Jedro

Ko gre v denacionalizaciji za vrnitev premoženja v naravi, ne gre za spor, v katerem je pravica stranke izražena v denarni vrednosti.

Pogoj za dovoljenost revizije zaradi odstopa od sodne prakse ni izpolnjen, če dejansko in pravno stanje v odločbah, s katerimi revident utemeljuje odstop od sodne prakse, ni primerljivo s pravno odločilnim dejanskim stanjem v obravnavani zadevi.

Izrek

I. Revizija se zavrže. II. Tožeča stranka in stranka z interesom A. A. sami trpita vsaka svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. S pravnomočno sodbo, ki jo tožeča stranka izpodbija z revizijo, je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo njeno tožbo zoper dopolnilno odločbo Upravne enote Maribor št. 362-05-493/93-258 (7304) z dne 30. 9. 2011 v zvezi z odločbo Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano št. 490-74/2011/6 z dne 13. 12. 2013. Prvostopenjski upravni organ je z navedeno odločbo med drugim odločil, da se upravičenki B. B. vrne podržavljeno zemljišče parc. št. 1 - neplodno v izmeri 6649 m2 k. o. ... v sedanjem stanju v last in posest. 2. V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje pritrjuje razlogom, ki sta jih navedla upravna organa prve in druge stopnje, in se nanje sklicuje. V nadaljevanju navaja razloge, zaradi katerih niso utemeljene tožbene navedbe o tem, kdo je v tej zadevi zavezanec za denacionalizacijo, in glede obstoja s tožbo uveljavljanih ovir za vrnitev v naravi iz 1. in 4. točke prvega odstavka 19. člena ter drugega odstavka 32. člena Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen).

3. Zoper sodbo sodišča prve stopnje tožeča stranka (v nadaljevanju revidentka) vlaga revizijo. Njeno dovoljenost utemeljuje z razlogi iz 1. in 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Uveljavlja povrnitev stroškov revizijskega postopka.

4. Revizija je bila vročena toženi stranki in strankam z interesom. Tožena stranka ni podala vsebinskega odgovora na revizijo. Slovenski državnih holding, d. d., v odgovoru na revizijo navaja razloge za njeno zavrženje. A. A. predlaga zavrnitev revizije in uveljavlja povrnitev revizijskih stroškov.

5. Revizija ni dovoljena.

6. Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je izpolnjen eden izmed tam navedenih pogojev za njeno dovoljenost. Vrhovno sodišče glede na značilnost tega pravnega sredstva ter svoj položaj in temeljno funkcijo v sodnem sistemu svojih odločitev o tem, da revizija ni dovoljena, podrobneje ne razlaga (razlogi za to so pojasnjeni v sodbi X Ips 420/2014 z dne 2. 12. 2015).

7. Ko gre v denacionalizaciji za vrnitev premoženja v naravi, ne gre za spor, v katerem je pravica stranke izražena v denarni vrednosti. Za izraz denarne vrednosti gre namreč le pri pravici do prejema določenega zneska (v denarju ali vrednostnih papirjih) in pri obveznosti plačati določen znesek (enako Ustavno sodišče v sklepu U-I-117/09, Up-501/09 z dne 28. 1. 2010). Pogoji za dovoljenost revizije po 1. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 zato v tem primeru niso izpolnjeni.

8. Dovoljenost revizije po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 revidentka uveljavlja z navedbami, da izpodbijana sodba odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnih vprašanj, ki so bistvena za odločitev v obravnavni zadevi.

9. Po presoji Vrhovnega sodišča pa uveljavljeni pogoj za dovoljenost revizije po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 ni izpolnjen, saj dejansko in pravno stanje v odločbah, s katerimi revidentka utemeljuje odstop od sodne prakse, ni primerljivo s pravno odločilnim dejanskim stanjem v obravnavni zadevi, ki ga v reviziji ni mogoče izpodbijati.

10. Glede vprašanja, ali bi se z vrnitvijo obravnavane nepremičnine v naravi bistveno okrnila prostorska kompleksnost oziroma namen izrabe prostora in nepremičnin, ki jih uporablja revidentka, zatrjuje odstop od stališč Vrhovnega sodišča, kot izhajajo iz sodnih odločb II Ips 78/2011 in X Ips 346/2009. Po presoji Vrhovnega sodišča zatrjevan odstop od sodne prakse ni izkazan. Izpodbijana sodba namreč temelji na ugotovitvah, da obravnavana nepremičnina ne tvori celote z ostalimi nepremičninami v bližini in da imajo vsi objekti v bližini urejen dostop in funkcionalna zemljišča, zaradi česar njihova raba in posledično izraba prostora nista okrnjena. Obravnavani primer zato ni primerljiv z dejanskim stanom v citiranih judikatih, ki temeljita na ugotovitvah, da je zahtevana nepremičnina obkrožena z drugimi nepremičninami kompleksa - sporna nepremičnina je v sredini trikotnika in skupaj z ostalimi tvori zelenico in park (sklep II Ips 78/2011), oziroma da funkcionalno sodi v kompleks, ki je potreben za izvajanje aktivnosti izobraževalne ustanove in upravljanje s prostorom občine (sodba X Ips 346/2009).

11. Glede vprašanja, ali je obravnavana nepremičnina pozidano stavbno zemljišče, ki ga po določbi drugega odstavka 32. člena ZDen ni mogoče vrniti v naravi, revidentka zatrjuje odstop od stališč v sodbi Vrhovnega sodišča X Ips 375/2007. Tudi v tem primeru odstop ni izkazan, ker se pravno odločilen dejanski stan bistveno razlikuje od obravnavnega. V zadevi X Ips 375/2007 namreč odločitev temelji na ugotovitvi, da je sporno zemljišče po vrsti rabe v katastru evidentirano kot zelenica, ki se v skladu z določbami Zakona o graditvi objektov (ZGO-1) in Zakona o stavbnih zemljiščih (ZSZ/97) šteje za komunalni objekt in del javne infrastrukture. Dejanske okoliščine obravnavanega primera so drugačne, saj iz izpodbijane sodbe ne izhaja, da bi bila sporna nepremičnina v katastru po vrsti rabe evidentirana kot zelenica, temveč le da je bila v času izdaje izpodbijanega upravnega akta zasejana s travo in da se nahaja na območju, ki je v prostorskih aktih opredeljeno kot območje zelenih rekreacijskih površin. Ob navedenih dejanskih ugotovitvah obravnavanega primera pa ni izkazan odstop niti od stališč v sodbi Vrhovnega sodišča I Up 1076/99, na katero se revizija sklicuje v nadaljnjih revizijskih razlogih. Tudi v tem primeru je namreč šlo za bistveno drugačno dejansko situacijo od obravnavane, saj je sodišče v citirani zadevi presodilo, da je zelenica lahko pozidano stavbno zemljišče, kadar je del funkcionalnega zemljišča oziroma k objektu pripadajoče parkovne površine.

12. Revizija se sklicuje tudi na sodno odločbo Upravnega sodišča I U 1696/2010, s čimer pa bi revidentka lahko izkazovala le neenotnost sodne prakse sodišča prve stopnje. Vrhovno sodišče bi obstoj tega pogoja preizkušalo le, če bi navedeno sodno odločbo priložila reviziji. Ker tega ni storila, se z vprašanjem neenotnosti sodne prakse sodišč prve stopnje ni ukvarjalo.

13. Ker uveljavljani pogoji za dovoljenost revizije niso izkazani, jo je Vrhovno sodišče zavrglo na podlagi 89. člena ZUS-1. 14. Revidentka z revizijo ni uspela, zato sama trpi svoje stroške revizijskega postopka (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

15. Navedbe stranke z interesom A. A. v odgovoru na revizijo niso pripomogle k odločitvi Vrhovnega sodišča, zato tudi on sam trpi svoje stroške revizijskega postopka (155. člen ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).