Jedro

Morebitno pomanjkljivo obrazložitev prvostopenjskega sklepa o premestitvi lahko sanira tudi drugostopenjski organ (delodajalec), ki je v skladu s 35. členom ZJU Komisija za pritožbe iz delovnega razmerja. Sklep predstojnika o premestitvi in sklep Komisije kot celota predstavljata odločitev delodajalca o pravici oziroma obveznosti javnega uslužbenca. Komisija mora pri odločanju , kar pomeni, da Komisija pri zagotavljanju standarda zadostne obrazložitve ob presoji pritožbe javnega uslužbenca zoper prvostopenjski sklep poleg določbe 24. člena ZJU upoštevati tudi določbo 214. člena ZUP, iz katere izhaja, kaj mora vsebovati obrazložitev odločbe.

Premestitev tožnika je zakonita, saj je prišlo do premestitve zaradi projekta, v katerem so imeli vodje nalogo, da pregledajo, koliko imajo neoperativnih delovnih mest in kje je mogoča racionalizacija, učinkovitejše in smotrnejše delo organa pa je s premestitvijo tožnika dejansko izkazano.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek tožnika za ugotovitev, da je sklep tožene stranke z dne 10. 1. 2013 nezakonit in se zato skupaj s sklepom komisije Vlade Republike Slovenije za pritožbe iz delovnega razmerja z dne 10. 4. 2013, odpravi (I. točka izreka). Odločilo je, da tožnik krije sam svoje stroške postopka, toženi stranki pa je dolžan povrniti stroške v višini 627,50 EUR v roku 8 dni od dneva prejema sodne odločbe, v primeru zamude pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi dalje do plačila (II. točka izreka).

2. Zoper navedeno sodbo vlaga tožnik pravočasno pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov, zlasti pa zaradi napačno ugotovljenega dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni ter pritožbi v celoti ugodi, podredno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Tožnik meni, da iz izpodbijanega sklepa o razporeditvi ni razvidno, da je bil izdan zaradi projekta A., saj se ta projekt nikjer ne omenja. Obrazložitev se sklicuje le na Akt o spremembah in dopolnitvah Akta o notranji organizaciji in sistemizaciji delovnih mest in nazivih v policiji, katerega primarni cilj naj bi bile strukturne in organizacijske spremembe z zmanjšanjem števila zasedenih delovnih mest in uslužbencev na ravni države ter povečanju delovnih mest na lokalni ravni. Obrazložitev torej samo govori o namenu sprememb in dopolnitev akta o notranji organizaciji in sistemizaciji delovnih mest in nazivih. Meni, da izpodbijani sklep ne zadostuje kriterijem obrazložitve vseh razlogov, ki so delodajalca vodili k odločitvi, da prav tožnika premesti zaradi delovnih potreb. Kriterijem pa ne ustreza niti dejstvo, da se je moral tožnik na novem delovnem mestu, na katerega je bil premeščen, dodatno usposabljati in izobraževati, saj sicer nalog na tem delovnem mestu ne bi mogel opravljati. Prav tako pa iz pričanja njegovega zdajšnjega predpostavljenega izhaja, da nekaterih nalog, zlasti težjih, v povezavi s preiskovanjem kaznivih dejanj, tožnik še danes ne more opravljati, ker zanje ni usposobljen. Meni, da je bila odločitev za njega prej šikanozne narave kot iz delovnih potreb, saj je priča B.B. izpovedal, da se je prav on odločil med možnostjo izbire več kandidatov za premestitev za tožnika, iz povsem osebnih okoliščin. Ob tem ne gre spregledati njegove izpovedi, da je ta odločitev v veliki meri temeljila tudi na zmanjšanju stroškov, saj se je poveljnik specialne enote odločil za premestitev na podlagi kriterija potnih stroškov, tožnik pa ima bivališče v C. pri D. in je torej odločitev o njegovi premestitvi bila vezana na premestitev tožnika na Policijsko postajo D. in ne na Policijsko postajo E.. Ob tem je tudi potrdil, da sta bili tedaj na voljo dve delovni mesti, ki sta ju zasedala policista, ki sta po ZUJF izpolnjevala pogoje za upokojitev, pa jima je bila zaposlitev kljub temu podaljšana za dve oziroma tri leta, čeprav bi z vidika potreb specialne enote bilo verjetno smotrneje, da se premesti katerega od teh dveh zaposlenih, z vidika Policijske postaje E. pa, da se prerazporedi kakšen mlajši tožnikov kolega. Z vidika delovnih potreb se tako pokaže, da razlogi za premestitev niso bili podani v dobro niti toženi stranki niti tožniku. Tožena stranka je premestitev izvajala zgolj zaradi politične odločitve o premestitvah, ne da bi ob tem tudi dejansko opravila analizo potreb v enotah, iz katerih so se premestitve izvedle. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe kot neutemeljene in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo zavrne in potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri čemer je v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Ob navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku pravilno in popolno ugotovilo vsa odločilna dejstva. Ta pa so naslednja: - da je bil tožnik pri toženi stranki zaposlen na delovnem mestu „policist SE - starejši policist“ in je delo opravljal v Policiji, ..., Oddelku ... ter imel uradniški naziv „policist SE I“; - da je tožena stranka predhodno tožniku ponudila v podpis aneks z dne 2. 1. 2013 na delovnem mestu „policist vodja izmene“ v Ministrstvu za notranje zadeve, Policiji, Policijski upravi D., Postaji prometne policije D. v uradniškem nazivu „policist vodja izmene I“, vendar je tožnik podpis tega aneksa zavrnil; - da je tožena stranka tožniku dne 10. 1. 2013 izdala sklep o premestitvi, in sicer, da je tožnik premeščen z dne 21. 1. 2013 v Policijsko upravo F., Policijska postaja E., na delovno mesto „policist - starejši policist“ v uradniškem nazivu „policist I“; - da iz obrazložitve sklepa o premestitvi z dne 10. 1. 2013 (A5) izhaja, da v Policiji poteka projekt racionalizacije in reorganizacije delovnih področij, ki je bil realiziran s spremembo sistemizacije - Akta o spremembah in dopolnitvah akta o notranji organizaciji, sistemizaciji, delovnih mestih in nazivih v policiji z dne 25. 10. 2012; da so primarni cilj strukturne in organizacijske spremembe na državni, regionalni in lokalni ravni, s katerimi bi se zmanjšalo število zasedenih delovnih mest in uslužbencev, ki opravljajo naloge administrativne narave na državni in regionalni ravni; da je sekundarni cilj povečanje števila delovnih mest, ki opravljajo naloge operativne narave, tako na regionalni (in sicer v Sektorju G. v policijskih upravah) in na lokalni ravni, to je v policijskih postajah; - da iz sklepa Komisije Vlade Republike Slovenije za pritožbe iz delovnega razmerja z dne 10. 4. 2013 (A8) med drugim izhaja, da je razlog za premestitev tožnika projekt racionalizacije in reorganizacije delovnih področij, t.i. projekt A., v skladu s cilji katerega je bila sprejeta sprememba akta o sistemizaciji dne 25. 10. 2012, na podlagi katere je prišlo do premeščanja javnih uslužbencev, med njimi tudi tožnika; da je primarni cilj spremembe sistemizacije strukturne in organizacijske spremembe na državni, regionalni in lokalni ravni, s katerimi se zmanjšuje število zasedenih delovnih mest in uslužbencev, ki opravljajo naloge administrativne narave na državni in regionalni ravni, sekundarni cilj pa je bil povečanje števila delovnih mest, na katerih se opravljajo naloge operativne narave na regionalni in lokalni ravni; - da iz skladnih izpovedb B.B. in H.H. ki sta bila tožniku nadrejena pred sporno premestitvijo in tožniku nadrejenega po sporni premestitvi (I.I.) ter vodje službe Generalnega direktorja policije (J.J.) izhaja, da je bil razlog za tožnikovo premestitev ravno v izvajanju zahtevanega projekta A., ki je imel samo eno nalogo, in sicer racionalizirati število neoperativnih delovnih mest v policiji na generalnem nivoju, to je na Generalni policijski upravi, na regionalnem nivoju in tudi na policijskih upravah v dobrobit delovnih mest policistov na lokalnem nivoju.

7. Sodišče prve stopnje je glede na navedene dejanske ugotovitve pravilno zaključilo, da je dejansko obstajal razlog za razporeditev tožnika, ki je bil v odločbah dovolj konkretiziran, da je bil tožnik premeščen na delovno mesto, ki ustreza njegovi stopnji in vrsti izobrazbe in da izpolnjuje vse pogoje, ki se zahtevajo za delovno mesto, na katerega je bil premeščen.

8. Zmotno pritožba zatrjuje, da iz izpodbijanega sklepa, s katerim je bil tožnik premeščen (A5), ni razvidno, da je bil izdan zaradi projekta A.. Vrhovno sodišče je v zadevi VIII Ips 37/2015 z dne 8. 9. 2015 sprejelo stališče, da morebitno pomanjkljivo obrazloženost prvostopenjskega sklepa o premestitvi lahko sanira tudi drugostopenjski organ, ki je v skladu s 35. členom Zakona o javnih uslužbencih (ZJU, Ur. l. RS, št. 56/2002 s spremembami) Komisija. Sklep predstojnika o premestitvi in sklep Komisije kot celota predstavljata odločitev delodajalca o pravici oziroma obveznosti javnega uslužbenca. Komisija mora pri odločanju o pritožbah uporabljati zakon, ki ureja splošni upravni postopek (1. odstavek 39. člena ZJU). To ob izhodišču, da je treba sklep predstojnika o premestitvi in sklep Komisije obravnavati kot celoto, pomeni, da mora Komisija pri zagotavljanju standarda zadostne obrazložitve ob presoji pritožbe javnega uslužbenca zoper prvostopenjski sklep poleg določbe 24. člena ZJU upoštevati tudi določbo 214. člena ZUP, iz katere izhaja, kaj mora vsebovati obrazložitev odločbe. To izhaja tudi iz prvega odstavka 254. člena ZUP, po katerem se določbe tega zakona, ki se nanašajo na določbo, smiselno uporabljajo tudi za odločba o pritožbi. Ob ustrezni razlagi določbe ZJU in ZUP v primeru odločanja po vsebini mora torej vsaj organ druge stopnje zagotoviti takšno obrazloženost odločbe, ki ustreza zakonskim standardom. Standardu obrazloženosti pisnega sklepa o pravici oziroma obveznosti javnega uslužbenca sklepa prvostopenjskega z dne 10. 1. 2013 in drugostopenjskega organa z dne 10. 4. 2013 kot celota ustrezata zakonskim zahtevam obrazloženosti odločbe.

9. Pritožbeno sodišče soglaša s pravilnimi dejanskimi in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje. Dokazna ocena sodišča prve stopnje temelji na izpovedbi prič (H.H., B.B., J.J. in I.I.), da je prišlo do premestitve zaradi projekta A.. V tem projektu so imeli vodje nalogo, da pregledajo, koliko imajo neoperativnih delovnih mest in kje je mogoča racionalizacija. Racionalizacija in reorganizacija, ki jo je tožena stranka izvedla v okviru projekta A., se kaže tudi v tožnikovi premestitvi. Učinkovitejše in smotrnejše delo organa je s premestitvijo tožnika dejansko izkazano, saj je bila zasedenost sistemiziranih delovnih mest na Policijski postaji E. bistveno nižja v primerjavi z zasedenostjo v Oddelku ... v Specialni enoti …. Policijska postaja E. je imela od 19 delovnih mest „policista - starejšega policista“ zasedenih le 12 (B5), medtem ko je imel Oddelek ... v Specialni enoti ... od 6 sistemiziranih delovnih mest „policist ES - starejši policist“ zasedenih vseh 6 delovnih mest (B7). Iz izpovedbe J.J. tudi izhaja, da v kolikor tožnik ne bi bil premeščen, bi imela Policijska postaja E., ki je izredno podhranjena, enega policista manj, tožnik pa ni novinec in je že dolga leta policist. Pri tem je zavrnil, da racionalizacija ne bi bila dosežena zaradi tega, ker se je moral tožnik usposabljati s tonfo in pojasnil, da je prav za vsako pooblaščeno uradno osebo, vključno z njim, obvezno, da se udeležuje usposabljanj.

10. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do tožnikovih navedb, v smislu večje racionalizacije z upokojitvijo dveh kolegov starejših policistov, ki sta izpolnjevala pogoje za upokojitev po ZUJF, pa nista bila takoj upokojena, v primerjavi z njegovo premestitvijo. Sodišče prve stopnje ni spregledalo teh tožnikovih navedb, vendar je te navedbe utemeljeno ocenilo kot nerelevantne in pravilno zaključilo, da je predstojnik organa tisti, ki je zadolžen za organizacijo delovnega procesa, torej za zagotovitev nemotenega opravljanja dela in to na način, da bo delovni proces čimbolj učinkovit in smotrn. V domeni delodajalca in ne delavca je, katere ukrepe je potrebno sprejeti za zagotovitev učinkovitosti in smotrnosti delovnega procesa, sodišče pa ni pristojno in ne more ocenjevati, kako je ali bo konkretna premestitev vplivala na učinkovitost organa. Pritožbeno sodišče soglaša z dejansko ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da premestitev tožnika ni predstavljala sankcioniranja zaradi nepodpisa aneksa k pogodbi o zaposlitvi, na podlagi katerega naj bi tožnik s 15. 12. 2012 nadaljeval delovno razmerje na delovnem mestu „policista vodje izmene“ v Ministrstvu za notranje zadeve - Policiji, Policijski upravi D., Postaji prometne policije D. v uradniškem nazivu policist vodja izmene I. Tudi ta premestitev je bila v povezavi s projektom A. in tudi dejstvom, da se tožniku ne bi bilo treba vsakodnevno voziti iz C. pri D. v F. in nazaj, torej zaradi zmanjšanja stroškov prevoza na delo in iz dela. H.H., ki je bila tožniku nadrejena, je pojasnila, da tožnika ni šikanirala in ga tudi ni silila v podpis aneksa, temveč je bil razlog ponujenega aneksa le, da se tožniku ne bi bilo treba vsakodnevno voziti iz C. pri D. v F. in nazaj. Sicer pa tožnik niti pred sodiščem prve stopnje niti v pritožbi ni konkretiziral svojih navedb glede zatrjevanega šikaniranja.

11. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

12. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje stroške pritožbenega postopka. Odgovor na pritožbo tožene stranke ni doprinesel k rešitvi zadeve, zato tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 154. in 155. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 165. člena ZPP).