Jedro

Obstoj utemeljene domneve sistemskih pomanjkljivosti je izkazan že, če lahko tožnik s svojimi izjavami in dokazi pri povprečnem človeku vzbudi utemeljeno domnevo. Ko enkrat obstoji domneva, da v državi obstajajo sistemske pomanjkljivosti, pa se dokazno breme glede okoliščin v tej državi v celoti prevali na toženo stranko.

Izrek

I. Tožbi se ugodi tako, da se sklep Ministrstva za notranje zadeve št. 2142-242/2022/17 (1221-02) z dne 24. 2. 2022, odpravi in se zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

II. Zahtevi za izdajo začasne odredbe se ugodi tako, da se izvršitev sklepa Ministrstva za notranje zadeve št. št. 2142-242/2022/17 (1221-02) z dne 24. 2. 2022, odloži do pravnomočne odločitve v tej zadevi.

Obrazložitev

_Izpodbijani sklep_

1. Tožena stranka je z izpodbijanim sklepom zavrgla prošnjo tožnika za priznanje mednarodne zaščite (točka 1 izreka) ter odločila, da Republika Slovenija (v nadaljevanju RS) ne bo obravnavala njegove prošnje, saj bo predan Republiki Bolgariji (v nadaljevanju Bolgarija), ki je na podlagi meril, določenih v Uredbi EU št. 604/20131, odgovorna država članica za obravnavanje njegove prošnje za mednarodno zaščito (točka 2 izreka).

_Povzetek obrazložitve izpodbijanega sklepa_

2. Tožnik je 26. 1. 2022 pri toženi stranki vložil prošnjo za priznanje mednarodne zaščite. Ker v postopku ni predložil nobenega identifikacijskega dokumenta s fotografijo, njegova istovetnost v postopku ni nesporno ugotovljena. Na podlagi sklepa o omejitvi gibanja z dne 7. 1. 2022 je bil nastanjen v Centru za tujce. Odvzeti so mu bili odvzeti prstni odtisi in poslani v Centralno bazo EURODAC, od koder je tožena stranka dobila podatek, da je bil 6. 12. 2021 vnesen v Centralno bazo EURODAC kot prosilec za mednarodno zaščito Bolgariji. Glede na navedeno je tožena stranka bolgarskemu pristojnemu organu v skladu z b. točko prvega odstavka 18. člena Uredbe Dublin III posredovala prošnjo v obliki standardnega obrazca za ponovni sprejem prosilca. Dne 10. 2. 2022 je prejela odgovor, da je a v skladu z b. točko prvega odstavka 18. člena Uredbe Dublin III Bolgarija odgovorna država članica za obravnavanje njegove prošnje za mednarodno zaščito. Pri svoji odločitvi se tožena stranka sklicuje na b. točko prvega odstavka 18. člena Uredbe Dublin III, ki določa, da mora država članica pod pogoji iz členov 23., 24., 25. in 29. ponovno sprejeti prosilca, katerega prošnja se obravnava in ki je podal prošnjo v drugi državi članici ali ki je na ozemlju druge države članice brez dokumenta za prebivanje.

3. V skladu s prvim odstavkom 5. člena Uredbe Dublin III je bil s tožnikom 16. 2. 2022 opravljen osebni razgovor, v katerem je sam povedal, da je bil v zaprtem kampu zaradi izvajanja preventivnih ukrepov, povezanih s preprečevanjem okužb s Covid-19, 17 dni v karanteni. Razumljivo je, da se v tem času ni mogel prosto gibati med oddelki, v katerih so bile nastanjene osebe v različnih fazah njihovih karanten. Nobeno poročilo ali spletni članek ne potrjuje, da bi v Bolgariji prosilci bivali v neprimernih razmerah, ki jih opisuje tožnik. Izpostavljene razmere se nanašajo na čas njegovega bivanja v pridržanju pri policiji, še preden je podal prošnjo za mednarodno zaščito v Bolgariji.

4. S strani pooblaščenca 17. 2. 2022 je tožena stranka prejela dokument „informacije o stanju v Bolgariji“, ki vsebuje spletne članke in poročila. Ti so iz obdobja od marca 2020 do novembra 2021 in opisujejo posamezne dogodke in ne dokazujejo takih sistemskih pomanjkljivosti, ki bi lahko v azilnem postopku povzročile nečloveško ali poniževalno ravnanje s prosilci. Tožena stranka ugotavlja, da tudi tožnikove izjave na osebnem razgovoru ne izkazujejo sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, zaradi katerih tožnik ne bi mogel biti vrnjen v Bolgarijo. Tožnik ni navedel takšnih okoliščin in/ali varnostnih zadržkov, zaradi katerih ga RS ne bi smela vrniti v Bolgarijo. Zato je tožena stranka zavrgla njegovo prošnjo za mednarodno zaščito, saj je za njeno obravnavo odgovorna Bolgarija.

_Povzetek tožbenih navedb in zahtevek_

5. Zoper izpodbijani sklep je tožnik vložil tožbo iz vseh razlogov po 27. členu Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Predlaga, da se tožbi ugodi, in se izpodbijani sklep odpravi. Uvodoma povzema izpodbijani sklep in navaja, da ne drži, da v Bolgariji ne bi bil ogrožen. Ker je Bolgarija država članica EU, tožena stranka napačno posplošeno ocenjuje, da se bolgarski varnostni in migracijski organi zagotovo držijo uveljavljene azilne zakonodaje. Dejstvo, da je državljanom Afganistana status begunca ali subsidiarne zaščite priznan le v „neomembe“ vrednem številu, napačno pripisuje zgolj temu, da veliko Afganistancev samovoljno odide iz Bolgarije, preden je tam odločeno o njihovi prošnji za mednarodno zaščito. Napačno tudi meni, da se afganistanskih državljanov v azilnem postopku ne diskriminira. Bolgarijo je namreč zapustil prav zaradi diskriminatornega ravnanja varnostnih in migracijskih organov. Tožena stranka mu je sicer podala obrazložitev pravnih pojmov „nečloveškega in ponižujočega ravnanja“, pri tem ni pa upoštevala, da je prava neuk. V razgovoru je resnicoljubno, s svojimi besedami kot je vedel in znal, opisal neprimerne bivanjske razmere in potek azilnega postopka v Bolgariji.

6. V nadaljevanju opisuje nastanitvene razmere v zaprtem in odprtem kampu v Bolgariji. V zaprtem kampu je preživel 17 dni, nihče mu ni v njegovem jeziku pojasnil zakaj je pridržan, v zvezi s tem ni prejel nobene odločbe. Da so toliko časa v zaprtem kampu v karanteni zaradi morebitne okužbe s Covid-19, so mu pojasnili šele ostali nastanjeni. Bolgarski varnostni organi so ga prisilili k podaji prošnje za mednarodno zaščito in k odvzemu prstnih odtisov. Po tednu dni nastanitve v zaprtem kampu so mu policisti povedali, da če ne želi zaprositi za mednarodno pomoč, naj se vrne od koder je prišel. Ker prošnje ni želel podati, so ga pretepli, brcali so ga in udarili v predel reber in zatilja. Povedali so mu, da se bo takšno ravnanje nadaljevalo, če se ne bo strinjal z namero za mednarodno zaščito. Ker je bil ustrahovan in ponižan ter ni vedel kaj storiti, se je podredil njihovim ukazom. V Bolgariji ga niso spoštljivo obravnavali, nanj niso gledali kot na človeka. Prejemal je zelo malo hrane, velikokrat mu niso dali možnosti, da bi uporabil sanitarije, zato je moral namesto tega uporabiti plastenko. Bilo ga je strah, da ga bodo obravnavali kot tujca in ga zaradi deportacije v izvorno državo nastanili v zaprt kamp. Tam je spoznal več afganistanskih fantov, ki so bili v zaprt kamp nameščeni prav zaradi deportacije. V odprtem kampu je na 20 m2 bival še z 10 drugimi prosilci. Hrana je bila neprimerna (vedno riž z omako), za ogrevanje ni bilo poskrbljeno, ker so bila v sobi razbita okna, ga je zeblo. Deležen ni bil nobene psihosocialne podpore, ni se srečal s socialno službo ali z nevladno organizacijo. Do zdravnika je prvič prišel po 17 dneh karantene, ker je imel garje. V Bolgariji ni imel možnosti, da bi sploh pojasnil zakaj je moral zapustiti izvorno državo. Ob nastanitvi v odprti kamp je prejel list, na katerem je bilo zapisanih 25 dni. Vsak dan se je odkljukal, to naj bi bil rok, v katerem naj bi imel možnost Bolgarijo zapustiti. Prepričan je, da bodo z njim v Bolgariji ponovno diskriminatorno ravnali, saj ne vidi razloga, zakaj bi bilo tokrat drugače. Zadnje poročilo AIDA potrjuje njegove trditve, da so afganistanski državljani tudi po avgustu 2021 diskriminatorno obravnavani (recepcijski pogoji so pod standardom, v neprimernih prostorih je nastanjenih preveliko število prosilcev, minimalni higienski standardi so prenizki, nizek je tudi nivo osebne varnosti). Ni mu znano v kateri fazi je njegov azilni postopek v Bolgariji. Meni, da bo ob predaji obravnavan kot tujec, nastanjen v zaprt kamp za leto in pol, nato pa ga bodo deportirali nazaj v Afganistan, čeprav je tam življenjsko ogrožen. Tožena stranka bi morala skrbno preučiti ali je ustrezno, da se ga preda Bolgariji, tega pa ni storila.

7. Tožnik je hkrati s tožbo vložil tudi zahtevo za izdajo začasne odredbe. Predlaga, da se zahtevi za izdajo začasne odredbe ugodi tako, da se izvršitev izpodbijanega sklepa odloži do izdaje pravnomočne sodne odločbe. Navaja, da tožba ne ovira izvršitve izpodbijanega sklepa, zato je izdaja začasne odredbe nujna. Če bo predan Bolgariji, bo ponovno podvržen nečloveškemu in ponižujočemu ravnanju tamkajšnjih oblasti. Odložitev izvršitve izpodbijanega sklepa ne bo nasprotovala javni koristi. Če bi nastopila situacija, predvidena v tretjem odstavku 19. člena Dublinske uredbe, bi morala RS tožnika sicer res nemudoma sprejeti nazaj. Vendar meni, da so, glede na sistemske pomanjkljivosti in njegove izkušnje v Bolgariji, v zvezi s tem podani zadržki.

_Navedbe tožene stranke v odgovoru na tožbo_

8. Vztraja, da je dejansko stanje ugotovila tudi ob upoštevanju vseh individualnih okoliščin tožnikovega primera in poročila AIDA, na katerega se v tožbi sklicuje tožnik, zato njena ocena ni bila posplošena. Tožnik ni predložil nobenega dokaza, s katerimi bi lahko podkrepil trditve glede tega, da so z njim v Bolgariji ravnali diskriminatorno, da so ga tam pretepli policisti in ga s tem prisilili, da je podal prošnjo za mednarodno zaščito. Noben od predloženih člankov ne opisuje problematike, ki jo navaja tožnik. Iz podatkov v bazi EURODAC je razvidno le ali je določena oseba podala prošnjo za mednarodno zaščito in kdaj je to storila, ne pa tudi v kateri fazi je posamezni azilni postopek. Dublinska uredba glede obstoja t.i. sistemskih pomanjkljivosti sicer res dopušča izjeme, ki pa morajo biti konkretno utemeljene. Zgolj pavšalno navajanje teh pomanjkljivosti za utemeljitev tožbe ne zadošča. _Dokazovanje_

9. V dokaznem postopku je sodišče prebralo izpodbijani sklep tožene stranke, ki je v sodnem spisu označen kot priloga A2, vse listine v upravnem spisu tožene stranke št. 2142-242/2022, in zaslišalo tožnika.

**K točki I izreka:**

10. Tožba je utemeljena.

11. V skladu s prvim odstavkom 3. člena Dublinske uredbe prošnjo za mednarodno zaščito obravnava ena sama država članica, in sicer tista, ki je za to odgovorna glede na merila iz poglavja III uredbe. Odgovorna država je po tej uredbi tudi zavezana, da pod pogoji iz členov 23., 24., 25. in 29. ponovno sprejme prosilca, katerega prošnja se obravnava in ki je podal prošnjo v drugi državi članici ali ki je na ozemlju druge države članice brez dokumenta za prebivanje (b. točka prvega odstavka 18. člena Dublinske uredbe). Sodišče ugotavlja, da se je tožnik pred vložitvijo prošnje v RS nahajal v Bolgariji, kjer je že zaprosil za mednarodno zaščito. Tožena stranka je bolgarskemu pristojnemu organu v skladu z b. točko prvega odstavka 18. člena Uredbe Dublin III posredovala prošnjo v obliki standardnega obrazca za ponovni sprejem prosilca. Dne 10. 2. 2022 je prejela odgovor, da je Bolgarija odgovorna država članica za obravnavanje njegove prošnje za mednarodno zaščito. Obstoj teh okoliščin ni sporen.

12. V tem upravnem sporu je sporen obstoj pogojev za prenos pristojnosti za obravnavanje tožnikove prošnje z Bolgarije na drugo državo članico na podlagi določb drugega in tretjega odstavka 3. člena Dublinske uredbe. Drugi in tretji odstavek 3. člena Dublinske uredbe določata, da kadar predaja prosilca v državo članico, ki je bila prvotno določena za odgovorno, ni mogoča zaradi utemeljene domneve, da v tej državi članici obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine EU o temeljnih pravicah, država članica, ki izvede postopek določanja odgovorne države članice, še naprej proučuje merila iz poglavja III, da bi ugotovila, ali je mogoče določiti drugo državo članico kot odgovorno. Kadar predaja v skladu s tem odstavkom ni mogoča v nobeno državo članico, država članica, ki izvede postopek določanja odgovorne države članice, postane odgovorna država članica.

13. Iz zgornjih določb Uredbe izhaja zaveza države, da prosilca ne vrača v državo članico, v kateri obstajajo opisane sistemske pomanjkljivosti. Za odločanje po citirani določbi, ki se zahteva v tožbi, je torej treba najprej ugotoviti (ne)obstoj navedenih sistemskih pomanjkljivosti oziroma utemeljenih domnev o tem, da le-te obstojijo. Obstoj takšnih okoliščin je tožnik zatrjeval na osebnem razgovoru pri pristojnem organu in torej še pred izdajo izpodbijanega sklepa.

14. Tožena stranka je ugotovila, da tožnikove izjave na osebnem razgovoru glede razmer v Bolgariji ne izkazujejo sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, zaradi katerih ne bi mogel biti vrnjen v Bolgarijo. Pri tem se opira na dokument „informacije o stanju v Bolgariji“, ki vsebuje spletne članke oziroma poročila2. V člankih, ki govorijo o težavah v posameznih nastanitvenih objekti, takšne pomanjkljivosti niso ugotovljene, vzdrževalna dela pa se periodično izvajajo tudi v slovenskih namestitvenih kapacitetah. Spletni članek, ki opisuje porast nastanitev prosilcev v zaprte centre, je nastal v času, ko se je veliko nastanitev izvajalo ob upoštevanju preventivnih ukrepov, povezanih s preprečevanjem okužb s Covid-19. Če bi bil tožnik sedaj vrnjen v Bolgarijo, bi imel v skladu z azilno zakonodajo kot oseba, ki je vrnjena v dublinskem postopku in o njegovi prošnji še ni bilo odločeno, pravico do nastanitve v azilnih sprejemnih centrih. Tožena stranka opozarja, da je spletni članek v poročilu AIDA, ki opisuje diskriminatorno odločanje v postopkih mednarodne zaščite, nastal v začetku leta 2021, torej preden so oblast v Afganistanu avgusta 2021 prevzeli Talibani, kar je močno vplivalo na celotno Evropo. Ko je nemško upravno sodišče marca 2020 v nekem individualnem primeru ustavilo dublinski transfer v Bolgarijo, se zaradi ukrepov za preprečitve okužbe s Covid-19 dublinski transferji niso izvajali nikjer. Sedaj ti transferji ponovno potekajo. Glede na uradno objavljene podatke Asylum Information Database (v nadaljevanju AIDA) sta ob koncu 2021 v Bolgariji delovala dva objekta za pridržanje tujcev za mednarodno zaščito, ki takrat nista bila polno zasedena. Na voljo imata 1060 kapacitet, zasedenih pa jih je bilo le 760. Tožnik je ob koncu leta 2021 v Bolgariji bival v odprtem centru. V osmih nastanitvenih centrih, ki jih upravlja bolgarska Državna agencija za begunce, so bile takrat nastanitvene kapacitete zasedene le do 47%. Če bi bile te kapacitete prezasedene in bi zaradi tega prihajalo do kršitve človekovih pravic, bi o tem gotovo poročale (ne)vladne agencije, ki bdijo nad delovanjem azilnih organizacij. Nobeno poročilo in spletni članek ne potrjuje, da bi bili v Bolgariji prosilci nastanjeni v sobah, ki pozimi ne bi bile ogrevane in imajo razbita okna. Enako velja tudi za tožnikove neizkazane trditve o tem, da bi v gozdu ob bolgarsko-srbski meji bivale osebe, ki se niso smele vrniti v kamp in naj bi v gozdu celo umrle. Tožena stranka ni zasledila, da bi bolgarska policija silila tujce, ki ilegalno vstopijo v njihovo državo, da bi zaprosili za mednarodno pomoč. Poročila opisujejo nasprotno situacijo - da bolgarska policija na bolgarsko-turški meji izvaja nedovoljena vračanja oseb v Turčijo, ki v Bolgariji želijo zaprositi za mednarodno zaščito. Glede higiene v bivalnih prostorih tožena stranka meni, da bi si lahko prosilci v Bolgariji (enako kot to počno prosilci v Sloveniji), sami počistili prostore, v katerih so nastanjeni.

15. Sodišče ugotovitvi tožene stranke, da spletni članki in poročila ne potrjujejo tožnikovih trditev o zelo slabih razmerah v bolgarskih azilnih centrih, ne more pritrditi. Tožnik je v razgovoru 16. 2. 2022 navedel, da so bili obroki tako v zaprtem kot tudi odprtem kampu zelo majhni, zadoščali so le za preživetje, pri čemer hrana ni bila primerna za ljudi. Vedno je dobil riž in prilogo črne barve, za katero ni vedel kaj to je. Če je to pojedel, mu je bilo slabo in ga je sililo na bruhanje. V zaprtem kampu je bil včasih zaprt tudi, ko bi moral na stranišče. Ker te možnosti ni imel, je moral uporabiti plastenko. Sanitarije niso bile primerne; bile so umazane, polne smeti, voda iz njih ni odtekala. Tudi sobe so bile umazane, v odejah so bile male živali, ki so ga pikale. Po sobah so ležale smeti, ki so smrdele. Soba, v kateri je bival, je bila velika približno 20 m2, v njej je bilo nastanjenih 11 ljudi. Sobe niso bile ogrevane, okna so bila razbita, zato je bilo tam mrzlo. V odprtem kampu socialnih delavcev ni videl, bil pa je tam zdravnik; k njemu so na dan prihoda morali tisti, ki so imeli garje. Za varnost v kampu ni bilo poskrbljeno, saj so bila vhodna vrata ves čas odprta in je lahko vsak nemoteno prihajal in odhajal. Prepričan je, da bi ga v primeru vrnitve v Bolgarijo za šest mesecev zaprli v zaprti kamp. Nato bi prejel odločitev, da mora Bolgarijo zapustiti v 25 dneh. Če tega ne bi storil in ga bi prijela policija, bi moral v zapor za leto in pol. Nihče od tistih prosilcev, ki jih pozna, ni dobil azila v Bolgariji. Pozna primere, ko ljudem ni uspelo prečkati bolgarsko-srbske meje. Ker se nazaj v kamp niso smeli vrniti, so bivali v gozdu, nekateri naj bi tam celo umrli. Zato v Bolgariji ni želel zaprositi za mednarodno pomoč. Potem ko so ga za 7 dni zaprli v zaprti kamp, so ga ponovno vprašali ali želi zaprositi za mednarodno pomoč. To je zopet zavrnil in povedal, da Bolgarijo želi le prečkati. Začeli so ga tepsti (brcnili so ga v rebra in zatilje) in ga spraševati zakaj je prišel tja, če ne želi azila. Ko so ga nato po 11 dneh ponovno vprašali, če želi zaprositi za mednarodno zaščito in mu povedali, da bo tam zaprt še pol leta, je podal prošnjo za mednarodno zaščito. Bal se je, da ga bodo sicer zopet pretepli. Po presoji sodišča bi izjave tožnika v osebnem razgovoru lahko kazale na obstoj sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, zaradi katerih ne bi mogel biti vrnjen v Bolgarijo. Kot bo razvidno iz nadaljevanja obrazložitve, je namreč tožnik v osebnem razgovoru izpostavil iste pomanjkljivosti glede nastanitve in azilnega postopka v Bolgariji, o katerih govore tudi spletni članki in poročila, na katera se sicer sklicuje tožena stranka.

16. V dokumentu „Informacije o stanju v Bolgariji“ ki ga je dne 16. 2. 2022 na toženo stranko naslovil Pravni center za varstvo človekovih pravic in okolja (v nadaljevanju PIC) so citirani posamezni deli navedenih spletnih člankov oz. poročil, ki se nanašajo na azilni sistem v Bolgariji. Na 2. strani tega dokumenta je zapisano, da se o tem, da obstajajo utemeljene domneve o sistemskih nepravilnostih, lahko sklepa na podlagi navedb tožnika in naslednjih poročil, ki poročajo o onemogočanju dostopa do azilnega postopka, o nasilju policistov, o nemogočih bivanjskih razmerah, o tem, da se prosilcem iz Afganistana sistematično zavračajo prošnje za azil.., ipd.. V nadaljevanju tega dokumenta so citirani deli spletnih člankov oziroma poročil, ki govorijo o skrb zbujajočem stanju na področju azilnih postopkov v Bolgariji. Iz članka „Voenna Rampa refugee center in Sofia is overcrowded“ z dne 16. 8. 2021 je razvidno, da je varuhinja človekovih pravic R. R. zaradi izjemno slabih materialnih in bivalnih pogojev ter pomanjkanja osebja na Državno agencijo za begunce poslala priporočilo, v kateri poziva k čimprejšnji vzpostavitvi dodatne varne cone z ustreznimi življenjskimi pogoji. Iz spletnega poročila Bulgarian Helsinki Committe - Country report: Conditions in reception facilities, last updated 21. 4. 2021, glede stanja objektov izhaja, da so življenjski pogoji v nacionalnih sprejemnih centrih, kljub občasnim delnim prenovam, slabi, torej pod ali na ravni predvidenih minimalnih standardov. Problematične ostajajo redna oskrba z vodo, topla voda, popravila komunalnih inštalacij in opreme v kopalnicah, sobah in skupnih prostorih. Stanovalci vseh sprejemnih centrov, razen v Vraždebni, so se pritoževali nad slabimi sanitarnimi razmerami, predvsem glede stenic, ki redno povzročajo zdravstvene težave, kot so nenehna vnetja kože in alergijske reakcije. Ta problem se je pojavil po prilivu leta 2013 in je od takrat nenehno zanemarjen. Iz spletnega članka „Conditions in detention facilities - Bulgaria“ z dne 21. 4. 2021 je dalje razvidno, da so splošne razmere tako glede sredstev za vzdrževanje osebne higiene, kot tudi splošne čistoče, nezadovoljive. Tuši in stranišča, ki so na voljo, ne zadoščajo za potrebe pridržanih oseb, zlasti kadar so prostori prenatrpani. Pridržancem je dovoljeno, da sami čistijo prostore. Niso pa jim zagotovljena sredstva ali detergenti, zato jih morajo kupiti na lastne stroške. Oblačila so zagotovljena samo, če jih dobavljajo nevladne organizacije. Posteljnina se ne pere redno, ampak običajno enkrat mesečno. Prehrana je slaba. Zdravstvena oskrba je velik problem, saj nimajo vsi centri za pridržanje zdravstvenega osebja, ki bi jih vsakodnevno obiskovalo. Medicinska sestra in/ali zdravnik tedensko obiskujeta centre za pridržanje, vendar so zaradi jezikovne ovire in pomanjkanja ustreznih zdravil, ti obiski skorajda formalnost in za pripornike praktično neuporabni. Podobno kot pri Busmantsiju je bilo poročano, da so skupna stranišča v Lyubimetsu zaklenjena in ponoči nedostopna. O zaskrbljujočih razmerah poročajo tudi na policijskih postajah, kjer policisti lahko ob vstopu zadržijo na novo prispele prosilce za azil. Evropsko sodišče za človekove pravice je obsodilo Bolgarijo kršitve 3. člena EKČP zaradi slabih življenjskih razmer ter nezadostne in zapoznele preskrbe s hrano otrokom, pridržanim na policijski postaji Vidin. Zakonodaja ne določa pravice do osebnih tolmačev, niti jih ne zagotavlja v praksi. Priporniki pogosto poročajo o besednih zlorabah, tako s strani osebja kot drugih pripornikov. Leta 2020 so se priporniki, tako kot v preteklih letih, pritoževali zaradi pomanjkanja prilagojenih in prevedenih informacij ter negotovosti glede njihovega položaja. V zvezi z materialnimi razmerami je v zadnjem poročilu Evropskega odbora za preprečevanje mučenja in nečloveškega ali ponižujočega ravnanja ali kaznovanja (dalje CPT), objavljenem julija 2019, poudarjeno, da je delegacija opazila nekaj izboljšav v centrih Busmantsi in Lyubimets od prejšnjega obiska CPT-ja v letu 2018, vendar je to predvsem posledica dejstva, da sta obe ustanovi delali precej po uradnimi zmogljivostmi. Vendar je CPT ugotovil, da so bivalni prostori še vedno dotrajani. V Lyubimets so skupna stranišča za moške še vedno zapuščena in umazana. V obeh centrih za pridržanje je večina pripornikov zaradi nezmožnosti dostopa do stranišča ponoči prisiljena k uporabi steklenic ali vedra ali uriniranjaskozi okna. Nastanitveni prostori so bili neustrezno ogrevani (zlasti v Busmantsi), v obeh centrih za pridržanje pa so se pritoževali, da jim ne zagotavljajo sezonsko prilagojenih oblačil in obutve. Številne pritožbe so se nanašale tudi na hrano, predvsem na njeno kakovost in na prepoved, da si priporniki sami kuhajo. Dalje je iz spletnega članka „The Bulgarian government must make the UN torture report public“ z dne 11. 11. 2021 razvidno, da je veliko migrantov in prosilcev za azil v Bolgariji zaprtih v posebnih centrih, kjer se soočajo z nečloveškimi razmerami, ki lahko v nekaterih primerih predstavljajo mučenje.

17. Tožnik je torej v osebnem razgovoru govoril o enakih ali vsaj podobnih pomanjkljivostih v bolgarskem azilnem sistemu (in pri tem vztrajal tudi na zaslišanju), kot jih izpostavljajo omenjeni spletni članki oziroma poročila. Po presoji sodišča tožena stranka ni ustrezno ovrednotila izjav tožnika, spletnih člankov in poročil, zato je njena dokazna ocena v tem delu nepopolna. Enako je mogoče ugotoviti tudi glede tožnikovih ugovorov, da v Bolgariji s prosilci, ki imajo afganistansko državljanstvo ravnajo diskriminatorno v razmerju do prosilcev drugih državljanstev. Zato se boji, da bo v Bolgariji obravnavan kot tujec, da ga bodo tam nastanili v zaprt kamp za leto in pol, nato pa deportirali nazaj v Afganistan, čeprav je tam življenjsko ogrožen. Tožena stranka je že sama ugotovila, da se v Bolgariji le 10% Afganistancem prizna status begunca ali subsidiarne zaščite. Razlog za nizek odstotek ugodenih prošenj državljanov Afganistana vidi v tem, da veliko afganistanskih prosilcev zapusti državo, v kateri so zaprosili za mednarodno zaščito, še preden je odločeno o njihovi prošnji. Sklicuje se na analizo Evropske agencije za azil za leto 2021, iz katere izhaja, da so bili državljani Afganistan najštevilčnejše udeleženi v t.i. sekundarnih premikih, ki so se odvijali iz Grčije, Bolgarije in Romunije preko Hrvaške. To vpliva na število priznanih statusov. Sodišče pritrjuje toženi stranki, da pogosti sekundarni premiki afganistanskih državljanov gotovo vplivajo na manjše število priznanih statusov. Vendar pa tožnik ni izpostavil le nizkega števila priznanih statusov za afganistranske državljane. Konkretno je problematiziral tudi diskriminatorno ravnanje bolgarskih organov že med azilnim postopkom. Ta problem naslavljajo tudi poročila in članki v upravnem spisu. V poročilu „Bulgaria: Pushbacks escalate as government discusses reinforcements at borders“ je med drugim zapisano, da je Afganistan od leta 2016 glavna država izvora prosilcev za azil v Bolgariji. Velika večina Afganistancev pa je bila zavrnjena v skladu s „pospešenim postopkom“, ki njihove prošnje obravnava kot očitno neutemeljene iz različnih razlogov, vključno s tem, da se organom po vstopu v državo niso predali ali da so prišli iz „varne izvorne države“. Državljani Afganistana so se leta 2020 soočili z 99-odstotno stopnjo zavrnitev..“. Tožena stranka ni ugotavljala kakšna je stopnja zavrnitve njihovih prošenj v Bolgariji sedaj. V zvezi s tem le splošno navaja, da se je ta trend obrnil avgusta 2021, ko je Afganistan zapustila ameriška vojska in so oblast prevzeli Talibani. Sodišče ugotavlja, da se tožena stranka do omenjenega poročila (ki je bilo sestavljeno septembra 2021) ni opredelila in je tudi glede tega njena dokazna ocena pomanjkljiva.

18. Tožnik je konkretno opisal kako naj bi v azilnem domu v Bolgariji prišlo do tega, da so ga policisti pretepli (udarili naj bi ga v predel reber in zatilja). Navedel je, da se je tega ustrašil in da je le zato v Bolgariji podal prošnjo za mednarodno zaščito ter soglašal s tem, da mu odvzamejo prstne odtise. V zvezi s tem sodišče ugotavlja, da ni sporno, da naj bi se ta dogodek pripetil, še preden je tožnik podal prošnjo za mednarodno pomoč. Je pa dejstvo, da bi fizično nasilje nad tožnikom (če je do tega res prišlo) lahko vplivalo na to, da se je tožnik tega prestrašil in je zato podal prošnjo za mednarodno pomoč, sicer pa te prošnje v Bolgariji ne bi vložil. Njegov prvotni namen je bil Bolgarijo le prečkati. Tožena stranka teh njegovih trditev ni vsebinsko ovrednotila, temveč jih je posplošeno zavrnila kot neizkazane.

19. Glede na sodbo Vrhovnega sodišča I Up 253/2014 z dne 21. 8. 2014 je obstoj utemeljene domneve sistemskih pomanjkljivosti izkazan že, če lahko tožnik s svojimi izjavami in dokazi pri povprečnem človeku vzbudi utemeljeno domnevo. Ko enkrat obstoji domneva, da v državi obstajajo sistemske pomanjkljivosti, pa se dokazno breme glede okoliščin v tej državi v celoti prevali na toženo stranko. Tožena stranka v konkretnem primeru tožnikovih izjav in predloženih listinskih dokazov vsebinsko ni ocenila, temveč je zgolj pavšalno navedla, da ima Bolgarija uveljavljen sistem mednarodne zaščite. Je polnopravna članica Evropske unije (v nadaljevanju EU) in spoštuje pravni red EU in s tem Uredbo Dublin III. Menila je, da predloženi dokazi ne nakazujejo obstoja sistemskih pomanjkljivost v Bolgariji, kar pa je v nasprotju z vsebino poročil in spletnih člankov, ki jih je v dokazni listini „Informacije o stanju v Bolgariji“ dne 16. 2. 2022 povzel PIC. Poročila namreč potrjujejo tožnikove izjave v osebnem razgovoru in tožbi. Predložena poročila in članki so izpred le nekaj mesecev, zato je zaključek, da razmere v Bolgariji niso takšne, kot jih prikazuje tožnik, brez dokazne podlage v spisni dokumentaciji.

20. Tožnik v tožbi navaja, da v azilnem domu hrana ni bila ustrezna, da so bile porcije majhne ter da so bili brez oblačil. Zaslišan na naroku 11. 3. 2022 je zanikal, da bi na osebnem razgovoru v upravnem postopku povedal da je, ko je v Bolgariji prišel na odprti oddelek dobil hrano in oblačila in je bilo vse v redu. Vztrajal je, da tega ni rekel. Dejal je, da je bil prisoten drug prevajalec in da dopušča možnost, da vprašanja ni razumel. Tudi njegova nadaljnja izpoved o poteku azilnega postopka v Bolgariji ni bila povsem jasna in konsistentna. Nekonsistentnosti v izjavah prosilcev za mednarodno zaščito so sicer lahko podlaga za sklepanje o namernem zavajanju pristojnega organa, vendar mora pristojni organ, preden opravi dokazno oceno teh neskladij, prosilcu dati možnost, da jih pojasni.

21. V obravnavani zadevi je tožena stranka (kljub citatom v predloženih poročilih in spletnih člankih) presodila, da tožnik ni podal izjav, ki bi izkazovale, da ima Bolgarija sistemske pomanjkljivosti, v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, zaradi katerih ne bi mogel biti vrnjen tja. Poleg tega je ocenila, da so njegove izjave glede bivalnih razmer v azilnih centrih in glede ponižujočega in nečloveškega ravnanja z njim, neprepričljive.

22. Iz podatkov spisa, ki se nanaša na zadevo, po presoji sodišča ni razvidno, da je tožena stranka pred opravo dokazne ocene neskladij glede poteka azilnega postopka v Bolgariji in tamkajšnjih bivalnih razmer, dala tožniku možnost, da jih pojasni. Poleg tega se tožena stranka ni opredelila do njegovih izjav glede zatrjevanega pretepanja s strani bolgarskih oblasti in do njegove izjave, da je le zaradi strahu pred ponovnim pretepanjem in tem, da bo za šest mesecev zaprt, v Bolgariji podal prošnjo za mednarodno zaščito. Že zato je podana absolutna bistvena kršitev določb upravnega postopka iz 3. točke drugega odstavka 237. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) v zvezi z 2. točko prvega odstavka 27. člena ZUS-1. 23. Glede na navedeno po naravi stvari ni možen preizkus zakonitosti izpodbijane odločbe v zvezi z razlogi, ali je tožnik izkazal okoliščine glede sistemskih nepravilnosti v Bolgariji, zaradi katerih se ga ne bi smeli vrniti tja (s tem povezano dejansko stanje je ostalo nepopolno ugotovljeno). Zato je podana absolutna bistvena kršitev določb upravnega postopka iz 7. točke drugega odstavka 237. člena ZUP v zvezi z 2. točko prvega odstavka 27. člena ZUS-1. Sodišče je zato tožbi ugodilo, izpodbijano odločbo odpravilo in zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek (2. in 3. točka prvega odstavka 64. člena ZUS-1). V njem bo morala ob ustreznem spoštovanju načela proste presoje dokazov, opraviti tudi metodološko pravilno primerjavo tožnikovih izjav s predloženimi spletnimi članki in poročili.

**K točki II izreka:**

24. Sodišče je zahtevi za izdajo začasne odredbe ugodilo iz naslednjih razlogov. V skladu z drugim odstavkom 32. člena ZUS-1 sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta tožniku prizadela težko popravljiva škoda. Pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank.

25. Sodišče v obravnavani zadevi ugotavlja, da je izpodbijani sklep že postal izvršljiv, saj je v pravnem pouku izrecno navedeno, da tožba zoper sklep ne zadrži izvršitve sklepa. V kolikor bi bil izpodbijani sklep izvršen še pred odločitvijo o glavni stvari, bi to pomenilo, da se tožnika vrne v Bolgarijo, za katero pa tožnik smiselno zatrjuje, da so z njim tam nečloveško in ponižujoče ravnali. Ali je tem tožnikovim navedbam pritrditi, ostaja odprto vprašanje, na katerega bo potrebno odgovoriti v ponovljenem postopku. Zato je sodišče zahtevi za izdajo začasne odredbe ugodilo. Odložitev izvršitve izpodbijanega akta pa tudi ne nasprotuje javni koristi, saj je tožnik še vedno pridržan v Centru za tujce in Slovenije zaenkrat ne more zapustiti. Iz navedenih razlogov je sodišče zahtevi za izdajo začasne odredbe ugodilo na podlagi drugega odstavka 32. člena ZUS-1. 1 Uredba EU št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva (prenovitev) (v nadaljevanju Uredba Dublin III). 2 Navedeni so v opombi št. 1 na 4. strani izpodbijanega sklepa.