Jedro

Tožnica v celotnem obdobju od nastanka invalidnosti do prenehanja delovnega razmerja ni sklenila ustrezne pogodbe o zaposlitvi in ni začela delati na drugem ustreznem delu (ampak je bila napotena na čakanje na drugo ustrezno delo s pravico do nadomestila plače), zato ni izpolnjen pogoj za plačilo nadomestilo plače zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi št. ... z dne 28. 4. 2010 in št. ... z dne 18. 10. 2010, s katerima je tožena stranka dokončno zavrnila tožničino zahtevo, da se ji za čas od 11. 9. 2000 do 15. 1. 2009 prizna pravica do nadomestila plače zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu, zavrnila pa je tudi zahtevo za priznanje pravice do nadomestila plače za čas čakanja na razporeditev na drugo ustrezno delo. Nadalje je sodišče zavrnilo zahtevek, da se tožeči stranki prizna nadomestilo zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu od 11. 9. 2000 do 15. 1. 2009 v zneskih po 200,00 EUR mesečno. Sklenilo je, da tožena stranka (pravilno tožeča stranka) nosi svoje stroške postopka.

Zoper sodbo se je iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 73/07 - uradno prečiščeno besedilo, 45/08 - ZArbit, 45/08, 111/08 - Odl. US, 121/08 - Skl. US, 57/09 - Odl. US, 12/10 - Odl. US, 50/10 - Odl. US in 107/10 - Odl. US) pritožila tožeča stranka in predlagala, da jo sodišče druge stopnje razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu v novo sojenje oziroma jo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi. Navaja, da ima pravico do nadomestila plače zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu pri njenem delodajalcu B.T.I. d.d. in kasneje, na podlagi prevzema delavcev, od 1. 7. 2005 dalje, pri delodajalcu B.M. d.o.o., za ves čas od 11. 9. 2000 do 15. 1. 2009. Premeščena je bila na drugo delovno mesto, v posledici je prejemala nižjo plačo, kot delovni invalid je upravičena do ustreznega nadomestila. V odločbi, s katero ji je bila od 11. 9. 2000 dalje priznana invalidnost III. kategorije, je bilo določeno na kakšno drugo ustrezno delo je lahko razporejena, vendar delodajalca tega nista upoštevala. Pri delodajalcu je prejemala nižjo plačo, kot bi jo dejansko morala in kot je določeno v 2. točki odločbe z dne 24. 10. 2000. Sodišče bi moralo odločiti o višini nadomestila, postaviti bi moralo izvedenca finančne stroke in tožnico zaslišati. Teh dokazov sodišče ni izvedlo in tudi ni navedlo razlogov, da dokaznemu predlogu ni ugodilo.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo. V postopku ni bilo kršitev, ki jih očita pritožba ali ki bi lahko vplivale na pravilnost in zakonitost sodbe, niti kršitev, na katere sodišče druge stopnje, na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP, pazi po uradni dolžnosti.

Iz listin v upravnem spisu, kot jih je predložila tožena stranka, izhaja, da je bila tožnica z dokončno in pravnomočno odločbo št. ... z dne 24. 10. 2000, od 11. 9. 2000 dalje razvrščena v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni in ji je bila priznana pravica do razporeditve oziroma zaposlitve na drugem ustreznem delu, primernem njeni izobrazbi, pri katerem ne bo izpostavljena časovni prisili, s polnim delovnim časom. Delodajalcu B.T.I. d.d. je bilo naloženo, da tožnico obdrži na delu, o pravici in višini nadomestila plače za čas čakanja na razporeditev oziroma zaposlitev na drugem ustreznem delu in zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu pa se je tožena stranka obvezala odločiti s posebnima odločbama. Iz listin v upravnem spisu se tudi vidi, da je delodajalec tožnico s sklepom z dne 27. 11. 2000 od 1. 12. 2000 dalje razporedil na delo „pripravljalec skrojenih izdelkov“ za nedoločen čas ter toženi stranki sporočil podatke o plači na drugem ustreznem delu. Invalidska komisija tožene stranke je dne 20. 12. 2000 podala izvedensko mnenje, da je takšno drugo delo za tožnico ustrezno. O ustreznosti dela za invalida III. kategorije je tožena stranka izdala dne 20. 6. 2001 dokončno odločbo, ki pa je bila v socialnem sporu odpravljena in je sodišče s sodbo, pravnomočno od 28. 12. 2006, odločilo, da delovno mesto „pripravljalec skrojenih izdelkov“ za tožečo stranko ni drugo ustrezno delo. Po izdaji prvostopenjske odločbe o ustreznosti drugega dela je delodajalec 29. 12. 2000 s sklepom št. 220/2000 tožnico s 1. 1. 2001 ponovno razporedil na drugo ustrezno delo „pripravljalec skrojenih izdelkov“, dne 8. 5. 2001 pa je izdal sklep, da je tožnica od 15. 5. 2001 na čakanju na drugo ustrezno delo do izdaje pravnomočne odločbe drugostopenjskega organa glede ustreznosti dela. Po dokončnosti in izvršljivosti odločbe tožene stranke o ustreznosti drugega dela, je delodajalec 2. 7. 2002 omenjeni sklep o napotitvi na čakanje na delo razveljavil in tožnico z 8. 7. 2002 pozval na delo, ki je bilo določeno kot ustrezno in ji z 8. 7. 2002 tudi ustavil izplačilo nadomestila za čas čakanja na razporeditev oziroma zaposlitev, ki ji ga je izplačeval na podlagi drugega odstavka 139. člena, v zvezi z drugo alinejo 94. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ, Ur. l. RS, št. 12/92, 5/94, 7/96 in 54/98). Ta zakon se je, glede pravic delovnih invalidov, na podlagi 446. člena sedaj veljavnega Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 109/06 - uradno prečiščeno besedilo, 112/06 - Odl. US, 114/06 - ZUTPG, 17/07, 5/08, 10/08 - ZVarDod, 73/08, 8/09, 53/09, 98/09 - ZIUZGK, 7/10, 27/10 - Odl. US, 38/10 - ZUKN, 56/10, 79/10 - ZPKDPIZ, 94/10 - ZIU, 3/11, 57/11, 94/11 - Odl. US, 105/11 - Odl. US, 61/10 - ZSVarPre, 40/11 - ZSVarPre-A in 110/11 - ZDIU12), uporabljal do 31. 12. 2002. Po obvestilu delodajalca toženi stranki z dne 24. 7. 2002 sklepa o razporeditvi oz. začetku dela na delovnem mestu „pripravljalec skrojenih izdelkov“ z dne 2. 7. 2002 niso uresničili, saj so tožnici še naprej izplačevali nadomestilo plače za čas čakanja na razporeditev na drugo ustrezno delo.

Po 190. členu v času nastanka invalidnosti veljavnega ZPIZ, se je nadomestilo zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu izplačevalo od dneva začetka dela na drugem ustreznem delu, vse dokler zavarovanec opravlja drugo ustrezno delo, nadomestilo pa se izplačuje za dneve dela ter za druge dneve, za katere imajo delavci po posebnih predpisih pravico do nadomestila plače. Tožnica ni bila razporejena na drugo ustrezno delo, pogodbe o zaposlitvi na tem delu delodajalec ni predložil toženi stranki, kar je bila delodajalčeva dolžnost po prvem odstavku 134. člena ZPIZ, zato pravice do nadomestila plače zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu ne more uveljaviti. Ne glede na dejstvo, da niti tožnica niti njen delodajalec do 25. 3. 2007, z izjemo omenjenega obvestila o bruto plači na drugem, dejansko neustreznem delu, na katerega je bila tožnica po listinskih podatkih, razporejena le od 1. 12. 2000 do 14. 5. 2001, pri toženi stranki oziroma pri delodajalcu nista zahtevala izplačila nadomestila, je potrebno ugotoviti, da tožnica v celotnem obdobju od nastanka invalidnosti do prenehanja delovnega razmerja 15. 1. 2009, ni sklenila ustrezne pogodbe o zaposlitvi in ni začela delati na drugem ustreznem delu, zato tudi ni izpolnjen pogoj za izplačilo nadomestila.

Zahtevo za izplačilo zapadlih obrokov nadomestila zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu je tožnica, kot izhaja iz upravnega spisa, vložila 10. 3. 2010. Tedaj je veljal ZPIZ-1, ki v prehodnih določbah 390. in 397. člena določa, da se uživalcem, ki so uveljavili pravice do uveljavitve ZPIZ-1, od uveljavitve tega zakona dalje zagotavljajo te pravice najmanj v obsegu, določenem s predpisi, ki so veljali do uveljavitve ZPIZ-1. Uživalci pravic na podlagi preostale delovne zmožnosti, kamor je potrebno šteti tudi III. kategorijo invalidnosti, uveljavljenih po predpisih, ki so se uporabljali do 31. 12. 2002, obdržijo te pravice v nespremenjenem obsegu tudi po navedenem datumu. Splošno načelo, uveljavljeno tako v drugem odstavku 171. člena ZPIZ, kot v petem odstavku 156. člena ZPIZ-1 je, da se pravice na podlagi invalidnosti pridobijo z dnem nastanka invalidnosti in trajajo, dokler traja stanje invalidnosti, pravice pa lahko prenehajo ali se spremenijo le, če nastanejo v stanju invalidnosti spremembe, ki so po zakonu razlog za prenehanje ali spremembo pravice. Pri tožnici spremembe v invalidnosti niso bile ugotovljene, prav tako ni mogoče ugotoviti, da je bila, kljub pravnomočno priznani pravici do razporeditve na drugo ustrezno delo, uživalec te pravice ter pravice do nadomestila plače zaradi manjše plače, ker je bila dejansko razporejena na neustrezno delo in ji nadomestilo ni bilo priznano. Tudi če se upošteva, da tožnica zaradi neustrezne razporeditve in ker ji pravica do nadomestila zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu ni bila priznana, v smislu 390. in 397. člena ZPIZ-1 ni bila uživalka pravice, pridobljene po prejšnjih predpisih, po prepričanju sodišča druge stopnje ne more uveljaviti tudi pravice, ki jo invalidom III. kategorije invalidnosti, kar so sicer postali po prejšnjih predpisih, priznava ZPIZ-1. Pravico do nadomestila za invalidnost po prvem odstavku 94. člena ZPIZ-1 pridobi invalid III. kategorije, ki še lahko dela s polnim delovnim časom, vendar ni zmožen za delo na delovnem mestu, na katero je razporejen, če ob nastanku invalidnosti ni bil zaposlen ali obvezno zavarovan, če mu je delovno razmerje prenehalo neodvisno od njegove volje oziroma krivde, če je delovno razmerje prekinil po lastni volji ali krivdi ali če se je zaposlil na drugem delovnem mestu. Ker ima tožnica pravico do razporeditve oziroma zaposlitve na drugem ustreznem delu in ker se njena invalidnost od začetka uporabe določb ZPIZ-1 o invalidskem zavarovanju ni spremenila, ji je ob tej pravici, ob izpolnjenih pogojih, mogoče priznati le pravice, kot jih je določal prej veljavni ZPIZ/92. Ker pogoja zaposlitve na drugem ustreznem delu ni izpolnila, ji tožena stranka tudi ni dolžna izplačati nadomestila zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu za nazaj. Ob tem je opozoriti na stališče Vrhovnega sodišča, opr. št. VIII Ips 246/2009 z dne 9. 5. 2011, da zavarovanec po začetku veljavnosti določb ZPIZ-1 o pravicah delovnih invalidov lahko kvečjemu uveljavlja eno od pravic po ZPIZ-1, ki pa ne določa več pravice do nadomestila plače zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu ali za čas čakanja na zaposlitev ali ustrezno razporeditev.

Kar zadeva nadomestilo za čas čakanja na razporeditev oziroma zaposlitev, je bilo tožnici, glede na odločitev delodajalca v sklepu št. 66/2001 z dne 8. 5. 2001, da je od 15. 5. 2001 na čakanju na drugo ustrezno delo, pravilno priznano nadomestilo za čas čakanja v breme delodajalca z odločbo št. … z dne 16. 7. 2001, od 15. 5. 2001 dalje. V skladu z odločbo, sporočilom delodajalca toženi stranki z dne 23. 7. 2002 ter ob upoštevanju drugega odstavka 139. člena ZPIZ, bi morebitno izplačilo takšnega nadomestila, tožnica lahko zahteva le od delodajalca, ne pa od tožene stranke. Iz kasnejših odločb izhaja, da je tožena stranka tožnici z odločbo z dne 7. 1. 2010 priznala nadomestilo plače za čas čakanja na zaposlitev v znesku 385,89 EUR od 27. 10. 2009 dalje, to je od dne, ko po prenehanju delovnega razmerja 15. 1. 2009 ni bila več upravičena do denarnega nadomestila za primer brezposelnosti.

Iz navedenega izhaja, da je zahtevek tožnice za priznanje pravice in izplačilo obeh nadomestil za nazaj neutemeljen, zakonskih pogojev za izplačevanje ni izpolnjevala, sodišče prve stopnje je zato zahtevek, da se dokončna zavrnilna odločba odpravi, pravilno zavrnilo.

Neutemeljeno pritožbo je sodišče druge stopnje na podlagi 353. člena ZPP zavrnilo.