Jedro

Davčni organ bi moral izvesti ugotovitveni postopek ob upoštevanju vseh načel upravnega in davčnega postopka (7. člen in 9. člen ZUP, 5. člen ZDavP-2). V navedenem obsegu bi zato davčni organ moral tožniku omogočiti dokazovanje z uporabo vseh dokaznih sredstev in jih dokazno presoditi, kar mora izhajati iz obrazložitve upravnega akta.

Tožnik s predlaganimi dokaznimi sredstvi ni dokazoval dejstev, ki bi bila že dokazana, temveč nasprotna dejstva. V vsakem primeru pa se mora upravni organ do predlaganih dokazov stranke opredeliti. Če jih zavrne, mora biti zavrnitev dokaznega predloga obrazložena, saj je sicer stranki onemogočeno učinkovito uresničevanje pravice do pritožbe.

Izrek

I. Tožbi se ugodi in se odločba Finančne uprave Republike Slovenije 4233-1119/2019-18, 04-450-17 z dne 15. 1. 2020 odpravi ter zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo, ki jo je Finančna uprava republike Slovenije (v nadaljevanju finančni, davčni, tudi prvostopenjski organ) izdala na podlagi 44. člena Zakona o trošarinah (v nadaljevanju ZTro-1) in 70. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) je ugodila tožnikovemu zahtevku za spremembo dovoljenja za trošarinsko skladišče št. 4233-1526/2017-10 z dne 23. 10. 2017 in spremenila 1. točko tega dovoljenja v delu "Normativ porabe surovega žganja na enote končnega trošarinskega izdelka", ki se po spremembi glasi: "Normativ porabe surovega žganja na enoto končnega trošarinskega izdelka - borovničevca z 28 vol. % alkohola, z 10 vol. % sadnega deleža, prostornine 1000 ml: poraba je 485,33 ml 50 vol. % alkohola; grenčica 30 vol. % alkohola, prostornine 1000 ml vsebuje 562,20 ml 50 vol % alkohola; - višnjevec 30 vol % alkohola, prostornine 1000 ml, vsebuje 490,80 ml 50 vol % alkohola; - orehovec 30 vol. % alkohola, prostornine 1000 ml, vsebuje 549,60 ml 50 vol. % alkohola." Ostali podatki, navedeni v dovoljenju za trošarinsko skladišče št. 4233-1526/2017-10 z dne 23. 10 2017, ostanejo nespremenjeni. Navedena sprememba je sestavni del dovoljenja za trošarinsko skladišče in jo je potrebno hraniti na mestu, skupaj z navedenim dovoljenjem. Sprememba dovoljenja za trošarinsko skladišče se izda za nedoločen čas in začne veljali z vročitvijo. Tožnik trpi stroške ki jih ima zaradi postopka izdaje spremembe dovoljenja za trošarinsko skladišče, davčnemu organu pa posebni stroški postopka niso nastali.

2. Iz obrazložitve izhaja, da je tožnik kot imetnik dovoljenja za trošarinsko skladišče št. 4233-1526/2017-10 z dne 23. 10. 2017 dne 24. 6. 2019 vložil zahtevek za spremembo tega dovoljenja zaradi ukinitve proizvodnje borovničevca s 30 vol. % alkohola in borovničevca s 15 vol. % alkohola ter uvedbe proizvodnje borovničevca z 28 vol. % alkohola, z 10 vol. % sadnega deleža. Tožnik je vlogo dopolnjeval 13. 8. 2019, 3. 9. 2019, 26. 9. 2019, 14. 10. 2019, 7. 11. 2019, 19. 12. 2019 in 9. 1. 2020. Navedel je, da v proizvodnji novega trošarinskega izdelka, to je za 600 l borovničevca z 28 vol. % alkohola, z 10 vol. % sadnega deleža, porabi 256 l surovega žganja s 50 vol. % alkohola. V vlogi je predlagal, da se v dovoljenju za trošarinsko skladišče navede, da je normativ porabe pri proizvodnji borovničevca z 28 vol. % alkohola, z 10 vol. % sadnega deleža, 442,00 ml 50 vol. % alkohola na 1000 ml končnega trošarinskega izdelka. Prvostopenjski organ je pri pregledu tožnikove vloge in vseh dopolnitev vloge ugotovil, da so sestavine 600 I borovničevca z 28 vol. % alkohola, z 10 vol. % sadnega deleža sledeče: 520 I borovničevca z 28 vol. % alkohola, 60 l borovnic in 20 l neuporabne usedline. V nadaljevanju navaja, da 20 I borovničevca z 28 vol. % alkohola, vsebuje 145.6 I 100 vol. % alkohola, oziroma 291,2 l 50 vol. % alkohola, iz česar izhaja, da je normativ porabe 485,33 ml 50 vol. % alkohola na 1000 ml končnega trošarinskega izdelka. Tožnik je v dopolnitvi vloge z dne 9. 1. 2020, sam podal izjavo, da naj se v dovoljenje za trošarinsko skladišče navede normativ porabe za proizvodnjo borovničevca z 28 vol. % alkohola in z 10 vol. % sadnega deleža kot ga je ugotovil in določil prvostopenjski organ. Predlagani normativ porabe za borovničevec z 28 vol. % alkohola, brez sadnega deleža, pa ni potrebno navajati v dovoljenju za trošarinsko skladišče, saj tožnik tega trošarinskega izdelka ne proizvaja posebej, ampak ga polni iz količin proizvedenega borovničevca z 28 vol. % alkohola, z 10 vol. % sadnega deleža s tem, da ga v prodajne enote polni brez sadnega deleža. 3. Ministrstvo za finance je kot pritožbeni organ tožnikovo pritožbo zavrnilo.

4. Tožnik v tožbi navaja, da je že v pritožbi pojasnil, da je izračun normativa porabe 50 vol. % alkohola napačen. Za pripravo 600,00 I borovničevca z 28 vol. % alkohola se porabi: 256,00 I 50 vol. % alkohola, 201,00 I destilirane vode, 63,00 I sladkorja (in ne 60,00 I, kot je to v obrazložitvi prvostopenjske odločbe zmotno ugotovil prvostopenjski organ) in 80,00 I borovnic. Gre za dejansko uporabljene količine surovin pri proizvodnji borovničevca, zaradi česar je tožnik že v pritožbi utemeljeno prerekal ugotovitev prvostopenjskega organa, da naj bi bile sestavine 600,00 I borovničevca z 28 vol. % alkohola in 10 % sadnim deležem 520,00 I borovničevca z 28 vol. % alkohola, 60,00 I borovnic in 20,00 I neuporabne vsebine oziroma, da naj bi 520,00 I borovničevca z 28 vol. % alkohola vsebovalo 145,60 I 100 vol. % alkohola oziroma 291,20 I 50 vol. % alkohola. S takšno ugotovitvijo davčni organ posega v obstoječo tožnikovo recepturo za izdelovanje borovničevca. Drugostopenjski organ je tožnikovo pritožbo zavrnil z navedbo, da tožnik v postopku ni navedel pravilnega normativa porabe 50 vol. % alkohola. Odločitvi prvostopenjskega in drugostopenjskega organa sta nepravilni in nezakoniti. Tožena stranka skuša na vsak način z matematičnim preračunom izkazati, da tožnikova receptura, po kateri proizvaja borovničevec, ne bi vodila do ugotovitve, da končni izdelek vsebuje 28 vol % alkohola, zaradi česar za potrebe izračuna normativa porabe alkohola navaja svoje količine, ki pa ne ustrezajo dejanskim, na kar tožnik vseskozi opozarja. Kot je tožnik navedel tudi v pritožbi, je potrebno pri izračunu normativa porabe 50 vol. % alkohola v steklenici s prostornino 1.000,00 ml, od te prostornine, ki se zapolni s trošarinskim izdelkom, odšteti količino sladkorja (cca. 110,00 ml) in količino borovnic (100,00 ml), kar pa pomeni, da je v steklenici s prostornino 1 I prisotnih 790 ml 28 vol. % alkohola. Glede na to, da je v 1 I borovničevca skladno s pojasnjenim prisotnih 790,00 ml 28 vol. % alkohola, je torej v 1 I borovničevca prisotnih 442,40 ml 50 vol. % alkohola (790,00 ml x 0,28 x 0,50 = 442,40 ml). Ob upoštevanju, da se iz posamezne cisterne proda cca. 587,00 I borovničevca, preostanek pa predstavlja proizvodni kalo, je ta preračun mogoče tudi preveriti, in sicer se ugotovljena količina 50 vol. % alkohola ujema s količino vhodne surovine (0,442 I x 578 I = 254,47 I oz. 256,00 I), prav tako tudi ugotovljena količin 28 vol. % alkohola (0,791 x 578,001 = 456,62 I oz. 457,00I). Predmetni izračun bosta na zaslišanju lahko potrdila zakoniti zastopnik tožeče stranke A. A. in kot priča B. B., ki je seznanjena s proizvodnim procesom in je skladno s trošarinskim dovoljenjem tudi odgovorna oseba za poslovanje s trošarinskimi dokumenti. Upoštevaje navedene količine, je glede na pojasnjeno formulo mogoče izračunati, da normativ porabe 50 vol. % alkohola v steklenici borovničevca s prostornino 1.000,00 ml znaša 442,00 ml. Takšen preračun je tudi praktično dokazljiv, saj je znana količina vhodnih surovin, tj. količina sadjevca v cisterni s prostornino 600,00 I, ki znaša 256,00 I ter količina destilirane vode, ki se dodaja zato, da se sadjevec razredči in doseže vrednost 28 vol. % alkohola. Količina vhodnih surovin je znana in ne ustreza preračunu količin vhodnih surovin, ki izhaja iz obrazložitve izpodbijanih odločb, zaradi česar je nepravilen tudi izračun normativa porabe 50 vol. % alkohola, ki izhaja iz izreka prvostopenjske odločbe.

5. Da je izračun tožnika pravilen, je tožnik v postopku izkazal tudi s predložitvijo analiznega poročila št. 1794/19/P Kmetijsko gozdarskega zavoda Maribor z dne 28.08.2019, iz katerega izhaja, da je vsebnost alkohola v odvzetem vzorcu znašala 27.67 vol %. Gre za minimalno odstopanje od zatrjevane vrednosti 28 vol. % alkohola, popolnoma natančne vsebnosti alkohola pa ni mogoče doseči, saj gre za proizvodni proces v katerem je podana spremenljivost vsakokratnih sestavin (sladkorja, borovnic, ki niso vedno enake kvalitete, zaradi procesa staranja žganja, prihaja do razlik v vsebnosti alkohola v končnem produktu). Za potrebe doseganja enake kvalitete končnega produkta mora tožnik prilagajati količino sladkorja in borovnic, vselej pa je enaka količina alkohola. Glede na opravljene analize je ustrezna (skladna z deklarirano) tudi končna stopnja alkohola v borovničevcu. O tem bosta lahko izpovedala zakoniti zastopnik tožeče stranke A. A. in kot priča B. B. Tožnik pa tudi predlaga, da naj sodišče v postopek pritegne izvedenca agroživilske stroke, ki bo lahko prisostvoval tožnikovemu proizvodnemu procesu borovničevca ter potrdil količine vhodnih surovin borovničevca, zlasti količino 50 vol. % alkohola, ter na podlagi analize vzorca končnega izdelka potrdil vsebnost alkohola v borovničevcu. Izvedenec bo lahko pojasnil, zakaj prihaja do razlike med izračunom normativa porabe 50 vol. % alkohola tožene in tožeče stranke. Čeprav je tožnik že v postopku predlagal, da naj se predstavnik upravnega organa udeleži postopka izdelave borovničevca pri tožniku ter predložil tudi dokazilo (analizno poročilo), ki nedvoumno prikazuje količino alkohola v končnem izdelku, upravni organ od svojega stališča ne odstopa ter skuša dokazati, da proizvodnja borovničevca poteka z uporabo drugačnih količin posameznih surovin, kot jih tožnik v postopku dejansko uporablja. Toženka je tožnika v postopku večkrat pozvala k dopolnitvi zahteve za spremembo trošarinskega dovoljenja, nazadnje s petim pozivom št. 4233-1119/2019-14, 04-450-17 z dne 25. 11. 2019, v katerem je navajala smiselno enako, kot izhaja iz obrazložitve izpodbijane odločbe, da je pri določitvi normativa porabe 50 vol. % sadnega žganja potrebno zagotoviti, da je izpolnjen osnovni pogoj, in sicer da ima končni proizvod - borovničevec z deklarirano 28 % alkoholno stopnjo brez sadnega deleža, dejansko alkoholno stopnjo 28 %. Normativ porabe naj bi se po oceni tožene stranke določal na način: 1.000,00 ml x 0,28 = 280,00 ml 100 vol. % alkohola = 560,00 ml 50 vol. % alkohola. Podrobneje tožena stranka svojega izračuna ni pojasnila in tudi ni upoštevala dejansko uporabljenih količin posameznih surovin. Tožnik je na poziv odgovoril dne 8. 1. 2020, s pisanjem, ki ga v dokaz prilaga. V njem je opozoril na nepravilnost in na praktičnem primeru pokazal, da bi se po izračunu tožene stranke v cisterni s prostornino 600,00 I dejansko moralo nahajati 663,00 I tekočine, kar ni mogoče. Pri porabi 291,20 I 50 vol. % alkohola, kot jo zatrjuje tožena stranka, bi bilo namreč potrebno uporabiti 228,80 I destilirane vode (da bi se dosegla stopnja alkohola 28 vol. %), če pa se k temu doda še 63,00 I sladkorja in 80,00 I borovnic (ki ne vplivata na stopnjo alkohola v cisterni), pa seštevek vhodnih surovin znaša torej 663,00 I. Ključno je, da je toženka pri izračunu normativa porabe 50 vol. % alkohola napačno upošteva količino sladkorja, ki jo všteva med tekočino, ki se v cisterni nahaja, ki ne vpliva na stopnjo alkohola v cisterni. Skladno s tem stališčem bi se količina alkohola povečevala z dodajanjem brezalkoholne surovine v drugem agregatnem stanju, kar pa ne drži. Sladkor vpliva izključno na nivo tekočine v cisterni (zaradi česar je tudi izmerjen v litrih) ter na gostoto izdelka, ne pa na stopnjo alkohola. Navedeno je tožnik izkazal s predložitvijo analiznega poročila, v postopku pa bo to potrdil izvedenec agroživilske stroke. Dodatno tožnik sodišču predlaga, da kot pričo zasliši uradno osebo C. C., ki je vodila postopek na drugi stopnji, da naj izpove, na kakšni podlagi je ob odsotnosti poznavanja proizvodnega procesa borovničevca tožeče stranke, sprejela odločitev, da se tožnikova pritožba zoper izpodbijano odločbo zavrne. Obrazložitev drugostopenjske odločbe je nejasna in ne vsebuje odgovora na pritožbene navedbe, da se po izračunu tožene stranke v cisterni s prostornino 600,00 I nahaja 663,00 I tekočine, kar ni mogoče. Iz obrazložitve drugostopenjske odločbe izhaja le togo povzemanje ugotovitev prvostopenjskega organa. Dejansko stanje v postopku je zmotno ugotovljeno, izpodbijana odločba pa je zaradi pomanjkljive obrazložitve tudi obremenjena z bistveno kršitvijo določb postopka po 7. točki drugega odstavka 237. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) in je zato nezakonita. Tožnik sodišču predlaga, da na glavni obravnavi dopusti in izvede predlagane dokaze in nato razsodi tako, da izpodbijano odločbo odpravi, podredno pa, da izpodbijano odločbo razveljavi (pravilno odpravi, opomba sodišča) in zadevo vrne prvostopenjskemu organu v ponovno odločanje. Toženi stranki naj tudi naloži, da je dolžna povrniti tožeči stranki stroške postopka v znesku, kot jih bo priznalo sodišče, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

6. V odgovoru na tožbo toženka prereka tožbene navedbe in vztraja pri razlogih iz obrazložitev odločb prvostopenjskega in pritožbenega organa. Predlaga zavrnitev tožbe kot neutemeljene. Tožniku je bilo večkrat pojasnjeno, da se na račun dodanega sladkorja ne sme zmanjšati količina dodanega alkohola, saj mora imeti končni proizvod konstantno deklarirano stopnjo alkohola, to je 28 vol. % 100 % alkohola, ki je navedena na prodajni deklaraciji proizvoda. S petim pozivom, št. 4233-1119/2019-14, 04-450-17 z dne 25. 11. 2019, ki je bil tožniku vročen 25. 11. 2019, je bilo pojasnjeno, da se normativ porabe alkohola določi na naslednji način: "Za proizvodnjo 600 litrov borovničevca z 28 % alkoholno stopnjo, z deklariranim 10 % volumenskim sadnim deležem, je potrebno porabiti 291,2 litrov 50 % sadnega žganja, ali 485 ml 50 % sadnega žganja na en liter borovničevca z 28 % alkoholno stopnjo, z deklariranim 10 % volumenskim sadnim deležem. 600 litrov borovničevca z 28 % alkoholno stopnjo, z deklariranim 10 % volumenskim sadnim deležem - 80 litrov borovnic = 520 litrov tekočega dela; 520 litrov x 0,28 = 145,6 litrov 100 % alkohola = 291,2 litrov 50 % alkohola, kar pomeni, da je normativ porabe 485 ml 50 % alkohola na en liter borovničevca z 28 % alkoholno stopnjo, z deklariranim 10 % volumenskim sadnim deležem". Tožnik je v dopolnitvi vloge na peti poziv organa z dne 9. 1. 2020 št. 4233-1119/2019-17, podal izjavo, da naj se dovoljenje za trošarinsko skladišče spremeni in navede normativ porabe za proizvodnjo borovničevca z 28 vol. % alkohola in z deklariranim 10 vol. % sadnega deleža, kot ga je ugotovil in določil nadzorni organ v petem pozivu. Glede na to izjavo je prvostopenjski organ izdal odločbo, s katero je odobril zahtevo za spremembo dovoljenja za trošarinsko skladišče. Tožnik v tožbi na strani 5 navaja, da davčna inšpekcijska nadzora v letih 2016 in 2019 nista povezana s predmetnim postopkom, vendar te navedbe ne držijo. V omenjenih davčnih postopkih je bilo ugotovljeno, da normativ porabe alkohola, naveden v dovoljenju za trošarinsko skladišče, ni usklajen z dejansko porabo alkohola pri proizvodnji alkoholnih pijač. Po mnenju tožene stranke je nepotrebno predlagano zaslišanje uradne osebe, ki je vodila pritožbeni postopek, saj je v odločbi o pritožbi jasno obrazložena odločitev glede določitve normativa porabe alkohola na en liter borovničevca z 28 % alkoholno stopnjo in deklariranim 10 % volumenskim sadnim deležem.

7. Tožba je utemeljena.

8. V obravnavani zadevi je med strankama sporen normativ porabe surovega žganja na enoto tega trošarinskega izdelka pri tožnikovi proizvodnji brovničevca s 28 vol. alkohola, z 10 vol. % sadnega deleža. Tožnik je namreč 24. 6. 2019 vložil zahtevek za spremembo dovoljenja za trošarinsko skladišče št. 4233-1526/2017-10 z dne 24. 10. 2017 zaradi ukinitve proizvodnje brovničevca s 30 vol. % alkohola in brovničevca s 15 vol. % alkohola ter uvedbe proizvodnje brovničevca z 28 vol % alkohola, z 10 vol. % sadnega deleža. Prvostopenjski organ je v spremenjenem dovoljenju za trošarinsko skladišče za končni trošarinski izdelek borovničevec z 28 vol. % alkohola in 10 vol. % sadnega deleža, prostornine 1000 ml navedel, da znaša normativ porabe surovega žganja na enoto tega trošarinskega izdelka 485,33 ml 50 vol. % alkohola. Po mnenju tožnika pa naj bi znašal normativ porabe surovega žganja na enoto trošarinskega izdelka 442,00 ml 50 vol. % alkohola.

9. Na podlagi prvega odstavka 44. člena ZTro-1 davčni organ izda dovoljenje za trošarinsko skladišče na podlagi pisne vloge vložnika. Na podlagi petega odstavka tega člena pred izdajo dovoljenja za trošarinsko skladišče davčni organ na kraju samem ugotovi, ali so izpolnjeni pogoji za izdajo dovoljenja za trošarinsko skladišče. Na podlagi prvega odstavka 109. člena ZTro-1 pa se glede vprašanj postopka in pristojnosti davčnega organa, ki niso urejena s tem zakonom, uporabljata zakon, ki ureja davčni postopek in zakon, ki ureja finančno upravo, glede vseh vprašanj pri uvozu in izvozu trošarinskih izdelkov pa carinska zakonodaja. Na podlagi 2. člena ZDavP-2 se za vprašanja davčnega postopka, ki niso urejena z zakonom o obdavčenju, s tem zakonom, zakonom, ki ureja finančno upravo, ali zakonom, ki ureja inšpekcijski nadzor, uporablja zakon, ki ureja splošni upravni postopek (torej ZUP). V konkretnem primeru je med strankama sporen normativ porabe surovega žganja na enoto trošarinskega izdelka. Davčni organ je predhodno naveden normativ ugotavljal v ugotovitvenem postopku, kjer pa mora spoštovati vse procesne garancije strank v postopku.

10. Po presoji sodišča so utemeljeni tožnikovim tožbeni ugovori, da toženka v postopku ni izvedla dokazov, ki jih je v svojo korist predlagal tožnik v zvezi opredelitvijo spornega normativa porabe surovega žganja na enoto trošarinskega izdelka. Tožnik je glede pravilnosti določenega normativa porabe surovega žganja na enoto tega trošarinskega izdelka 442,00 ml 50 vol. % alkohola, ki je med strankama sporen, v postopku prvostopenjskemu organu predložil analizno poročilo št. 1794/19/P Kmetijsko gozdarskega zavoda Maribor z dne 28.08.2019, ter se nanj skliceval tudi v pritožbi, iz katerega izhaja, da je vsebnost alkohola v odvzetem vzorcu znašala 27.67 vol %, do katerega pa se tako prvostopenjski organ, kot tudi pritožbeni organ nista opredelila in ga dokazno nista ocenila. Poleg navedenega je vsebinsko tožnik v postopku prvostopenjskemu organu v zvezi s spornim normativom predlagal tudi ogled proizvodnje predmetnega brovničevca na kraju samem, ki pa ga prvostopenjski organ ni izvedel, česar pa ni obrazložil. Davčni organ bi moral izvesti ugotovitveni postopek ob upoštevanju vseh načel upravnega in davčnega postopka (7. člen in 9. člen ZUP, 5. člen ZDavP-2). V navedenem obsegu bi zato davčni organ moral tožniku omogočiti dokazovanje z uporabo vseh dokaznih sredstev in jih dokazno presoditi, kar mora izhajati iz obrazložitve upravnega akta. Stranka ima pravico biti subjekt in ne zgolj objekt upravnega postopka, zato ima pravico, da se tega postopka aktivno udeležuje in v njem varuje svoje pravice in pravne interese. Glede na navedeno je bil v predmetni zadevi dokazni postopek bistveno pomanjkljiv, kar je lahko vplivalo na pravilnost izpodbijane odločitve. Podana je bistvena kršitev določb upravnega postopka iz 3. točke drugega odstavka 237. člena ZUP, saj stranki v postopku ni bila dana možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo odločbe. Ker so bila po povedanem v obravnavanem primeru absolutno bistveno kršena pravila postopka, je posledično tudi dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno. Izpodbijana odločba je pomanjkljivo obrazložena do takšne mere, da ne omogoča preizkusa, kar utemeljeno graja tudi tožnik v tožbi in kar prav tako predstavlja bistveno kršitev določb postopka po 7. točki drugega odstavka 237. člena ZUP v zvezi s točko 2 prvega odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).

11. Upravnemu organu ni potrebno izvajati dokazov, ki so a) nepotrebni, ker je dejstvo že dokazano; b) nerelevantni, ker dejstvo, ki naj bi ga dokazovali, za odločitev ni pravno odločilno ali c) popolnoma neprimerni za ugotovitev določenega dejstva. Zavrnitev dokaznih predlogov strank se ne sme pretvoriti v vnaprejšnjo dokazno oceno. Tožnik s predlaganimi dokaznimi sredstvi ni dokazoval dejstev, ki bi bila že dokazana, temveč nasprotna dejstva. V vsakem primeru pa se mora upravni organ do predlaganih dokazov stranke opredeliti. Če jih zavrne, mora biti zavrnitev dokaznega predloga obrazložena, saj je sicer stranki onemogočeno učinkovito uresničevanje pravice do pritožbe. Stranki mora biti v upravnem postopku zagotovljena pravica navajati dejstva in dokaze, kot tudi možnost, da se izjavi o navedbah upravnega organa ter o rezultatih dokazovanja. Ko stranka v upravnem postopku predlaga izvedbo dokazov in ko utemelji obstoj in pravno relevantnost predlaganih dokazov s stopnjo verjetnosti, ki je več kot samo golo zatrjevanje, je upravni organ dolžan predlagani dokaz izvesti in ne sme že vnaprej zavrniti dokaznih predlogov. Upravni organ mora o tem, katera dejstva šteje za dokazana, odločiti po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega dokaznega postopka, kar mora izhajati tudi iz obrazložitve upravnega akta.

12. Po presoji sodišča je davčni organ storil bistveno kršitev določb postopka ker se ni opredelil do predlaganih dokaznih predlogov tožnika in s tem tožniku ni omogočil pravice do izjave. Zaradi pomanjkljivi izvedenega dokaznega postopka je tudi dejansko stanje ostalo v bistvenem nepopolno ugotovljeno, kar upravičeno graja tudi tožnik v tožbi. Izpodbijana odločba pa tudi ni obrazložena v skladu z določbo 214. člena ZUP.

13. Ker na podlagi dejanskega stanja, ki je bilo ugotovljeno v postopku za izdajo izpodbijane odločbe, sodišče ne more samo rešiti spora, saj so relevantna dejstva nepopolno ugotovljena in predlagani dokazi tožnika niso bili dokazno presojeni in ker je potrebno dejansko stanje ugotoviti v upravnem postopku, je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo v skladu z določbo 3. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 ter zadevo na podlagi četrtega in petega odstavka 64. člena ZUS-1 vrnilo istemu organu v ponovni postopek, v katerem naj očitane kršitve določb postopka odpravi. Davčni organ je vezan na pravno mnenje sodišča glede uporabe materialnega prava in na njegova stališča glede postopka.

14. Tožnik je primarno predlagal izdajo sodbe v sporu polne jurisdikcije (to je, da sodišče v zadevi samo odloči in sicer, da izpodbijano odločbo odpravi), vendar sodišče na takšen predlog ni vezano.1 Sodišče je ugodilo izpodbojnemu tožbenemu zahtevki, ki ga je podrejeno podal tožnik in ni odločilo v sporu polne jurisdikcije (65. člen ZUS-1), kot ga je primarno predlagal tožnik, ker razlog za odpravo izpodbijanega akta tega ne dopušča. 15. V ponovnem postopku naj upravni organ dopolni ugotovitveni postopek in očitane kršitve določb postopka odpravi ter dokazno oceni predlagane dokaze tožnika v skladu s stališči in napotki sodišča iz te sodbe ter v zadevi ponovno odloči. V primeru, če bo v ponovljenem postopku ocenil, da so predlagani dokazi pravočasni, substancirani oz. taki, da jih je potrebno izvesti, jih bo moral izvesti (saj so pravno relevantna dejstva, pomembna za odločitev v zadevi med strankama sporna) oz. predlagan ogled izvesti in ponovno oceniti izvedene dokaze s tehtanjem vseh dokazov in tožnikovih ugovorov, ter utemeljiti svojo odločitev. V nasprotnem primeru pa bo moral izvedbo dokazov ustrezno in argumentirano zavrniti iz pravno dopustnih razlogov. Po izvedenem ugotovitvenem postopku bo moral v zadevi ponovno odločiti po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka izdati upravni akt, ki bo vsebovala vse sestavine upravne odločbe, kot jih določa 214. člen ZUP, z obrazložitvijo, ki bo omogočala preizkus.

16. Sodišče je v zadevi odločilo brez glavne obravnave, saj je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta ter upravnih spisov očitno, da je potrebno tožbi ugoditi in izpodbijani upravni akt odpraviti na podlagi prvega odstavka 64. člena ZUS-1, pa v upravnem sporu ni sodeloval tudi stranski udeleženec (druga alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).

17. Ker je sodišče tožbi ugodilo je tožnik v skladu z določbo tretjega odstavka 25. člena ZUS-l glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve upravičen do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik). V zadevi ni bil opravljen narok za glavno obravnavo, tožnika pa je v postopku zastopal odvetnik, zato je po drugem odstavku 3. člena Pravilnika upravičen do povračila stroškov v višini 285,00 EUR, ob upoštevanju 22 % DDV pa v skupni višini 347,70 EUR. Toženka je stroške dolžna povrniti v roku 15 dni od vročitve te sodbe. Zakonske zamudne obresti od stroškov postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika - OZ). Plačana sodna taksa za postopek bo tožniku vrnjena po uradni dolžnosti (opomba 6.1/c Taksne tarife Zakona o sodnih taksah).

1 Prim. Dobravec Jalen, Mira, et al., Zakon o upravnem sporu s komentarjem, Lexpera, GV Založba, 2019, str. 269.