Jedro

Ker se sodišče ni opredelilo do niza navedb tožene stranke, ki so pomembne z vidika tožničine dobre vere, je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Pritožbeno sodišče se ne strinja, da so glede na tožbeno izhodišče toženci enotni sosporniki. Ni namreč pravne ovire, da tožeča stranka priposestvuje zgolj idealni delež nepremičnine. Tudi ni zahteve, da bi tisti, ki meni, da je določeno nepremičnino priposestvoval, tak zahtevek uveljavljal zoper vse solastnike.

Izrek

Pritožbi se ugodi ter se sodba v izpodbijani 1. in 3. točki izreka glede 3. in 4. tožene stranke (se pravi: glede ugotovitve lastninske pravice v breme njunih 1/8 solastnih deležev ter glede njune stroškovne solidarne obveznosti) razveljavi ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Obrazložitev

V tej pravdi zadevi gre za vprašanje, ali je tožnica pridobila lastninsko pravico na nepremičnini, parc. št. 804/7 k.o. Z. Tožnica je poleg ugotovitve izključne lastninske pravice tudi zahtevala, naj se pri tej parc. št. vknjiži njena lastninska pravica.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnica lastninsko pravico priposestvovala. Zato je ugotovitvenemu zahtevku ugodilo. Zahtevek, naj se pri tej parc. št. vknjiži njena lastninska pravica, pa je zavrnilo. Nazadnje je odločilo še o stroških postopka.

Proti ugodilnemu delu sodbe vlagata pritožbo tretje in četrtotožena stranka. Pritožba uveljavlja vse pritožbene razloge ter sodišču predlaga, naj sodbo spremeni tako, da bo zahtevek v celoti zavrnjen, podrejeno pa predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe. Pritožba na 2. in 3. strani po alineah navaja niz okoliščin, ki jih sodišče ni upoštevalo, pa so odločilne in bi jih zato moralo upoštevati. Do številnih okoliščin se sodišče ni opredelilo. V drugem delu pritožbe se ta ukvarja z vprašanjem predpostavk priposestvovanja po Občem državljanskem zakoniku (v nadaljevanju ODZ).

Pritožba je bila vročena nasprotni stranki, ki pa nanjo ni odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da je sodišče prve stopnje postopek vodilo tako, kakor da so toženci enotni sosporniki. Na ta način je tudi odločilo ter to tudi izrecno navedlo v razlogih izpodbijane sodbe. Pritožbeno sodišče se ne strinja, da so glede na tožbeno izhodišče toženci enotni sosporniki. Ni namreč pravne ovire (1), da tožeča stranka priposestvuje zgolj idealni delež nepremičnine. Tudi ni zahteve, da bi tisti, ki meni, da je določeno nepremičnino priposestvoval, tak zahtevek uveljavljal zoper vse solastnike. Pogoj iz 196. člena ZPP zato ni podan.

Objektivna stvarnopravna dejstva v času sklenitve pogodbe (priloga A3), to so: sestavitev naznanilnega lista (priloga A4), situacijskega načrta (drugi list priloge A4) ter ugotovitev katastrskega organa po izvršenem ogledu (priloga A5) so znana. Ta so: - tožnica je kupila zemljišče v naravi; - to zemljišče je bilo del parcele 854, ki je bila v lasti prodajalca; - površina zemljišča je bila označena na približno 28 arov; - parc. št. 854 je bila predmet delitve zaradi prodaje; - iz te parcele je bila ustanovljena nova parcela št. 854/2, katere površina je znašala 2.255 m2 (torej 22,55 arov); - parcela št. 407 ni bila v lasti prodajalca, vseeno pa je bila predmet hkratne delitve. Tako je nastala parc. št. 804/7 s površino 862 m2. To je sporna parcela; - v naznanilnem listu je bila kot nova posestnica te parcela navedena M.P.. Enako je bilo v delilnem izkazu situacijskega načrta.

Iz teh dejstev je jasno razvidno, da tožnica na parc. št. 804/7 na podlagi prodajne pogodbe ni mogla pridobiti niti stvarnopravnega pričakovanja, kaj šele lastninske pravice, ki se pridobi z vknjižbo. Ker je tako, je tudi na dlani, da pogojev za kvalificirano, hitrejše priposestvovanje ni. Odprto je tako lahko le vprašanje priposestvovanja s priposestvovalno dobo 20 let, na kar je svojo odločitev oprlo tudi sodišče prve stopnje. Zanjo zadoščata dejstvo posesti in dobrovernosti (4. odstavek 28. člena ZTLR (2)). Pritožba nadrobno problematizira drugačno ureditev v pravilih ODZ, ki se se uporabljala do sprejetja ZTLR. Vendar pa je razpravljanje o tem, na kakšen način so se uporabljala pravna pravila ODZ, ki res ne govorijo le o pristni in pošteni, marveč tudi o pravični posesti (1460 paragraf ODZ), nepomembno, kajti tožnica bi priposestvovalno dobo izpolnila navsezadnje tudi le v času veljavnosti ZTLR.

Odločilni vprašanji tako sta, ali je bila tožnica posestnica in, če je bila, ali je bila dobroverna.

Pritožbeno sodišče brez pridržkov sprejema dokazno oceno sodišča prve stopnje, da je tožnica sporni svet ves čas obdelovala. Pritožba tako ugotovljenega dejstva z ničemer ne more omajati.

Drugače pa je glede vprašanja dobre vere. Pritožba utemeljeno opozarja, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do navedb tožene stranke, ki so z vidika vprašanja dobre vere pomembne. V pritožbi na 2. in 3. strani navaja številne okoliščine. Nekatere od teh so dokazni argumenti, nekatere dejstva, ki izhajajo iz listinskih dokazov, nekatere pa tudi nedovoljene pritožbene novote. A slednje ne velja za osrednji, pomemben del pravočasne trditvene podlage tožene stranke, do katere se sodišče v resnici ni opredelilo in je vsebovan v odgovoru na tožbo (3. odstavek točke I/b na list št. 13) ter v navedbah pripravljalne vloge, ki so vsebovane na hrbtni strani le-te z dne 11.1.2011 (hrbtna stran list. št. 47). Tožena stranka tako v odgovoru na tožbo izrecno trdi, da je iz podatkov o geodetski izmeri z naznanilnim listom in iz situacijskega načrta, kjer je tudi podpis tožeče stranke, jasno razvidno, kdo je bil lastnik sporne nepremičnine. Tožena stranka dalje trdi, da je tožeča stranka tako ves čas vedela oziroma bi morala vsaj vedeti, da je lastnik na sporni nepremičnini F. I. in ne njen prodajalec. Po mnenju tožene stranke zato dobra vera na njeni strani ni podana. V pripravljalni vlogi z dne 11.1.2011 navedene trditve tožena stranka še nadgradi. Opozarja na trditev tožeče stranke, da je geometer pri pisarniški obdelavi podatkov ugotovil dejstvo, da je predmet sveta, ki so si ga ogledali, v resnici del parcele v lasti F. I. Tožena stranka je dalje trdila, da bi vsak minimalno skrben geometer o takšnem dejstvu nemudoma obvestil stranke. Dalje trdi, da je to brez dvoma moral storiti tudi ta geometer. To naj bi bilo razvidno iz vsebine situacijskega načrta in naznanilnega lista z dne 7.1.1958. Dalje trdi, da že samo dejstvo, da je geometer v navedene listine vpisal tožečo stranko (kot novo posestnico) jasno izkazuje, da je to naredil izključno po posredovanju tožeče stranke oziroma prodajalca I. B. Tožena stranka je dalje trdila, da takšne spremembe noben geometer ne bi naredil na lastno pest, saj bi to predstavljalo hudo kršitev zakonodaje.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da gre pri povzetih trditvah, za navedbe, ki so z vidika vprašanja dobrovernosti izrazito pomembne že same po sebi, še bolj pa v povezavi z ostalimi okoliščinami, s katerimi se je sodišče ukvarjalo izolirano. Ker je tako, bi se sodišče tudi do prej navedenih trditev moralo opredeliti. Ker se ni, je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP (3). Strankini pravico do izjave namreč ustreza dolžnost sodišča, da nanjo odgovori oziroma se do nje opredeli.

Ob vsem povedanem pa se zastavlja nadaljnje vprašanje, kako ugotoviti, kakšen pomen so imele navedene listine za subjektivno zavest tožnice po preteku 50 let od sklenitve prodajne pogodbe. Sodišče prve stopnje je zaslišalo njenega vnuka. Ker ta ni stranka (brez dvoma pa tudi ni izvedenec), ima v dokaznem postopku lahko kvečjemu položaj priče. Dokaza z zaslišanem stranke prek pooblaščenca ZPP ne pozna. Ob tem se nadalje postavlja vprašanje, zakaj sodišče ni zaslišalo same tožnice? Iz spisa izhaja, da je sodišče tako ravnalo zaradi tožničinih zdravstvenih razlogov. Zdravniško potrdilo (priloga A13) pa ne potrjuje le-tega, da tožnica upravičeno ni prišla na svoje zaslišanje, marveč poraja resen dvom tudi v njeno procesno sposobnost nasploh. V takšnem položaju bi sodišče moralo ravnati v skladu z 80. členom ZPP, ki sodišču nalaga, da mora med postopkom ves čas po uradni dolžnosti paziti na to, ali je stranka pravdno sposobna in v skladu z 81. členom ZPP, ki določa, kako ravna sodišče v primeru, ko ugotovi, da stranka ni pravdno sposobna.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni ravnalo v skladu z navedenimi procesnimi zahtevami.

Sodišče druge stopnje je pritožbi ugodilo in sodbo v izpodbijanem delu razveljavilo že zaradi obstoja bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Pooblastilo za takšno odločitev je vsebovano v 1. odstavku 354. člena ZPP.

V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje najprej ugotoviti ali je tožnica sploh pravdno sposobna. Če bo ugotovilo, da ni, bo moralo ravnati tako, kot predvideva ZPP v takšnem položaju. Če se bo pravda nadaljevala, pa se bo moralo opredeliti do vseh pravno relevantnih trditev tožene stranke, o katerih je govora v gornji obrazložitvi.

(1) Ovire so glede na naravo stvari lahko le dejanske, a tudi te ne nujno.Tako si je npr. lahko zamisliti, da je priposestvovanje zoper nekatere izmed solastnikov uspešno, zoper druge pa ne (ker so npr. pridobili v času priposestvovalne dobe svoj solastni delež pravnoposlovno z upoštevanjem načela zaupanja v zemljiško knjigo; prav tako je mogoč položaj, ko je priposestvovalec v dobri veri, da izvršuje posest kot solastnik itd.). A ti dejanski razlogi za presojo enotnega sosporništva niso odločilni. Odločilno je, da narava pravnega razmerja ne preprečuje različne odločitve za posamezne sospornike.

(2) Zakon o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (Uradni list SFRJ, št. 6/1980 in nadaljnji)

(3) Zakon o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 73/2007 in naslednji)