Jedro

Iz obrazložitve odločbe niso razvidni razlogi, zaradi katerih je organ tožniku priznal kilometrino 240 km in ne 280 km, kot je tožnik predlagal oziroma priglasil v stroškovniku. Sklep nima razlogov, zaradi katerih ni bilo ugodeno predlogu tožnika v celoti, se ga pa ne da preizkusiti in je že iz tega razloga nezakonit ter ga je zato treba odpraviti.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, sklep Okrožnega sodišča v Krškem, Službe za brezplačno pravno pomoč, št. Bpp 58/2010 z dne 18. 5. 2011, se odpravi ter se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Toženka Republika Slovenija je dolžna povrniti tožniku stroške postopka v višini 420 EUR, v roku 15 dni od vročitve te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku paricijskega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je organ za BPP odmeril tožniku odvetniku nagrado in stroške zastopanja v višini 1.080,72 EUR in določil način izplačila. V obrazložitvi je navedel, da gre v zadevi za ponovno odločanje po sodbi Upravnega sodišča, I U 1253/2010 z dne 29. 9. 2010, zaradi česar je v obravnavanem primeru odmeril nagrado po določbah in tarifi Zakona o odvetniški tarifi (v nadaljevanju ZOdvT), ki se je pričela uporabljati 1. 1. 2009, ker se je postopek na prvi stopnji začel po uveljavitvi ZOdvT. Organ je delno sledil predlogu tožnika in mu je priznal 75 EUR v skladu s tar. št. 4200, v skladu s tar. št. 4312 mu je priznal 4 x 120 EUR za opravljene štiri naroke za glavno obravnavo, kilometrino 240 km (in ne 280 km) kot razdaljo Krško-Kamnik-Krško po veljavni kilometrini (glede na 30 % cene neosvinčenega 95 – oktanskega motornega bencina), ki je dne 4. 2. 2010 znašala 0,35 EUR/km (in ne priglašenih 0,37 EUR/km), dne 1. 4. 2010 je znašala 0,36 EUR/km (in ne priglašenih 0,37 EUR/km), in dne 8. 7. 2010 0,37 EUR/km, kot je bila priglašena. V skladu s tar. št. 6002 je organ tožniku priznal 20,00 EUR. Organ tožniku ni priznal priglašene odsotnosti iz pisarne in priglašenega trajanja narokov, saj sta ti dve storitvi zajeti že v nagradi za narok za vsak dan glavne obravnave po tar. št. 4312 ZOdvT. Tožniku se tako prizna 900,60 EUR, kar skupaj z 20 % DDV znaša 1.080,72 EUR.

Tožnik je v tožbi uvodoma povzel potek dosedanjega postopka, navedel, da bi moral organ odmeriti nagrado po določbah in tarifi, ki se je uporabljala pred 1. 1. 2009, saj se je postopek v obravnavanem primeru pričel pred 1. 1. 2009 z opravo posameznih preiskovalnih dejanj, ki se je vodil pod Kpd 27/2008. Če pa sodišče ne bo sledilo temu stališču, pa je tožnik še navajal, da toženka tudi ni upoštevala sedaj veljavne tarife. V zvezi z razdaljo, ki jo je organ ocenil na 240 km, tožnik poudarja, da je takšna ocena nerealna in ne ustreza dejanski razdalji od odvetnikove pisarne do Okrajnega sodišča v Kamniku, kar bi nedvomno moralo biti upoštevano glede na tar. št. 6003. Gre za dejansko število kilometrov, ki jih je tožnik opravil iz svoje pisarne na sodišče in nazaj. Tožniku bi organ moral priznati še nagrado po tar. št. 4100 v višini 90 EUR, saj gre za osnovno nagrado, ki odvetniku pripada v vsakem primeru in jo je kot takšno potrebno priznati. Prav tako bi mu moral priznati nagrado po tar. št. 4310 v višini 75 EUR, saj gre za nagrado za postopek pred okrajnim sodiščem, ki mu tudi pripada. Organ pa je tudi napačno tožniku v škodo seštel višino nagrade 900,60 EUR, čeprav je seštevek vseh priznanih nagrad 920,60 EUR. To tudi pomeni, da bi mu moral priznati 20 % DDV od zneska 920,60 EUR, tj. 184,12 EUR in torej tožniku priznati 1.104,72 EUR. Predlagal je, da sodišče tožbi ugodi, sklep odpravi ter ga pošlje toženki v ponovno odločanje, da pravilno odmeri priglašene stroške, toženki pa naloži tudi povrnitev njegovih stroškov postopka, z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude.

Toženka je sodišču poslala upravne spise, na tožbo pa vsebinsko ni odgovorila.

Tožba je utemeljena.

Po 214. členu ZUP obrazložitev odločbe obsega: 1. razložitev zahtevkov strank in njihove navedbe o dejstvih; 2. ugotovljeno dejansko stanje in dokaze, na katere je le-to oprto; 3. razloge, odločilne za presojo posameznih dokazov; 4. navedbo določb predpisov, na katere se opira odločba; 5. razloge, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo takšno odločbo, in 6. razloge, zaradi katerih ni bilo ugodeno kakšnemu zahtevku.

Z izpodbijanim sklepom je organ za BPP odmeril nagrado in stroške zastopanja tožniku odvetniku v višini 1.080,72 EUR in določil način plačila. Iz obrazložitve odločbe izhaja, da je organ predlogu tožnika za odmero nagrade, upoštevajoč podatke, ki jih je v spis predložil tožnik, delno ugodil, kar je utemeljeval z nadaljnjimi navedbami, katere postavke po ZOdvT je tožniku priznal in sicer 75 EUR po tar. št. 4200, 4 x 120 EUR po tar. št. 4312, kilometrino za 240 km (in ne priglašenih 280 km) kot razdaljo Krško-Kamnik-Krško po veljavni kilometrini glede na datume opravljenih narokov za glavno obravnavo v zvezi s cenami neosvinčenega 95 – neoktanskega motornega bencina, ter 20 EUR po tar. št. 6002. Organ je nato zaključil, da se tožniku odmeri in prizna skupaj 900,60 EUR, od tega zneska se odmeri še 20 % DDV v višini 180,12 EUR, kar skupaj znese 1.080,72 nagrade in stroškov. Sodišče ugotavlja, da iz obrazložitve odločbe niso razvidni razlogi, zaradi katerih je organ tožniku priznal kilometrino 240 km in ne 280 km, kot je tožnik predlagal oziroma priglasil v stroškovniku. Temu ugovarja tudi tožnik v tožbi, saj meni, da je ocenjena razdalja 240 km nerealna in ne ustreza dejanski razdalji od tožnikove pisarne do Okrajnega sodišča v Kamniku glede na tar. št. 6003 ZT. Ker torej sklep nima razlogov, zaradi katerih ni bilo ugodeno predlogu tožnika v celoti, pa bi jih moral imeti glede na zgoraj citirano določbo ZUP, se sklepa ne da preizkusiti in je že iz tega razloga nezakonit ter ga je zato treba odpraviti. Če odločba oziroma v obravnavanem primeru sklep take obrazložitve, kot jo predpisuje zgoraj citirani 214. člen ZUP, nima, stranke namreč niti nimajo možnosti, da razloge izpodbijajo, sodišče pa iz istega razloga odločbe tudi ne more preizkusiti (sodba VS RS, št. U 529/92-5 z dne 15. 12. 1993).

Ne glede na povedano pa sodišče še dodaja, da je organ za BPP pri odmeri nagrade in stroškov zastopanja pravilno uporabil določbe sedaj veljavnega ZOdvT (kar mu je naložilo tudi naslovno sodišče v sodbi, I U 1253/2010 z dne 29. 9. 2010), saj se kazenski postopek pred okrajnim sodiščem uvede na podlagi obtožnega predloga državnega tožilca oziroma oškodovanca kot tožilca ali na podlagi zasebne tožbe (430. člen Zakona o kazenskem postopku), kar v obravnavanem primeru pomeni v letu 2009 (opr. št. kazenske zadeve je K 2/2009), ne glede na opravljena preiskovalna dejanja v letu 2008 pred vložitvijo obtožnega predloga.

Sodišče tako ugotavlja, da so bila pri odločanju bistveno kršena pravila postopka (7. točka drugega odstavka 237. člena ZUP), kar je vplivalo ali moglo vplivati na zakonitost oziroma pravilnost odločitve (2. točka prvega odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu – v nadaljevanju ZUS-1), zaradi česar je tožbi ugodilo na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1, izpodbijani sklep odpravilo ter zadevo v smislu tretjega in četrtega odstavka 64. člena ZUS-1 vrnilo organu v ponovni postopek, v katerem naj organ, sledeč stališčem sodišča, ki se tičejo postopka, o zadevi ponovno odloči. Sodišče ostalih tožbenih ugovorov tožnika (o tem, da bi mu moral organ za BPP priznati še nagrado po tar. št. 4100 v višini 90 EUR ter nagrado po tar. št. 4310 v višini 75 EUR) ni presojalo, ker je že zgoraj navedeno zadosten razlog za odpravo izpodbijanega upravnega akta, jih bo pa moral presoditi organ pri ponovnem odločanju. Tožnik je sicer v tožbi utemeljeno tudi opozoril na napačni seštevek priznanih stroškov oziroma nagrade, kar pa glede na odpravo izpodbijanega sklepa v tej fazi postopka ni pravno relevantno.

Odločitev o ugoditvi stroškovnemu zahtevku tožnika je sodišče sprejelo na podlagi tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 in na njegovi podlagi izdanega Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu, po katerem se tožniku, če je bila zadeva rešena na seji in je tožnika v postopku zastopal pooblaščenec, in je odvetnik, priznajo stroški v višini 350 EUR oziroma 420 EUR (z dodanim 20 % DDV).