Jedro

Za štetje prekluzivnega roka po 77. členu ZTLR veljajo določbe ZPP o štetju poštnega teka.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani sklep spremeni tako, da se zahtevek za vzpostavitev v prejšnje stanje (točka 2 izreka sklepa) z a v r n e , v izreku o stroških pa znesek 24.920,00 SIT nadomesti z zneskom 16.612,00 SIT.

V ostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem delu potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Prvo sodišče je v tej motenjski pravdi ugotovilo, da sta toženca motila tožnika v posesti nepremičnine parc. št. 1547/59 k.o. R. na način, ki je opisan v izreku izpodbijanega sklepa pod točko 1, ugodilo pa je tudi vzpostavitvenemu in prepovednemu zahtevku (točki 2 in 3 izreka), in odločilo, da sta toženca dolžna povrniti tožniku pravdne stroške v znesku 24.920,00 SIT.

Proti sklepu se pritožuje tožena stranka in uveljavlja vse tri pritožbene razloge (prvi odstavek 353. člena ZPP). Sodišču druge stopnje predlaga spremembo izpodbijanega sklepa tako, da tožbeni zahtevek stroškovno zavrne, podrejeno pa, da sklep razveljavi in vrne zadevo prvemu sodišču v novo odločanje. V pritožbi graja ugotovitev prvega sodišča, da je bil tožnik posestnik spornega zemljišča, saj so na njem grabili listje pred dvema ali tremi leti, sodišče pa ne daje posestnega varstva za toliko let nazaj. Z grabljenjem listja se tudi ne pridobi posesti, saj se lahko listje grabi kjerkoli. Tožbeni zahtevek je tudi nesklepčen, ker tožnik v tožbi ni zatrjeval, v čem je posestnik, in sodišče bi moralo nesklepčni tožbeni zahtevek zavrniti. Tožba je vložena prepozno in bi jo moralo sodišče zavreči. Tožnik je po lastnih navedbah izvedel za motilno dejanje 4.9.1992, tožbo pa je vložil 5.10.1992, torej po preteku 30 dnevnega subjektivnega roka. Za tožbo bi bila aktivno legitimirana le tožnikova mati, ki je zemljiškoknjižna lastnica sporne nepremičnine in gospodar celotnega posestva, tožnik pa ji pri delu na posestvu le pomaga. Sicer pa je vzpostavitveni zahtevek neizvršljiv in vzpostavitev v prejšnje stanje ni mogoča, ker lesa, katerega vrnitev zahteva tožnik, ni več. Ne glede na to pa je zahtevek pod točko 1 in 2 izreka tudi nesklepčen, saj tožencema ne nalaga, koliko lesa, kakšne vrste in kakovosti naj vrneta. V motenjskih pravdah pa je tudi izključeno obravnavanje odškodninskih zahtevkov.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritrditi je potrebno pritožbi, da je sodno varstvo pred motenjem ali odvzemom posesti mogoče zahtevati v subjektivnem roku 30 dni (77. člen Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih, v nadaljevanju ZTLR). Ker pritožnika tudi v pritožbi sprejemata tožnikovo trditev, da je izvedel za motenje in storilca 4.9.1992, tožbo pa je priporočeno oddal na pošto 5.10.1992, je potrebno ugotoviti, da je tožbo vložil v subjektivnem 30-dnevnem roku. Za štetje tega prekluzivnega roka veljajo namreč določbe o štetju poštnega teka. Ker je bila zadnji dan roka (4.10.1992) nedelja, se je 30-dnevni rok iztekel s pretekom prvega prihodnjega delavnika, tedaj 5.10.1992, ko je tožnik tudi oddal tožbo priporočeno na pošto (112., prvi in drugi odstavek 113. člena ZPP). Tožbo je tedaj tožnik vložil pravočasno.

V motenjski pravdi mora tožnik dokazati svojo posest, saj je le posestnik aktivno legitimiran. Tožnik je svojo posest zatrjeval v tožbi (točka I), na podlagi njegovega zaslišanja, predvsem pa zaslišanja njegove matere, pa je prvo sodišče tudi pravilno ugotovilo tožnikovo (so)posest. Tožena stranka, ki trdi nasprotno, bi pač morala za svojo nasprotno trditev ponuditi relevantne dokaze. Ob takšni ugotovitvi pa je tudi neupoštevna pritožbena trditev, da bi lahko le mati kot lastnica sporne nepremičnine zahtevala posestno varstvo, saj bi to tudi pomenilo, da bi sodišče moralo upoštevati pravico do (so)posesti, kar pa je v nasprotju z določbo prvega odstavka 78. člena ZTLR. Po citirani določbi daje sodišče varstvo glede na zadnje stanje posesti in nastalo motenje. Zadošča tedaj, da tožnik dokaže zadnjo posest stvari, ne pa tudi, da je bila posest mirna. Relevantno je le, da je bil tožnik pred motilnim dejanjem (so)posestnik, (so)posesti pa ni izgubil, če zaradi poplavljenega Planinskega polja zadnji dve ali tri leta ni mogel grabiti listja, pri čemer je med strankama nesporno, da do motilnega dejanja tudi kdo drugi, predvsem pa tudi toženca nista bila posestnika spornega dela zemljišča. Ni povsem jasno, kaj meni pritožba, ko trdi, da se z grabljenjem listja ne more pridobiti posest, saj nedvomno grabljenje listja na parceli pomeni rabo oziroma uživanje le te, torej tudi izvajanje dejanske oblasti nad njo, kar posest tudi je. Pač pa ima pritožba prav ko trdi, da zahtevek za vrnitev stvari ni dovolj določen. Zahtevek mora biti namreč objektivno in subjektivno določen, dajatev mora biti opisana tako, da se razlikuje od vseh ostalih.

Zahtevek za vrnitev stvari sicer ni odškodninski zahtevek, o katerem je v motenjski pravdi razpravljanje izključeno, ker pa pritožnika trdita, da tega lesa nimata več (to izhaja tudi iz ugotovitev sodišča ob ogledu kraja), gre tedaj za generične stvari, lastnik pa lahko zahteva le vrnitev individualno določenih stvari (primerjaj 37. člen ZTLR). Tožnik bi bil tako upravičen le do odškodnine, o odškodninskih zahtevkih pa je po določbi 441. člena ZPP v motenjskih pravdah razpravljanje izključeno, in pritožnik na to v pritožbi utemeljeno opozarja. Sodišče druge stopnje je zato po pooblastilu 4. točke 373. člena ZPP izpodbijani sklep spremenilo tako, da je zahtevek za vzpostavitev prejšnjega stanja zavrnilo.

Sprememba sklepa terja tudi spremembo odločitve prvega sodišča o stroških. Ker je tožeča stranka uspela s približno tremi četrtinami svojega zahtevka, je sodišče druge stopnje odločitev prvega sodišča o stroških tako spremenilo, da mora tožena stranka povrniti tožeči stranki tri četrtine njenih, na din 24.920,00 SIT odmerjenih, pravdnih stroškov, tedaj znesek 16.612,00 SIT (drugi odstavek 154. člena ZPP). Odločitev o stroških postopka v zvezi s pritožbo pa je odpadla, ker pritožnik le teh ni priglasil. V ostalem je pritožbo iz poprej opisanih razlogov zavrnilo in v nespremenjenem delu potrdilo izpodbijani sklep.