Jedro

Materialno procesno vodstvo je v izvršilnem postopku zelo omejeno. V izvršilnem postopku namreč na podlagi določbe drugega odstavka 53. člena in določbe 56. člena ZIZ velja na eni strani breme vložitve obrazloženega ugovora, na drugi strani pa breme prekluzije. Prvo pomeni, da mora biti ugovor obrazložen. Dolžnik pa je v ugovoru dolžan navesti vse razloge, ki jih lahko uveljavi v času vložitve.

Če bi dolžnik v tem postopku po izteku ugovornega roka zatrjeval nova konkretna plačila, to iz stališča 56. člena ZIZ pomeni kršitev pravila prekluzije v izvršilnem postopku. Ker ZIZ v tem delu ugovornega postopka določa sistem prekluzij, je materialno procesno vodstvo iz 285. člena ZPP potrebno razumeti le v okviru dovoljenih mej prekluzij.

Zakonodajalec je ob sprejetju ZOdvT resnično zasledoval sistem nagrajevanja odvetniških storitev, ki bo odvetnike in stranke spodbujal k čim hitrejši rešitvi zadeve, vendar pa ZOdvT ne izključuje določb ostalih zakonov, ki za posamezen postopek urejajo pravila plačila stroškov postopka. Kolikor pride do krivdnega dejanja stranke ali pa preložitve oziroma ponovnega naroka iz razloga, ki se je primerila stranki, in s tem pride do podaljšanja teka sodnega postopka, tako nastali stroški vsekakor predstavljajo dejansko podlago za uporabo prvega odstavka 156. člena ZPP, ki se na podlagi 15. člena ZIZ uporablja tudi v izvršilnem postopku.

Izrek

I. Pritožbi dolžnika se delno ugodi tako, da se v izpodbijani III. točki pritožba zavrne in sklep potrdi, v izpodbijani V. točki pa se pritožbi ugodi tako, da sta upnika dolžna v roku osmih dni dolžniku plačati še izvršilne stroške v znesku 396,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zamude dalje do plačila, v preostanku V. točke izreka – v delu, ki se nanaša na stroške pritožbe zoper sklep z dne 27. 9. 2012 – se izpodbijani sklep razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

II. Pritožbi upnikov se delno ugodi tako, da se pritožba zoper izpodbijane I., II. in IV. točko zavrne in se sklep potrdi, pritožbi zoper VI. točko pa se delno ugodi v delu, ki se nanaša na stroške pritožbe zoper sklep z dne 27. 9. 2012, v tem delu se izpodbijani sklep razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek, v preostalem, izpodbijanem a nespremenjenem delu pa se pritožba zavrne in sklep potrdi.

III. Stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka zoper sklep z dne 28. 5. 2013.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom (I.) delno ugodilo dolžnikovemu ugovoru zoper sklep o izvršbi za plačila, navedena v alinejah prvega odstavka, in v nadaljevanju sklep o izvršbi za obe upnici enako razveljavilo v delu nad zneski, kot je navedeno izreku izpodbijanega sklepa, ter sklenilo, da se sklep o izvršbi razveljavi za obe upnici za stroške nad 104,98 EUR ter vseh nadaljnjih izvršilnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po preteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti dalje in v tem delu predlog za izvršbo zavrnilo ter izvršbo ustavilo; (II.) dolžnikovemu ugovoru zoper sklep o izvršbi delno ugodilo in izvršilni postopek ustavilo za dne 23. 9. 2011 plačanih 200,00 EUR; (III.) v preostalem delu dolžnikov ugovor zavrnilo; (IV.) upnikoma naložilo plačilo izvršilnih stroškov v znesku 872,16 EUR s pripadki; (V.) zavrnilo višji zahtevek dolžnika za povrnitev nadaljnjih izvršilnih stroškov; enako je odločilo o zahtevku upnika za povrnitev nadaljnjih izvršilnih stroškov (VI. točka izreka).

2. Zoper sklep sta se pritožili obe stranki. Višje sodišče je izpodbijani sklep preizkusilo v okviru zatrjevanih pravno pomembnih pritožbenih razlogov (prvi odstavek 360. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP) in razlogov, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti po določbi drugega odstavka 350. člena v zvezi s 366. členom ZPP v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju – ZIZ.

O pritožbi dolžnika zoper izpodbijani sklep

3. Dolžnik je vložil pritožbo zoper III. in V. točko izpodbijanega sklepa iz vseh pritožbenih razlogov.

4. Upnika na pritožbo nista odgovorila.

5. Pritožba je delno utemeljena.

O pritožbi dolžnika zoper V. točko

6. Dolžnik se utemeljeno pritožuje zoper zavrnitev stroškov glede stroškov drugega naroka (24. 9. 2012). V pritožbi navaja, da je bil drugi narok opravljen zaradi odsotnosti zakonite zastopnice upnikov na prvem naroku, njena odsotnost pa tudi ni bila opravičena. Sodišče prve stopnje je v tem delu zmotno uporabilo materialno pravo (156. člen ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ in tar. št. 3467 Zakona o odvetniških tarifah – ZOdvT), ko je presodilo, da gredo dolžniku stroški le enega naroka, glede na določbo tar. št. 3467. To sicer drži (glede ugovornega postopka!), vendar je potrebno v tej zadevi upoštevati še določbo 156. člena ZPP, ki določa, da mora stranka ne glede na izid postopka povrniti nasprotni stranki stroške, ki jih je povzročila po svoji krivdi ali po naključju, ki se je njej primerilo (prvi odstavek). Zakonodajalec je ob sprejetju ZOdvT resnično zasledoval sistem nagrajevanja odvetniških storitev, ki bo odvetnike in stranke spodbujal k čim hitrejši rešitvi zadeve, vendar pa ZOdvT ne izključuje določb ostalih zakonov, ki za posamezen postopek urejajo pravila plačila stroškov postopka. Kolikor pride do krivdnega dejanja stranke ali pa preložitve oziroma ponovnega naroka iz razloga, ki se je primerila stranki, in s tem pride do podaljšanja teka sodnega postopka, tako nastali stroški vsekakor predstavljajo dejansko podlago za uporabo prvega odstavka 156. člena ZPP, ki se na podlagi 15. člena ZIZ uporablja tudi v izvršilnem postopku. Višje sodišče ugotavlja, da je dolžnik na naroku 24. 9. 2012 priglasil stroške pristopa na narok v višini 330,00 EUR, povečano za davek, kar je v okviru tar. št. 3469 ZOdvT, zato je višje sodišče izpodbijani sklep v točki V. spremenilo tako, da je upnikoma naložilo še plačilo dodatnih izvršilnih stroškov v višini 396,00 EUR s pripadki. V preostalem delu pa je bilo pritožbi dolžnika ugoditi in izpodbijani sklep razveljaviti ter zadevo vrniti sodišču prve stopnje v nov postopek, saj ima dolžnik prav, da sodišče prve stopnje ni zavzelo razlogov glede zavrnitve izvršilnih stroškov, ki jih je dolžnik priglasil v pritožbenem postopku zoper sklep sodišča prve stopnje z dne 27. 9. 2012 – v tem delu je višje sodišče s sklepom I Ip 5958/2012 z dne 5. 2. 2013 odločanje o stroških pridržalo za končno odločbo (II. točka izreka). Podana je absolutno bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke 339. člena ZPP (3. točka 365. člena ZPP).

O pritožbi dolžnika zoper III. točko izreka

7. Ni utemeljena pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje z izpodbijanim sklepom nepravilno ugotovilo dejansko stanje in s tem v zvezi storilo še absolutno bistveno kršitev določb postopka po 14. točki 339. člena ZPP. Dolžnik v pritožbi navaja, da je v ugovoru navedel, da je poravnal celoten dolg oziroma popolne obroke preživnine, da pa sicer ne ve v znesku, koliko je bilo tega v 10 letih. Njegova trditvena podlaga so bili vsi zneski, ki jih je sodišče navedlo v I. točki sklepa, v katerem je ugovor dolžnika zavrnilo. Glede na to, da je sodišče navedbe dolžnika (ob sicer materialnih dokazih) štelo za resnične in kredibilne, navedbe upnikov oziroma zakonite zastopnice pa kot nedosledne in neverodostojne, bi moralo sodišče obrazložiti, zakaj v presežku (v skupnem znesku 6.989,60 EUR) dolžniku ni verjelo, temveč je verjelo navedbam upnikov. V tem delu očita sodišču prve stopnje absolutno bistveno kršitev določb postopka, ker ni obrazložilo, zakaj dolžniku v tem delu ni verjelo.

8. Najprej višje sodišče ugotavlja, da dolžnik ne graja zavrnitve ugovora iz razloga zastaranja. Ne drži pritožbena navedba, da sodišče prve stopnje ugovora plačila preostanka obveznosti (kolikor je zajet v III. točki izreka) ni upoštevalo, ker dolžniku ne bi verjelo oziroma bi verjelo upniku – v tem delu pritožba zmotno povzema zaključke prve stopnje –, temveč zato, ker se je postavilo na stališče, da dolžnik ni izrecno navedel, kakšni so bili preostali zneski plačil. V tem delu je sodišče prve stopnje torej ugotovilo, da dolžnik niti ni postavil ustrezne (določne) trditvene podlage. Zatrjevani pritožbeni razlog iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP torej ni podan. Sodišče prve stopnje v tem delu ugovora ni zavrnilo zato, ker dolžniku ne bi verjelo, temveč zato, ker dolžnik v tem delu niti ni podal ustrezne trditvene podlage – ni zatrjeval koliko in kdaj naj bi upnikoma plačal (v okviru trditve, da je izpolnil celotno obveznost preživnine, ki zapade mesečno v plačilo). Drži pritožbena navedba, da je dolžnik v ugovoru podal trditev, da je obveznost po preživninah, ki jih upnik v tem postopku uveljavlja, v celoti izpolnil (primerjaj navedbe glede zatrjevanja zakonite zastopnice upnikov, da je bila terjatev v celoti poplačana za obdobje, navedeno v sklepu o izvršbi; enako glej predzadnji odstavek na prvi strani obrazložitve izpodbijanega sklepa), da je torej poleg plačil, ki jih je v nadaljevanju (3., 4., 5., stran ugovora) navedel in izkazoval s potrdili o prenosu oziroma plačilu, preživnino plačal še na roke zakoniti zastopnici upnikov (kar je dokazoval z zaslišanjem).

9. V tem pogledu dolžnik v nadaljevanju tudi neutemeljeno zatrjuje relativno bistveno kršitev določb postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 285. členom ZPP, ki jo naj bi sodišče prve stopnje zagrešilo s tem, ko ni izvedlo dolžnega materialnega procesnega vodstva. Dolžnik meni, da če je sodišče štelo, da je dolžnikova navedba nedoločna, bi ga moralo pozvati na dopolnitev v sklopu materialnega procesnega vodstva. Če bi sodišče izpolnilo obveznost, kot jo nalaga ZPP, bi to lahko vplivalo na pravilnost in zakonitost (pravilno) sklepa.

10. Očitana relativno bistvena kršitev določb postopka ni bila storjena. Najprej višje sodišče opozarja, da se določbe ZPP v izvršilnem postopku uporabljajo le smiselno, kot to določa 15. člen ZIZ. Po določbi 285. člena ZPP sodnik posameznik postavlja vprašanja in skrbi na drug primeren način, da se med obravnavo navede vsa odločilna dejstva, da se dopolnijo nepopolne navedbe strank o pomembnih dejstvih, da se ponudijo ali dopolnijo dokazila, ki se nanašajo na navedbe strank in sploh, da se dajo vsa potrebna pojasnila, da se ugotovita sporno dejansko stanje in sporno pravno razmerje, ki sta pomembni za odločbo. Materialno procesno vodstvo je pripravljalno procesno dejanje sodišča, katerega namen je prispevati k zgradbi končne sodbe (1). Materialno procesno vodstvo se nanaša na dejanske navedbe, na področje stvarnih predlogov, na dokazni postopek in pravna vprašanja. Cilj izvrševanja tega instituta na področju dejanskih navedb je, da se navedejo vsa odločilna dejstva in da se dopolnijo nepopolne navedbe o pomembnih dejstvih. Vendar pa ima materialno procesno vodstvo na področju dejanskih navedb svoje meje. Dolžnost sodišča vplivati na stranki, da navedeta odločilna dejstva, ne gre tako daleč, da bi sodišče moralo stranke opozarjati na najbolj oddaljene teoretične poglede na predmet spora. Sodišče mora s svojimi vprašanji nadgraditi navedbe, ki sta jih stranki že podali. Ne sme pa iti tako daleč, da bi dalo strankama pobudo za to, da popolnoma spremenita dotedanje navedbe, saj v tem primeru ne gre več za dopolnitev z manjkajočimi dejstvi, marveč za popolno spremembo dejanskega stanja. Materialno procesno vodstvo se v tem delu nanaša torej le na zapolnitev vrzeli v dejanskih navedbah. Teh pa v tej zadevi ni bilo. Nasprotno, pravno relevantna dejstva pri ugovoru zoper sklep o izvršbi so ta, ki so navedena v 55. členu ZIZ. V okviru ugovornega razloga po 8. točki 55. člena ZIZ so to tista dejstva, s katerim dolžnik ugovarja, da je terjatev prenehala na podlagi dejstva, ki je nastopilo po izvršljivosti odločbe ali pred tem, toda v času, ko dolžnik tega ni mogel uveljavljati v postopku, iz katerega izvira izvršilni naslov, oziroma če je terjatev prenehala na podlagi dejstva, ki je nastopilo po sklenitvi poravnave. V konkretni zadevi ni šlo za nikakršne vrzeli v zvezi ugovarjanim dejstvom plačila, temveč, kot je to sodišče prve stopnje povsem pravilno ugotovilo, dolžnik, razen izrecno navedenih plačil, kot jih je višje sodišče povzelo zgoraj, ni zmogel zatrditi konkretnih dejstev glede izpolnitve preostalega dela obveznosti (razen glede izpolnitve na način nadomestne izpolnitve, npr. nakup računalnika). Dolžnik mora v okviru ugovora zoper sklep o izvršbi na podlagi izvršilnega naslova iz 8. točke 55. člena ZIZ navesti vsa dejstva in dokaze, s katerim utemeljuje obstoj ugovornega razloga po 8. točki 55. člena ZIZ. Ugovarjano dejstvo pa mora biti konkretno – ne zadošča le opis zakonskega dejanskega stanu. V primeru plačila med drugim tudi kdaj, koliko, komu in kako je plačal. Razen v izrecno omenjenem obsegu, dolžnik drugega kot posplošenega zatrjevanja o tem, da je preostali del obveznosti nedvomno plačal, v tem izvršilnem postopku v ugovoru ni uspel zatrditi.

11. Materialno procesno vodstvo ni izjema od razpravnega načela (7. člen ZPP, ki se ustrezno upošteva tudi v okviru ugovornega postopka po določbah ZIZ), ampak je samo njegova omilitev. Potrebno je namreč razlikovati med materialnim procesnim vodstvom in med postavljanjem vprašanj v okviru izvajanja tega načela na eni strani, na drugi strani pa zaslišanje strank v dokazne namene (2).

12. Materialno procesno vodstvo ne more iti tako daleč, da bi sodišče na naroku doseglo drugačno izpoved, kot je to sam dolžnik zatrdil v ugovoru. Končno tudi po pritožbi ni sporno, da se dolžnik vseh dogodkov v zvezi s plačevanjem preživnine ne spominja. Dolžnik namreč navede, da je že v postopku na prvi stopnji navedel, da je poravnal celoten dolg oziroma popolne obroke preživnine, da pa sicer ne ve v znesku, koliko je bilo tega v desetih letih.

13. Predvsem pa je potrebno poudariti, da je materialno procesno vodstvo v izvršilnem postopku zelo omejeno. V izvršilnem postopku namreč na podlagi določbe drugega odstavka 53. člena in določbe 56. člena ZIZ velja na eni strani breme vložitve obrazloženega ugovora, na drugi strani pa breme prekluzije. Prvo pomeni, da mora biti ugovor obrazložen. V ugovoru mora dolžnik navesti dejstva, s katerim ga utemeljuje, in predložiti dokaze, sicer se ugovor šteje za neutemeljen. Dejstva iz tega odstavka so v okviru 8. točke 55. člena ZIZ prav dejstva o plačilih (kdaj, koliko, komu). Kolikor dolžnik ugovora ne uspe obrazložiti, se ugovor šteje za neutemeljen po določbi 53. člena ZIZ. V delu, v katerem je dolžnik povsem pavšalno in nekonkretno ugovarjal dejstvo plačila preostale obveznosti, je šlo zgolj za zatrjevanje zakonskega dejanskega stanu izpolnitve obveznosti na način plačila – ugovor je bil v tem delu dejansko neobrazložen. Zaslišanje strank v tem delu predstavlja nedopustno dokazovanje v informativne namene (3). Še več, iz sistema prekluzije, kot izhaja iz 56. člena ZIZ, nadalje izhaja, da ugovor, ki temelji na dejstvu, ki se nanaša na samo terjatev, in je nastopilo po izvršljivosti odločbe oziroma po sklenitvi poravnave, lahko dolžnik vloži tudi po pravnomočnosti sklepa o izvršbi, vse do konca izvršilnega postopka, če ga brez svoje krivde ni mogel uveljavljati v ugovoru zoper sklep o izvršbi (prvi odstavek 56. člena ZIZ). Dolžnik je v takem ugovoru dolžan navesti vse razloge, ki jih lahko uveljavi v času vložitve. Sodišče zavrže kasnejši ugovor, če temelji na razlogih, ki bi jih dolžnik uveljavljal v prejšnjem ugovoru. Če bi torej dolžnik v tem postopku po izteku ugovornega roka (osem dni od vročitve sklepa o izvršbi; tretji odstavek 9. člena ZIZ) zatrjeval nova konkretna plačila, to iz stališča 56. člena ZIZ pomeni kršitev pravila prekluzije v izvršilnem postopku. Ker ZIZ v tem delu ugovornega postopka določa sistem prekluzij, je materialno procesno vodstvo iz 285. člena ZPP potrebno razumeti le v okviru dovoljenih mej prekluzij (4). Dolžnik v pritožbi navaja, da prilaga izpisek dvigov gotovine s kreditne kartice Mastercard v času med 5. 7. 2007 in 23. 9. 2011 v skupni višini 8.484,00 EUR. V tem delu gre za nedopustno pritožbeno novoto iz prvega odstavka 337. člena ZPP, ki je višje sodišče iz navedenega razloga ni smelo upoštevati.

O pritožbi upnikov O pritožbi upnikov zoper odločitev v I. in II. točki izreka

14. Upnika v pritožbi uveljavljata relativno bistveno kršitev določb postopka in napačno ugotovitev dejanskega stanja. Dolžnik je v odgovoru prerekal, da bi bila podana relativno bistvena kršitev postopka iz 7. člena ZPP, da ni utemeljeno pritožbeno izvajanje o spornih 2.691,90 EUR in stroških postopka.

15. Upnika zatrjujeta kršitev določbe 7. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ, ker je sodišče o ugovoru odločilo mimo trditvene podlage dolžnika. Dolžnikovo pomoto 65.000,00 EUR namesto 70.000,00 EUR bi bilo sicer mogoče obravnavati kot očitno pomoto, kolikor bi šlo le za zamenjavo valute (pomota v valuti), nikakor pa to ne more biti primer, ko pride do zamenjave zneska 65.000,00 namesto 70.000,00. Iz tega razloga je v tem delu sodišče odločilo mimo trditvene podlage dolžnika, z razlogom, da iz priloženih listin izhaja drugače. Dolžnik bi moral popraviti pomoto, sodišče bi ga v okviru materialnega procesnega vodstva k temu lahko pozvalo, nikakor pa ne sme mimo trditvene podlage dolžnika arbitrarno odločati, kaj dolžnik v svojem ugovoru resnično misli oziroma želi napisati.

16. Očitana relativno bistvena kršitev določb postopka ni podana. Višje sodišče ugotavlja, da valuta plačanega zneska (EUR ali SIT) v ugovornem postopku ni bila izpostavljena kot sporna, glede na vsebino upnikovega odgovora na ugovor (primerjaj tretji, četrti in peti odstavek II. točke odgovornih navedb). Razlogi sodišča prve stopnje (drugi odstavek 9. strani obrazložitve) so v tem delu povsem pravilni, višje sodišče jih sprejema in se nanje v izogib ponavljanju sklicuje. Ob upoštevanju prilog (B3 do B5) je več kot očitno, da je dolžnik v tem obdobju opravil izpolnitve vsakič po 70.000,00 SIT, kar po pritožbi upnikov niti ni sporno, in ne 65.000,00 EUR. Pravilno pa tudi opozarja dolžnik v postopku, da tu ne gre za kršitev, ki bi sploh lahko vplivala na zakonitost in pravilnost izpodbijanega sklepa, prav nasprotno, sodišče je z odločitvijo, kot jo je sprejelo v tem delu, zagotovilo pravilen in zakonit sklep v korist upnikov.

17. Upnika v pritožbi ugovarjata napačno ugotovitev dejanskega stanja v delu, ki se nanaša na osebno, fizično izročen denar zakoniti zastopnici upnikov (znesek 480.000,00 SIT oziroma 2.003,00 EUR). Upnika v pritožbi navajata, da utemeljitev sodišča prve stopnje, da je dvignjeni denarni znesek dolžnik resnično izročil zakoniti zastopnici upnic, ni zadostno dokazno podprta. Izpostavljata, da je pri tem dokazno breme na dolžnikovi strani, ki ni uspel izkazati, da je dvignjene denarne zneske resnično izročil navedeni osebi. Kolikor bi dolžnik vsa dvignjena denarna sredstva dvignil in izročil upnici, bi bil namen dviga pri vseh dvigih označen vedno enako, pa je to samo pri enem, pri čemer predmetni dvigi tudi po višini močno varirajo. Tudi dolžnikova izpovedba, da naj bi v zadevnem obdobju živel v Novi Gorici, ni podprta z listinskimi dokazi. Upnika v pritožbi tudi izpostavljata, da je dolžnik na naroku izpovedal, da za obdobje pred septembrom 2011 upnikoma ne dolguje ničesar in ima vse poravnane obveznosti. Evidentno je, da so njegove navedbe neresnične, njegova izpoved pa neverodostojna. V izpovedi dolžnik tudi navaja nakup računalnika. Povsem utemeljeno je zaključiti, da je dolžnik dvignjene denarne zneske porabil za nakup računalnika in ostale stvari, za katere trdi, da jih je kupoval upnikoma.

18. Višje sodišče ne sprejema pritožbene navedbe, da utemeljitev izpodbijanega sklepa, da je dolžnik omenjene denarne zneske resnično izročil zakoniti zastopnici upnikov, ni zadosti dokazno podprta. Zaslišanje strank je dokaz, s katerim se lahko ugotovijo sporna dejstva (257. člen ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). ZIZ v nobeni izmed določb personalnega dokaza ne izključuje. Sodišče mora personalni dokaz, če ga izvede, tako kot vsak drug dokaz, oceniti (8. člen ZPP); navesti mora argumente dokazne (ne)vrednosti za vsak posamezen dokaz, pri čemer morajo biti ti argumenti logično prepričljivi in življenjsko sprejemljivi (5).

19. Sodišče prve stopnje je resničnost zatrjevanega plačila na roke ugotovilo z zaslišanjem obeh strank in na podlagi tako opravljenega dokaznega postopka, upoštevajoč listinske dokaze (priloge B3 do B4), povsem pravilno, prepričljivo in popolno obrazložilo, zakaj je štelo za ugotovljeno, da je dolžnik zneske, ki jih je dvignil v obdobju od 17. 12. 2001 do 18. 10. 2002, dejansko izročil zakoniti zastopnici upnikov. Višje sodišče v tem delu popolnoma sledi pravilni in popolni dokazni oceni sodišča prve stopnje. Pritožbena navedba glede dolžnikovega prebivališča je za postopek ugotavljanja plačila preživnine povsem nepomembna, pa tudi nedovoljena pritožbena novota iz prvega odstavka 337. člena ZPP; tista o nakupu računalnika pa je tudi povsem nelogična, glede na časovno razliko (med zapadlostjo in spornimi plačili na eni strani ter zatrjevanim nakupom računalnika v letu 2009 na drugi strani; prim. zapisnik o naroku za obravnavanje ugovora na list. št. 47) . Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je omenjene zneske dolžnik dejansko dvignil s svojega računa, da se datumi plačil ujemajo z zapadlostjo terjatev upnikov iz naslova preživnine, pri enem izmed dvigov je celo označen namen plačila. Upoštevajoč celoten potek postopka, upoštevajoč listinske dokaze, s katerim je sodišče prve stopnje preko vsakega dvoma ugotovilo, da je dolžnik obveznost redno plačeval, da je bil pri zaslišanju konsistenten in prepričljiv, vseskozi zatrjeval plačevanje identičnih zneskov in plačila podkrepil z ustreznimi dokazi, je povsem utemeljeno sledilo in lahko z gotovostjo ugotovilo, da so bili omenjeni zneski zakoniti zastopnici upnikov tudi dejansko izročeni. Višje sodišče poudarja, da sta upnika v predlogu za izvršbo zajela prav vse terjatve preživljanja od 21. 12. 2001 do 21. 9. 2011 v skupnem znesku 36.252,12 EUR, zatrdila, da nič od tega ni bilo plačanega, omenjeno celo kljub nasprotnim ugovornim navedbam še zatrdila v odgovoru na ugovor (predzadnji odstavek odgovornih navedb: „Dolžnik upniku iz naslova preživnine ni plačal ničesar“), čeprav je bilo večina plačil opravljenih s prenosom sredstev med računi na OPP, nadalje, da je zakonita zastopnica obeh upnikov izpovedala, da ji je dolžnik preživnino plačeval in znaša dolg okrog 6.000,00 EUR, hkrati pa, da o teh plačilih ni imela sestavljene nobene evidence, celo več, da je evidenco o opravljenih plačilih preživnine prepustila svojemu pooblaščencu, nadalje pa celo izpovedala, da niti ne ve točno, koliko je dolžnik sploh dolžan, celo, da ima sama težave s številkami. Ni moč namreč spregledati povsem pretiranega predloga za izvršbo (36.252,12 EUR), čeprav ni dvoma, da je bil velik del plačil opravljen s prenosom sredstev na njen račun; da je torej zakonita zastopnica upnikov za tako opravljena plačila morala vedeti, a je v celoti prepustila trditvenemu in dokaznemu bremenu dolžnika, da je ugovarjal plačilu obveznosti; predvsem pa ni mogoče spregledati, da je sama upnica izpovedala, da naj bi bilo dolga za nazaj približno 6.000,00 EUR. Ob ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je, upoštevajoč vsa plačila, preostanek terjatev obeh upnikov 4.807,71 EUR (za vsakega od upnikov), se torej že v tem pogledu izkaže resnična trditev, da so bili omenjeni zneski upnikom po zakoniti zastopnici dejansko izročeni. Višje sodišče pri tem opozarja, da to ni v nasprotju zgornjo ugotovitvijo višjega sodišča, ko je obravnavalo pritožbo dolžnika, v katerem je ugotovilo, da dolžnik v delu ugovarjanih plačil ni zmogel trditvenega bremena.

O pritožbi upnikov zoper stroške postopka

20. Upnika v pritožbi konkretnih razlogov glede odločitve sodišča o stroških postopka, razen tistega o uporabi 23. člena Zakona o sodnih taksah – ZST-1, nista podala. Glede na pritožbene navedbe pa izhaja, da upnika konkretno izpodbijata odločitev sodišča glede znižanja priznanih stroškov po sklepu o izvršbi, saj omenjata znesek 6.989,36 EUR, kar je sodišče prve stopnje upoštevalo pri odločanju o upravičenosti stroškov predloga za izvršbo (11 stran razlogov sodišča prve stopnje v izpodbijanem sklepu). Sodišče prve stopnje ni zmotno uporabilo materialnega prava. V tej zadevi ne gre za zakonski spor ter spore iz razmerij med starši in otroki (23. člen ZOdvT), temveč gre za izvršbo, zato se za določitev vrednosti predmeta v tej zadevi uporablja 27. člen ZOdvT, ki določa, da se v postopku za izterjavo denarne terjatve vrednost predmeta določi po znesku denarne terjatve, ki je predmet izvršbe. Je pa, iz razlogov kot je višje sodišče ugotovilo že pri dolžnikovi pritožbi, bilo potrebno v izpodbijani VI. točki izreka izpodbijanega sklepa pritožbi ugoditi tako, da je bilo potrebno delno ugoditi pritožbi in sklep razveljaviti v delu, v katerem je sodišče zavrnilo tudi stroške (prve) pritožbe. V tem delu odločitev nima razlogov in je podana kršitev iz 14. točke 339. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ.

O stroških pritožbenega postopka

21. Ker je višje sodišče pritožbi obeh strank v glavnem delu (glavnica s pripadki) zavrnilo, delno spremenilo le v delu stroškov postopka pred sodiščem prve stopnje, glede manjšega dela stranske terjatve (stroškov) pa zadevo razveljavilo in vrnilo sodišču prve stopnje, je na podlagi določb petega in šestega odstavka 38. člena ZIZ odločilo, da vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

(1) N. Betetto, Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, 2. knjiga, Uradni list in GV Založba, 2. stran 583 in nadaljnje.

(2) A. Galič. D. Wedam Lukič, Pravni postopek, zakon s komentarjem, 1. knjiga, Uradni list in GV Založba, stran 72. (3) Primerjaj VS RS sodba III Ips 122/2006 z dne 22. 4. 2008. (4) Primerjaj N. Betetto, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, Uradni list in GV Založba, 2. knjiga, stran 594 in tam omenjeno stališče pod opombo 1785. (5) Primerjaj J. Zobec, Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, 1. knjiga, stran 91.