Jedro

Dokazno breme o tem, da priči nista bili navzoči pri zapisu oporoke, je na tožeči stranki. Obresti od pravdnih stroškov tečejo od poteka paricijskega roka.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se potrdita izpodbijana sodba in izrek o stroških v dopolnilni sodbi.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka zahtevala ugotovitev, da je pismena oporoka pred pričami iz junija 1993, ki naj bi jo napravila zapustnica F. K., neveljavna. Zavrnilo je tudi zahtevek za povrnitev pravdnih stroškov in toženi stranki naložilo povrnitev pravdnih stroškov v znesku 488.640,00 SIT v 15 dneh. Z dopolnilno sodbo je odločitev o stroških dopolnilo tako, da mora tožena stranka v primeru zamude s plačilom zneska pravdnih stroškov plačati tudi zakonske zamudne obresti za čas od dneva poteka paricijskega roka do plačila.

Zoper sodbo, s katero je bil tožbeni zahtevek zavrnjen, se pritožuje tožeča stranka zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Predlaga spremembo oziroma razveljavitev sodbe in navaja: Tožeča stranka sprejema argumentacijo sodišča o tem, da je podpis na izpodbijani oporoki podpis F. K., ne sprejema pa razlogov, da je F. K. v navzočnosti dveh prič oporoko lastnoročno podpisala. Razlogi sodbe so nejasni. Gre za neskladnost v izpovedbah prič in sicer za neskladnost med njihovimi izpovedbami v tem pravdnem postopku ter v zapuščinskem postopku. Gre za vprašanje, kje je bila zapisana oporoka in v zvezi s tem za izpovedbi prič A. V. in V. L.. Nepravilno je neskladje odpravilo s tem, češ da se priča ne more vsega spomniti. Enako je odpravilo neskladje med izpovedbo priče J. T. in izpovedbami ostalih prič v postopku. J. T. je izpovedoval enako, o svoji izpovedbi pa očitno ni prepričana V. L.. Negativnih dejstev ni mogoče dokazovati, dokazno breme o obstoju vseh predpostavk za veljavnost pisne oporoke je na toženi stranki. Glede na različne izpovedbe ni mogoče s stopnjo gotovosti zaključiti, da je bila podana istočasnost med podpisom oporoke s strani oporočitelja ter dveh prič. Oporočni priči V. L. in A. V. naj bi to storili kasneje, najverjetneje šele v stanovanju F. K..

Tožena stranka se pritožuje zoper dopolnilno sodbo, v resnici pa zoper sklep o stroških v tej sodbi, kajti tožena stranka je zahtevala povračilo pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe dalje, sodišče prve stopnje pa je z izpodbijano dopolnilno sodbo odločilo, da gredo obresti od pravdnih stroškov šele od poteka 15-dnevnega paricijskega roka. V zvezi s tem pritožnica navaja, da bi moralo sodišče odločiti, da gredo stroški od dneva izdaje sodbe dalje, ne pa od dneva poteka paricijskega roka, kajti to je postavljeno v neznano bodočnost, glede na to, da je tožeča stranka vložila pritožbo.

Pritožbi nista utemeljeni.

O pritožbi tožeče stranke: Sodišče prve stopnje ni napravilo nobene bistvene kršitve določb pravdnega postopka in tudi dejansko stanje je popolno in pravilno ugotovljeno. Glede na ugotovljeno dejansko stanje pa je materialnopravno pravilna odločitev o tem, da je tožbeni zahtevek treba zavrniti. Pritožbeno sodišče v celoti sprejema razloge izpodbijane sodbe in le kot odgovor na pritožbene trditve tem razlogom še dodaja: Dokazna ocena glede vprašanja, ali sta bili oporočni priči V. L. in A. V. navzoči pri podpisovanju oporoke, je jasna, logična in prepričljiva in ji je le težko kaj dodati. Dokazna ocena je opravljena povsem v skladu z 8. čl. Zakona o pravdnem postopku - ZPP, po katerem sodišče presodi po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka, katera dejstva šteje za dokazana.

Sodišče prve stopnje je najprej (list. št. 127) podrobno obrazložilo, kakšen potek dogodkov ob podpisovanju oporoke je ugotovilo in na kakšni podlagi; nato pa je tudi obrazložilo neskladje med izpovedbami prič v zapuščinskem postopku in v tem postopku glede kraja, kjer se je pisala oporoka. To je obrazložilo s potekom časa in dejstvom, da so se vsi vpleteni pogosto obiskovali. Pritožbeno sodišče nima nobenih pomislekov proti takim ugotovitvam sodišča prve stopnje. Za bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odst. 339. čl. ZPP bi šlo, če bi sodišče neskladja ne obrazložilo - vendar ga je in sicer z razumnimi razlogi. Sicer pa vprašanje, kje se je oporoka pisala, sploh ni odločilno. Kot je obrazložilo že sodišče prve stopnje, je glede na 1. odst. 64. čl. Zakona o dedovanju - ZD bistveno, da oporočitelj, ki zna brati in pisati, oporoko napravi tako, da v navzočnosti dveh prič lastnoročno podpiše listino, ki mu je sestavil kdo drug, ko hkrati izjavi pred njima, da je to njegova oporoka. Kraj torej ni odločilen. Lahko bi se postavilo vprašanje verodostojnosti oporočnih prič, vendar za kaj takega ni videti nobenega razloga niti pritožba tega ne trdi, pač pa govori o nezanesljivosti prič. Pritožba pri tem spregleda, da glede bistvenega vprašanja, torej glede vprašanja, kdo je bil pri podpisu oporoke navzoč, ni nobenega neskladja med izpovedbami oporočnih prič A. V. in V. L. v zapuščinskem postopku in v tem pravdnem postopku, saj obe izpovedujeta, da sta bili ob podpisovanju navzoči. Tudi J. T. niti v zapuščinskem postopku niti v tem pravdnem postopku ni izpovedoval nič takega, iz česar bi bilo mogoče sklepati, da oporočni priči nista bili navzoči pri podpisovanju oporoke. Vztrajal je le, da je bila oporoka zapisana pri njih. Po vsem povedanem je torej mogoč zaključek, da ni bistveno, ali se je oporoka pisala pri T. ali pri zapustnici, odločilno je, da sta bili obe oporočni priči takrat navzoči oziroma je bila oporoka po ugotovitvah sodišča prve stopnje napravljena v skladu s 1. odst. 64. čl. ZD.

Zmotno je tudi stališče pritožbe, da je dokazana ocena za obstoj predpostavk iz 64. čl. ZD na toženi stranki. Tožena stranka je namreč z listino dokazovala obstoj oporoke v skladu z že navedenim 1. odst. 64. čl. ZD. Glede na to, da sta na listini podpisa oporočnih prič, pa je treba izhajati iz predpostavke, da sta bili ob zapisu oporoke navzoči. Da ni tako, mora torej dokazati tožeča stranka, ki trdi drugače. Zaradi takega izhodišča, ker je bila torej tožnikova pravica manj verjetna, je bil v zapuščinskem postopku tudi napoten na pravdo po določbah 1. odst. 213. čl. ZD. Dokazno breme o tem, da priči nista bili navzoči pri zapisu oporoke, je torej na njem. Tega pa ni uspel dokazati.

S tem je odgovorjeno na bistene pritožbene trditve. Neutemeljeno pritožbo je bilo treba zavrniti in sodbo potrditi po 353. čl. ZPP.

O pritožbi tožene stranke: Odločitev sodišča prve stopnje je pravilna tudi v dopolnilni sodbi glede vprašanja, od kdaj tečejo zamudne obresti od pravdnih stroškov.

Pritožbeno sodišče se strinja z odločitvijo sodišča prve stopnje, ki je obresti od stroškov določilo šele od poteka 15-dnevnega paricijskega roka. Svojo odločitev je sodišče prve stopnje tudi utemeljilo z določbo 1. odst. 378. čl. Obligacijskega zakonika.

Podlage za to, da se obresti od pravdnih stroškov prisojajo od izdaje sodbe dalje, v predpisih ni; res je, da je bila taka dolgoletna sodna praksa, ki se je oblikovala v času najhujše inflacije med leti 1988 do 1991. V zadnje času, zlasti od uveljavitve OZ dalje pa o ustaljeni sodni praksi v zvezi s tem vprašanjem ni več mogoče govoriti, saj so odločitve sodišč o vprašanju teka obresti od pravdnih stroškov različne. Kot že zgoraj rečeno, pa pritožbeno sodišče šteje, da je pravilna odločitev, po kateri gredo obresti od pravdnih stroškov lahko šele od izteka paricijskega roka dalje, torej tako, kot je odločilo sodišče prve stopnje.

Neutemeljeno pritožbo v tem delu je bilo treba zavrniti in s sklepom potrditi (1. odst. 166. čl. ZPP in 2. točka 365. čl. ZPP).