Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Vloga tožnika za stalno bivanje ni bila popolna, ker je zatrjeval, da je Slovenec po rodu, zaradi česar bi bilo mogoče uporabiti določbo 2. odstavka 16. člena zakona o tujcih. Ker tožena stranka ni ugotovila, ali je tožnik predlagal izdajo dovoljenja po tej določbi, je bilo treba izpodbijano odločbo odpraviti.
Tožbi se ugodi in se odpravi odločba Vlade Republike Slovenije z dne 5.5.1993.
Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila tožnikovo pritožbo zoper odločbo Ministrstva za notranje zadeve, ki ni ugodilo njegovi vlogi za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje v Republiki Sloveniji. Tožena stranka je ugotovila, da je imel tožnik prijavljeno stalno prebivališče v Republiki Sloveniji od 22.3.1976 dalje. V času od leta 1984 do 1988 je bil na Srednji vojaški šoli na Hrvatskem, po končanem študiju pa je delal v ... nekdanje JLA do aprila 1992. Tožnik torej ne izpolnjuje pogoja za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje po 1.odstavku 16. člena zakona o tujcih, ker nepretrgano najmanj tri leta ni prebival na območju Republike Slovenije.
V tožbi je tožnik predlagal, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi. Navajal je, da po končanem študiju ni mogel izbirati, kje bo opravljal delo, čeprav si je želel priti v Slovenijo. Ni bilo torej odvisno od njega, kje se bo zaposlil. Torej je bil opravičeno začasno odsoten iz Republike Slovenije. Tožnik je slovenskega porekla, zato bi tožena stranka morala izdati dovoljenje za stalno prebivanje, kot je določeno v 2. odstavku 16. člena zakona o tujcih.
V odgovoru na tožbo je tožena stranka navajala, da tožnik v Republiki Sloveniji ni dejansko živel od leta 1984 do leta 1992 in da ne izpolnjuje pogoja nepretrganega bivanja. Tudi če bi bili dani pogoji za skrajšanje roka po 2. odstavku 16. člena zakona o tujcih, pa ni podan nobeden od razlogov iz 13. člena navedenega zakona. Tožnik je polnoleten in zato zanj več ne veljajo določbe o razmerjih med starši in otroki. Za ugodno rešitev vloge bi morala biti kumulativno podana oba pogoja iz 1. odstavka 16. člena zakona o tujcih.
Tožba je utemeljena.
Po 3. odstavku 16. člena zakona o tujcih (Uradni list RS, št. 1/91-I, ZT) tujec vloži vlogo za stalno prebivanje pri pristojnem organu. Zakon o tujcih ne določa vsebine vloge, zato je v zvezi s tem uporabiti določbe zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 47/86), ki se na podlagi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I) uporablja kot republiški predpis. Tožnik je že v vlogi z dne 16.10.1992, ki jo je naslovil kot življenjepis, navedel, da od leta 1975 živi v Sloveniji in da je mati Slovenka. Že s tako vsebino vloge je tožnik nakazal na morebitno uporabo 2. odstavka 16. člena ZT. Če je prvostopni upravni organ ugotovil, da vloga ni razumljiva, bi moral ravnati po 1. odstavku 68. člena ZUP. Zaslišan kot stranka je tožnik dne 9.12.1992 izpovedal, da je njegova mati Slovenka po rodu in da ima slovensko državljanstvo ter da je bil rojen v Sloveniji, kjer je preživel vsa mlada leta. Tudi takšna vsebina izpovedbe tožnika kaže na uporabo 2. odstavka 16. člena ZT, ki določa, da se tujcu, ki je slovenskega porekla, lahko izda dovoljenje za stalno prebivanje pred iztekom roka iz prejšnjega odstavka. V pritožbi z dne 30.3.1993 je tožnik ponovno navedel svoje slovensko poreklo.
Iz takšnega dejanskega stanja sodišče sklepa, da tožena stranka o vlogi tožnika po 2. odstavku 16. člena ZT ni odločila oziroma v postopku ni ugotovila, ali je tožnik predlagal izdajo dovoljenja na podlagi navedene določbe zakona. Sodišče zato ugotavlja, da so ugotovljene dejanske okoliščine v nasprotju s spisi oziroma, da so v bistvenih točkah nepopolno ugotovljene, zaradi česar je moralo na podlagi 2. odstavka 39. člena v zvezi z 2. odstavkom 42. člena zakona o upravnih sporih (Uradni list SFRJ, št. 4/77, 60/77, v zvezi z navedeno določbo ustavnega zakona), izpodbijano odločbo odpraviti.