Jedro

Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da tožniku ni uspelo dokazati, da je telesna okvara nastala kot posledica poškodbe pri delu. Posledično je zato pravilno tožbeni zahtevek kot neutemeljen zavrnilo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi tožene stranke številka zadeve: ... z dne 26. 11. 2019 in številka: ... z dne 15. 5. 2019 ter da se tožniku prizna pravica do invalidnine za telesno okvaro zaradi poškodbe pri delu v višini 60 % od 1. 2. 2019 dalje. Sodišče je nadalje odločilo, da tožnik sam krije svoje stroške postopka.

2. Zoper sodbo je pritožbo vložil tožnik zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo dejansko stanje. Tožnik je namreč zaslišan na naroku za glavno obravnavo jasno izpovedal, da je bil dne 10. 9. 1987, ko se je pripetila prometna nesreča, skupaj s sopotniki, ki so bili v avtomobilu, na službeni poti. Namenjeni so bili k naročniku prevoza, kjer bi prevzeli gradbeni material, ki ga je tožnik, kot samostojni podjetnik avtoprevoznik, imel namen prepeljati v Bosno. Takšno izpovedbo tožnika ne potrjuje zgolj izjava prič A.A. in B.B., temveč je tako izpovedal tudi C.C. v kazenskem postopku, ki je tekel pod opr. št. IV K 411/87 zoper povzročitelja prometne nesreče. V navedenem postopku je navedena priča 14. 9. 1987 jasno izpovedala, da je šlo za službeno pot. Sodišče prve stopnje je tako zmotno ugotovilo, da ni obstajala nobena pisna dokumentacija, ki bi potrjevala, da je bil tožnik 10. 9. 1987 na službeni poti. Odločitev je oprlo na izvedensko mnenje sodne izvedenke, ki pa je mnenje gradila zgolj na medicinski dokumentaciji, med tem ko je verodostojnost navedb tožnika o vzroku, torej ali je šlo za poškodbo pri delu, v odločitev prepustila sodišču. Sodišče ni upoštevalo in se tudi ni opredelilo do medicinske dokumentacije, ki jo je predložil tožnik. V času od 14. 12. 2018 do 22. 12. 2018 je bil namreč hospitaliziran v bolnišnici D. ter nato v času od 15. 2. 2019 do 1. 3. 2019 na rehabilitaciji v Zdravilišču E.. Njegove zdravstvene težave so nedvomno posledica prometne nesreče iz leta 1987. Ob upoštevanju ne zgolj medicinske dokumentacije in ob pravilni uporabi materialnega prava bi tako moralo sodišče prve stopnje ugotoviti, da so tožnikove poškodbe, zaradi katerih se še vedno zdravi, nastale kot posledica prometne nesreče na službeni poti, kar pomeni, da je njegov tožbeni zahtevek v celoti utemeljen. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi in toženi stranki naloži v plačilo stroške postopka, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva, bistvena za odločitev v zadevi ter na podlagi pravilne uporabe materialnega prava tudi pravilno razsodilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP)1 pazi po uradni dolžnosti.

5. Sodišče prve stopnje je presojalo drugostopenjsko odločbo tožene stranke št. zadeve ..., št. dosjeja ... z dne 26. 11. 2019, s katero je bila zavrnjena tožnikova pritožba vložena zoper prvostopenjsko odločbo številka zadeve ..., št. dosjeja ... z dne 15. 5. 2019. Z navedeno odločbo je bilo odločeno, da tožnik nima pravice do invalidnine za telesno okvaro.

6. Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju: ZPIZ-2)2 v prehodnih in končnih določbah, in sicer v tretjem odstavku 403. člena določa, da do uveljavitve predpisov s področja varstva invalidov, ki bodo uredili postopke ugotavljanja vrste in stopnje telesnih okvar, lahko zavarovanci na podlagi Samoupravnega sporazuma o seznamu telesnih okvar (Ur. l. SFRJ, št. 38/83 in 66/89) pridobijo tudi pravico do invalidnine v skladu z določbami 143. do 145. in 147. in 149. člena ZPIZ-1, vendar le za poškodbo pri delu ali poklicno bolezen.

7. Skladno s prvim odstavkom 66. člena ZPIZ-2 se za poškodbo pri delu šteje poškodba, ki je posledica neposrednega in kratkotrajnega mehaničnega, fizikalnega ali kemičnega učinka, ter poškodba, ki je posledica hitre spremembe položaja telesa, nenadne obremenitve telesa in drugih sprememb fiziološkega stanja organizma, če je takšna poškodba v vzročni zvezi z opravljanjem dela ali dejavnosti, na podlagi katere je poškodovanec zavarovan. V 2. alineji istega člena je nadalje določeno, da se za poškodbo pri delu šteje tudi poškodba, povzročena na način iz 1. alineje, ki jo utrpi zavarovanec na redni poti od stanovanja do delovnega mesta ali nazaj, če prevoz organizira delodajalec, ter poškodba, povzročena na način iz 1. alineje, ki jo utrpi zavarovanec na službeni poti.

8. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje in pa iz listinske dokumentacije v spisu izhaja, da je tožena stranka s pravnomočno odločbo št. ... z dne 2. 10. 2015 odločila, da tožnik nima pravice do invalidnine za 60 % telesno okvaro. Tožena stranka je namreč ugotovila, da je pri tožniku podana 60 % telesna okvara, ki je posledica poškodbe zunaj dela in ki je nastala 16. 9. 2015. Tudi glede invalidnosti je bila izdana odločba št. ..., in sicer že dne 14. 2. 1989. Odločeno je bilo, da je tožnik delovni invalid III. kategorije invalidnosti zaradi posledice poškodbe izven dela in so mu bile priznane pravice iz invalidskega zavarovanja od 6. 2. 1989 dalje.

9. V zadevi je sporno, ali je pri tožniku podana 60 % telesna okvara, kot posledica poškodbe pri delu. Tožnik namreč meni, da je telesna okvara posledica poškodbe, ki jo je utrpel v prometni nesreči 10. 9. 1987. Tožnik je bil tedaj sopotnik ne pa voznik v avtomobilu. Kot je to izpovedal zaslišan na glavni obravnavi naj bi šlo za službeno pot. Vsi potniki v avtomobilu naj bi bili namenjeni v F., kjer naj bi pomagali naložiti gradbeni material, ki naj bi ga nato tožnik prepeljal v Bosno. Tožnik je bil namreč v času, ko se je zgodila prometna nesreča, zavarovan kot avtoprevoznik. Iz pisne izjave sopotnika v avtomobilu B.B. izhaja, da so bili namenjeni v F., kjer naj bi si ogledali material in se dogovorili o prevozu tega materiala v Bosno. Enako izhaja tudi iz pisne izjave A.A.. Tožnik se sklicuje tudi na zapisnik v kazenski zadevi št. K 411/87 z dne 14. 9. 1987, ko je priča C.C. izpovedal, da naj bi bili 10. 9. 1987, ko se je zgodila prometna nesreča, namenjeni v F., da bi se tožnik dogovoril glede prevoza materiala v Bosno.

10. Za razjasnitev dejanskega stanja je sodišče pritegnilo sodno izvedenko specialistko medicine dela, prometa in športa, ki je proučila vso razpoložljivo medicinsko dokumentacijo, pri čemer pa iz medicinske dokumentacije ni bilo najti nobene medicinske listine ali ER-8 obrazca ali podatka o zdravstvenih obravnavah tožnika, ki bi vodile do opredelitve njegove poškodbe kot poškodbe pri delu.

11. Tožnik je bil zavarovan kot avtoprevoznik, kar pomeni, da je bil v primeru, če je šlo za prometno nesrečo, ki naj bi se zgodila na službeni poti in v kateri je tožnik utrpel poškodbe, dolžan izpolniti obrazec za prijavo poškodbe pri delu, kar pa ni storil. S tem v zvezi sodišče pravilno poudarja, da je tožnik v pravnem prometu nastopal kot samostojni podjetnik, ki ga je zavezovala strožja skrbnost, kar pomeni, da se ne more sklicevati na to, da ni vedel, da je bilo potrebno izpolniti obrazec za prijavo poškodbe pri delu. Nadalje tožnik ni izpodbijal niti odločbe, s katero je bil razvrščen v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic poškodbe izven dela, prav tako tudi ne odločbe, s katero je bila pri tožniku ugotovljena 60 % telesna okvara kot posledica poškodbe izven dela. Očitno omenjena ugotovitev tožene stranke, da je invalidnost oziroma telesna okvara posledica poškodbe izven dela, za tožnika tedaj ni bila sporna. Zgolj na podlagi tožnikove izpovedbe ter pisnih izjav sopotnikov tudi po stališču pritožbenega sodišča, ni mogoče zaključiti, da je bil tožnik poškodovan na službeni poti, kot to pravilno utemeljuje že sodišče prve stopnje. Kot je bilo že poudarjeno, tožnik drugih dokazov niti ni predložil. Še posebej ni predložil obrazca ER-8, ki se nanaša na poškodbo pri delu. Tega obrazca tožnik, čeprav je bil zavarovan kot avtoprevoznik, sploh ni posredoval pristojnim organom. Sodišče prve stopnje je tako pravilno zaključilo, da tožniku ni uspelo dokazati, da je telesna okvara nastala kot posledica poškodbe pri delu. Posledično je zato pravilno tožbeni zahtevek kot neutemeljen zavrnilo.

12. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo.

1 Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami. 2 Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami.