoja nemška narodnost in lojalnost imenovane pa sta med strankami v obravnavanem primeru sporna. Niti ZDen niti ZDrž izrecno ne opredeljujeta pojma lojalnosti, pa tudi ne pojma nelojalnosti. Se je pa v ustavno - sodni praksi izoblikovalo stališče, da se za osebe, ki so optirale za nemški Reich, ne da bi morale tudi aktivno delovati, in so ob uveljavitvi ZDrž živele v tujini, domneva, da so bile nemške narodnosti in hkrati tudi nelojalne. Je pa možno to pravno domnevo v upravnem postopku po določbi 3. odstavka 63. člena ZDen izpodbijati, kar je bil tudi razlog, kot je že navedeno, da je to sodišče enkrat že odpravilo odločbo toženca.

Po vpogledu v izpodbijano odločbo in tožbo sodišče ugotavlja, da odsotnost AA na dan 4. 12. 1948 niti ni sporna, medtem ko sta toženec in pred tem organ prve stopnje glede ostalih dveh pogojev (nemška narodnost in nelojalnost) svojo odločitev oprla na podatke iz arhivskega gradiva. Neizpodbijana je ugotovitev toženca, ko navaja, da kopije originalnih podatkov iz Arhiva RS kažejo (list. št. 29), da je bila AA članica Kulturbunda in je tej organizaciji tudi plačevala prispevke. Pridobljeni podatki tudi kažejo, da je bila imenovani podeljena rdeča ligitimacija, kar je razvidno iz matične knjige Štajerske domovinske zveze, Krajevne skupine Z. Oba upravna organa sta navedla tudi razloge, zakaj je članstvo v Kulturbundu šteti kot dokaz o nemški narodnosti in nelojalnosti osebe, ki je bila včlanjena v tako organizacijo. Ob tem ima toženec prav, ko posebej poudarja, da so bili lahko člani Kulturbunda, kar velja tudi za AA, le osebe, ki se opredelile za nemško narodnost. Te pomembne ugotovitve toženca tožnici v tožbi ne izpodbijata niti ne navajata ničesar, kar bi nasprotovalo ugotovitvi obeh upravnih organov in kar potrjujejo tudi podatki iz predloženih upravnih spisov, da je bila AA članica Kulturbunda in da je posedovala tudi rdečo izkaznico Štajerske domovinske zveze. Zgolj navajanje tožnic, da se nemška narodnost ugotavlja tudi po drugih podlagah (pogovorni jezik, poreklo in osebna opredelitev), ne da bi bili v tej smeri predložili kakšne dokaze, pa za drugačno odločitev ne zadošča. Podatki v zadevi tudi kažejo, da je bilo tožnicama v ponovnem postopku omogočeno izpodbijati tako ugotovitev o nemški narodnosti kot domnevo o nelojalnosti AA, ki temelji na podatkih iz arhivskih listin, k čemur sta bili s strani upravnega organa tudi pozvani, vendar v zvezi s tem, kot je že navedeno, nista predložili nobenih dokazov. Ker je dokazno breme na strani tožnic (137. člen Zakona o splošnem upravnem postopku, Uradni list SFRJ, št. 47/86), in ker slednji v ponovnem postopku nista predložili o domnevni nelojalnosti AA nasprotnih dokazov, je moral pristojni organ kot podlago za svojo odločitev vzeti domnevo o njeni nelojalnosti, s tem pa tudi ugotovitev, da se AA ni štela za državljanko FLRJ.

Tožnici izpodbija uporabo 2. odstavka 35. člena ZDrž, ko navajata, da je toženec uporabil napačen materialni predpis, vendar je po presoji sodišča že toženec pravilno navedel, zakaj se to določilo uporablja retroaktivno. Ustavno sodišče RS je v obrazložitvi odločbe št. U-I-23/93 (Uradni list, št. 23/97) pod točko 45 navedlo to, kar tudi toženec povzema v izpodbijani odločbi, da glede na tedanje povojne razmere ter izid vojne tedanjemu zakonodajalcu kljub uveljavitvi dejanske retroaktivnosti v izpodbijani določbi ni mogoče očitati, da je ravnal nedopustno. Zato je treba v skladu z načelom pravne kontinuitete pri ugotavljanju državljanstva tudi v postopkih, ki jih danes vodijo pristojni organi, priznati pravno veljavo te določbe. Upoštevaje to stališče Ustavnega sodišča RS in ob dejstvu, da so odločbe ustavnega sodišča obvezne (3. odstavek 1. člena Zakona o ustavnem sodišču, Uradni list RS, št. 15/94), ni mogoče slediti tožbenim ugovorom, da je določilo 2. odstavka 35. člena ZDrž v nasprotju s pravnim redom Republike Slovenije in da toženec tega določila sploh ne bi smel uporabiti kot pravno podlago.

Tožnici nimata prav, ko v tožbi navajata, da je na podlagi 15. člena Splošne deklaracije o človekovih pravicah (ta je bila uveljavljena že leta 1948) pravica do državljanstva postala temeljna človekova pravica in po kateri ima vsakdo pravico do državljanstva, ki mu ga ni mogoče samovoljno odvzeti. Dejstvo namreč je, da se v postopkih, kot je obravnavani, nikomur ne odvzema niti ne daje državljanstva, temveč se le ugotavlja, ali se je konkretna oseba po ZDrž štela za jugoslovanskega državljana ali ne. Je pa v zvezi z vračanjem premoženja pritrditi smiselni navedbi tožnika, da ZDen temelji na načelu, da se popravijo krivice, ki so bile storjene posameznikom v povojnem obdobju s strani jugoslovanskih oblasti oziroma njenih predstavnikov. Vendar pa ni bil namen ZDen poprava krivic tistim posameznikom, ki so delovali proti interesom države in državljanov Slovenije in Jugoslavije.

Ker je bila po obrazloženem odločitev toženca pravilna in zakonita, tožnici v tem upravnem sporu nista mogli uspeti, zato je sodišče tožbo na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00) kot neutemeljeno zavrnilo.