Jedro

Iz materialnih predpisov izhaja razlika med zahtevki v domači valuti in zahtevki v tuji valuti. Tako obstaja tudi razlika med tožbenim zahtevkom, postavljenim v domači valuti, in tožbenim zahtevkom, postavljenim v tuji valuti.

V prvem postopku je tožnica zahtevala izpolnitev obveznosti v (v tistem obdobju še) tuji valuti (euru). V predmetnem postopku pa tožnica zahteva izpolnitev obveznosti v domači valuti (v času vložitve tožbe - euru).

Okoliščina, da je bil zahtevek v prvi pravdi postavljen v isti valuti, kot je postavljen v predmetni pravdi, pa je naključna in ne more iti v škodo tožnice.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v sojenje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji pravdni stroški.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom odločilo, da se tožba tožeče stranke z dne 14.3.2007 zavrže. Odločilo je tudi, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki plačati 688,96 EUR pravdnih stroškov v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva izdaje sklepa do plačila.

Zoper sklep se pravočasno pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/07, 45/08; v nadaljevanju ZPP) in predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek. Na podlagi navedb sodišč v postopku pod opr. št. P 2302/2002-I (I Cp 664/2003 in II Ips 531/2004) je mogoče zaključiti, da bi morala tožnica v prvotnem postopku postaviti zahtevek tako, da zahteva plačilo zneska vse v slovenskih tolarjih. Tožnica je bila na podlagi sodbe vrhovnega sodišča upravičena ponovno postaviti tožbeni zahtevek ter pravilno postaviti zahtevek v skladu z materialnimi predpisi. Pri tem je potrebno vsakokratni zahtevek oblikovati v skladu z vsakokratnimi veljavnimi predpisi. Zaradi zakona o uvedbi eura tožnica v letu 2007 ni mogla postaviti zahtevka na plačilo spornega zneska v slovenskih tolarjih. Zaradi spremembe zakonodaje (uvedbe eura) tožnica ne more biti oškodovana. Zahtevka tudi nista identična, saj zahteva v tej tožbi plačilo 25.600,00 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 13.6.2002 dalje, v prvotnem postopku pa je zahtevala plačilo 25.600,00 EUR z 8 % letnimi zamudnimi obrestmi od 13.6.2002 dalje. Stališče sodišča prve stopnje je formalistično, preozko in s tem zmotno. Ker gre za denarni zahtevek je potrebno upoštevati historičen dogodek in pripadajoče dejansko stanje, to so okoliščine v katerih je bil zahtevek postavljen.

Pritožba je bila vročena toženki, ki nanjo odgovarja in predlaga da se pritožbo zavrne in tožnici naloži v plačilo dodatne pravdne stroške, ki jih je toženi stranki povzročila s pritožbenim postopkom.

Pritožba je utemeljena.

Sodišče prve stopnje je napačno uporabilo določbo 274. člena ZPP, s tem ko je štelo tožbeni zahtevek, vložen v tej pravdi, za identičen tožbenemu zahtevku, vloženem v pravdi pod opr. št. P 2303/2002-I, ker je spor med istima strankama glede istega zahtevka, ki ima isto dejansko stanje in isti pravni temelj. Na prvi pogled bi lahko zaključku sodišča prve stopnje pritrdili, a je v predmetni zadevi bistveno vprašanje, kaj dejansko je predmet tožbenega zahtevka. Ni sporno, da je v pravdi P 2303/2002-I tožnica zahtevala plačilo zneska v tuji valuti, zaradi česar je bil njen zahtevek zavrnjen.

V tistem obdobju veljavni materialni predpisi (Zakon o denarni enoti Republike Slovenije; Ur. l. RS, št. 17/91 in 33/92; v nadaljevanju ZDE, Zakon o deviznem poslovanju; Ur. l. RS, št. 23/99; v nadaljevanju ZDP-1 in Zakon o Banki Slovenije; Ur. l. RS, št. 58/02; v nadaljevanju ZBS-1) so onemogočali nudenje pravnega varstva zahtevkom, katerih izpolnitev je bila vezana na tujo valuto. ZDP-1 je namreč v tretjem odstavku 18. člena določal, da je dovoljena uporaba deviz in drugih mednarodnih meril vrednosti kot vrednostne osnove v pogodbah med rezidenti, pri čemer je valuta izpolnitve vedno tolar. Glede na to, da je bistvo tožbenega zahtevka prav izpolnitev obveznosti, ta pa ni mogoča v tuji valuti, so zahtevki postavljeni v tuji valuti materialnopravno neutemeljeni. Iz materialnih predpisov tako izhaja razlika med zahtevki v domači valuti in zahtevki v tuji valuti, glede na to, da obstaja pravno varstvo le glede domače valute. Tako obstaja tudi razlika med tožbenim zahtevkom postavljenim v domači valuti ali v tuji valuti, posledično pa ne gre za istovetnost zahtevka, kljub temu, da se vtožuje enaka količina denarne vrednosti.

V postopku P 2303/2002-I je tožnica zahtevala izpolnitev obveznosti v (v tistem obdobju še) tuji valuti (euru), po nasprotnem razlogovanju pa bi lahko nemudoma vložila tožbeni zahtevek, s katerim bi zahtevala izpolnitev iste obveznosti v tolarski protivrednosti. Takšen zahtevek bi se štel, glede na pojasnjeno razlikovanje med zahtevkom v tuji ali domači valuti, za spremenjenega, zato bi ga moralo sodišče meritorno obravnavati. V predmetnem postopku pa tožnica, kot rečeno, zahteva izpolnitev obveznosti v domači valuti (v času vložitve tožbe - euru). Tožnica namreč pravilno opozarja, da je v vmesnem obdobju začel veljati Zakon o uvedbi eura (Ur. l. RS, št. 114/06; v nadaljevanju ZUE), ki določa, da se euro kot plačilno sredstvo v RS začne uporabljati 1.1.2007 (2. člen ZUE). V prvem odstavku 3. člena ZUE je določeno, da se z dnem uvedbe eura v Republiki Sloveniji kot zakonito plačilno sredstvo uporabljajo bankovci in kovanci, ki se glasijo na euro. Nadalje je v 10. členu določeno, da se z dnem uvedbe eura negotovinski plačilni promet preneha opravljati v tolarjih. Iz citiranih določb tako izhaja, da tožnica za uspešno uveljavljanje zahtevka ni mogla vložiti tožbenega zahtevka v drugi valuti kot euru. Okoliščina, da je bil zahtevek v pravdi P 2303/2002-I postavljen v isti valuti, kot je postavljen v predmetni pravdi, pa je naključna in ne more iti v škodo tožnice. Zaključiti je torej, da je istovetnost zahtevka zgolj navidezna.

Sodišče druge stopnje je iz spredaj navedenih razlogov na podlagi 3. točke prvega odstavka 365. člena ZPP pritožbi ugodilo in izpodbijani sklep razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v sojenje. Sodišče prve stopnje naj v ponovljenem postopku meritorno odloči o tožbenem zahtevku Odločitev o stroških pritožbenega postopka je pridržana za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).