Jedro

Glede zatrjevane služnosti (neprave stvarne služnosti v javno korist) je potrebno upoštevati, da gre pri tožencu (oziroma njegovem pravnem predniku) za oblastni, javnopravni subjekt in posledično nemožnost nedobrovernega priposestvovanja (po drugem odstavku 217. člena SPZ, prim. sodbo VS II Ips 210/2014 z dne 8. 10. 2015). Zato pa je dobroverno priposestvovanje neprave stvarne služnosti v javno korist mogoče le izjemoma (upoštevaje, da gre za razlaščujoč poseg), in to le takrat, kadar je konkreten razlastitveni akt pravni posel.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Toženec je dolžan v 15 dneh tožniku povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 690,03 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje tožencu naložilo, da v 15 dneh s tožnikove parc. št. 3/62 k. o. X odstrani obstoječe TK oporišče – dvojni drog z omarico (tč. I/1 izreka), s tožnikove parc. št. 3/99 k. o. X pa odstrani telekomunikacijsko omarico in vse telekomunikacijske kable z nosilnimi konzolami in razvodi (tč. I/2 izreka), tožniku pa še povrne njegove pravdne stroške v znesku 1.589,44 EUR s pripadki v primeru zamude (tč. I/3 izreka). Zavrnilo pa je (tč. II izreka) tožbeni zahtevek po nasprotni tožbi za ugotovitev obstoja (neprave stvarne) služnosti(1) po navedenih tožnikovih parcelah v korist toženca (v zahtevku in izreku sodbe natančno opisane glede obsega in poteka). Iz razlogov sodbe izhaja, da je bilo s tožnikom pri postavitvi telefonske napeljave (TK drogovi, omarice in vodi, t. j. omrežje in pripadajoča infrastruktura), ki jo je naredila pravna prednica toženca KS D. (pred 25 do 30 leti), dogovorjeno, da bo napeljava (vodi in telefonska omarica na tožnikovi hiši) postavljena le začasno ter da bo premaknjena in narejena po projektu, ko se bodo za to izpolnili pogoji, in sicer ko bodo telefon naročili še drugi vaščani in se bo napeljava izvedla naprej, vendar po projektu, in ne tako, da bo na tožnikovi hiši. Glede na tožnikovo trajno nasprotovanje uporabe njegovih nepremičnin, do toženčevega ugovarjanega in z nasprotno tožbo vtoževanega priposestvovanja služnosti ni prišlo. Enako velja glede TK oporišča (t. j. droga, dela TK napeljave za telefon) na tožnikovi parc. št. 3/62 k. o. X, ki je bil leta 2006, ko se je delala kanalizacija, premaknjen brez tožnikovega soglasja (ne glede na to, ali je pred tem bil na tožnikovi parceli ali ne). Tožnikova negatorna (oz. restitucijska) zahtevka sta zato utemeljena, toženčev (za ugotovitev obstoja (neprave stvarne) služnosti po navedenih tožnikovih parcelah (v korist toženca))(2) pa neutemeljen.

2. Zoper sodbo se zaradi bistvenih kršitev postopkovnih pravil iz prvega in drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP), zaradi nepravilne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zaradi zmotne uporabe materialnega prava pritožuje toženec s predlogom, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo ustrezno spremeni, podrejeno pa jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Meni, da je materialnopravno napačno izhodišče sodišča prve stopnje, da je za utemeljenost tožnikovega tožbenega zahtevka potrebno najprej ugotoviti utemeljenost njegovega zahtevka za ugotovitev služnostne pravice. Sodišče ne upošteva dejstva, da gre v predmetnem postopku za telekomunikacijsko omrežje, zgrajeno v javno korist in pri odločanju ni upoštevalo specialnih predpisov, ki so vse od zgraditve predmetnega telekomunikacijskega omrežja urejali predmetno področje, tudi z vidika dolžnosti lastnikov zemljišč, po katerih potekajo telekomunikacijska omrežja, dovoliti nadaljnjo uporabo svojih zemljišč za potrebe gradnje oziroma postavitve, vzdrževanja in obratovanja telekomunikacijskih omrežij (155. člen ZTel-1, 164. člen ZEKom in 238. člen ZEKom-1). Pravne podlage za ugoditev tožnikovemu zahtevku tako ni. Opozarja tudi na tožbene trditve, da so predmetno telekomunikacijsko omrežje zgradili uporabniki sami, torej tudi tožnik. Če pa je tožnik sam zgradil telekomunikacijsko omrežje, je povsem jasno, da je soglašal s potekom tega omrežja tako, kot je bilo nato tudi zgrajeno. Pri tem opozarja na izpovedbe tožnika in priče A. A. Lasna aktivnost pri gradnji telekomunikacijskega omrežja je več kot kakršnokoli soglasje in nedvomno nadomesti tudi pisno soglasje. Lastnik sam sebi ne izdaja soglasja. Opozarja, da je tožnik povedal, da je bilo dogovorjeno, da se bo napeljava (oziroma kabli) odstranjena iz hiše, ko bodo zgrajene nove hiše in bo tekla napeljava tudi za potrebe teh hiš, povedal pa je tudi, da ni dal nikakršnega drugega roka za prestavitev kablov iz hiše. Tudi če bi se sprejelo, da je tožnik soglašal z napeljavo za čas do izpolnitve pogoja, ta čas še ni potekel. Tudi zato je odločitev napačna, saj čas še ni iztekel oziroma pogoj, na katerega je bila vezana prestavitev omrežja oziroma kabla, še ni nastopil. Tožnik zato ne more zahtevati njegove odstranitve. Glede TK omarice pa je tožnik sam povedal, da je bilo dogovorjeno, da bo ta trajno ostala na njegovi hiši. Glede spornega droga, ki naj bi bil prestavljen ob izgradnji kanalizacije, pa je potrebno upoštevati tožnikove spreminjajoče izjave o tem, kje je stal leseni drog. Sodišče se do tega, kje je bil prejšnji drog, ni izjasnilo, čeprav je to za odločitev pomembno. Iz listinske dokumentacije ne izhaja, da bi bil sporni drog pred gradnjo kanalizacije stal na parceli št. 3/80 k. o. X, niti na meji med parcelama št. 3/62 in 3/80 k. o. X. Iz poteka trase kanalizacije je razvidno, da TK droga zaradi izgradnje kanalizacije ni bilo potrebno in mogoče prestavljati levo ali desno, temveč bolj v notranjost parcele št. 3/62 k. o. X. Iz naročilnice Občine D. za prestavitev droga pa jasno izhaja, da je bila naročena prestavitev dvojnega TK droga v P. Tako se tožbene trditve izkažejo za neutemeljene, dokazno nepodprte. Minimalna prestavitev droga ob dejstvu, da je bil ta prestavljen v sklopu izgradnje kanalizacijskega omrežja, ob predhodno s strani tožnika ustanovljeni iz služnosti za potrebe izgradnje kanalizacijskega omrežja (v okviru te pa je tudi nastala potreba po prestavitvi TK droga) na parceli tožnika namreč ne more vplivati na tedaj že priposestovano služnost poteka telekomunikacijskega omrežja, pri čemer je potrebno upoštevati še, da tožnik v času prestavitve droga temu ni nasprotoval. Prav tako je bila prestavitev tako minimalna, da je tožnik sam niti ni obravnaval kot prestavitev. Glede navedenega so tako nedvomno izpolnjeni pogoji za priposestvovanje služnosti in ni podlage za uporabo 99. člena SPZ (Stvarnopravnega zakonika, v nadaljevanju: SPZ). Sodišče bi moralo zahtevek tožnika za odstranitev droga zavrniti. Opozarja tudi, da je tožnik leta 2008 dobil povrnjeno vlaganje v javno telekomunikacijsko omrežje in je v ta namen podpisal poravnavo, ki jo je kot dokaz priložil sam tožnik. S tem je nedvomno izrazil tudi pisno strinjanje s potekom telekomunikacij, kot so bile izvedene ob njegovem lastnem sodelovanju pri gradnji po njegovih nepremičninah, saj sicer ne bi bilo mogoče govoriti o njegovem vložku v navedeno omrežje. Odstranitvenemu zahtevku pa sodišče ne bi smelo ugoditi tudi upoštevaje sedmi odstavek 213. člena ZGO-1. Sodišče tudi ni upoštevalo, da v primeru odstranitve obravnavanega telekomunikacijskega omrežja grozi dvajset naročnikom izguba telefonskega priključka. Prav tako pa tudi ni bilo upoštevano, da je bil toženec pripravljen na svoje stroške premakniti celotno telekomunikacijsko omrežje po želji tožnika, a se je tožnik naknadno premislil in ni želel podpisati služnostne pogodbe, na podlagi katere bi toženec smel opraviti prestavitev omrežja. Napačna je tudi zavrnitev tožnikovega zahtevka za ugotovitev neprave stvarne služnosti v korist tožnika z upravičenji graditve, postavitve in obratovanja elektronskega komunikacijskega omrežja in pripadajoče infrastrukture po navedenih tožnikovih parcelah. Sodišče je povsem zmotno ugotovilo dejansko stanje v delu za čas TK napeljave pod pogojem, da bo ta premaknjena in narejena po projektu. Tožnik niti v vlogah niti zaslišan kot stranka ni trdil, da napeljava ni bila izvedena po projektu, sodišče pa bi moralo kritično presoditi izpovedbo priče A. A. glede njegovega ustnega zagotovila, da bo kabel odstranjen približno v enem letu. Postavlja se vprašanje, kakšna obljuba je sploh tožniku bila dana. Opozarja, da tožnik do leta 2008 ni od nikogar zahteval odstranitve navedene napeljava. Izvedeni dokazi jasno potrjujejo dejstvo, da tožnik do leta 2008 pri tožencu poteku telekomunikacijskih vodov ni niti nasprotoval niti ni zahteval njihove odstranitve. Povsem napačen je tudi zaključek sodišča prve stopnje glede TK omarice na tožnikovi hiši, pri čemer tožnik ni izpovedal, da bi kdaj zahteval odstranitev TK omarice ter tudi ne, da bi se o odstranitvi omarice po njeni postavitvi s kom pogovarjal. Morebiten pogovor tožnika z nepristojnimi osebami ne more pomeniti nasprotovanja izvrševanju služnosti, pri čemer za TK omarico niti pogovorov ni bilo. Sodišče pa tudi ni upoštevalo izpovedbe tožnika, da je že vnaprej dovolil postavitev TK droga ob meji njegove zemlje. Opozarja še na potek desetih let, ki je v konkretnem primeru zadostoval za priposestvovanje služnosti, saj niti Republika Slovenija niti toženec, na katerega so bili preneseni konkretni telekomunikacijski vodi, ni bil seznanjen s kakršnimikoli ovirami ali zahtevami tožnika, zaradi česar je bil toženec dobroveren in je tako pridobil služnost v javno korist na podlagi zakona.

3. Na pritožbo je odgovoril tožnik. Meni, da pritožba ni utemeljena, zato predlaga njeno zavrnitev in potrditev sodbe sodišča prve stopnje s stroškovno posledico. V odgovoru opozarja, da je bilo telekomunikacijsko omrežje res zgrajeno pred približno 25 do 30 leti in da je tožnik moral, če je želel imeti pri hiši telekomunikacijsko omrežje, tudi sam poprijeti za delo. Za svoje delo in vložek pa ni dobil nikakršnega nadomestila. Tožnik namreč v pritožbi citirane poravnave, ki se kot priloga tožbe nahaja v sodnem spisu, ni nikoli podpisal, niti ni podpisal kakršnegakoli soglasja za gradnjo omrežja. Da je tožnik za svoj vložek dobil nadomestilo, toženec omenja prvič in gre zato za nedopustno novoto, ki je povrhu vsega neresnična. Opozarja, da toženec ne razume pomena „dati soglasje“, pri čemer opozarja, da je toženec podal ustno soglasje za začasno postavitev TK napeljave, kot je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje, pri čemer je tožnikovo izpovedbo potrdila priča A. A. Toženec si je tudi ves čas neuspešno prizadeval za postavitev (ureditev) TK omrežja v skladu s projektom, in ne v skladu z dejansko postavitvijo. In če to ne bi bilo resnično, gotovo toženec ne bi ponujal možnosti, da na svoje stroške premakne in odstrani TK napeljavo. To je izpovedal tudi B. B, elektrotehnik telekomunikacij, zaposlen pri tožencu. Da je TK omrežje na tožnikovi parceli št. 3/99 k. o. X zgolj začasnega značaja, priča tudi arhitektonska zazidalna situacija za predmetno območje X. Toženec se spreneveda, da rok zahtevati ureditev TK omrežja še ni potekel oziroma da pogoj, na katerega je bila vezana prestavitev TK omrežja, še ni nastopil, pri čemer verjetno hiš v okolici nihče ne bo zgradil. Priča A. A. pa je jasno izpovedal, da je tožnik večkrat poskušal nastalo situacijo urediti. Res tožnik ni trdil, da TK omrežje ni postavljeno po projektu, saj projektov tožnik nikoli ni videl in zato z njihovo vsebino ni seznanjen. A to v zadevi ni bistveno, saj je dokazano, da je tožnik za postavitev TK omrežja podal le ustno soglasje, in to za začasno postavitev. Toženec pisnega soglasja ni predložil. Glede TK droga tožnik opozarja, da ta prvotno ni bil na njegovi parceli ter da je bil prehodno postavljen enojni TK drog. Ni res, da bi se prejšnji TK drog prestavil minimalno, poleg tega je šlo prej za enojni, sedaj pa dvojni TK drog. Opozarja tudi na lastno izpovedbo glede navedenega. Opozarja tudi, da v pritožbi citirane določbe ZTel, ZEKom in ZEKom-1, ki jih toženec citira v pritožbi, pridobitev služnosti v javno korist omogočajo zgolj v primeru, ko so lastniki zemljišč, po katerih potekajo telekomunikacijska omrežja, sami ali njihovi predniki pisno izrazili strinjanje s takšno uporabo. Poleg tega se je strinjanje moralo nanašati na trajno uporabo zemljišča za potrebe omrežja; soglasje, ki je dano samo za določen čas ali samo za opravo določenih del, ne zadošča. Pisnega soglasja tožnik nikoli ni podal, toženec pa nikoli ni trdil nasprotno. Toženec je trdil le, da ima vsa potrebna soglasja, predložil pa ni prav nobenega. Poleg tega opozarja, da mora biti za utemeljitev priposestvovalčeve dobre vere (v primeru priposestvovanja služnosti v javno korist) iz samega dovoljenja oziroma vsaj iz okoliščin, v katerih je bilo dano, razviden trajni namen. Opozarja tudi, da v pritožbi citirane sodne odločbe v obravnavani zadevi ne pridejo v poštev, sploh glede na ugotovljeno dejansko stanje. Nerazumno in nerazumljivo je tudi sklicevanje toženca na 271. člen SPZ in 213. člen ZGO-1, saj v obravnavani zadevi sploh ne gre za zgradbo, temveč TK kable oziroma TK omarico oziroma dvojni TK drog. Poleg tega gre pri sklicevanju na navedene določbe za nedovoljeno pritožbeno novoto. Opozarja pa še na sodbo VS RS II Ips 210/2014 z dne 8. 10. 2015. 4. Pritožba ni utemeljena.

5. Po oceni pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi vse odločilne dejanske okoliščine pravilno in popolno ugotovilo, na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, pri odločanju pa ni zagrešilo niti kakšne zatrjevane niti kakšne uradoma upoštevne bistvene kršitve postopkovnih določb iz prvega in drugega odstavka 339. člena ZPP in so temu nasprotne pritožbene trditve povsem neutemeljene. Pritožbeno sodišče soglaša z nosilnimi razlogi sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi in se v izogib ponavljanju nanje tudi sklicuje.

6. Pritožbeno sodišče najprej izpostavlja, da tožnik v obravnavani zadevi zahteva varstvo njegove lastninske pravice parc. št. 3/62 in 3/99 k. o. X (z zahtevkom uveljavlja odstranitev stvari,(3) v tožbi navedena dejstva pa po presoji pritožbenega sodišča utemeljujejo zahtevek za sodno varstvo na podlagi SPZ tako kot zaščito pred vznemirjanjem po 99. členu ali kot vrnitveni zahtevek po 92. členu).(4) Toženec pa tožnikovemu zahtevku ne le ugovarja s trditvami o upravičeni (so)uporabi ((so)posesti) tožnikovih parcel (njihovega dela)(5) oziroma obstoju pravne podlage (t. j. neprotipravnosti) vznemirjanja (uporabe),(6) torej s trditvami o priposestvovani služnostni pravici neprave stvarne služnosti, temveč slednjo z nasprotno tožbo tudi vtožuje (sicer v svojo (in ne javno) korist!?, a s kontradiktornimi trditvami).(7) Zatrjuje (kot podlago pridobitve stvarne pravice) izgradnjo (postavitev) TK omrežja in naprav z vedenjem in soglasjem tožnika ter njihovo dejansko (nemoteno) uporabo. Ker se toženec tožnikovemu uveljavljenemu varstvu lastninske pravice upira z uveljavljano pridobitvijo stvarne pravice (neprave stvarne služnosti), ki jo z nasprotno tožbo tudi uveljavlja, je v prvi vrsti neutemeljen pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje ravnalo napačno, ker da je materialnopravno zgrešeno najprej ugotavljalo utemeljenost toženčevega zahtevka. Pritožba je glede tega upoštevaje navedeno (identiteto ugovornih in tožbenih trditev toženca) povsem zgrešena.

7. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo dejstva, da gre v predmetnem postopku za telekomunikacijsko omrežje, zgrajeno v javno korist(8) ter da sodišče pri odločanju ni upoštevalo specialnih predpisov z vidika dolžnosti lastnikov zemljišč, po katerih potekajo telekomunikacijska omrežja, dovoliti nadaljnjo uporabo svojih zemljišč za potrebe gradnje oziroma postavitve, vzdrževanja in obratovanja teka omrežij. Vsled neobstoja tožnikovega pisnega soglasja za uporabo njegovih navedenih nepremičnin (parcel št. 3/62 in 3/99 k. o. X - tožnikovo lastništvo ni sporno, njegovo pisno soglasje pa niti zatrjevano ni bilo), se toženec glede uporabe tožnikovih navedenih parcel za obratovanje in vzdrževanje obstoječega elektronskega TK omrežja ne more z uspehom sklicevati na določbe cit. določbe 155. člena ZTel-1 oziroma 164. člena ZEKom in 283. člena ZEKom-1. 8. Glede zatrjevane služnosti (neprave stvarne služnosti v javno korist (in ne toženčevo, kot je bilo že obrazloženo) pa je potrebno upoštevati, da gre pri tožencu (oziroma njegovem pravnem predniku KS D.) za oblastni, javnopravni subjekt in posledično nemožnost nedobrovernega priposestvovanja (po drugem odstavku 217. člena SPZ, prim. sodbo VS II Ips 210/2014 z dne 8. 10. 2015). Zato pa je dobroverno priposestvovanje neprave stvarne služnosti v javno korist mogoče le izjemoma (upoštevaje da gre za razlaščujoč poseg), in to le takrat, kadar je konkreten razlastitveni akt pravni posel. Ker gre pri ustanovitvi služnosti v javno korist za razlaščujoč poseg, priposestvovanje take služnosti pa je mogoče le ob strogi presoji dobre vere, se zaradi prekrivanja dejstev samovoljnega izvrševanja upravičenj služnostne pravice z upravičenji, ki imajo podlago v veljavno sklenjenem pravnem poslu (to je tako samovoljnega kot upravičenega izvrševanja – pravica do (so)posesti), dobrovernost posesti (izvajanje upravičenj) ne domneva, temveč jo je potrebno izkazati. Ne zadošča izvajanje služnosti, temveč je potrebno izkazati upravičenost izvrševanja (služnostnih) upravičenj, izkazati njih podlago v pravnem poslu s služnostnim zavezancem (da pravica temelji na pravnem poslu kot podlagi).

9. Ne le, da v obravnavani zadevi toženec zatrjevane in vtoževane služnosti ni z ničemer izkazal. Pravnega posla, na podlagi katerega bi prišlo do ustanovitve predmetne služnosti, toženec niti zatrjeval ni. Pravnega posla nikakor ne predstavlja vedenje in soglasje tožnika za postavitev TK omrežja in naprav, kot je zatrjeval toženec. Poleg tega ima vso potrebno dokazno oporo ugotovitev sodišča prve stopnje o dogovoru med pravno prednico toženca in tožnikom, da bo celotna TK napeljava postavljena le začasno in da bo premaknjena in narejena po projektu, ko se bodo za to izpolnili pogoji, in sicer ko bodo telefon naročili še drugi vaščani in se bo napeljava izvedla naprej. Gre za dogovor o začasni uporabi tožnikovih nepremičnin, in ne za dogovor o ustanovitvi služnosti, pri čemer so temu nasprotne pritožbene trditve povsem neutemeljene. Toženec ne more uspeti z zatrjevanjem o dejanskem izvrševanju upravičenj (brez trditev o pravni podlagi uporabe, ki ne bo začasnega značaja). Seveda so neutemeljeni tudi pritožbeni očitki, v kolikor se toženec sklicuje na začasnost uporabe, da dogovorjen čas oziroma pogoj še ni nastopil, ko pa je povsem jasno in nesporno, da se zaradi spremenjenih razmer in poteka časa dogovorjen pogoj (rok, do katerega je dogovorjena začasnost uporabe) nikakor ne more izpolniti. Upoštevaje 63. člen Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: OZ) in drugi odstavek 60. člena OZ gre za nemogoč razvezen pogoj, ki se šteje za neobstoječega. Gre torej za dogovorjeno začasno uporabo do preklica, do katerega je s strani tožnika prišlo, če ne drugače najkasneje z vložitvijo tožbe. Nenazadnje pa tak dogovor, kot ga ugotavlja sodišče prve stopnje, še posebej tudi onemogoča priposestvovanje zatrjevane služnosti v skladu s tretjim odstavkom 217. člena SPZ.

10. Vse obrazloženo velja glede celotne TK napeljave, vključno s TK oporiščem, to je drogom, ki je postavljen na tožnikovi parceli št. 3/62 k. o. X, pri čemer pritožbeno sodišče soglaša, upoštevaje da je bil naveden drog prestavljen v letu 2006, da niti ni bistveno, ali je že pred letom 2006 ta drog bil na tožnikovem zemljišču ali ne, saj toženec za prestavitev navedenega droga ni imel pisnega soglasja toženca. Tudi temu nasprotne pritožbene trditve so neutemeljene.

11. Pritožbenemu sodišču ni jasno niti toženčevo sklicevanje v pritožbi na Zakon o graditvi objektov (ZGO-1). Kakšnega zgrajenega objekta namreč ni in ga nihče niti ne zatrjuje. Povsem neutemeljeno je tudi sklicevanje na tožnikovo sodelovanje pri izgradnji telekomunikacijskega omrežja, da je tožnik celo sam gradil navedeno omrežje (ker da sam sebi soglasja ne izdaja) ter da naj bi v letu 2008 dobil povrnjeno vlaganje v javno telekomunikacijsko omrežje (in v ta namen podpisal poravnavo), kar vse sicer tožnik zanika, kajti navedeno ni v nikakršni razumni povezavi z zatrjevano ustanovitvijo služnosti po tožnikovih nepremičninah, glede katerih uveljavlja sodno varstvo.

12. Pritožbeno sodišče je zato na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

13. Ker toženec s pritožbo ni uspel, v skladu z določbami prvega odstavka 154. in 165. člena ZPP ni upravičen do povrnitve stroškov pritožbenega postopka. Je pa na citirani zakonski podlagi do povrnitve stroškov upravičen tožnik za obrazložen odgovor na pritožbo, in sicer za nagrado za postopek 545,60 EUR po tarifni številki 3210 Zakona o odvetniški tarifi (v nadaljevanju: ZOdvT), do uveljavljanega zneska 20,00 EUR po tarifni številki 6002 ZOdvT za izdatek za poštne in telekomunikacijske storitve in do uveljavljanega zneska 124,43 EUR po tarifni številki 6007 ZOdvT za 22% DDV, kar skupaj znaša 690,03 EUR.

Op. št. (1): t. i. služnosti v javno korist, konkretno služnosti (z)graditve oz. postavitve, obratovanja in vzdrževanja (elektronskega) telekomunikacijskega omrežja in pripadajoče infrastrukture (v nadaljevanju: služnost TK omrežja); Op. št. (2): Oziroma (tudi, upoštevaje trditve) v javno korist; glej še sprotno opombo 7; Op. št. (3): Obstoječega TK oporišča (dvojnega droga z omarico) in telekomunikacijske omarice ter vseh telekomunikacijskih kablov z nosilnimi konzolami in razvodi (TK omrežja); Op. št. (4): Čeprav je tožba za vrnitev stvari (Rei vindicatio) namenjena lastniku, kateremu je stvar odvzeta iz posesti, tožba na prenehanje vznemirjanj (negatorna tožba) pa lastniku, katerega lastninska pravica je kršena drugače kot pa z odvzemom stvari, niti teorija niti sodna praksa ne ponujata povsem ostre razmejitve med njima; v določenih primerih, zlasti ko gre za varstvo lastninske pravice na delu nepremičnine, to niti ni mogoče (glej sodbo VS II Ips 93/2013 z dne 3. 4. 2014); taka situacija je podana tudi v obravnavanem primeru; Op. št. (5): V smislu določb 93. člena SPZ pri revindikaciji; Op. št. (6): V smislu prvega odstavka 99. člena SPZ pri negatorni tožbi; Op. št. (7): V tem delu je nasprotna tožba (glede služnosti „v korist toženca“) neodpravljivo nesklepčna. Osebne služnosti namreč ni mogoče priposestvovati; in v tem delu je zato pritožba ne glede na razloge neutemeljena; Op. št. (8): V tem delu so mimogrede, kot že navedeno, pritožbene trditve v očitnem nasprotju s toženčevim zahtevkom v tistem delu, v katerem uveljavlja služnost v njegovo lastno korist;