Jedro

ZIL-1 daje torej močnejšo zaščito avtorski pravici napram pravici do znamke. Razlog takšne ureditve je v sami naravi avtorske pravice, ki je človekova, ustavno zajamčena pravica, ki temelji na naravnem pravu, in pripada avtorju na podlagi same stvaritve.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se v izpodbijani 1., 3. in

4.točki izreka razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog tožeče stranke za izdajo začasne odredbe, s katero naj bi se prvotoženi stranki:

1. prepovedalo pošiljanje, razstavljanje in vsaka druga uporaba vseh materialnih nosilcev oziroma drugih primerkov, na katerih je fiksiran znak "x";

2. naložilo, da v roku 24 ur iz njenega razstavnega prostora na sejmišču v Ljubljani odstrani vse materialne nosilce, na katerih je fiksiran znak "x" ter da odstrani iz celotnega sejmišča v Ljubljani vse materialne nosilce, na katerih je fiksiran znak "x" v povezavi s prvotoženo stranko ali v povezavi s proizvodi prvotožene stranke;

3. za primer, če ne bo izpolnila svoje obveznosti iz točk 1 ali 2 začasne odredbe, naj bi se ji izreklo kazen 10.000.000,00 SIT.

Začasna odredba naj bi veljala do pravnomočnosti sodne odločbe, izdane v tem postopku.

Tožeča stranka je zoper tisti del izreka sklepa, ki se nanaša na zavrnitev predloga za izdajo začasne odredbe po točkah 1, 3 in 4 (ter 5) pravočasno vložila pritožbo, zaradi zmotne uporabe materialnega prava ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, toženim strankam pa naloži povrnitev stroškov pritožbenega postopka z obrestmi.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodiše ugotavlja, da je tožeča stranka s tožbo postavila: - prepovedni ter odstranitveni zahtevek po 1. odstavku 167. člena Zakona o avtorski in sorodnih pravicah (v nadaljevanju ZASP) ter zahtevek za plačilo denarne kazni po 168. členu ZASP, - zahtevek na izpodbijanje pravice do znamke ter razglasitev tožnika za imetnika znamke po 116. členu Zakona o industrijski lastnini (v nadaljevanju ZIL-1), podrejeno temu pa zahtevek na izbris znamke po

119. členu ZIL-1 ter - zahtevek po 26. in 27. členu Zakona o varstvu konkurence (v nadaljevanju ZVK).

Istočasno s tožbo je predlagala izdajo začasne odredbe po določbah

170. člena ZASP in 272. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ).

Prvostopno sodišče je predlog za izdajo začasne odredbe zavrnilo z utemeljitvijo, da je tožena stranka z odločbo o podelitvi znamke pridobila izključno pravico, da je zaščiteni znak uporabljala v gospodarskem prometu, da ima zatrjevani upravičenec iz avtorske pravice (tožeča stranka) zakonito možnost, da doseže izbris znamke iz registra po 119. členu ZIL-1, da ima do tedaj, ko je znamka izbrisana, nosilec znamke vse pravice, ki pripadajo tej znamki, vključno z uporabo te znamke na trgu ter zaključilo, da je potrebno najprej z izbrisno tožbo po 119/1 točki b v zvezi s členom 44/1 točka f ZIL - 1 spraviti s sveta veljavno znamko, šele z izbrisom znamke iz registra pa je mogoče uveljaviti sankcije po avtorskem pravu.

Navedeno naj bi po mnenju prvostopnega sodišča še toliko bolj veljalo v postopku za izdajo začasne odredbe, kjer zadošča kot standard skladnosti predstave z ugotovljenimi dejstvi zgolj verjetnost. Takšno stališče prvostopnega sodišča pa je v dani dejanski in pravni situaciji pravno zmotno. ZIL-1 v 1. odstavku 47. člena sicer res daje imetniku znamke izključno pravico do njene uporabe in druge izključne pravice. Imetnik znamke ima tako absolutno pravico, da znamko uporablja, na tej pravni podlagi pa tudi prepovedno pravico do uporabe registriranega znaka napram tretjim (z omejitvami, ki jih našteva 48. člen ZIL - 1) ter pravico do prenosa oziroma odstopa znamke (na temelju pravnega posla, licenčne pogodbe ...). Vendar pa je pravica do znamke v razmerju do avtorske pravice kot pravice intelektualne lastnine in ob nastanku kolizije z njo (v obravnavani situaciji) v podrejenem položaju. Navedeno izhaja že iz določbe točke f 1. odstavka 44. člena ZIL - 1, ki ureja kolizijo med pravico do znamke in avtorsko pravico (kot to sicer pravilno ugotavlja prvostopno sodišče in poudarja pritožnik), po kateri se kot znamka ne sme registrirati znak, če bi njegova uporaba nasprotovala prej pridobljeni avtorski pravici (razen če je imetnik prej pridobljene pravice izrecno soglašal z registracijo takega znaka). V kolikor je znamka registrirana v nasprotju z navedeno določbo, to predstavlja razlog za vložitev tožbe za izbris znamke iz registra po 119. členu ZIL-1 (točka b 1. odstavka). ZIL-1 daje torej močnejšo zaščito avtorski pravici napram pravici do znamke. Razlog takšne ureditve je v sami naravi avtorske pravice, ki je človekova, ustavno zajamčena pravica, ki temelji na naravnem pravu, in pripada avtorju na podlagi same stvaritve. Gre za pravico duhovne lastnine, za absolutno pravico, ki deluje erga omnes. Prav takšna narava avtorske pravice, daje avtorju pravico, da odloča o svojem delu in prepoveduje posege tretjih oseb vanj, med drugim posege, ki bi nastali z uporabo njegove stvaritve kot znamke nekoga drugega. Posebna narava avtorske pravice, ki terja posebno zaščito tudi napram drugim pravicam intelektualne lastnine, se odraža tudi v pogojih za izdajo začasne odredbe po določbah ZASP, saj so le ti milejši od pogojev za izdajo začasne odredbe po določbah ZIL - 1 in ZIZ. Po ZASP se za izdajo začasne odredbe zahteva le en pogoj in sicer verjetnost kršitve izključne pravice.

Ker je torej iz zgoraj navedenega razbrati, da pravica do znamke ni absolutna, izključna v razmerju do avtorske pravice ter da tudi uporaba registrirane znamke lahko predstavlja poseg v avtorsko pravico, ima zatrjevani imetnik avtorske pravice možnost predlagati izdajo začasne odredbe pod pogoji, ki jih določa 170. člen ZASP tudi proti imetniku znamke.

Sklicevanje prvostopnega sodišča v prid njegovemu, zgoraj navedenemu stališču, na sodbo Vrhovnega sodiča III Ips 160/99 ni utemeljeno, saj v tej zadevi ni bila obravnavana enaka dejanska in pravna situacija, kot je v predmetni.

Ker je torej prvostopno sodišče zmotno uporabilo materialno pravo, ko je zaključilo, da je mogoče uveljavljati sankcije po avtorskem pravu šele z izbrisom znamke iz registra, se tudi ni ukvarjalo s pogoji za izdajo začasne odredbe po 170. členu ZASP. Zato je dejansko stanje nepopolno ugotovilo. Ker je iz enakih razlogov kot zgoraj zavrnilo tudi predlog za izdajo začasne odredbe v zavarovanje zahtevka po ZVK, je dejansko stanje nepopolno ugotovilo tudi v tem delu, saj se ni ukvarjalo s pogoji za izdajo začasne odredbe po določbah ZIZ.

Pritožbeno sodišče je o povedanem pritožbi tožeče stranke ugodilo, izpodbijani sklep (v izpodbijanih 1., 3. in 4. točki izreka) razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek (3. odstavek 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

Prvostopno sodišče naj v ponovljenem postopku ugotavlja, ali so podani pogoji za izdajo začasne odredbe po določbah 170. člena ZASP, torej ali je tožeča stranka izkazala verjetnost obstoja avtorske pravice, verjetnost obstoja izključne pravice, verjetnost imetništva te pravice po predlagatelju ter verjetnost kršitve ter ali so podani pogoji za izdajo začasne odredbe po določbah 272. člena ZIZ. Nato pa naj o predlogu tožeče stranke ponovno odloči.