Jedro

Tožena stranka je neposredno od tožnika dva dni pred narokom prejela pripravljalno vlogo, v kateri so bili priloženi tudi pisni dokumenti, ki jih je tožnik predlagal v dokazne namene, na naroku pa ji je bila vročena dodatna listina. Predlagala je rok, v katerem bo lahko odgovorila na prejete vloge s prilogami, kar je sodišče zavrnilo s pojasnilom, da iz pripravljalne vloge niti iz dodatne listine ne izhaja nič drugače, kot že iz samih tožbenih navedb in že predložene pripravljalne vloge. S takšnim postopanjem je sodišče prve stopnje toženi stranki kršilo pravico do izjave, zato je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo v ponovno sojenje.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

II. Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku tako, da je odpravilo odločbi tožene stranke št. ... z dne 3. 8. 2015 in št. ... z dne 13. 2. 2015. Tožnika je oprostilo plačila storitve institucionalnega varstva za čas od 22. 8. 2014 do 20. 8. 2015 v celotni višini. Toženi stranki pa je naložilo, da tožniku povrne stroške postopka.

2. Zoper sodbo je pritožbo vložila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje toženi stranki kršilo pravico do izjave in je hkrati tudi zmotno zaključilo, da gre v primeru kritja stroškov nastanitve na varovanem oddelku socialno varstvenega zavoda, kamor je bil tožnik nameščen proti svoji volji na podlagi sklepa Okrajnega sodišča v Novi Gorici opr. št. Pr 22/2014 z dne 20. 8. 2014, za pravno praznino, ki jo je potrebno v skladu z veljavnimi predpisi oziroma v skladu s splošnimi načeli pravnega reda in utrjenimi spoznanji pravne vede, zapolniti s sodno odločbo. Izpodbijana sodba temelji na zaključku, da Zakon o duševnem zdravju (nadaljevanje: ZDZdr)(1) ne ureja financiranja namestitve osebe v varovani oddelek socialno varstvenega zavoda, čeprav bi ga moral, saj gre v primeru sprejema osebe v socialno varstveni zavod na podlagi odločbe sodišča in proti tožnikovi volji za obliko zdravljenja, pri čemer je pravica do zdravstvenega varstva državljanom RS zagotovljena z Ustavo RS. Tožena stranka sodišču očita bistveno kršitev določb postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP)(2) , saj ji sodišče ni omogočilo zadostnega časa, da se vsebinsko opredeli do tožnikove obširne pripravljalne vloge z dne 31. 3. 2016, ki jo je prejela 4. 4. 2016, torej dva dni pred razpisanim in opravljenim narokom za glavno obravnavo. S takim postopanjem je bila kršena tudi ustavna pravica do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS. Sodišče je namreč svojo odločitev oprlo tudi na dopis tožene stranke z dne 4. 4. 2016, ki je bil toženi stranki vročen neposredno na naroku in iz katerega izhaja, da gre na področju neprostovoljne namestitve posameznika v varovani oddelek socialno varstvenega zavoda za sistemsko neurejenost glede plačevanja storitev tovrstnih namestitev. Tožena stranka tudi glede tega dopisa ni imela možnosti, da se do njega opredeli. Nenazadnje pa gre v tem primeru zgolj za mnenje ministrstva, ki ni niti pravna podlaga niti ni zavezujoče. Navedeni dopis tudi ne izkazuje, da je podana pravna praznina, kajti odločitev o tem je v pristojnosti sodišča. Tožena stranka nadalje očita, da je pomanjkljiv izrek sodbe, ki je sam po sebi ugotovitvene oziroma deklaratorne narave. Izrek ni konkretiziran tako, da bi zagotavljal ustrezno podlago za izvršitev izreka sodbe. Višina oskrbe namreč ni opredeljena, niti ni opredeljen zavezanec za plačilo te oskrbe. Izrek je tudi v nasprotju z obrazložitvijo sodbe, kjer je navedeno, da se stroški storitev v zavodih za odrasle, kadar je upravičenec v celoti ali delno oproščen plačila, v skladu s 3. alinejo prvega odstavka 99. člena Zakona o socialnem varstvu (v nadaljevanju: ZSV)(3) financirajo iz proračuna občine. Sodba je tudi sama s seboj v nasprotju, saj sodišče najprej navaja, da je pravna podlaga za rešitev predmetnega spora ZDZdr, nato pa, da je pravna podlaga podana v 30.a člena Zakona o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev (v nadaljevanju: ZUPJS)(4). Tožena stranka nadalje meni, da so v predmetni zadevi izpolnjene tudi okoliščine, da se v skladu s prvim odstavkom 199. člena ZPP v predmetni postopek kot stranski intervenient povabi Občino Nova Gorica, ki ima glede na 99. člen ZSV nedvomno pravni interes, da vstopi v pravdo. Ugovarja tudi oblikovanemu tožbenemu zahtevku glede obdobja oprostitve in višine oprostitve plačila institucionalnega varstva oz. oskrbe z argumentom, da gre v tem delu za meritorno odločanje, ki je v izključni pristojnosti tožene stranke, ki razpolaga z vsemi relevantnimi podatki, ki so potrebni za odločitev. Tožena stranka se ne strinja z razlogovanjem sodišča prve stopnje, da tožnikova namestitev v socialno varstveni zavod pomeni nadaljevanje zdravljenja, kar naj bi potrjeval tudi statut dotičnega zavoda. Tožena stranka vztraja pri stališču, da socialno varstvenih storitev, ki jih posamezniki prejemajo v času namestitve v socialno varstvene zavode, ni moč enačiti z zdravstvenimi storitvami, ki se izvajajo v zdravstvenih ustanovah. Tako se tudi ne strinja z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da gre v primeru namestitve tožnika za storitev, ki je bližje zdravljenju, kot pa socialni oskrbi. Po mnenju tožene stranke ne gre za zdravljenje, zaradi česar je kritje stroškov socialno varstvenih storitev, ki jih varovanci prejemajo v takšnem zavodu, na strani varovancev, oziroma se njihova oprostitev plačila določa po Uredbi o merilih za določanje oprostitev pri plačilih socialno varstvenih storitev (v nadaljevanju: Uredba)(5). Sodišče se do konkretnih stališč tožene stranke ni opredelilo, zaradi česar je sodba nepreverljiva in je tudi v tem smislu podana kršitev postopka na podlagi 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožena stranka vztraja pri stališču, da v primeru neprostovoljne namestitve posameznika v varovani oddelek socialno varstvenega zavoda ne gre za pravno praznino, saj je financiranje socialno varstvenih zavodov urejeno z relevantnimi pozitivnimi predpisi, prav tako tudi plačilo storitev. Zavod A. je javni zavod in socialni zavod, ki na podlagi 6. člena Statuta zavoda sredstva za izvajanje in razvoj dejavnosti pridobiva iz proračuna Republike Slovenije in iz proračunov občin, kot tudi od Zavoda za zdravstveno zavarovanje za opravljene zdravstvene storitve, nadalje tudi s plačili za storitve in s prispevki organizacij donatorjev in drugih virov. Dejstvo, da ZDZdr ne ureja financiranja namestitve osebe v varovani oddelek še ne pomeni pravne praznine, ki bi jo bilo potrebno zapolniti. V primeru tožnika tudi ni šlo za nadaljevanje zdravljenja oz. za storitve, kot so obsežene v drugem odstavku 1. člena Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (v nadaljevanju: ZZVZZ)(6). Tako tudi ne vzdrži odločitev sodišča, da bi se v konkretnem primeru lahko uporabilo izjemo, kot jo določa osmi odstavek 30.a člena ZUPJS in bi se tožnika oprostilo plačila. V primeru tožnika ni šlo za nenadno poslabšanje zdravstvenega stanja. Tožnik se je namreč pred namestitvijo v socialno varstveni zavod A. že več let zdravil v psihiatričnih bolnišnicah. Z uporabo omenjene določbe pa sodišče dejansko pritrjuje, da bi se moralo pri odločanju glede plačila tožnikove namestitve v socialno varstvenem zavodu uporabiti določila ZSV, Uredbe in tudi ZUPJS, kar je bilo uporabljeno tudi v predsodnem postopku. Tudi v primeru, če bi bila uporabljena izjema, ki jo navaja sodišče, pa bi moral tožnik plačati storitev, le-ta pa bi bila izračunana na podlagi prej omenjenih predpisov. Že v predsodnem postopku je bilo namreč ugotovljeno, da je tožnik neodplačno odsvojil premoženje, in sicer v obdobju enega leta pred uveljavljanjem pravice do oprostitve plačila in da obstaja „krivdni razlog“, zato v nadaljevanju organ tožnikov materialni položaj ni ugotavljal. Pravno nerelevantno in neutemeljeno je tudi primerjanje tožnikovega položaja z položajem zapornikov in v tem smislu tudi očitek diskriminatornega položaja tožnika v primerjavi z zaporniki. Bistvena je namreč razlika v načinu financiranja namestitve posameznika v socialno varstveni zavod oz. v zapor. Izvrševanje kazenskih sankcij se namreč v skladu z 9. členom Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij financira zgolj iz državnega proračuna. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne oz. podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

3. V odgovoru na pritožbo tožnik meni, da je stališče tožene stranke zmotno. V tem primeru je namreč bistveno vprašanje, ali so podane dejanske okoliščine za uporabo osmega odstavka 30.a člena ZUPJS, torej ali je šlo za izredne okoliščine na strani tožnika kot je zlasti „se štejejo predvsem“ nenadno poslabšanje zdravstvenega stanja upravičenca do institucionalnega varstva, zaradi česar je prišlo do nujne vključitve v institucionalno varstvo. Zakonodajalec ni primeroma naštel, katere so te izredne okoliščine, zato je potrebno vsebino tega določila razumeti na način, da se v izjemnih primerih posameznika oprosti plačila institucionalnega varstva. Tožnik je duševni bolnik, ki od mladosti boleha za shizofrenijo. Je invalidsko upokojen. Ni mu mogoče pripisati krivde za lastno bolezen. Njegova duševna motnja napreduje z leti in je ni mogoče zaustaviti. Tožnik je oseba, katere življenje je bilo v času pridržanja zaradi duševne bolezni ogroženo in ne le njegovo, pač pa tudi življenje in zdravje bližnjih, ki z njim živijo. Tožnik ni varovanec socialno varstvene ustanove v smislu določil Uredbe, niti ni oseba, ki bi zaradi razreševanja svoje socialne stiske in težav potrebovala organizirano strokovno pomoč v obliki socialno varstvenih storitev. Tožnik prav tako ni oseba, ki bi ji bil izrečen varnostni ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva v zdravstvenem zavodu ter izrečeno obvezno zdravljenje odvisnosti od alkohola in drog. Tožnik to izpostavlja zaradi tega, ker je potrebno pravilno razumevanje njegovega položaja oz. je potrebno določiti njegov status. Sprejem v varovani oddelek brez privolitvi je po svoji vsebini enako, kot sprejem na zdravljenje brez privolitve v psihiatrično bolnišnico. Je izjemen ukrep v izjemnih okoliščinah, kjer je nujno potrebno, da je določena oseba daljši čas pridržana na zdravljenju (proti svoji volji) s to razliko, da je oseba v zavod sprejeta zato, ker vzrok ogrožanja osebe in drugih ni bilo mogoče odvrniti z zdravljenjem v psihiatrični bolnišnici izven oddelka pod posebnim nadzorom ali pa z ambulantnim zdravljenjem ali z nadzorovano obravnavo. Gre torej za nadaljevanje zdravljenja bolnika in ne reševanje njegove socialne stiske. Zgolj dejstvo, da je tožnik duševni bolnik, ki je bil večkrat hospitaliziran, ne odreka značaja izjemnosti. Duševni bolniki se zdravijo na odprtih oddelkih ali pa ambulantno, v izjemnih in zelo hudih primerih pa je potrebna prisilna hospitalizacija in pridržanje, kot je to podano pri tožniku. Tožnik se sklicuje tudi na sodbo Ustavnega sodišča RS, opr. št. U-I-294/2012, iz katere izhaja, da ko je oseba sprejeta v oskrbo na varovani oddelek socialno varstvenega zavoda, se tej osebi zagotavljata zdravstveno varstvo in socialno varstvena skrb. Primarno je torej zdravljenje in šele v manjši meri socialno varstveni ukrep. Tako se prepletata pravica do socialne varnosti iz prvega odstavka 50. člena Ustave RS in pravica do zdravstvenega varstva iz prvega odstavka 51. člena Ustave RS. Če bi sledili stališču pritožbe, bi bil tožnik celo v slabšem položaju kot so osebe, ki jih ZZVZZ opredeljuje kot upravičence do zdravstvenega zavarovanja v času prestajanja pripora, zapora itd. Tožnik to ponovno izpostavlja zato ker ZDZdr ne ureja vprašanja plačila stroškov zdravljenja v primeru kot je tožnikov. Če je država zagotovila sredstva za stroške postopka, v katerem izda odločbo o prisilnem pridržanju na zdravljenju (izvedba dokaza, tolmač, odvetnik) iz proračuna, ni nobenega razumnega razloga, da ne bi iz istega vira poravnala tudi stroškov zdravljenja osebe, ki jo je napotila na prisilno zdravljenje. Ali pa, da bi predvidela vir poravnavanja teh stroškov, kot je npr. lokalna skupnost (občina), če je šlo za namestitev osebe v nekih izjemnih okoliščinah, ko je bilo potrebno reševati življenja osebe, ki zaradi duševne bolezni ogroža sebe in druge. Odločitev sodišča je zakonita in povsem upošteva dejanski stan, kot izhaja iz 8. točke 30.a člena ZUPJS. Sodišče je z odločitvijo pripomoglo k zapolnitvi pravne praznine. Navedena določba namreč omogoča oprostitev plačila oskrbe (torej enak rezultat kot v primeru brezplačnega zdravljenja). Odločitev spoštuje tudi temeljne ustavne pravice duševnega bolnika in temeljna načela države, katerega organ je tožena stranka in končno tudi temeljna moralna načela in seveda načelo pravičnosti. Glede očitka bistvene kršitve določb postopka pa tožnik navaja, da v zadnji vlogi ni spremenil bistva svojih navedb, temveč je dodal le korespondenco, iz katere izhaja, da državni organi tožniku pritrjujejo v njegovi trditvi, da je potrebno njegov položaj rešiti, ter da gre za vprašanje, ki je na sistemski ravni ostalo nerešeno in da je sedaj njegov položaj skrajno krivičen, ter da je potrebno v bodoče takšne situacije rešiti v zakonodaji. Glede navedb, da je potrebno določiti tudi plačnika storitev, kot ga predvideva zakon, pa je tožnik tako tudi oblikoval tožbeni zahtevek, vendar mu je bilo rečeno,da ta del zahtevka lahko izpusti. Če bi bil zahtevek nepravilno postavljen, je bila dolžnost sodišča, da v okviru materialno procesnega vodstva in narave samega postopka, tožnika opozori na pomanjkljivost zahtevka. Sicer pa tožnik meni, da je zahtevek določen in določljiv. Če zakon določa plačnika storitve v primeru oprostitve, je plačnik storitve znan in se bo moral podrediti odločitvi državnega organa. Zmotno je tudi stališče tožene stranke, da je meritorno odločanje v pristojnosti tožene stranke. Če je dejansko stanje zadostno ugotovljeno in gre le za vprašanje uporabe materialnega prava, lahko sodišče samo meritorno odloči. Tožnik zato predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrne. Priglaša tudi stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožena stranka utemeljeno uveljavlja bistveno kršitev določb postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Po tej določbi je bistvena kršitev določb postopka podana, če kakšni stranki z nezakonitim postopanjem, zlasti pa z opustitvijo vročitve ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem. Ena od najpomembnejših pravic pravdnih strank je pravica do sodelovanja v postopku, in sicer pravica do izjavljanja o pravnih in dejanskih vidikih spora in tudi pravica do seznanitve z navedbami in dokazi nasprotne stranke. Sodna praksa široko razlaga 8. točko drugega odstavka 339. člena ZPP, kar vse izhaja tudi iz sodne prakse(7). Bistveni pogoj za uresničevanje strankine pravice do izjave je, da je seznanjena z vsem procesnim gradivom v sodnem spisu. Gre za poseben vidik pravice do izjave, to je pravice do informacije. V skladu s tem mora biti stranki omogočeno, da se seznani z vsemi vlogami in listinami, ki jih v spis predložijo nasprotne stranke in da se o njih izjavi. To se zagotavlja z vročanjem. Vročitev pa mora biti taka, da stranki omogoči realno možnost, da se o prejeti vlogi izjavi pred odločitvijo sodišča. To izhaja tudi iz prvega odstavka 5. člena ZPP, kjer je določeno, da mora sodišče dati vsaki stranki možnost, da se izjavi o zahtevkih in navedbah nasprotne stranke.

6. V sporni zadevi pa je tožena stranka neposredno od tožnika dva dni pred narokom prejela pripravljalno vlogo, v kateri so bili priloženi tudi pisni dokumenti, ki jih je tožnik predlagal v dokazne namene. Dodatno na naroku pa je bil toženi stranki vročen tudi dopis z dne 4. 4. 2016. Tožena stranka je s tem v zvezi predlagala sodišču, da ji določi rok, v katerem bo lahko odgovorila na prejete vloge s prilogami. Sodišče pa je ta predlog zavrnilo s pojasnilom, da niti iz pripravljalne vloge z dne 31. 3. 2016, niti iz dopisa z dne 4. 4. 2016 ne izhaja nič drugače, kot že iz samih tožbenih navedb in pripravljalne vloge (očitno z dne 18. 11. 2015).

7. Po stališču pritožbenega sodišča pa je sodišče s tem toženi stranki kršilo pravico do izjave. Gre namreč za večje število pisnih dokumentov, na katere tožena stranka lahko odgovori le v primeru, da ji je zagotovljen ustrezen rok za pripravo. Stranka ima namreč pravico seznaniti se z navedbami in pravnimi argumenti nasprotne stranke in samo od nje same je odvisno, ali bo na te navedbe in argumente odgovorila. Kot izhaja iz komentarja iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP(8) , je tožena stranka edina poklicana in upravičena presojati, katere navedbe nasprotne stranke so take, da je na njih vredno odgovoriti. Ker te izbire namesto nje ne more opraviti nihče drug, niti sodišče (ne da bi pri tem poseglo v spoštovanje stranke kot subjekta, ki je sposoben sam skrbeti za svoje pravice, koristi in interese ter se v postopku samostojno, suvereno in svobodno odločati, kaj je zanj koristno in vredno procesnega napora), mu mora to izbiro omogočiti, in sicer tako, da ji vroči vlogo nasprotne stranke, ne glede na to, kakšno mnenje ima o vsebini te vloge, torej ne glede na to, ali njeno vsebino ocenjuje za pomembno in vredno odgovora. Stranka sama pa bo ocenila in na podlagi te suverene pravice potem sprejela odločitev, ali se bo na vlogo tako ali drugače odzvala. S tem v zvezi pritožbeno sodišče še opozarja, da je tudi z namenom koncentracije postopka v 286.a členu ZPP določeno, kako postopa sodišča v primeru, kasneje predloženih pripravljalnih vlog. V četrtem odstavku je določeno, da določba prvega odstavka ne posega v pravico stranke, da tudi brez poziva sodišča predloži pripravljalne vloge. Te mora sodišču poslati dovolj zgodaj, da jih je mogoče vročiti nasporotni stranki pravočasno pred narokom, tako da zaradi zagotovitve pravice nasprotne stranke do izjavljanja ne bo potrebna preložitev naroka. Da gre za pomembne vloge, ki so bistvene tudi za presojo sporne zadeve pa nenazadnje izhaja tudi iz obrazložitve izpodbijane sodbe, kjer se sodišče sklicuje na navedeno listinsko dokumentacijo. Ker toženi stranki s postopanjem sodišča ni bilo omogočeno, da se z naknadno predloženo listinsko dokumentacijo ustrezno seznani in nanjo tudi učinkovito odgovori, je bilo potrebno že iz tega razloga pritožbi tožene stranke ugoditi in izpodbijano sodbo na podlagi 354. člena ZPP razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v ponovno sojenje, tako da bo le-to lahko v ponovljenem postopku odpravilo ugotovljeno procesno kršitev.

8. Tožena stranka v pritožbi tudi utemeljeno opozarja, da sodišče prve stopnje ni odločilo, kdo je plačnik v primeru oprostitve plačila storitve institucionalnega varstva. Iz obrazložitve sicer izhaja, da v primeru, ko gre za oprostitev, se stroški financirajo iz proračuna občine oziroma države (s tem v zvezi se sklicuje na določbe ZSV in pa Uredbe). Vendar pa je po stališču pritožbenega sodišča potrebno, da tudi v takem primeru iz izreka izhaja, kdo je v primeru oprostitve plačnik storitve institucionalnega varstva, kajti le izrek postane izvršljiv. V primeru, če sodišče meni, da je plačnik pristojna občina, pa pritožbeno sodišče še opozarja na 69. člen Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (v nadaljevanju: ZDSS-1)(9) , kjer je določeno, da dokler ni končan postopek na prvi stopnji, sodišče o začetku postopka tudi po uradni dolžnosti obvesti tretje osebe, če bi ureditev spornega razmerja lahko posegla v njihove pravice ali na zakon oprte neposredne koristi. Tako ravna sodišča tudi v primeru, če je v spornem pravnem razmerju tretji soudeležen tako, da se odločitev lahko sprejme samo na enak način tudi zanj.

9. Ker je bilo že zaradi navedenih postopkovnih pomanjkljivosti potrebno razveljaviti izpodbijano sodbo, se pritožbeno sodišče do ostalih pritožbenih očitkov ni opredeljevalo.

10. Skladno s tretjim odstavkom 165. člena ZPP, je pritožbeno sodišče še odločilo, da so pritožbeni stroški nadaljnji stroški postopka.

(1) Ur. l. RS, št. 77/08 s spremembami.

(2) Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami.

(3) Ur. l. RS, št. 54/92 s spremembami.

(4) Ur. l. RS, št. 62/2010 s spremembami.

(5) Ur. l. RS, št. 110/2004 s spremembami.

(6) Ur. l. RS, št. 9/1992 s spremembami.

(7) Sklep VS RS, opr. št. II Ips 250/2014 z dne 28. 5. 2015. (8) Lojze Ude in drugi, Pravdni postopek, Zakon s komentarje, 3. knjiga, GV Založba in Ur. l. RS, Ljubljana, 2009, str. 291. (9) Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004.