Jedro

Pravica do oprostitve plačila storitev institucionalnega varstva je odvisna od materialnega položaja osebe. Po 9. členu ZUPJS se pri uveljavljanju pravic iz javnih sredstev pri ugotavljanju materialnega položaja upoštevajo s tem zakonom določene osebe, njihov dohodek in premoženje. V prvem odstavku 10. člena ZUPJS je določeno, da se poleg vlagatelja pri ugotavljanju materialnega položaja upoštevajo še zakonec ali izven zakonski partner ter otroci, ki jih je vlagatelj dolžan preživljati. Ker upravičenka ni v nobenem od naštetih družinskih razmerjih, ni pravilno, da je tožena stranka pri ugotavljanju izpolnjevanja pogojev za oprostitev plačila storitev institucionalnega varstva upoštevala tudi očeta upravičenke in da tožnice ni obravnavala kot samsko osebo. Zato je sodišče prve stopnje utemeljeno ugodilo tožbenemu zahtevku za odpravo izpodbijanih upravnih aktov in je zadevo vrnilo toženi stranki v ponovno odločanje.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške odgovora na pritožbo v višini 299,63 EUR, v roku 15 dni od prejema drugostopenjske odločitve, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Prvostopenjsko sodišče je ugodilo tožbenemu zahtevku in odpravilo odločbo Centra za socialno delo A. št. ... z dne 11. 7. 2012 in odločbo tožene stranke št. ... z dne 25. 4. 2013 in zadevo vrnilo Centru za socialno delo A. v ponovno odločanje.

Materialnopravno se je postavilo na stališče, da ni moč pritrditi stališču, na katerem temelji izpodbijana odločitev tožene stranke, da je dolžnost preživljanja enaka roditeljski pravici in da je s tem, ko je bila upravičenki podaljšana roditeljska pravica, prišlo tudi do obveznosti očeta v smislu preživljanja ter, da se zato upravičenka ne upošteva kot samska oseba iz 10. odstavka 10. člena ZUPJS.

2. Pritožuje se tožena stranka, ki vztraja na stališču, da glede na to, da je staršu, očetu B.B. podaljšana roditeljska pravica za hčer C.C. od 15. 6. 1984 dalje, jo je dolžan preživljati. Obstaja obveznost njenega starša v smislu preživljanja po zakonu, kar pa pomeni, da se C.C. ne more upoštevati kot samska oseba iz 10. odstavka 10. člena ZUPJS. ZUPJS ni izrecno izključil osebe, ki jim je preživetje zagotovljeno na drug način, kot v konkretnem primeru, ko je upravičencem zagotovljeno celodnevno institucionalno varstvo, zato je po mnenju pritožbe potrebno upoštevati veljavno zakonsko besedilo. Zakonodajalec je z novelo ZUPJS zaradi jasnosti dopolnil določilo 10. odstavka 10. člena ZUPJS, da je samska oseba tudi oseba, ki je v institucionalnem varstvu in je delno ali v celoti oproščena plačila storitev, razen kadar uveljavlja oprostitev plačila te storitve.

3. Tožeča stranka je podala odgovor na pritožbo v katerem se ne strinja s stališčem tožene stranke, da podaljšanje roditeljske pravice avtomatično pomeni tudi podaljšanje obveznosti preživljanja. Zakon, ki ga navaja pritožnica tudi nima vsebinskih določb kot jih zatrjuje pritožnica. Meni, da podaljšanje roditeljske pravice ne pomeni podaljšanja obveznosti preživljanja otroka, ki zaradi telesnih ali duševnih napak ni sposoben skrbeti zase. Opozarja na spremembo zakona ZZZDR-C, kjer je zakonodajalec ukinil dolžnost preživljanja otrok s strani staršev po polnoletnosti oziroma po 26 letu, če se redno šolajo. Opozarja, da je Uredba o merilih za določanje oprostitev pri plačilu socialnovarstvenih storitev v neskladju z zakonom in nanjo sodišče ni vezano. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v obsegu pritožbenih navedb in v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami; v nadaljevanju: ZPP). Po opravljenem preizkusu pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa tudi ni prišlo do bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

6. Prvostopenjsko sodišče je v skladu s prvim odstavkom 81. člena v zvezi s 63. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in naslednji; v nadaljevanju: ZDSS-1) presojalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe tožene stranke z dne 25. 4. 2013, s katerim se je zavrnila pritožba tožeče stranke zoper odločbo Centra za socialno delo A. z dne 11. 7. 2012, s katero je Center za socialno delo A. odločil, da je C.C. oproščena plačila storitve institucionalnega varstva v višini 1.286,21 EUR od 1. 2. 2012 dalje, da je prispevek C.C. k plačilu storitve 82,54 EUR in da storitev za upravičenko v višini oprostitve upravičenke doplača Občina A..

7. Tožeča stranka se ne strinja, da je tožena stranka pri ugotavljanju upravičenkinega materialnega položaja kot družinskega člana upravičenke upoštevala tudi njenega očeta B.B. in tako določila višjo mejo socialne varnosti kot, če bi upravičenko upoštevali kot samsko osebo. Oče B.B. in hčerka C.C. ne tvorita življenjske družinske skupnosti in ne bivata skupaj. C.C. je nastanjena v ZUDV Dornava. Očetu B.B. je podaljšana roditeljska pravica za hči od 15. 6. 1984 dalje.

8. Institucionalno varstvo je po 4. točki prvega odstavka 11. člena Zakona o socialnem varstvu (Ur. l. RS, št. 54/92 in naslednji; v nadaljevanju: ZSV) ena od oblik socialno varstvenih storitev. Storitve institucionalnega varstva so dolžni plačati upravičenci in drugi zavezanci, razen, če Center za socialno delo na zahtevo upravičenca do socialno varstvene storitve odloči o delni ali celotni oprostitvi plačila storitve. Stroški storitev v zavodih za odrasle se, kadar je upravičenec oziroma drug zavezanec delno ali v celoti oproščen plačila, financirajo iz proračuna občine. Merila po katerih se za upravičence in druge zavezance delno ali v celoti določijo oprostitve pri plačilu storitev, je Vlada RS v skladu s tretjim odstavkom 100. člena ZSV predpisala z Uredbo o merilih za določanje oprostitev pri plačilih socialno varstvenih storitev, ki v tretjem odstavku 6. člena določa, da v primeru oprostitve upravičenca plača razliko do vrednosti storitve država ali občina. Tudi po prvem odstavku 8. člena Uredbe za upravičence, ki jim je priznana oprostitev plačila storitev po prvem odstavku prejšnjega člena, zagotavlja plačila ali doplačila država oziroma občina, v skladu z zakonom.

9. Pravica do oprostitve plačila je torej odvisna od materialnega položaja osebe. Po 9. členu ZUPJS se pri uveljavljanju pravic iz javnih sredstev pri ugotavljanju materialnega položaja upoštevajo s tem zakonom določene osebe, njihov dohodek in premoženje. V prvem odstavku 10. člena ZUPJS je določeno, da se poleg vlagatelja pri ugotavljanju materialnega položaja upoštevajo še zakonec ali izven zakonski partner ter otroci, ki jih je vlagatelj dolžan preživljati. Ker upravičenka ni v nobenem od naštetih družinskih razmerjih ni utemeljeno, da je tožena stranka pri ugotavljanju izpolnjevanja pogojev za oprostitev plačila upoštevala tudi očeta upravičenke in je ni obravnavala kot samsko osebo.

10. Glede ločevanja preživninske obveznosti od podaljšanje roditeljske obveznosti se pritožbeno sodišče v celoti strinja s pravnim razlogovanjem v izpodbijani sodbi. Stališče v podobni zadevi, glede ločevanja roditeljske in preživninske obveznosti, je zavzelo že Vrhovno sodišče RS v zadevi opr. št. VIII Ips 77/2015 z dne 27. 10. 2015. 11. Ker po določilih ZUPJS ni nobene pravne podlage, da bi v predmetni zadevi očeta upravičenke šteli kot osebo, ki se upošteva pri določanju materialnega položaja upravičenke, je bilo potrebno pritožbo zavrniti in v skladu s 353. členom ZPP potrditi sodbo sodišča prve stopnje.

12. Tožena stranka, ki v pritožbi ni uspela, je dolžna povrniti tudi stroške odgovora na pritožbo, ki so odmerjeni v skladu z veljavno Odvetniško tarifo in sodno prakso ter sestojijo iz tar. št. 3210 (odgovor na pritožbo v višini 225,60 EUR) in pavšalnega zneska za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev v višini 20,00 EUR, oboje povečano za 22 % DDV.