Jedro

Podizvajalec podizvajalca (podizvajalec drugega reda) nima neposrednega zahtevka na podlagi 631. člena OZ do naročnika ali glavnega izvajalca.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II.Tožnica sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka in mora v 15. dneh povrniti toženkama stroške pritožbenega postopka in sicer, prvi toženki 2.872,19 EUR ter drugi toženki 2.872,19 EUR, v obeh primerih z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

Uvodno

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da sta toženki dolžni tožnici nerazdelno plačati 554.078,54 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi in stroške pravdnega postopka (I. točka izreka) in tožnici naložilo povračilo pravdnih stroškov toženk (II. točka izreka).

2.Zoper sodbo se pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP in višjemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi. Podredno predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

3.Toženki sta odgovorili na pritožbo in višjemu sodišču predlagata, da jo kot neutemeljeno zavrne.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Tožnica je uperila tožbo proti prvi toženki (glavni izvajalki) in drugi toženki (naročnici) na podlagi 631. člena Obligacijskega zakonika - OZ, ki ureja neposredni zahtevek podizvajalca za plačilo od naročnika. Svoj zahtevek je temeljila tudi na podlagi pravil o odškodninski odgovornosti in neupravičeni pridobitvi. Iz prvostopenjske sodbe izhaja naslednje pomembno dejansko stanje:

-- druga toženka kot naročnica in prva toženka kot glavna izvajalka sta 22. 9. 2015 sklenili Pogodbo... za gradnjo akumulacijskega bazena z visokovodnim razbremenilnikom za HE ..., - Krovna pogodba;

-- v Krovni pogodbi sta bila kot (nominirana) podizvajalca določena C. d. d. - C. in D. d. o. o., s kasnejšimi aneksi so bili dodani tudi drugi podizvajalci, vendar med njimi ni bilo tožnice;

-- podizvajalec C. je del prevzetih pogodbenih del zaupal v izvedbo tožnici (naročilnici z dne 4. 11. 2016 in 11. 7. 2016);

-- nad podizvajalcem C. je bil 2. 10. 2017 začet stečajni postopek;

-- prva toženka je 21. 9. 2018 odpovedala podizvajalsko pogodbo s C. glede še neizvedenih del, toženki sta se 2. 10. 2018 dogovorili za delni prevzem do tedaj izvedenih del na projektu, prva toženka je drugi toženki izročila bančno garancijo za odpravo napak v garancijskem roku z veljavnostjo do 20. 10. 2023;

-- do formalnega prevzema in končnega obračuna s C. ni prišlo, pogoj za prevzem del je bil med drugim tudi predložitev bančne garancije za odpravo napak s strani C.;

-- 11. 5. 2017, ko je tožnica na prvo toženko naslovila zatrjevani zahtevek na plačilo, in do 9. 3. 2020, ko je naslovila zahtevek tudi na drugo toženko, so bile poplačane vse zapadle obveznosti do C. (bodisi s plačili druge toženke neposredno C. bodisi podizvajalcem ali tretjim po cesijskih pogodbah) in C. v tem obdobju do toženk ni imela zapadlih in neplačanih terjatev;

-- skladno s podizvajalsko pogodbo je prva toženka od vsake začasne situacije C. zadržala 5% zneska izstavljene situacije (zadržana sredstva), skupno 953.868,68 EUR;

-- C. je svoje bodoče terjatve iz naslova izplačil zadržanih sredstev v letu 2017 odstopil upnikom kot prevzemnikom (E. d. o. o., F. d. d., G. d. o. o. in H. d. o. o.) v višini 1.050.789,74 EUR, kar presega navedeni znesek zadržanih sredstev;

-- C. je prvi toženki izdal 18 začasnih situacij v skupnem znesku 19.438.624,51 EUR.

6.Na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja je sodišče prve stopnje zaključilo, da sta toženki (oziroma druga toženka) poravnali vse zapadle obveznosti do C. in mu na dan obvestila tožnice o neplačanih terjatvah in zahtevku nista dolgovali ničesar. Prav tako je ugotovilo, da C. prvi toženki ni izstavil bančne garancije za odpravo napak v garancijskem roku, kar je bila njegova obveznost po podizvajalski pogodbi s prvo toženko. Zaradi tega so zadržana sredstva v razmerju do C. zapadla v plačilo šele 20. 10. 2023 (po zaključku glavne obravnave na prvi stopnji), C. pa je svojo bodočo terjatev iz naslova izplačil zadržanih sredstev že v letu 2017 odstopil svojim upnikom. Sodišče prve stopnje je tudi zaključilo, da tožnica nima statusa podizvajalke v smislu 631. člena OZ niti proti prvi toženki niti proti drugi toženki, ker je bila podizvajalka podizvajalca (oziroma podizvajalka drugega reda v verigi). Kot taka ni zajeta z varstvom po 631. členu OZ, ker ta ščiti le podizvajalca glavnega izvajalca. Dodatno je sodišče prve stopnje pojasnilo, da tožnica ni zadostila trditvenemu bremenu glede izpolnjevanja predpostavk po 631. členu OZ, saj so umanjkale navedbe glede cen opravljenih del, s katero začasno situacijo je tožnica posamezno delo zaračunala C. in navedbe, s katero situacijo je C. to delo zaračunal prvi toženki. Zahtevek je zavrnilo tudi na podlagi odškodninske odgovornosti, saj v ravnanjih toženk ni našlo elementov protipravnosti, kot tudi na podlagi neupravičene pridobitve, saj ni izpolnjena že predpostavka odsotne pravne podlage.

7.Višje sodišče uvodoma pripominja, da (obširne) pritožbe ne bo obravnavalo po njenem vrstnem redu, ampak z vidika izpolnjevanja predpostavk neposrednega zahtevka podizvajalca po 631. členu OZ.

8.Pravno podlago za odločitev v sporu predstavlja 631. člen OZ, ki določa, da se lahko sodelavci podjemnika (podizvajalci) za svoje terjatve do podjemnika obrnejo neposredno na naročnika in zahtevajo od njega, da jim te terjatve izplača iz vsote, ki jo v tistem trenutku dolguje podjemniku, če so pripoznane. Navedena določba predstavlja izjemo od splošnega pravila o relativnem učinku obligacijskih razmerij (125. člen OZ), saj lahko podizvajalec ob izpolnjevanju predpostavk terja plačilo od osebe, s katero ni v pogodbenem razmerju. V obravnavnem primeru je potrebno najprej odgovoriti na vprašanje, ali ima tožnica status podizvajalke v smislu 631. člena OZ in iz tega naslova upravičeno uveljavlja varstvo.

Pritožbena presoja

Glede tožničinega statusa podizvajalke

9.Sodišče prve stopnje je zaključilo, da tožnica ni imela statusa podizvajalke v smislu 631. člena OZ do nobene od toženk. Zato se varstvo po 631. členu OZ nanjo ne razteza. Kot sopogodbenica podizvajalca C. je bila podizvajalka nominiranega podizvajalca oziroma podizvajalka drugega reda. V zvezi s tem zaključkom se je sodišče prve stopnje sklicevalo na sodbo VSL I Cpg 91/2022 z dne 29. 9. 2022, s katero je bil v bistveno enaki zadevi pravnomočno zavrnjen zahtevek drugega podizvajalca drugega reda na istem projektu, kot v obravnavnem sporu, zoper naročnico A. (drugo toženko v tem sporu).

10.Pritožnica sodišču prve stopnje glede sklicevanja na sodbo VSL I Cpg 91/2022 očita, da ni napravilo razlike med statusom prve toženke in druge toženke. Navaja, da je bil C. v razmerju do prve toženke izvajalec, zato je imela ona v razmerju do prve toženke status podizvajalke in s tem do nje tudi neposreden zahtevek.

11.Takšno stališče je po presoji višjega sodišča zmotno. Pritožnica v bistvenem trdi, da v verigi naročnik - glavni izvajalec - podizvajalec - podizvajalec drugega reda, v razmerju med zadnjimi tremi v verigi postane glavni izvajalec naročnik, podizvajalec glavni izvajalec itd. Poenostavljeno povedano, da se vloge subjektov v izvajalski verigi ali lestvici od naročnika do podizvajalca prestavijo en nivo nižje. Čeprav drži, da ima vsako posamično pogodbeno razmerje v verigi naravo podjemne pogodbe, pa to ne pomeni, da se 631. člen OZ uporablja na način, da bi vsak subjekt v verigi lahko terjal subjekta, ki je dve stopnji nad njim, kot naročnika. Višje sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje, da se izraz "sodelavci" iz 631. člena OZ nanaša na podizvajalce, ki imajo s podjemnikom (glavnim izvajalcem) sklenjeno neposredno pogodbo in se ne razteza še na sodelavce podizvajalca, torej še na en nivo nižje v verigi subjektov, ki sodelujejo pri poslu. Kot obrazloženo predstavlja 631. člen OZ izjemo od splošnega pravila o relativnosti obligacijskih razmerij, zato ga je potrebno razlagati ozko. Razlaga, kot jo ponuja pritožnica, pa domet uporabe 631. člena OZ širi, saj bi se teoretično razmerja od naročnika do podizvajalca lahko širila ad infinitum po izvajalski verigi navzdol, kar bi vnašalo negotovost v pravna razmerja. Stališče, da takšna širitev ni dopustna, je zavzeto že v sodbi VSL I Cpg 401/2022 z dne 13. 4. 2023, kjer je prav tako podizvajalec drugega reda tožil glavnega izvajalca. Višje sodišče je zavzelo stališče, da podizvajalec podizvajalca nima neposrednega zahtevka do glavnega izvajalca: " … kadar podizvajalec zaupa izvršitev posla drugemu, se ne prenaša tudi pravica zadnjega podizvajalca v tej verigi do uveljavljanja neposrednega zahtevka po 631. členu OZ. V primeru, ko podizvajalec izvršitev svojega posla zaupa nadaljnjemu podjemniku, je vez v dejanskem tričlenskem razmerju naročnik - podjemnik (glavni izvajalec) - sodelavec (podizvajalec) prekinjena ne le v razmerju do prvotnega naročnika, pač pa tudi v razmerju do preostalih izvajalcev v verigi sklenjenih podizvajalskih pogodb, s katerimi podizvajalec ni v pogodbenem razmerju. [...] izjeme zato ni mogoče razlagati tako, da bi tudi podizvajalec podizvajalca (tožnica) imel do glavnega izvajalca (toženke) neposreden zahtevek po 631. členu OZ, kot se za to zavzema tožnica." Višje sodišče se s takšno razlago strinja in v obravnavnem primeru ne vidi razlogov, ki bi utemeljevali odstop od zavzetega stališča.

12.Pri tem višje sodišče dodaja, da je imela v obravnavnem primeru druga toženka kot naročnica obveznost neposrednega plačila podizvajalcev po Krovni pogodbi, v kateri sta bila nominirana podizvajalca C. in D. d. o. o. (7. in 10. člen krovne pogodbe, priloga A34). Takšno pogodbeno določilo je skladno s takrat veljavnim Zakonom o javnem naročanju - ZJN-2, ki je v sedmem odstavku 71. člena določal, da v kolikor namerava ponudnik izvesti javno naročilo s podizvajalci, mora ponudnik v pogodbi pooblastiti naročnika, da na podlagi potrjenega računa oziroma situacije neposredno plačuje podizvajalcem. Da je skoraj izključno druga toženka plačevala podizvajalce, sta toženki trdili in dokazali s potrdili o plačilih in tabelo izplačil (priloge B57-B79). Razlaga, kot jo ponuja tožnica, da toženki (glede na izpostavljeno še posebej druga toženka) ne bi smeli plačevati C. kot podizvajalca ali drugih subjektov, na katere so prešle terjatve C., je zato v neposrednem nasprotju s citiranimi pogodbenimi določili, ZJN-2 in 631. členom OZ. Tožnica s takšno razlago odreka podizvajalcu C. pravico do plačila, ki mu gre po navedenih pravnih podlagah, ker skuša na ta način samo sebe dvigniti višje v izvajalski verigi, na položaj podizvajalke, čeprav gledano z vidika osnovnega posla po krovni pogodbi takšnega statusa ni imela.

13.Na drugi strani pritožnica konkretno ne oporeka zaključku prvostopenjskega sodišča, sprejetem ob sklicevanju na sodbo I Cpg 91/2022, da tožnica nima statusa podizvajalke po 631. členu OZ v razmerju do druge toženke. Višje sodišče tudi v tem pogledu pritrjuje zaključkom prvostopenjskega sodišča in ne vidi razlogov za odstop od sodne prakse, ki podizvajalčevemu podizvajalcu ne priznava neposrednega zahtevka do naročnika. Takšen zaključek ima oporo tudi v pravni teoriji. Za status podizvajalca je namreč bistveno, da je ta v pogodbenem razmerju z glavnim izvajalcem (prim. 15a. točka prvega odstavka 2. člena in deveti odstavek 71. člena ZJN-2). To v obravnavnem primeru ni bilo podano, saj je bila tožnica v pogodbenem razmerju le s podizvajalcem C. in ne s prvo toženko kot glavnim izvajalcem.

14.Ostale pritožbene navedbe, s katerimi pritožnica skuša utemeljiti svoj status podizvajalke po 631. členu OZ (da sta bili toženki seznanjeni z njenim sodelovanjem pri delih, da je tožnica s strani druge toženke prejela dve plačili na podlagi cesijskih pogodb), se ob povedanem izkažejo za pravno nerelevantne, saj iz njih ne izhaja pravna posledica, kot jo po navedeni zakonski podlagi uveljavlja tožnica.

15.Na podlagi navedenega izjeme po 631. členu OZ ni mogoče razlagati tako, da bi tudi podizvajalec podizvajalca imel do glavnega izvajalca ali naročnika neposreden zahtevek. Posledično je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da zahtevek ni utemeljen tudi po ostalih pravnih podlagah, ki jih zatrjuje tožnica. Ker za toženki ni obstajala obveznost plačila tožnice, tudi ne moreta biti odškodninsko odgovorni zaradi zatrjevane kršitve obveznosti po zakoniti cesiji. Prav tako zahtevek ne more biti utemeljen na podlagi pravil o neupravičeni obogatitvi, ker ni izpopolnjena že prva predpostavka po prvem odstavku 190. člena OZ, to je odsotnost pravne podlage. Tožnica je bila v pogodbenem razmerju z C. Slednje pomeni, da je pravni temelj za izvedbo del obstajal, zato o prehodu premoženja brez pravnega temelja ni mogoče govoriti. Neprepričljive so tudi pritožbene navedbe o utemeljenosti zahtevka na podlagi pogodbe v korist tretjega, saj iz Krovne pogodbe ne izhaja nobena korist za tožnico, pač pa kvečjemu le za podizvajalce, ki so bili posebej nominirani. Pritožbo bi bilo treba že iz tega razloga zavrniti, vendar se zdi višjemu sodišču ne glede na to smiselno obravnavati pritožbo še z vidika izpolnjevanja predpostavk neposrednega zahtevka podizvajalca po 631. členu OZ.

Glede izpolnjevanja predpostavk po 631. členu OZ

16.V skladu z ustaljeno sodno prakso so predpostavke neposrednega zahtevka podizvajalca: 1.) pripoznanje izvajalca o obstoju podizvajalčeve terjatve, 2.) dospelost podizvajalčeve terjatve do izvajalca, 3.) dospelost izvajalčeve terjatve do naročnika, 4.) koneksnost obeh terjatev in 5.) podizvajalec mora od naročnika plačilo zahtevati. Trditveno in dokazno breme glede izpolnjevanja predpostavk je na podizvajalcu oziroma tožnici, vse pa morajo biti izpolnjeno kumulativno. To pomeni, da že neizpolnjevanje ene od predpostavk narekuje zavrnitev zahtevka.

17.Iz prvostopenjske sodbe izhaja, da sta toženki v času, ko je tožnica nanju naslovila zatrjevani zahtevek, poravnali že vse zapadle obveznosti do podizvajalca C., zadržana sredstva po začasnih situacijah pa na dan zaključka glavne obravnave še niso zapadla v plačilo. Poleg tega je C. terjatev iz naslova zadržanih sredstev že v marcu in februarju 2017 odstopil svojim upnikom.

18.Pritožnica pogoj obstoja terjatve podizvajalca C. do toženk utemeljuje ravno z zadržanimi sredstvi, ki naj bi jih bili toženki dolžni plačati podizvajalcu C. oziroma se po njenem mnenju neupravičeno zadržujejo. Vendar se pritožnica pri tem z ničemer ne opredeli do zaključka prvostopenjskega sodišča, da terjatev na izplačilo zadržanih sredstev ni zapadla do 20. 10. 2023, kar je šele po koncu glavne obravnave v postopku na prvi stopnji, ker C. prvi toženki ni izstavil bančne garancije za odpravo napak v garancijskem roku z veljavnostjo do 20. 10. 2023. Zadržana sredstva po začasnih situacijah so namenjena zavarovanju obveznosti za odpravo napak v garancijskem roku in jih kot takih ni mogoče subsumirati pod zakonsko dikcijo vsote, ki jo naročnik dolguje podjemniku (izvajalcu). Za uspeh z zahtevkom bi tožnica morala trditi, da je terjatev C. za plačilo zadržanih sredstev, na dan zahtevka za neposredno plačilo, obstajala in je dospela. Tega bremena tožnica ni zmogla. V pritožbi dospelosti zadržanih sredstev tudi ne more uspešno izkazati s sklicevanjem na odstop od pogodbe med prvo toženko in C., saj ne oporeka ugotovitvi prvostopenjskega sodišča, da je prva toženka od podizvajalske pogodbe s C. odstopila glede neizvedenih del, torej za naprej, in ne glede že izvedenih del.

19.Glede nadaljnje ugotovitve, da je C. (bodočo) terjatev za plačilo zadržanih sredstev v februarju in marcu 2017 že odstopil drugim upnikom, pritožnica navaja, da je sodišče neupravičeno upoštevalo zatrjevani cesiji na H. in E. Trdi, da cesiji nista zavedeni v Tabeli 1 izplačil in cesij (B79) in tudi kakršnokoli izplačilo ni razvidno. Vendar pritožnica spregleda ugotovitev sodišča prve stopnje, da Tabela 1 vsebuje prikaz opravljenih izplačil, torej kdaj in komu je plačevala druga toženka, cesije pa se nanašajo na zadržana sredstva, ki še niso zapadla v plačilo. Pritožnici zato ni mogoče slediti niti v tem pogledu. Razumljivo je, da nezapadla zadržana sredstva oziroma cesije niso navedena v tabeli že izvedenih plačil. Kot tudi, da so bila zadržana sredstva navedena v začasnih situacijah, saj zaradi cesij niso prenehala obstajati, le novi upniki so kot upravičenci do izplačila stopili na mesto prejšnjega upnika C. Drugim odstopom terjatev iz naslova zadržanih sredstev pritožnica konkretno ne oporeka. Ker je odstop bodočih terjatev dopusten, pritožnica tudi ne more uspeti z vztrajanjem pri stališču, da se zadržana sredstva pojmovno ne morejo prenesti kot bodoče terjatve na bodočega prevzemnika. Zaradi poprejšnjih odstopov terjatev iz naslova zadržanih sredstev se za nerelevantne izkažejo tudi pritožbene navedbe glede (ne)prijave terjatev toženk iz naslova odprave stvarnih napak ali predložitve bančne garancije v stečaju nad C., saj je bila ta terjatev že prej odstopljena drugim upnikom in C. ni bil več njen imetnik.

20.Nazadnje višje sodišče tudi ne sledi pritožnici, da bi naj dolg toženk do C. po 1.-14. začasni situaciji znašal 18.438.499,88 EUR, k čemur pa bi bilo treba prišteti še zneske po 15.-18. začasni situaciji v skupnem znesku 1.220.152,05 EUR. S tem želi pritožnica prikazati, da ves dolg ni bil plačan. Vendar je prva toženka pravilno opozorila, da je pritožnica prištevala znesek po 15.-18. začasni situaciji z vključenim DDV, čeprav so bile situacije plačljive brez DDV, saj je tudi na njih navedeno, da gre za obrnjeno davčno obveznost po 76.a členu Zakona o davku na dodano vrednost - ZDDV-1. Tako ostajajo neizpodbiti zaključki prvostopenjske sodbe glede opravljenih plačil s strani toženk, saj razliko, na katero se sklicuje pritožnica, predstavljajo ravno zadržana sredstva.

21.Na podlagi povedanega pritožnica ni uspela izpodbiti zaključkov prvostopenjskega sodišča, da sta toženki poravnali vse zapadle obveznosti do podizvajalca C., zadržana sredstva po izdanih začasnih situacijah pa do konca glavne obravnave niso zapadla v plačilo, prav tako pa so bila odstopljena drugim upnikom. Iz tega razloga ni izpolnjena ena od predpostavk neposrednega zahtevka po 631. členu OZ, dospelost izvajalčeve terjatve do naročnika, zaradi česar je zavrnitev tožbenega zahtevka pravilna tudi iz tega vidika. Do izpolnjevanja preostalih predpostavk se višjemu sodišču zato ni potrebno opredeljevati.

Sklepno

22.S tem je višje sodišče odgovorilo na vse pomembne pritožbene navedbe (prvi odstavek 360. člena ZPP). Pritožbene navedbe so neutemeljene, drugih kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, pa ni zaznalo (drugi odstavek 350. člena ZPP). Zato je pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

23.Zaradi neuspeha s pritožbo mora tožnica sama nositi svoje stroške pritožbenega postopka, toženkama pa povrniti njune stroške (154. člen ZPP v zvezi s 165. členom ZPP). V skladu s priglašenima stroškovnikoma in veljavno Odvetniško tarifo (OT) je vsaka toženka upravičena do povračila stroškov za odgovor na pritožbo (3875 točk), materialnih stroškov v skladu z 11. členom OT (48,75 točk) in 22% DDV. Ob vrednosti točke 0,60 EUR znašajo priznani pritožbeni stroški vsake toženke 2.872,19 EUR. Zakonske zamudne obresti od terjatve na povračilo pravdnih stroškov tečejo od poteka 15 dnevnega roka za izpolnitev dalje (prvi odstavek 299. člena OZ, prvi odstavek 378. člena OZ in 313. člen ZPP).

-------------------------------

1Sodbi VSL I Cpg 91/2022 z dne 29. 9. 2022 in VSL I Cpg 1019/2014 z dne 10. 6. 2015.

2V. Kranjc v Zakon o javnem naročanju (ZJN-3) s komentarjem, 2. spremenjena in dopolnjena izdaja, Lexpera, GV Založba, 2022, str. 459.

32. člen ZJN-2 določa, da je podizvajalec "gospodarski subjekt, ki je pravna ali fizična oseba in za ponudnika, s katerim je naročnik po tem zakonu sklenil pogodbo o izvedbi javnega naročila, dobavlja blago ali izvaja storitev oziroma gradnjo, ki je neposredno povezana s predmetom javnega naročila." Tudi 71. člen ZJN-2 določa, da mora imeti ponudnik, ki izvaja javno naročilo z enim ali več podizvajalci, ob sklenitvi pogodbe z naročnikom ali med njenim izvajanjem, sklenjene pogodbe s podizvajalci. Vsebinsko enako definicijo ohranja tudi ZJN-3 v prvem odstavku 94. člena.

4Sklep VSRS II Ips 201/2018 z dne 31. 1. 2019.

5Sodba VSRS III Ips 15/2018 z dne 23. 7. 2019.