Jedro

Poroštvo je dopustno časovno omejiti na dve leti od sklenitve pogodbe.

Sodišče je pravilno zavrnilo primarni in podredni zahtevek iz razloga časovno omejenega poroštva.

V primeru stečaja glavnega dolžnika poroštvo ne deli usode glavne obveznosti, saj porokova obveznost ostane nespremenjena in porok jamči za takšno obveznost glavnega dolžnika, kot je bila določena ob sklenitvi poroštvene pogodbe.

Čeprav je prvo sodišče storilo postopkovno kršitev, ta v ničemer ne vpliva na odločitev, saj je prvo sodišče podredni zahtevek prvenstveno zavrnilo iz razloga časovno omejenega poroštva,

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka nosi svoje pritožbene stroške, toženima strankama pa mora povrniti vsaki 2.058,38 EUR pritožbenih stroškov, v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka prostovoljnega roka za plačilo do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je tudi v ponovljenem sojenju v celoti zavrnilo tožničina primarni zahtevek po plačilu 154.278,61 EUR z zakonskimi obrestmi od 29. 5. 2012 dalje do plačila (I. točka izreka) in podredni zahtevek za plačilo 110.402,26 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznih leasing obrokov do plačila (II. točka izreka), ter ji naložilo, da prvemu tožencu povrne pravdne stroške v višini 6.420,60 EUR in drugemu tožencu v znesku 6.380,60 EUR (III. točka izreka). Tako je odločilo, ker je štelo za veljavno pogodbo o finančnem leasingu št. 3202/LO z dne 14. 12. 2006 in ne pogodbe o finančnem leasingu št. 3202/LO z dne 1. 1. 2007. Ker je bilo v pogodbi z dne 14. 12. 2006 poroštvo omejeno na dve leti od podpisa te pogodbe, je ob neprerekanem dejstvu, da tožnica zahteva plačilo zneskov1 od 5. 11. 2011, zaključilo, da je poroštvena obveza, sprejeta s strani tožencev, že potekla. Kot dodatni argument je pri zavrnitvi primarnega zahtevka upoštevalo, da stečaj glavnega dolžnika ne vpliva na zapadlost porokovih obveznosti, ter je ugotovilo, da je obveznost tožencev ostala nespremenjena. Tožeča stranka pa na takšen način terjatve ni uveljavljala. Pri zavrnitvi podrednega zahtevka je upoštevalo, da bi bila tožnica upravičena le do razlike med do stečaja glavnega dolžnika zapadlimi in neplačanimi obroki ter vrednostjo grafičnega stroja ob prevzemu, kar pa glede na njene trditve ni bilo mogoče izračunati.

2. Tožnica sodbo izpodbija iz vseh treh zakonsko dopustnih razlogov iz naslednjih vsebinskih sklopov: - sodišče prve stopnje je v novem postopku povsem zanemarilo napotila Višjega sodišča v Ljubljani iz sklepa II Cp 1072/2016 z dne 29. 6. 2016, v katerem je bilo ugotovljeno, da je šlo v konkretnem primeru za časovno neomejeno poroštvo ter da so stranke lahko spreminjale že sklenjeno pogodbo; - povsem je zanemarilo dokaze in avtonomijo pogodbenih strank, izničilo verodostojnost tožničine pogodbene dokumentacije ter napačno uporabilo materialno pravo, ko je ugotavljalo pogodbeno voljo strank, saj je dokazni postopek jasno pokazal, da je bilo med njimi dogovorjeno, da velja neomejeno poroštvo. Posledično je napačno zaključilo, da je šlo v konkretnem primeru za časovno omejeno poroštvo in je zahtevka neutemeljeno zavrnilo; - toženca v predhodnem postopku nista zatrjevala tožnici nastale koristi, čeprav je bilo trditveno in dokazno breme glede te okoliščine na njima. Kljub temu je tožnica predlagala postavitev izvedenca za stroje in opremo za ugotovitev tržne vrednosti predmeta leasinga, čemur sodišče ni sledilo in tudi ni obrazložilo, zakaj ta dokaz ni bil potreben. Enako velja za zavrnitev dokaznih predlogov po zaslišanju s tožničine strani predlaganih prič M. K. in S. J.; - sodišče prve stopnje je zavzelo napačno materialnopravno stališče, da stečaj glavnega dolžnika ne vpliva na zapadlost porokovih obveznosti. S tem je popolnoma izničilo pomen solidarnega poroštva in odločilo povsem v nasprotju z obstoječo sodno prakso.

Tožnica predlaga, da sodišče izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša pritožbene stroške.

3. V odgovorih na pritožbo toženca pritožbene navedbe prerekata in predlagata njeno zavrnitev ter priglašata pritožbene stroške.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je s sklepom z dne 29. 6. 2016 v tu obravnavani zadevi res obrazložilo, da glede na namen inštitut poroštva ni združljiv s trajanjem za določen čas, saj gre za akcesorno obveznost, a je sodišče prve stopnje v zvezi s tem vprašanjem pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa na materialnopravno izhodišče pritožbenega sodišča ni bilo vezano (360. člen Zakona o pravdnem postopku – ZPP). Da je poroštvo lahko časovno omejeno, je določeno z zakonom. Drugi odstavek 1017. člena Obligacijskega zakonika (OZ) določa, da porok odgovarja za izpolnitev cele obveznosti, za katero je prevzel poroštvo, če njegova odgovornost ni omejena na kakšen njen del ali kako drugače vezana na lažje pogoje. Da je poroštvo dopustno časovno omejiti, zastopa tudi večinska sodna praksa.2 Sodišče prve stopnje je v ponovnem sojenju zavzelo pravilno stališče, da je bilo poroštvo dopustno omejiti na dve leti od sklenitve pogodbe.

6. Kot bo obrazloženo v nadaljevanju, niso utemeljene pritožbene navedbe, da je sodišče povsem zanemarilo tožničine dokaze, zanemarilo avtonomijo pogodbenih strank in izničilo verodostojnost tožničine pogodbene dokumentacije. Pritožbena navedba, da je dopustilo izvajanje dokazov, glede katerih sta bila toženca prekludirana, pa je pavšalna in nanjo ni mogoče odgovoriti.

7. Glede na ugotovljena dejstva: - da so stranke 14. 12. 2006 sklenile pogodbo o finančnem leasingu št. 3202/LO, v kateri je bila pred navedbo kraja in datuma sklenitve pogodbe opomba, da poroštvo tožencev velja samo za obdobje dveh let od podpisa pogodbe; - da je bila druga pogodba v identičnem besedilu brez navedene opombe sklenjena štirinajst dni zatem, to je 1. 1. 2007, - da je priča B. B., ki je obe pogodbi sestavljala, izpovedala, da je bila druga sestavljena le za potrebe vnosa v nov programski sistem, ker je bila s 1. 1. 2007 v Republiki Sloveniji uvedena denarna enota evro, je sodišče utemeljeno zaključilo, da je veljavna pogodba z dne 14. 12. 2016, kar je obširno in pravilno obrazložilo3 ter pritožbeno sodišče navedene zaključke sprejema.

8. Ob izostanku ustrezne trditvene podlage o tem, da so se pogodbene stranke v času med 14. 12. 2006 in 1. 1. 2007 pogajale o novih pogojih poroštva, torej o spremembi iz časovno omejenega dvoletnega v neomejeno,4 in ob izpovedih tožencev, predvsem pa priče B. B., ki je obe pogodbi pripravila, tudi po oceni pritožbenega sodišča ni življenjsko logično, da bi si toženca v roku štirinajstih dni premislila in sprejela neomejeno poroštvo. Sodišče prve stopnje si je zato utemeljeno postavilo vprašanje, kakšna je bila pogodbena volja glede poroštva ob sklepanju pogodbe ter ob podaji poroštvenih izjav. Tožnica ima prav, da določilo o omejenem poroštvu v pogodbi z dne 14. 12. 2006 samo po sebi ni nejasno, kot tudi niso nejasna preostala določila pogodbe in poroštvenih izjav, vendar v povezavi z dejstvom, da navedene opombe v pogodbi z dne 1. 1. 2007 več ni bilo, tožnica pa ni uspela dokazati, da se je s tožencema o drugačnih pogojih pogajala, gre določilo o prevzemu poroštva šteti za nejasno. Zato sodišče prve stopnje s tem, ko je ugotavljalo pravo voljo pogodbenih strank, ni zanemarilo avtonomije pogodbenih strank, kot zatrjuje pritožba. Ker tožnica ni uspela dokazati, kje so bili razlogi, da klavzule o omejenem poroštvu v pogodbi z dne 1. 1. 2007 ni bilo več, ter ob prepričljivih izpovedih tožencev, da svoje pogodbene volje glede poroštva nista spremenila, zgolj podpisi tožencev na pogodbi z dne 1. 1. 2007 ne zadostujejo za njeno veljavnost. Sodišče prve stopnje je pravilno opredelilo, da za en predmet leasinga ne moreta obstajati dve pogodbi, zato v konkretnem primeru tudi ne gre za novacijo pogodbe. Ob upoštevanju izpovedi priče B. B., da je bila pogodba z dne 1. 1. 2007 pripravljena zaradi tega, ker je bila pogodba s prejšnjo denarno valuto neaktivna, gre pogodbo z dne 1. 1. 2007 šteti le kot dopolnitev pogodbe z dne 14. 12. 2006 oziroma kot dodatni dogovor o denarni valuti.5 Pritožbeno sodišče zato pritrjuje sodišču prve stopnje, da je veljavna pogodba z dne 14. 12. 2006, saj tožnica ni uspela dokazati, da jo je nadomestila pogodba z dne 1. 1. 2007. Zaradi časovno omejenega poroštva je sodišče pravilno zavrnilo primarni in podredni tožbeni zahtevek. Ugotovitev sodišča prve stopnje ne morejo izpodbiti niti pritožbene trditve, da je bila opomba o omejenem poroštvu v pogodbi navedena tik nad mestom za podpisovanje in bi toženca morala takoj opaziti, da takšne opombe ni, niti pritožbene navedbe glede podatkov o podrobnem pregledu plačil z dne 1. 1. 2007, saj plačila ne morejo dokazovati datuma sklenitve pogodbe.

9. Ker je sodišče pravilno zavrnilo primarni in podredni zahtevek iz razloga časovno omejenega poroštva, se mu ni bilo treba ukvarjati z dodatnimi razlogi za zavrnitev. Zato pritožbeno sodišče tožnici zgolj na kratko pojasnjuje, da je sodišče prve stopnje pravilno zavzelo stališče glede obveznosti poroka, kadar je glavni dolžnik v stečaju. Pravilno je obrazložilo,6 da v primeru stečaja glavnega dolžnika poroštvo ne deli usode glavne obveznosti, saj porokova obveznost ostane nespremenjena in porok jamči za takšno obveznost glavnega dolžnika, kot je bila določena ob sklenitvi poroštvene pogodbe. Takšno stališče je zavzela tudi večinska sodna praksa.7

10. Pritožbena navedba, da toženca v predhodnem postopku nista zatrjevala morebitnih nastalih koristi, ne drži, saj je drugi toženec v prvi pripravljalni vlogi na 8. strani navedel, da bo v vsakem primeru potrebno odšteti vrednost predmeta leasinga, ki ga je leasingodajalec po prevzemu prejel. Sodišče je ugovor koristi presojalo v zvezi s podrednim zahtevkom in je glede na obstoječo sodno prakso8 zavzelo pravilno stališče, da je korist leasingodajalca v vrednosti, ki jo ima predmet leasinga ob prevzemu v posest in ni pravilno tožničino stališče, da je korist mogoče odšteti le takrat, ko pride do prodaje, ne glede na to, da tako določajo splošni pogoji.9

11. Ima pa pritožba prav, da sodišče ni obrazložilo, zakaj ni sprejelo in izvedlo tožničinega dokaza s postavitvijo izvedenca za stroje in opremo. Tožnica je predlagala cenitev predmeta leasinga po tržni vrednosti, pri čemer ni izrecno navedla, da je treba cenitev narediti na stanje v času, ko je stroj prevzela. Sodišče bi jo moralo na to okoliščino opozoriti, potem pa se v sodbi izreči, zakaj dokaza ni sprejelo. Enako velja za tožničina dokaza za zaslišanje prič M. K. in S. J. Sodišče je v tem delu storilo postopkovno kršitev. Pritožbeno sodišče najprej ugotavlja, da tožena stranka postopkovnih kršitev ne more uveljavljati v pritožbenem postopku, saj jih ni uveljavljala ob koncu postopka na prvi stopnji (286. b člen ZPP). Uveljavljala je le procesne kršitve zaradi izvajanja dokazov, za katere so bile tožene stranke prekludirane. Nadalje navedena postopkovna kršitev v ničemer ne vpliva na odločitev, saj je sodišče podredni zahtevek prvenstveno zavrnilo iz razloga časovno omejenega poroštva, na razlog, da tožnica ni dokazala koristi, ki jo je prejela, pa se je sklicevalo le dodatno. Tudi iz razlogov procesne ekonomije se sodišče prve stopnje pravilno ni odločilo zaslišati prič in postaviti izvedenca v zvezi z vprašanjem koristi, ki jo je imela tožnica ob prevzemu predmeta leasinga. Z izvedbo teh dokazov bi tožnici nastali dodatni stroški, in tudi če bi dokazala višino koristi, ki jo je prejela, je bilo treba zahtevek zavrniti iz drugih razlogov.

12. Upoštevajoč vse navedeno je sodba sodišča prve stopnje pravilna in zakonita. Pritožbeno sodišče je zato pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

13. Pritožbeni stroški so odmerjeni v skladu z načelom uspeha v pravdi (prvi odstavek 154. člena v povezavi s 165. členom ZPP). Ker tožnica s pritožbo ni uspela, mora kriti svoje pritožbene stroške in stroške, ki sta jih imela toženca v pritožbenem postopku za odgovora na pritožbo. Priglasila sta identične stroške in jima gre nagrada za postopek s pravnimi sredstvi po tar. št. 3210 v času vložitve tožbe veljavnega Zakona o odvetniški tarifi v višini 1.667,20 EUR, materialni stroški znašajo 20 EUR, seštevek je 1.687,20 EUR, 22 % davek na ta znesek znaša 371,18 EUR, skupaj pritožbeni stroški za vsakega od njiju znašajo 2.058,38 EUR.

1 Primarno iz naslova pozitivnega pogodbenega interesa, podredno plačilo leasing obrokov. 2 VSL sodba II Cp 4419/2009, VSC sodba 381/2015, VSL sodba I Cp 2663/2017, VSL sodba I Cpg 13/2017, VSL sodba I Cp 866/2016, VSL sklep in sodba I Cp 40/16, VSL sodba II Cp 1416/2013 in VSL sodba I Cp 367/2013.V prvih dveh je sodišče odločalo o časovno omejenem poroštvu, v preostalih pa je jasno zavzeto stališče, da se lahko porok s poroštveno pogodbo zaveže k manjši oziroma lažji obveznosti, kar mora biti v pogodbi izrecno zapisano. Drugi toženec v odgovoru na tožbo opozarja še na sodno prakso: VSL sodba II Cp 3637/2012, VSRS III Ips 23/2006 in zgoraj navedena VSL sodba II Cp 4419/2009. Dodaja, da je dopustno časovno omejiti tudi določena državna poroštva. 3 Obrazložitev od 29. do 46. točke. 4 V drugi pripravljalni vlogi je tožnica v prvem odstavku IV. točke navedla le, da je pogodba z dne 1. 1. 2007 nadomestila pogodbo z dne 14. 12. 2016. 5 Prim. 324. člen OZ. 6 58. točka obrazložitve. 7 VSL sklep II Cp 2781/2012, VSL sodba I Cpg 754/09, VSRS sklep II Ips 87/2010, povzet tudi v Pravni praksi št. 4/14 z dne 30. 1. 2014, str. 21, VSL sklep II Cp 2781/2012. Nasprotno stališče je zavzeto v odločbah VSC sodba Cpg 212/2015 in VSRS sodba II Ips 135/2008, slednjo povzema tožnica v pritožbi. 8 VSL sodba in sklep I Cpg 1677/2015. 9 Prim 3. odstavek 243. člena OZ.