Jedro

Zaključek sodišča prve stopnje, da gre v obravnavani zadevi za litispendenco oziroma pravnomočno razsojeno stvar, ni pravilen. Prav tako tudi ne gre za uveljavljanje zahtevkov kot pravic iz delovnega razmerja. Dva spora sta identična, če je podana istovetnost strank in istovetnost tožbenega zahtevka, pri čemer je v teoriji in sodni praksi uveljavljeno stališče, da se za presojo istovetnosti tožbenega zahtevka v fazi, ko je o zadevi že pravnomočno odločeno, uporablja procesna ekvivalenčna teorija, ki pri oceni istovetnosti toženega zahtevka enakovredno upošteva tožbeni predlog, kot tudi dejansko podlago zahtevka, pri čemer slednja predstavlja sklop dejstev, ki opredeljujejo določen življenjski dogodek. Nove tožbe na isti dejstveni kompleks, na katerem temelji pravnomočna sodba, ni mogoče uveljavljati. Ob primerjavi med obravnavano zadevo in zadevama opr. št. I Pd 25/2016 in I Pd 637/2017 (prej I Pd 1104/2013) je ugotoviti, da je sicer v obeh zadevah podana istovetnost strank in tudi bistveno enak tožbeni predlog, vendar pa dejanska podlaga zahtevka ni enaka. Tožnik namreč v obravnavani zadevi utemeljuje tožbeni zahtevek z drugimi dejstvi kot v navedenih delovnih sporih, in sicer na obstoju odškodninske odgovornosti, pri čemer pravnomočno odločitev o ničnosti sklepa o tožnikovem odpoklicu opredeljuje kot protipravno ravnanje tožene stranke, ki je tožniku povzročilo škodo zaradi prenehanja pogodbe o zaposlitvi v posledici odpoklica. Škodo torej uveljavlja kot pozitivni pogodbeni interes in ne kot plačilo pravice iz delovnega razmerja.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijani del sodbe in sklepa sodišča prve stopnje se razveljavi (točke I, II, III, IV, V, VI, VII, VIII in točka IX izreka v delu, da tožnik sam krije svoje stroške postopka) in se v tem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. S sodbo in sklepom je sodišče prve stopnje odločilo: - da se tožba zavrže v delu primarnega tožbenega zahtevka, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki (iz naslova izgube dohodka oziroma plače na podlagi pogodbe o zaposlitvi) obračunati bruto zneske za čas od junija 2013 do oktobra 2015 v mesečnih zneskih, kot so razvidni iz izreka sodne odločbe, od teh zneskov odvesti predpisane davke in prispevke ter tožeči stranki plačati neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 15. dne v mesecu za pretekli mesec dalje do plačila, in da se zavrne primarni tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki (iz naslova izgube dohodka oziroma plače na podlagi pogodbe o zaposlitvi) obračunati bruto zneske za čas od junija 2013 do februarja 2015 v mesečnih zneskih, kot so razvidni iz izreka sodne odločbe, od teh zneskov odvesti predpisane davke in prispevke ter tožeči stranki plačati neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 15. dne v mesecu za pretekli mesec dalje do plačila (točka I izreka); - da se tožba zavrže v delu primarnega tožbenega zahtevka, ki se glasi: "2. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati znesek v višini 1.567,32 EUR bruto, in sicer za leto 2014 znesek v višini 783,66 EUR bruto in za leto 2015 znesek v višini 783,66 EUR bruto, od tega zneska obračunati in plačati akontacijo dohodnine ter obvezne prispevke za socialno varnost oziroma druge ustrezne prispevke, neto znesek pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva zapadlosti, tj. od 1. 7. za posamezno leto dalje do plačila, izplačati tožeči stranki, vse v roku 15 dni pod izvršbo." (točka II izreka); - da se tožba zavrže v delu primarnega tožbenega zahtevka, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki (iz naslova izgube nagrade) obračunati znesek 41.824,41 EUR bruto, od tega zneska odvesti predpisane davke in prispevke ter tožeči stranki plačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva izdaje prvostopenjske sodbe dalje do plačila, in da se zavrne primarni tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki (iz naslova izgube nagrade) obračunati znesek 12.417,36 EUR bruto, od tega zneska odvesti predpisane davke in prispevke ter tožeči stranki plačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva izdaje prvostopenjske sodbe dalje do plačila (točka III izreka); - da se tožba zavrže v delu primarnega tožbenega zahtevka, ki se glasi: "4. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati znesek v skupni višini 81.338,97 EUR neto, na ta znesek pa je dolžna tožena stranka tožeči stranki obračunati in plačati akontacijo dohodnine ter obvezne prispevke za socialno varnost oziroma druge ustrezne prispevke, neto znesek pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva izdaje prvostopenjske sodbe dalje do plačila, izplačati tožeči stranki, vse v roku 15 dni pod izvršbo." (točka IV izreka); - da se tožba zavrže v delu podrednega tožbenega zahtevka, da je tožena stranka dolžna tožečo stranko pozvati nazaj na mesto predsednika uprave in ji za čas od 14. 6. 2013 do vrnitve nazaj na mesto predsednika uprave priznati vse pravice, ki izhajajo iz pogodbe o zaposlitvi z dne 21. 6. 2010, ter pri Zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije urediti ustrezen vpis zavarovalne dobe v matično evidenco (točka V izreka); - da se zavrne podredni tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki za čas od 22. 5. 2013 do 13. 6. 2013 priznati vse pravice, ki izhajajo iz pogodbe o zaposlitvi z dne 21. 6. 2010, ter pri Zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije urediti ustrezen vpis zavarovalne dobe v matično evidenco ter ji za to obdobje tudi obračunati in izplačati pripadajoča nadomestila plače, regres, bonitete in nagrado z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka VI izreka); .

- da se tožba zavrže v delu podrednega tožbenega zahtevka, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki obračunati nadomestila za čas od novembra 2014 do aprila 2016 v bruto zneskih, kot so razvidni iz izreka sodne odločbe, od teh zneskov odvesti predpisane davke in prispevke ter tožeči stranki plačati ustrezne neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 15. dne v mesecu za pretekli mesec dalje do plačila (točka VII izreka); - da se zavrne podredni tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki obračunati nadomestila plače za čas od oktobra 2014 do aprila 2016 v bruto zneskih, kot so razvidni iz izreka sodne odločbe, ter za vse nadaljnje mesece do vrnitve na mesto predsednika uprave v bruto znesku 12.264,40 EUR, od teh zneskov odvesti predpisane davke in prispevke ter tožeči stranki plačati ustrezne neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 15. dne v mesecu za pretekli mesec dalje do plačila (točka VIII izreka).

Odločilo je, da vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka (točka IX izreka).

2. Zoper navedeno sodbo in sklep, razen zoper del sodbe v točki IX izreka, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka, se pravočasno pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani del sodbe in sklep razveljavi ter vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je 21. 6. 2013 zoper toženo stranko vložil dve tožbi, in sicer tožbo pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani, v kateri je zahteval ugotovitev ničnosti sklepa nadzornega sveta tožene stranke z dne 22. 5. 2013 o odpoklicu tožnika z mesta predsednika uprave tožene stranke, in plačilo odškodnine zaradi ničnega nezakonitega sklepa nadzornega sveta, na podlagi 87. in 91. člena OZ oziroma 131. člena OZ. Drugo tožbo je vložil pred Delovnim in socialnim sodiščem v Ljubljani (opr. št. I Pd 1104/2013, oziroma opr. št. Pd 25/2016), s katero je med drugim zahteval ugotovitev nezakonitega prenehanja pogodbe o zaposlitvi z dne 21. 6. 2010 in delovnega razmerja pri toženi stranki ter postavil zahtevke za reintegracijo in reparacijo (plače, regres, bonitete, nagrado in druge pravice).

V gospodarskem sporu je bilo z delno sodbo opr. št. V Pg 2860/2013 z dne 1. 9. 2014, v zvezi s sodbo in sklepom Višjega sodišča v Ljubljani opr. št. I Cpg 160/2015 z dne 23. 9. 2015, odločeno, da je sklep nadzornega sveta ničen in brez pravnega učinka, ter da Okrožno sodišče v Ljubljani ni stvarno pristojno za odločanje o delu tožbenih zahtevkov. V tem delu je bila zadeva odstopljena Delovnemu in socialnemu sodišču v Ljubljani kot stvarno pristojnemu sodišču. V obravnavani zadevi je torej že pravnomočno odločeno, da je Delovno in socialno sodišče v Ljubljani pristojno odločiti tudi o premoženjskopravnih (odškodninskih) zahtevkih, kot so bili postavljeni v gospodarskem sporu.

Pritožba nadalje navaja, da je bilo s sodbo Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani opr. št. I Pd 1104/2013 z dne 8. 7. 2016 razsojeno, da pogodba o zaposlitvi ni prenehala veljati in da delovno razmerje tožniku ni prenehalo, da je tožena stranka dolžna tožnika pozvati nazaj na delo ter mu za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja do vrnitve nazaj na delo, z izjemo vmesnih prekinitev, priznati delovno dobo z vsemi pravicami, ki iz tega izhajajo ter mu obračunati in plačati nadomestilo plač. Po pritožbi tožnika je pritožbeno sodišče s sodbo in sklepom opr. št. Pdp 899/2016 z dne 23. 2. 2017 sodbo sodišča prve stopnje delno spremenilo tako, da je zavrnilo tožbeni zahtevek, ki se nanaša na nezakonito prenehanje pogodbe o zaposlitvi in delovnega razmerja, reintegracijo ter priznanje delovne dobe, v preostalem pa je sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Zoper navedeno odločitev pritožbenega sodišča je tožnik vložil revizijo, o kateri še ni bilo odločeno. Nadalje navaja, da se v obravnavani zadevi obravnavajo zahtevki, ki so bili Delovnemu in socialnemu sodišču v Ljubljani odstopljeni v pristojno reševanje na podlagi sodbe in sklepa Višjega sodišča v Ljubljani opr št. I Cpg 160/2015 z dne 23. 9. 2015, v zvezi s sklepom Okrožnega sodišča v Ljubljani, opr. št. V Pg 2860/2013 z dne 6. 6. 2014, v zvezi s popravnim sklepom istega sodišča opr. št. V Pg 2860/2013 z dne 19. 6.2014. Sodišče prve stopnje je zaradi litispendence zavrglo večji del tožbe. Odločitev je sprejelo na podlagi pavšalnega stališča, da naj bi bila tožba v tem individualnem sporu (predhodno gospodarski spor opr. št. V Pg 2860/2013) toženi stranki vročena 19. 8. 2013, kar je kasneje kot v zadevi opr. št. I Pd 1104/2013, oziroma opr. št. I Pd 25/2016. Navaja, da v sodni praksi prevladuje procesna ekvivalenčna teorija, po kateri se indentiteta zahtevka presoja ne samo glede na tožbeni predlog, pač pa tudi glede na dejanski tožbeni temelj. Zato en (enak) zahtevek ne pomeni nujno tudi istega zahtevka, kot bi veljalo pri procesni teoriji. Ni torej litispendence, če se en zahtevek med istima stranka, vendar na različnih tožbenih temeljih, obravnava v ločenih pravdah. Pri oceni istovetnosti tožbenega zahtevka v objektivnem smislu se enakovredno upoštevata dva elementa in sicer tožbeni predlog in dejanski tožbeni temelj, pri čemer se sklicuje na sodne odločbe Višjega sodišča opr. št. I Cpg 1515/2014, opr. št. I Cp 2106/2014, opr. št. I Cp 3022/2009 ter odločbo Vrhovnega sodišča RS opr. št. II Ips 247/2011. Upoštevati je torej treba tudi dejanski tožbeni temelj ter tako ugotoviti identiteto tožbenega zahtevka.

V obravnavanem sporu je tožnik zatrjeval, da tožbeni zahtevki temeljijo na ničnosti sklepa nadzornega sveta. Tožnik je namreč zahtevke v gospodarskem sporu utemeljil z relevantnimi določbami Obligacijskega zakonika (OZ), tj. 87. in 131. člena OZ, in izkazal vse elemente odškodninske odgovornosti: protipravnost (ničen oziroma nezakonit odpoklic) in škodo, ki je tožniku nastala zaradi protipravnega ravnanja tožene stranke. V zvezi z izgubo iz naslova dohodka je v prvi pripravljalni vlogi v gospodarskem sporu pojasnil, da mu je nastala, ker je zaradi ničnega odpoklica prenehala funkcija predsednika uprave, posledično pa ni prejemal prihodkov, ki bi jih sicer prejel, če do ničnega (nezakonitega) odpoklica ne bi prišlo. Tožnik je upravičen do vseh prihodkov, ki bi jih imel, v kolikor ne bi prišlo do ničnega oziroma nezakonitega odpoklica. Izvora škode v gospodarskem sporu ni utemeljeval na nezakonitem prenehanju pogodbe o zaposlitvi oziroma delovnem razmerju, temveč na protipravnem oziroma ničnem odpoklicu, za katerega je kriva izključno tožena stranka. Z vidika odškodninske odgovornosti niti ni bistveno, ali je bilo prenehanje pogodbe o zaposlitvi zakonito ali ne. Izpodbijana sodna odločba je neobrazložena in se je ne da preizkusiti, kar predstavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka v povezavi s 23. členom Ustave RS. Sodišče prve stopnje je spregledalo, da je bilo na dan izdaje izpodbijane sodbe, 16. 4. 2018, v sporu, ki se je vodil pod opr. št. I Pd 1104/2013 oziroma I Pd 672/2017, že pravnomočno odločeno o zahtevkih, zato v tem delu niti ne gre za litispendenco, temveč za pravnomočno razsojeno zadevo. Sodišče bi torej moralo v tem sporu odločiti o zahtevkih, kot so bili postavljeni v gospodarskem sporu. Sodišče prve stopnje jih ni vsebinsko obravnavalo, temveč jih je brez obrazložitve zavrglo, to pa pomeni tudi kršitev načela pravne države in pravice do sodnega varstva. Pritožba nadalje navaja, da je sodišče z zavrženjem oziroma zavrnitvijo poseglo v ustavno zajamčene pravice stranke in zmotno uporabilo materialno pravo. Glede podrednega zahtevka navaja, da je reintegracijski zahtevek, to je statusno-pravno reintegracijski zahtevek, in ne delovnopravni reintegracijski zahtevek. Šlo je za podredni zahtevek, ki bi bil podan za primer, če bi gospodarsko sodišče o ničnosti sklepa pravnomočno odločilo še pred 15. 10. 2014. 3. V odgovoru na pritožbo tožena stranka prereka navedbe iz pritožbe, predlaga njeno zavrnitev in potrditev sodbe in sklepa sodišča prve stopnje.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe in sklepa v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri čemer je v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami - ZPP), v zvezi s 366. členom ZPP, po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve pravil postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere opozarja pritožba in na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, vendar pa je v delu odločitve, ki se nanaša na razveljavitev izpodbijane sodne odločbe, zaradi zmotne uporabe materialnega prava nepravilno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje.

6. Pritožbeno sodišče je za potrebe te pritožbe vpogledalo v spisa opr. št. Pdp 639/2018 (zadeva Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani opr. št. I Pd 25/2016) in opr. št. Pdp 96/2018 (zadeva Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani opr. št. I Pd 672/2017 - prej I Pd 1104/2013). Ugotavlja, da se v tem sporu obravnavajo tožbeni zahtevki, ki jih je Delovnemu in socialnemu sodišču v Ljubljani s sodbo in sklepom opr. št. I Cpg 160/2015 v pristojno reševanje odstopilo Višje sodišče v Ljubljani, v zvezi s sklepom Okrožnega sodišča v Ljubljani, opr. št. V Pg 2860/2013 z dne 6. 6. 2014, popravljenim s sklepom istega sodišča opr. št. V Pg 2860/2013 z dne 19. 6. 2014. 7. Tožnik je bil pri toženi stranki zaposlen za nedoločen čas od leta 2006. S 15. 10. 2009 je bil na podlagi sklepa nadzornega sveta z dne 24. 8. 2009 za obdobje petih let imenovan na funkcijo predsednika uprave tožene stranke. Funkcijo bi moral opravljati do 15. 10. 2014. S toženo stranko je sklenil pogodbo o zaposlitvi z dne 21. 6. 2010 (A3) za funkcijo predsednika uprave, skupaj z aneksoma z dne 29. 3. 2011 in 29. 11. 2012. S sklepom nadzornega sveta tožene stranke z dne 22. 5. 2013 je bil tožnik odpoklican s funkcije predsednika uprave tožene stranke iz razloga po četrti alineji drugega odstavka 268. člena Zakona o gospodarskih družbah (ZGD-1, Ur. l. RS, št. 42/2006 in nasl.), to je zaradi ekonomsko poslovnih razlogov. Ker je tožniku po določilu 16. člena individualne pogodbe o zaposlitvi prenehala pogodba zaradi odpoklica ter je po odpoklicu zavrnil ponujeno pogodbo o zaposlitvi za drugo ustrezno delovno mesto, ki mu jo je tožena stranka ponudila na podlagi 17. člena te pogodbe, mu je delovno razmerje pri toženi stranki 14. 6. 2013 prenehalo.

8. Tožnik je v delovnem sporu opr. št. I Pd 1104/2013 uveljavljal ugotovitev nezakonitosti (oziroma ničnosti) prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi (zaradi ničnega sklepa nadzornega sveta tožene stranke o tožnikovem odpoklicu s funkcije predsednika uprave), ugotovitev, da mu delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo in da mu še traja (z izjemo vmesnih obdobij, ko je bil zaposlen pri drugih delodajalcih), priznanje vseh pravic iz delovnega razmerja do vrnitve nazaj na delo k toženi stranki, vključno z nadomestilom plače, regresom, bonitet in nagrad. V tretji pripravljalni vlogi z dne 24. 12. 2015 je preoblikoval tožbeni zahtevek, ga razdelil na pet točk, pri čemer je 4. točko, v okviru katere je uveljavljal različne denarne zahtevke iz različnih pravnih naslovov, razdelil na devet podtočk in jih označil od a) do i). Po prejemu te specifikacije tožbenega zahtevka je sodišče prve stopnje na podlagi tretjega odstavka 300. člena ZPP s sklepom opr. št. I Pd 1104/2013 z dne 8. 1. 2016 odločilo, da se bodo v individualnem delovnem sporu I Pd 1104/2013 obravnavali tožbeni zahtevki tožnika, ki se nanašajo na ugotovitev nezakonitosti prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi, na ugotovitev, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo in da mu še traja, na reintegracijo k toženi stranki s priznanjem delovne dobe in vpisom zavarovalne dobe v matično evidenco (z izjemo vmesnih obdobij tožnikovih zaposlitev pri drugih delodajalcih) na obračun in izplačilo nadomestila plače ter regresa za letni dopust za vtoževano obdobje, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, preostale zahtevke pa je izločilo iz spisa in odločilo, da se bodo obravnavali ločeno od tega individualnega delovnega spora, in sicer pod opr. št. I Pd 25/2016. 9. Poleg tega je na Okrožno sodišče v Ljubljani, Oddelek za gospodarsko sodstvo, vložil tožbo za ugotovitev ničnosti sklepa o odpoklicu in za ugotovitev ničnosti vpisa spremembe zastopnika. Ob tem je v tej tožbi vtoževal še večje število različnih denarnih zahtevkov iz različnih pravnih naslovov, podredno pa je uveljavljal vrnitev na funkcijo, s katere je bil odpoklican, priznanje neprekinjenega opravljanja funkcije predsednika uprave z vsemi pravicami, vključno z nadomestilom plače, regresi, bonitetami in nagradami. Kot je že zgoraj navedeno, je bil del tožbenih zahtevkov iz prvotno gospodarskega spora odstopljen Delovnemu in socialnemu sodišču v Ljubljani in je predmet tega spora.

10. Sodišče prve stopnje je na podlagi vpogleda v spise opr. št. I Pd 1104/2013 oziroma opr. št. I Pd 672/2017 ter opr. št. I Pd 25/2016, ugotovilo, da je o nekaterih identičnih zahtevkih, ki jih uveljavlja v tem sporu, že predhodno začeta pravda opr. št. I Pd 1104/2013 in opr. št. I Pd 25/2016, o nekaterih identičnih zahtevkih pa je že bilo pravnomočno razsojeno. Zato je tožbo v tem delu zavrglo, in sicer: - iz naslova izgube dohodka oziroma plače na podlagi pogodbe o zaposlitvi za čas od junija 2013 do oktobra 2015 (litispendenca opr. št. I Pd 1104/2013 oziroma opr. št. I Pd 672/2017); - iz naslova regresa za letni dopust v višini 1.567,32 EUR bruto, in sicer za leto 2014 v višini 783,66 EUR bruto in za leto 2015 znesek v višini 783,66 EUR bruto (res iudicata opr. št. I Pd 1104/2013); - iz naslova izgube nagrade v znesku 41.824,41 EUR bruto (litispendenca opr. št. I Pd 1104/2013 oziroma opr. št. I Pd 672/2017); - iz naslova bonitet za preventivne zdravstvene preglede, pravico do izobraževanja, pravico do zavarovanj (letne premije za osebna zavarovanja, kolektivno nezgodno zavarovanje, prostovoljno pokojninsko zavarovanje, prostovoljno dodatno pokojninsko zavarovanje (litispendenca opr. št. I Pd 25/2016); - glede poziva nazaj na mesto predsednika uprave in priznanje vseh pravic za čas od 14. 6. 2013 do vrnitve nazaj na mesto predsednika uprave priznati vse pravice, ki izhajajo iz pogodbe o zaposlitvi z dne 21. 6. 2010, ter pri Zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije urediti ustrezen vpis zavarovalne dobe v matično evidenco (res iudicata opr. št. I Pd 1104/2013 in opr. št. Pdp 899/2016); - iz naslova nadomestila plač za čas od novembra 2014 do aprila 2016 (litispendenca opr. št. I Pd 1104/2013 oziroma opr. št. I Pd 672/2017).

11. V preostalem delu je sodišče prve stopnje meritorno odločilo o zadevi ter tožbene zahtevke zavrnilo, ker je štelo, da je utemeljenost zahtevkov odvisna od odločitve o zakonitosti prenehanja delovnega razmerja oziroma bi bili zahtevki utemeljeni le v primeru, če bi bilo tožniku po prenehanju pogodbe o zaposlitvi priznano delovno razmerje. Ker je ugotovilo, da je bil s sodbo in sklepom opr. št. Pdp 899/2016 z dne 23. 2. 2017 pravnomočno zavrnjen tožnikov tožbeni zahtevek za ugotovitev, da je pogodba o zaposlitvi z dne 21. 6. 2010 nezakonito prenehala ter posledično zavrnjen zahtevek na ugotovitev, da mu delovno razmerje ni prenehalo 14. 6. 2013 ter poziv nazaj na delo, je tudi tožbene zahtevke iz naslova reparacije zavrnilo, in sicer: - iz naslova izgube dohodka oziroma plače na podlagi pogodbe o zaposlitvi za čas od junija 2013 do februarja 2015; - iz naslova izgube nagrade v znesku 12.417,36 EUR bruto; - iz naslova pravic iz delovnega razmerja za čas od 22. 5. 2013 do 13. 6. 2013, vpis zavarovalne dobe v matično evidenco pri Zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije ter za to obdobje obračun in izplačilo nadomestila plače, regresa, bonitet in nagrade; - iz naslova nadomestila plače za čas od oktobra 2014 do aprila 2016. 12. Sodišče prve stopnje je sicer pravilno ugotovilo, da je bila tožba v tem postopku I Pd 507/2016 (predhodno V Pg 2860/2013) toženi stranki vročena dne 19. 8. 2013 in da je bila predhodno že začeta pravda v zadevi opr. št. I Pd 1104/2013 (oziroma opr. št. I Pd 672/2017 po delni razveljavitvi). Prav tako je pravilno povzelo vsebino odločitve pritožbenega sodišča v sodbi in sklepu opr. št Pdp 899/2016 z dne 23. 2. 2017. Vendar pa je zavzelo zmotno stališče, da tožnik v tej zadevi uveljavlja enake (iste) zahtevke kot v delovnopravnem sporu opr. št. I Pd 1104/2013 oziroma opr. št. I Pd 672/2017 in v delovnem sporu z opr. št. I Pd 25/2016. 13. Pritožbeno sodišče je vpogledalo v spisa I Pd 25/2016 in I Pd 637/2017 (prej I Pd 1104/2013). Pri tem je ugotovilo, da je tožnik v navedenih delovnopravnih sporih uveljavljal obračun bruto nadomestil plače, regresa za letni dopust za vtoževano obdobje, plačilo nadomestila za preventivne zdravstvene preglede v vsakokratnem letnem neto znesku 3.000,00 EUR, nadomestila za izobraževanje v skupni neto višini 50.000,00 EUR, nadomestila iz naslova letne premije za osebna zavarovanja v vsakokratnem bruto letnem znesku 12.264,40 EUR (za leto 2013 pa v bruto znesku 7.153,83 EUR), nadomestila za kolektivno nezgodno zavarovanje v vsakokratnem mesečnem neto znesku 8,14 EUR, nadomestila za prostovoljno pokojninsko zavarovanje v vsakokratnem mesečnem neto znesku 318,53 EUR, nadomestila za prostovoljno dodatno pokojninsko zavarovanje v vsakokratnem mesečnem neto znesku 234,92 EUR, nadomestila iz naslova nagrad v bruto znesku za leto 2013 v višini 17.169,06 EUR in za leto 2014 v višini 36.478,00 EUR, nadomestila iz naslova uporabe službenega vozila v osebne namene v mesečnem bruto znesku 920,00 EUR, nadomestila iz naslova članarin v letnem neto znesku 1.000,00 EUR, nadomestila iz naslova jubilejne nagrade za 20 let delovne dobe v višini enkratnega bruto zneska 689,00 EUR, odvod predpisanih dajatev in plačila ustreznih neto zneskov, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (torej terjatve, ki izvirajo iz delovnega razmerja). V tem sporu pa je uveljavljal plačilo zneskov, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od teh bruto zneskov, vendar ne kot terjatev iz delovnega razmerja, temveč kot terjatev, ki izvira iz korporacijskopravnega razmerja. Tožbenega zahtevka namreč ni utemeljil na nezakonitem prenehanju delovnega razmerja, temveč je uveljavljal plačilo odškodnine po 87. in 131. členu OZ zaradi škode, ki mu je nastala zaradi ničnosti sklepa o odpoklicu.

14. Kot izhaja iz zgoraj navedenega je sodišče prve stopnje zavrglo tožbo zaradi litispendence oziroma ugovora pravnomočno razsojene stvari oziroma zavrnilo tožbeni zahtevek, ker je štelo, da je tožnik uveljavljal plačilo nadomestila kot pravice iz delovnega razmerja. Takšnemu zahtevku pa bi bilo mogoče ugoditi le v primeru, ko bi bilo tožniku priznano delovno razmerje po 15. 6. 2013.1

15. Zaključek sodišča prve stopnje, da gre v obravnavani zadevi za litispendenco oziroma pravnomočno razsojeno stvar, ni pravilen. Prav tako tudi ne gre za uveljavljanje zahtevkov kot pravic iz delovnega razmerja. Dva spora sta identična, če je podana istovetnost strank in istovetnost tožbenega zahtevka, pri čemer je v teoriji in sodni praksi uveljavljeno stališče, da se za presojo istovetnosti tožbenega zahtevka v fazi, ko je o zadevi že pravnomočno odločeno, uporablja procesna ekvivalenčna teorija, ki pri oceni istovetnosti toženega zahtevka enakovredno upošteva tožbeni predlog, kot tudi dejansko podlago zahtevka, pri čemer slednja predstavlja sklop dejstev, ki opredeljujejo določen življenjski dogodek. Nove tožbe na isti dejstveni kompleks, na katerem temelji pravnomočna sodba, ni mogoče uveljavljati.2 Ob primerjavi med obravnavano zadevo in zadevama opr. št. I Pd 25/2016 in I Pd 637/2017 (prej I Pd 1104/2013) je ugotoviti, da je sicer v obeh zadevah podana istovetnost strank in tudi bistveno enak tožbeni predlog, vendar pa dejanska podlaga zahtevka ni enaka. Tožnik namreč v obravnavani zadevi utemeljuje tožbeni zahtevek z drugimi dejstvi kot v navedenih delovnih sporih, in sicer na obstoju odškodninske odgovornosti, pri čemer pravnomočno odločitev o ničnosti sklepa o tožnikovem odpoklicu opredeljuje kot protipravno ravnanje tožene stranke, ki je tožniku povzročilo škodo zaradi prenehanja pogodbe o zaposlitvi v posledici odpoklica. Škodo torej uveljavlja kot pozitivni pogodbeni interes in ne kot plačilo pravice iz delovnega razmerja. Glede na navedeno tako v obravnavani zadevi tožba temelji na povsem drugem dejanskem stanju. Ne gre torej za litispendenco, zato niti ni bistveno, katera od pravd se je začela prej. Za pritožbeno rešitev zadeve tudi ni bistveno, da je bilo pravnomočno odločeno o zakonitosti prenehanja delovnega razmerja. Zato odločitev sodišča prve stopnje, razen odločitve v točkah V in VI izreka, ni pravilna. Sodišče prve stopnje zaradi zmotnega materialnopravnega stališča tudi ni ugotavljalo dejanskega stanja glede uveljavljane odškodninske odgovornosti. Pri tem pritožbeno sodišče pojasnjuje, da ni pravilno stališče tožene stranke, da tožnik v delovnem sporu ne more uveljavljati odškodninskega zahtevka, ki temelji na pogodbi o zaposlitvi. Sodišče v delovnih sporih odloča tudi o sporih o odgovornostih iz delovnega razmerja med delavcem in delodajalcem, v skladu z določbo točke b) prvega odstavka 5. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/04 in 10/04), pri čemer gre v obravnavani zadevi za uveljavljanje odškodninske odgovornosti delavca zoper delodajalca. V obravnavani zadevi je tudi bistveno, da je o pristojnosti delovnega sodišča pravnomočno odločeno. Na podlagi pravnomočnega citiranega sklepa Višjega sodišča v Ljubljani je za odločitev o zahtevku stvarno pristojno Delovno sodišče v Ljubljani.

16. Tožnik je postavil podredni tožbeni zahtevek, o katerem je sodišče prve stopnje odločilo v točkah V, VI, VII in VIII izreka. Glede na to, da je pritožbeno sodišče razveljavilo odločitev sodišča prve stopnje glede odločitve o primarnem tožbenem zahtevku, je posledično razveljavilo tudi odločitev o podrednem tožbenem zahtevku, saj bo o njem lahko sodišče prve stopnje odločilo šele, če bo v novem sojenju zavrnjen primarni tožbeni zahtevek.

17. Zaradi zmotnega stališča sodišča prve stopnje, da je treba zaradi litispendence tožbo zavreči oziroma zavrniti tožbeni zahtevek, kar je imelo za posledico nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo ter razveljavilo izpodbijani del sodbe in sklepa sodišča prve stopnje ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (354. člen ZPP in 3. točka 365. člena ZPP), v katerem naj upošteva gornje ugotovitve in stališča pritožbenega sodišča ter v zadevi ponovno meritorno odloči. Posledično je razveljavilo tudi odločitev o stroških postopka v točki IX izreka v delu, da tožnik sam krije svoje stroške postopka. Očitana kršitev je namreč takšna, da onemogoča njeno odpravo s strani sodišča druge stopnje. Sodišče druge stopnje bi namreč moralo izvesti celotni dokazni postopek, saj sodišče prve stopnje glede uveljavljanega odškodninskega temelja sploh ni ugotavljalo dejanskega stanja.

18. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP.

PRAVNI POUK: Zoper sklep je dovoljena pritožba iz razlogov, določenih v drugem odstavku 357.a člena ZPP. Sklep se sme izpodbijati samo iz razloga, da je sodišče druge stopnje razveljavilo odločbo sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo v novo sojenje, čeprav bi kršitve postopka glede na njeno naravo lahko samo odpravilo (prvi in drugi odstavek 347. člena ZPP) ali bi glede na naravo stvari in okoliščine primera lahko samo dopolnilo postopek oziroma odpravilo pomanjkljivosti (prvi odstavek 355. člena ZPP) ali če bi moralo samo opraviti novo sojenje (drugi odstavek 354. člena in drugi odstavek 355. člena ZPP).

Pritožba se lahko vloži v 15 dneh od vročitve prepisa sklepa pri sodišču prve stopnje v zadostnem številu izvodov za sodišče in nasprotno stranko, o njej bo odločalo Vrhovno sodišče Republike Slovenije. Če se pošlje pritožba po pošti priporočeno ali brzojavno, se šteje dan oddaje na pošto za dan izročitve sodišču, na katero je naslovljena. Pritožba mora obsegati navedbo sklepa, zoper katerega se vlaga, izjavo, da se izpodbija v celoti ali v določenem delu, pritožbene razloge in podpis pritožnika. Če pritožba ni razumljiva in ne vsebuje vsega, kar je treba, da bi se lahko obravnavala, jo sodišče zavrže, ne da bi pozivalo vložnika, naj jo popravi ali dopolni. Ob vložitvi pritožbe mora biti plačana sodna taksa, če je predpisana. Če ta ni plačana niti v roku, ki ga določi sodišče v nalogu za njeno plačilo in tudi niso izpolnjeni pogoji za njeno oprostitev, odlog ali obročno plačilo, se šteje, da je pritožba umaknjena. Če pritožbo vloži pooblaščenec, je ta lahko samo odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit. 1 Prim. stališče VS RS v sodbi in sklepu opr. št. VIII Ips 315/2017 z dne 19. 6. 2018. 2 Prim. sklep Višjega sodišča v Kopru, opr. št. I Cp 114/2017 z dne 22. 8. 2017.