Jedro

Montažni bazen napolnjen z 280 tonami vode, ni nevarna stvar.

V primeru, ko zaradi določenih okoliščin stvar (ali dejavnost) postane takšna, da iz nje izhajajo določeni nadpovprečni riziki za to, da bodo poškodovane pravno zavarovane dobrine in je nastanek takšnih okoliščin mogoče pripisati krivdnemu ravnanju ali opustitvi določenih oseb, bo namreč odgovornost lahko le krivdna in ne objektivna.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama nosi stroške pritožbenega in revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, da sta dolžni toženi stranki tožeči solidarno plačati 3.407.642,57 EUR (sedaj 14.219,84 EUR) skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24. 09. 2003 do plačila ter mu povrniti stroške postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje, v roku 15 dni. Hkrati je sodišče prve stopnje tožeči stranki naložilo, da prvi toženi stranki povrne stroške postopka v znesku 27.788 SIT (sedaj 115,96 EUR), drugi toženi stranki pa v znesku 258.283 SIT (sedaj 1077,80 EUR), v roku 15 dni po prejemu sodbe, po preteku tega roka skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper navedeno sodbo se je pritožila tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odst. 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). V pritožbi je navedla, da je obrazložitev sodišča prve stopnje glede imetništva nevarne stvari pomanjkljiva, saj se je v tem delu sklicevalo zgolj na posamezne zakonske določbe, nato pa ugotovilo, da zavarovanec prve tožene stranke in drugo tožena stranka nista bila imetnika predmetnega bazena. Tveganje povečane nevarnosti v zvezi z nevarno stvarjo pa nosi tisti, ki jo uporablja v svojo korist, oziroma mu nevarna stvar služi, z njo razpolaga, jo nadzoruje in vzdržuje zase ali pa jo je postavil v položaj, da je lahko ogrožala druge in povzročila škodo. Sodba ne vsebuje resnične opredelitve do posameznih navedb tožeče stranke, kar predstavlja kršitev ustavnih pravic iz 23. in 25. člena Ustave Republike Slovenije, saj se ni mogoče uspešno pritožiti, če ni jasno, kateri razlogi in katera odločilna dejstva so vodila prvostopenjsko sodišče k izpodbijani odločitvi. Hkrati predstavlja takšno ravnanje absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odst. 339. člena ZPP, saj sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, zaradi česar je ni mogoče preizkusiti. Sodišče prve stopnje se ni opredelilo do tožnikovih navedb, da je zavarovanec prve tožene stranke kot organizator prireditve bazen uporabljal v svojo korist in oglaševal športne aktivnosti v zvezi z njim, zaradi česar je očitno, da mu je bazen služil, poleg tega pa ga je lahko tudi nadzoroval. Sodišče prve stopnje je zgolj povzelo določbe pogodbe, sklenjene med njim in družbo P. d.o.o. kot razstavljavko in nepravilno zaključilo, da je slednja edina imetnica bazena. Zavarovanec prvo tožene stranke se namreč z oddajo razstavnega prostora, na katerem sta bila postavljena skakalnica in bazen, ne more razrešiti svoje odgovornosti za nastalo škodo. Sodba tudi ne vsebuje razlogov o imetništvu drugo tožene stranke, ki je bazen zgradila in iz tega naslova pridobila določeno ekonomsko korist, hkrati pa ga je postavila v položaj, da je lahko povzročil škodo. Čeprav drugo tožena stranka bazena ni zgradila sama, je sprejela ponudbo družbe P. g. d.o.o. v višini 2.232,52 EUR (takrat še 535.000,00 SIT) ter na podlagi le-te naročniku posredovala svojo lastno ponudbo v višini 3.206,31 EUR (takrat 768.360,00 SIT). Tožnik ni bil dolžan dokazovati notranjega razmerja med drugo toženo stranko in z njene strani izbranim podizvajalcem, saj imetnik nevarne stvari sam odgovarja za škodo, če ne dokaže, da je vzrok obratovanja prešel na drugega. Stvar ima lahko namreč več imetnikov hkrati, ki so solidarno odškodninsko odgovorni. Poleg objektivne je podana tudi krivdna odgovornost zavarovanca prve tožene stranke in drugo tožene stranke. To izhaja iz ugotovitev Z. z. g. Tožnik je določno navedel vsa dejstva in predlagal izvedbo dokazov, na katere je oprl tožbeni zahtevek. Ker pri Okrožnem državnem tožilstvu v Ljubljani ni mogel pridobiti navedenega poročila, je sodišču prve stopnje ustrezno substancirano predlagal vpogled v spis, opr. št. Kt (0) 2171/04-SS-9-os, česar sodišče prve stopnje ni storilo, čeprav mu to nalaga 3. odst. 226. člena ZPP. Na podlagi izvedenega postopka bi sodišče prve stopnje lahko ugotovilo, da so pri zavarovancu prvo tožene stranke in pri drugo toženi stranki podane vse predpostavke, ki opredeljujejo splošni civilni delikt. Zaradi protipravnega ravnanja drugo tožene stranke oz. opustitve dolžnega ravnanja zavarovanca prvo tožene stranke je tožnik utrpel škodo, pri čemer med nedopustnim ravnanjem in škodo obstaja vzročna zveza.

3. Toženi stranki na pritožbo nista odgovorili.

4. Pritožbeno sodišče je o pritožbi tožeče stranke že odločalo in jo s sodbo II Cp 289/2007 z dne 19. 09. 2007 zavrnilo ter potrdilo odločitev sodišča prve stopnje. Vrhovno sodišče, ki je odločalo o reviziji, ki jo je vložila tožeča stranka, je takšno odločitev pritožbenega sodišča razveljavilo in vrnilo zadevo temu sodišču v ponovno sojenje. Po mnenju revizijskega sodišča bazenske konstrukcije ni mogoče opredeliti za gradbo v smislu 160. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), pač pa je potrebno odločitev sodišča prve stopnje preizkusiti z vidika določb o odgovornosti za nevarno stvar.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Pritožbeno sodišče se ne strinja s pritožnikom, da je obrazložitev sodišča prve stopnje tako pomanjkljiva, da onemogoča učinkovito izpodbijanje sodbe ter preizkus njene pravilnosti in zakonitosti s strani pritožbenega sodišča. V njej je prvo sodišče namreč navedlo razloge o vseh odločilnih dejstvih, ti razlogi so jasni in med njimi ni nasprotij. Tudi ne drži, da bi sodišče prve stopnje svoj zaključek, da toženki nista bili imetnici bazena, utemeljilo zgolj s citiranjem zakonskih in pogodbenih določil. Na strani 8. in 9. je o tem namreč navedlo jasne in popolne razloge, ki omogočajo pritožbeni preizkus. Sodba torej ni obremenjena s kršitvijo določb postopka po 14. točki 2. odst. 339. člena ZPP. Neutemeljen je tudi smiselno zatrjevan očitek o kršitvi določb postopka po 8. točki 2. odst. 339. člena ZPP češ, da se prvo sodišče ni opredelilo do posameznih navedb pritožnika. Velja namreč, da pravica do kontradiktornega postopka ni kršena, če je iz razlogov razvidno, da se je sodišče seznanilo z argumenti stranke in jih obravnavalo ter se nato, v kolikor so dopustni in za odločitev bistveni, do njih v obrazložitvi tudi opredelilo (1). To je prvo sodišče tudi storilo. Neutemeljen je posledično tudi očitek o kršitvi pritožnikove ustavne pravice do sodnega varstva in pravnega sredstva.

7. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, ki s pritožbo niso izpodbijane, med drugim izhaja: - da je bil tožnik napoten, da na sejmu Š. 2003 fotografira športni dogodek; - da je na zunanjem prostoru sejmišča razstavljalec P. d.o.o želel predstaviti skoke s smučmi in bordi na skakalnici z doskoki v bazen; - da je bila zavarovanka prve tožene stranke, L. d.d., prirediteljica, ki je razstavljalcu P. d.o.o. s pogodbo odstopila prireditveni prostor; - da je bil naročnik in plačnik del v zvezi z izdelavo nosilne konstrukcije bazena G. r. d.o.o., ponudbo z dne 22. 09. 2003 za izvedbo teh del pa je dala drugo tožena stranka L. i. d.d., ki je postavitev izvedla preko podjetja P. g. d.o.o; - da je bazenska kunstrukcija, v kateri je bilo približno 280 ton vode, pred začetkom skokov dne 24. 09. 2003, nenadoma popustila in je posledično prišlo do razlitja vode, ki je zaradi svoje sile s sabo odnašala stvari, med drugim tudi predmete tožnika; - da je škoda tožniku nastala zaradi izliva vode.

8. Sodišče prve stopnje se je na podlagi takšnih dejanskih ugotovitev postavilo na stališče, da je bazen postal nevarna stvar v trenutku, ko je popustila njegova konstrukcija in se je iz njega razlila voda, zavrnitev zahtevka pa pa je utemeljilo z argumentom, da zavarovanko prve tožene stranke in drugo toženo stranko ni mogoče opredeliti za imetnika nevarne stvari.

9. Pojem „nevarna stvar“ je, kot je pojasnilo že sodišče prve stopnje, pravni standard, pri čemer OZ abstraktnih izhodišč za presojo tega, kaj je „nevarna stvar“, ne daje. Iz smisla objektivne odgovornosti pa izhaja, da OZ nima v mislih običajnih, vsakdanjih nevarnosti. Ko definira objektivno odgovornost (2. odst. 131. člena OZ), to obliko odgovornosti pogojuje v virom povečane nevarnosti. Običajne nevarnosti zato niso razlog za objektivno odgovornost. Že sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da bazen (pri čemer je jasno, da ni imelo v mislih praznega bazena, pač pa bazen napolnjen z 280 tonami vode) sam po sebi ni nevarna stvar. V kolikor je namreč zadoščeno gradbenim in varnostnim standardom, ne predstavlja povečane nevarnosti. Lahko pa seveda takšen bazen postane nevarna stvar zaradi določenih okoliščin. Vendar pa to samo po sebi, kot zmotno meni sodišče prve stopnje, ne vodi k uporabi pravil o objektivni odgovornosti. V primeru, ko zaradi določenih okoliščin stvar (ali dejavnost) postane takšna, da iz nje izhajajo določeni nadpovprečni riziki za to, da bodo poškodovane pravno zavarovane dobrine in je nastanek takšnih okoliščin mogoče pripisati krivdnemu ravnanju ali opustitvi določenih oseb, bo namreč odgovornost lahko le krivdna in ne objektivna.

10. V našem pravu je krivdna odgovornost pravilo, objektivna odgovornost pa izjema in je treba že po splošnem interpretacijskem pravilu izjeme tolmačiti ozko. Bolj konkretno pa velja, da novejša sodna praksa odškodninskega področja (2) oži doseg objektivne odgovornosti predvsem na stvari (in dejavnosti), ki same po sebi, manj pa glede na vsakokratne okoliščine primera, pomenijo povečano nevarnost. Če namreč iz same stvari (ali dejavnosti) ne izhaja nevarnost, ki presega običajno raven, stvar ali dejavnost pa postane nevarna šele zaradi določenih okoliščin (v konkretnem primeru je bazen poln vode postal nevaren, ker je popustila konstrukcija), je povzročitev teh okoliščin večinoma možno pripisati ravnanju (vključno z opustitvami) določenih oseb. Če namreč obstaja možnost očitka neustreznega ravnanja, potem je po oceni pritožbenega sodišča takšne primere bolj ustrezno presojati v okvirih krivdne odgovornosti in ni razlogov, da oškodovance varuje institut objektivne odgovornosti. Da bi torej zaradi določenih okoliščin lahko stvar opredelili kot nevarno, morajo biti te okoliščine (v konkretnem primeru popustitev konstrukcije bazena) ne samo v vzročni zvezi z nastalo škodo, ampak morajo biti tudi objektivne narave, torej takšne, ki jih ni mogoče pripisati ravnanju ali opustitvi določenih oseb. Da bi takšne objektivne okoliščine (ob ugovoru prve tožene stranke, da je šlo za neustrezno gradnjo), pa tožeča stranka ni niti zatrjevala. Odsotnost trditev o obstoju takšnih posebnih okoliščin pa pomeni, da temelj objektivne odgovornosti ni podan.

11. Pravno nerelavantno se zato izkaže vprašanje, ali sta bili toženi stranki imetnici bazena in pritožbeno sodišče zato na očitke pritožbe, ki se nanašajo na zaključek prvega sodišča, da ju za imetnika ni mogoče opredeliti, ne odgovarja. Odločitev sodišča, ki je zahtevek na podlagi objektivne odškodninske odgovornosti zavrnilo, je torej pravilna, čeprav iz drugih materialnopravnih razlogov.

12. Tožeča stranka je tožbeni zahtevek utemeljevala tudi s sklicevanjem na krivdno odgovornost, pri čemer pa, kot je pravilno zaključilo prvo sodišče, tožba v tem delu ni sklepčna. Iz dejstev, ki jih je v zvezi s tem navedla, namreč ne izhaja posledica kot jo vtožuje. Tako razen očitka, da sta bili toženi stranki dolžni predvideti negativne posledice in nekonkretiziranega očitka, da je zaradi ravnanja oziroma opustitve toženih strank nastala škoda in da med ravnanjem oziroma opustitvijo ter škodo obstaja tudi vzročna zveza (primerjaj trditve v tožbi pod točko IV in pripravljalni vlogi z dne 14. 01. 2003 pod točko VIII), drugih trditev ni dala. Ni pojasnila v čem sta toženi stranki ravnali protipravno oziroma kaj sta protipravno opustili, prav tako pa manjkajo tudi trditve o vzročni zvezi med takšnim protipravnim ravnanjem oziroma opustitvijo. Glede na to, da je izvedba dokazov namenjena dokazovanju pred tem (pravočasno) zatrjevanih dejstev, ne pa dopolnjevanju pomanjkljivih trditev, je sodišče prve stopnje ravnalo prav, ko predlaganega dokaza z vpogledom v poročilo Zavoda z. g. z dne 23. 08. 2004 oziroma spis Kt (0) 2171/04-SS-9-os ni izvedlo. Da bi s tem dokazom pritožnik želel dokazovati katero od zatrjevanih dejstev, pa iz (nesubstanciranega) dokaznega predloga ne izhaja. Ker torej tožnik ni zmogel trditvenega bremena glede predpostavk krivdne odškodninske odgovornosti, je odločitev sodišča prve stopnje, ki je tudi na tej podlagi zavrnilo tožbeni zahtevek, pravilna.

13. Ker glede na obrazloženo uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, pritožbeno sodišče pa ob preizkusu izpodbijane sodbe tudi ni ugotovilo kršitev na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena ZPP), je pritožbo ponovno zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

14. Odločitev o stroških pritožbenega in revizijskega postopka temelji na 154. in 165. členu ZPP. Pritožnik je sicer z revizijo uspel, ni pa uspel pri končni odločitvi v postopku, zato do povračila stroškov ni upravičen.

(1) Primerjaj odločbo Ustavnega sodišča Up-373/97 z dne 22. 02. 2001. (2) Primerjaj npr. zlasti odločbe VS RS II Ips 571/2005 z dne 21. 02. 2008, II Ips 500/2007 z dne 30. 08. 2007, VSL II Cp 3240/2007 z dne 26. 03. 2008 in druge.