Jedro

V okoliščinah konkretnega primera, tj. ob več let trajajoči blokadi transakcijskih računov dolžnika in ob nespornem dejstvu, da zapadli judikatni terjatvi upnika več kot 10 let nista poravnani, tudi po presoji pritožbenega sodišča zgolj sklicevanje dolžnika na pravila poslovno-finančne stroke (ki so sicer tudi inkorporirana v ZFPPIPP), finančno analizo in dobre finančne kazalnike, ne zadošča za izpodbitje domneve trajnejše nelikvidnosti.

Izrek

Pritožbi dolžnika in družbenika dolžnika se zavrneta in se izpodbijani sklep potrdi.

Vsaka stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom začelo stečajni postopek nad dolžnikom in imenovalo upraviteljico.

2. Dolžnik je zoper sklep vložil pravočasno pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov in predlagal, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in zavrne predlog za začetek stečajnega postopka nad dolžnikom, oziroma podrejeno, da sklep razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje prvostopenjskemu sodišču. V vsakem primeru naj upniku naloži plačilo stroškov pritožbenega postopka skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Tudi družbenik dolžnika je vložil pravočasno pritožbo zoper sklep iz vseh pritožbenih razlogov in prav tako predlagal, da sodišče druge stopnje sklep spremeni tako, da zavrne predlog za začetek stečajnega postopka nad dolžnikom, oziroma podrejeno, da sklep razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje prvostopenjskemu sodišču, upniku pa naloži plačilo stroškov pritožbenega postopka skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Oba pritožnika priglašata vsak svoje pritožbene stroške.1

3. Upnik je vložil tako odgovor na pritožbo dolžnika, kot tudi odgovor na pritožbo družbenika dolžnika, in predlagal, da sodišče pritožbi zavrne in potrdi izpodbijani sklep. Priglaša stroške odgovorov na pritožbo.

4. Pritožbi nista utemeljeni.

5. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje presodilo, da je dolžnik insolventen, ker je izpolnjena domneva trajnejše nelikvidnosti tako po 1. alineji 1. točke, kot tudi po 2. alineji 1. točke drugega odstavka 14. člena ZFPPIPP,2 ki je dolžnik ni uspel izpodbiti

6. Iz utemeljitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je pri dolžniku tako na dan pred vložitvijo predloga za začetek stečajnega postopka, kot tudi na dan oprave zadnjega naroka, podana trajnejša nelikvidnost po 2. alineji 1. točke drugega odstavka 14. člena ZFPPIPP, saj ima dolžnik že od 1. 6. 2020 (torej več kot 1.100 dni) neprekinjeno blokirana oba svoja transakcijska računa. Pred terjatvijo upnika po sklepu o izvršbi Okrajnega sodišča v Kranju I 290/2020, s katerim je bila dovoljena tudi izvršba na dolžnikova denarna sredstva pri organizacijah za plačilni promet, ki je na drugem mestu za izvršitev in brez obresti znaša 405.182,75 EUR, je na prvem mestu vpisana terjatev drugega upnika, ki na dan 3. 9. 2020 znaša 10.885.447,15 EUR, česar dolžnik ni prerekal. 7. Prav tako je pri dolžniku podana trajnejša nelikvidnost po 1. alineji 1. točke drugega odstavka 14. člena ZFPPIPP, saj že od 13. 9. 2011 (tj. veliko več kot 2 meseca) zamuja z izpolnitvijo judikatne terjatve po pravnomočni sodbi Okrožnega sodišča v Kranju I Pg 878/2011 z dne 15. 9. 2015 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani I Cpg 394/2018 z dne 18. 11. .2018. Upoštevajoč glavnico in zakonske zamudne obresti, ki so se natekle od zapadlosti terjatve do datuma zaključka glavne obravnave pred sodiščem prve stopnje v zadevi I Pg 878/2011 (prava judikatna terjatev, ki še ni zastarala), in z upoštevanjem delnih plačil poroka A., d. o. o., znaša cit. terjatev 7.003.352,89 EUR, kar predstavlja več kot 20 % zneska vseh dolžnikovih obveznosti, ki po navedbah dolžnika samega znašajo 30.496.279,05 EUR. Po presoji prvostopenjskega sodišča dolžnik nobene od teh domnev insolventnosti ni uspel izpodbiti.

8. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da ima upnica do dolžnika terjatev na podlagi kreditne pogodbe št. LD001 in terjatev na podlagi dolžnikove poroštvene izjave v zvezi s kreditno pogodbo št. LD002, o katerih je bilo že odločeno s pravnomočnima sodbama, s plačilom katerih dolžnik zamuja več kot 2 meseca. Glede terjatve po kreditni pogodbi LD001 je Okrožno sodišče v Kranju dne 15. 1. 2014 izdalo sodbo in sklep I Pg 896/2011, s katero je sklep o izvršbi VL 122260/2011 z dne 30. 8. 2011 obdržalo v veljavi v I. točki izreka, in sicer za glavnico v višini 405.182,75 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25. 8. 2011 do plačila in za izvršilne ter nadaljnje pravdne stroške s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, dne 6. 8. 2014 pa je Višje sodišče v Ljubljani s sodbo in sklepom I Cpg 917/2014 zavrnilo dolžnikovo pritožbo in navedeno prvostopenjsko sodbo potrdilo. Dne 16. 7. 2020 je Okrajno sodišče v Kranju na predlog upnice zoper dolžnika izdalo sklep o izvršbi I 290/2020, s katerim je dovolilo izvršbo po izvršilnem naslovu - sodbi in sklepu Okrožnega sodišča v Kranju I Pg 896/2011 v zvezi s sklepom Okrajnega sodišča v Kranju VL 122260/2011 za 382.274,40 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13. 7. 2020 dalje in za 263.082,14 EUR. V zvezi z ugovorom zastaranja dolžnika je zavzelo stališče, da niso zastarane terjatve, ki sodijo v kategorijo pravih judikatnih terjatev, tj. glavnica in vse tiste obresti, ki so zapadle pred 15. 1. 2014 (datum zaključka glavne obravnave pred sodiščem prve stopnje v zadevi I Pg 896/2011). V zvezi s terjatvijo iz naslova poroštva po kreditni pogodbi LD002 je po sodbi Okrožnega sodišča v Kranju I Pg 878/2011 z dne 25. 9. 2015 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani I Cpg 394/2018 dolžnik (med drugim) dolžan plačati znesek 7.708.093,30 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13. 9. 2011 dalje do plačila in izvršilne stroške v višini 14.679,30 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25. 11. 2011 dalje (solidarno z obveznostjo družbe B., d. o. o., po isti sodbi). V zvezi z ugovorom zastaranja je prvostopenjsko sodišče zavzelo stališče, da niso zastarane terjatve, ki spadajo v kategorijo pravih judikatnih terjatev, tj. glavnica in tiste obresti, ki so zapadle pred 25. 9. 2015 (datum zaključka glavne obravnave pred sodiščem prve stopnje v zadevi I Pg 878/2011). Pri tem je glede obeh terjatev zaključilo, da jih je upnica uspela dokazati, in to ne le s stopnjo verjetnosti, prav tako je dokazala okoliščino, da dolžnik s plačilom terjatev zamuja več kot 2 meseca. Pri terjatvi iz naslova kreditne pogodbe je z gotovostjo ugotovilo obstoj terjatve v višini glavnice 405.182,75 EUR in zg. navedenih obresti, ki predstavljajo pravo judikatno terjatev. Pri terjatvi iz naslova poroštva je, upoštevajoč nesporna plačila soporoka - družbe A., z gotovostjo ugotovilo, da upničina judikatna terjatev znaša najmanj 7.003.352,89 EUR.

**O pritožbi dolžnika**

9. Dolžnik je domnevo trajnejše nelikvidnosti izpodbijal s finančno analizo C. C. z dne 1. 10. 2020 (v nadaljevanju tudi Finančna analiza C. C.) in finančno analizo D., d. o. o., z dne 24. 7. 2023 (v nadaljevanju tudi Finančna analiza D.), ki temeljita na računovodskih izkazih dolžnika za obdobje 31. 12. 2021 - 31. 12. 2022, letnih poročilih za leto 2021 in 2022 ter javno dostopnih podatkih oziroma podatkih iz podatkovne baze GVIN, ki jo je posredoval dolžnik sam. Vendar je prvostopenjsko sodišče zavzelo stališče, da dolžnik s predložitvijo finančne analize, brez konkretnih navedb o tem, iz katerih likvidnih (denarnih) sredstev je zmožen plačati zapadle obveznosti, ni zadostil niti svojemu trditvenemu bremenu. Dolžnik domneve trajnejše nelikvidnosti ne more izpodbiti s povzemanjem stanja sredstev in prihodkov iz letnih poročil, tudi če iz njih izhaja, da naj dolžnik ne bi bil insolventen oziroma naj bi imel ugodne finančne koeficiente. Dolžnik bi moral konkretno trditi in dokazati, katera likvidna (denarna) sredstva ima in da le-ta zadostujejo za plačilo zapadlih obveznosti. Kljub večkratnim pozivom upnice, naj pojasni, iz česa konkretno bi lahko plačal zapadlo terjatev, dolžnik konkretnih pojasnil ni podal, ampak se je le skliceval na podatke iz bilance stanja. Navedbe dolžnika so tako ostale le na pavšalni ravni. Sodišče prve stopnje je zato presodilo, da dolžnik tudi z dokaznim predlogom za postavitev izvedenca ekonomske stroke ne more uspeti.

10. Dolžnik v pritožbi vztraja, da ni insolventen, saj iz finančne analize C. C. in iz finančne analize D., d. o. o., izhaja, da naj pri dolžniku ne bi bili podani kazalniki stanja insolventnosti. Po njegovem mnenju je za presojo položaja (in)solventnosti relevanten kazalnik kratkoročnega koeficienta (razmerje med kratkoročnimi sredstvi - števec in kratkoročnimi obveznostmi družbe - imenovalec) na dan izkaza finančnega položaja, in pospešeni koeficient (razmerje med kratkoročnimi sredstvi brez vrednosti zalog - števec in kratkoročnimi obveznostmi družbe - imenovalec) na dan izkaza finančnega položaja. Oba kazalnika naj bi pokazala, da ima dolžnik pri svojem tekočem (sprotnem) poslovanju dovolj sredstev za pokrivanje sprotnih zapadlih obveznosti.

11. Pritožbeno sodišče ne soglaša z zgoraj povzetimi pritožbenimi očitki. Po prepričanju pritožbenega sodišča je prvostopenjsko sodišče zavzelo pravilno materialnopravno izhodišče, ki ga je podkrepilo tudi s stališči sodne prakse. Pojasnilo je, da dolžnik domneve trajnejše nelikvidnosti ne more izpodbiti le s povzemanjem stanja sredstev in prihodkov iz letnih poročil, in v tej zvezi predlaganim izvedencem finančne stroke (tako tudi VSL sklep Cst 25/2016). Celo več, sodna prakse se je že v primeru, ko je iz predloženih listih (bilanca stanja) izhajalo, da dolžnik ni insolventen oziroma da ima ugodne finančne koeficiente, pojasnila, da bi moral dolžnik glede na izkazano blokado transakcijskega računa (glede na način poravnavanja obveznosti, kot ga zatrjuje), dokazati, da je v daljšem obdobju sposoben poravnati vse svoje obveznosti, ki so zapadle v tem obdobju (tako tudi VSL sklep Cst 229/2014). Za obstoj položaja solventnosti namreč ne zadostuje le količina dolžnikovega premoženja; to premoženje mora biti takšno, da omogoča poplačilo vseh dolgov ob zapadlosti (prim. VSL sklep Cst 30/2022 in Cst 746/2015). Dolžnik torej ne more izpodbiti domneve o trajnejši nelikvidnosti s trditvami o obstoju (nelikvidnega) premoženja, ki ga ni mogoče unovčiti v razumnem roku (prim. VSL sklep Cst 40/2021). Dolžnik mora tako konkretno trditi in dokazati, katera likvidna (denarna) sredstva ima in da le-ta zadostujejo za plačilo zapadlih obveznosti (prim. VSL sklep Cst 30/2022 in VSL sklep Cst 86/2019). Navedena stališča prvostopenjskega sodišča so po presoji sodišča druge stopnje materialnopravno pravilna in podprta z v izpodbijanem sklepu citirano sodno prakso.

12. Pritožnik navaja, da naj v izpodbijanem sklepu navedena sodna praksa ne bi bila uporabljiva, kar pa ne drži. Prvostopenjsko sodišče je pravilno povzelo jedro navedenih sodnih odločb, medtem ko dolžnik v svojih povzetkih teh istih odločb poudarja irelevantne okoliščine, ki ne predstavljajo odločilnih razlogov za sprejete odločitve. V pritožbi prikazane razlike med dejanskim stanjem v navedenih judikatih in dejanskim stanjem v tej pritožbeni zadevi so tako zgolj navidezne, kot pravilno poudarja upnica v odgovoru na pritožbo.

13. Neutemeljeni so pritožbeni očitki, da naj bi sodišče ravnalo arbitrarno, ko je v izpodbijanem sklepu zavzelo stališče, da bi dolžnik v dokaz trajnejše likvidnosti moral ponuditi trditveno podlago glede tega, iz katerih konkretnih likvidnih sredstev je zmožen plačati zapadle obveznosti. Kot je razvidno iz zgornje obrazložitve, je odločitev sodišča prve stopnje skladna s citirano sodno prakso. Argumentacije izpodbijanega sklepa ne gre razumeti tako, da bi likvidno premoženje lahko predstavljala le denarna sredstva. Dolžnik bi lahko dokazal zmožnost plačila upnikovih terjatev iz katerihkoli svojih likvidnih sredstev. Vendar je ne glede na upnikove pozive h konkretizaciji svojih trditev zgolj pavšalno ponavljal, da je solventen in da ima dobre finančne kazalnike. Tudi kratkoročne poslovne terjatve dolžnika bi načeloma lahko predstavljale likvidno premoženje, če bi dolžnik pojasnil, kako, v kakšnem roku in v kakšni višini jih lahko izterja ter iz katerega pravnega naslova mu konkreten dolžnik dolguje plačilo terjatve. Sklicevanje na skupni seštevek vsebinsko le splošno opredeljenih kratkoročnih terjatev (tj. kot kategorije) ne zadošča.3 Pritožbeno ni sporno, da so transakcijski računi dolžnika blokirani, vendar bi lahko kot likvidna sredstva bil upoštevan tudi kredit, če bi dolžnik konkretno pojasnil, kdaj, kje in v kakšni višini ga lahko pridobi.4 Le na tak način bi bila tudi upniku dana možnost izjavljanja glede obetov o plačilu njegovih terjatev. Treba je upoštevati tudi, da se niti upnik ne more konkretno izjasniti o dolžnikovih trditvah, ki ostajajo na ravni pavšalnega.

14. V okoliščinah konkretnega primera, tj. ob več let trajajoči blokadi transakcijskih računov dolžnika in ob nespornem dejstvu, da zapadli judikatni terjatvi upnika več kot 10 let nista poravnani, tudi po presoji pritožbenega sodišča zgolj sklicevanje dolžnika na pravila poslovno-finančne stroke (ki so sicer tudi inkorporirana v ZFPPIPP), finančno analizo in dobre finančne kazalnike, ne zadošča za izpodbitje domneve trajnejše nelikvidnosti.

15. Dolžnik v pritožbi navaja, da naj sodišče prve stopnje ne bi upoštevalo neprerekanih trditev dolžnika, izvirajočih iz Finančne analize D., iz katerih sledi trajnejša likvidnost dolžnika, in s tem zagrešilo bistveno kršitev pravil pravdnega postopka, odstopilo od sodne prakse Vrhovnega sodišča RS in kršilo 22. člen Ustave RS. Navedeno stališče dolžnika je zmotno, saj je upnik omenjeno finančno analizo večkrat prerekal - prim. zapisnik z naroka dne 25. 7. 2023. Iz upnikovih navedb na zadnjem naroku je razvidno njegovo stališče, da je Finančna analiza D. nerelevantna in namenjena izključno zavlačevanju, saj noben finančni kazalnik ne more spremeniti dejstva, da dolžnik že več kot 10 let zamuja s plačilom več milijonske zapadle terjatve, ob tem, da sta njegova transakcijska računa že več let blokirana. Upnik je obenem izpostavil, da je Finančna analiza D. pripravljena na podatkih, pridobljenih s strani dolžnika, analiza točnosti teh informacij pa ni bila izvedena. Računovodski izkazi v analiziranem obdobju niso bili revidirani. Ključno pri tej analizi pa je, da sploh ne obravnava vprašanja, kako in iz česa konkretno bi dolžnik lahko poplačal upnikov dolg. Glede na upnikove navedbe, podane na naroku dne 25. 7. 2023, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je upnik prerekal Finančno analizo D. - če ni konkretno prerekal posameznih podatkov iz slednje, pa jih je prerekal konkludentno, saj namen zanikanja izhaja iz siceršnjih navedb stranke (drugi odstavek 214. člena ZPP). S tem se pokaže, da ni podana očitana kršitev pravil pravdnega postopka in 22. člena Ustave RS, niti neutemeljen odstop od ustaljene ustavno sodne prakse.

16. V zvezi s pritožbenimi navedbami, da bi se sodišče moralo opredeliti do vseh navedb dolžnika, tako tistih iz trditvene podlage, kot tistih iz finančne analize, pritožbeno sodišče pojasnjuje, da dolžnik s tem, ko je navedel, da povzema finančno analizo v trditveno podlago, ne more upravičeno pričakovati, da bi se celotna vsebina omenjene analize štela kot njegove trditve. Ni namreč naloga sodišča, da iz obsežnih listin, ki so predložene kot dokaz, samo išče in izbira pomembna dejstva, še zlasti če gre za obsežno dokumentacijo.5

17. Dolžnik v pritožbi sodišču prve stopnje očita, da je kršilo njegovo pravico do enakega varstva pravic po 22. členu Ustave RS in pravico do sodnega varstva po 23. členu Ustave RS, s tem, ko naj za zavrnitev dokaznega predloga s postavitvijo izvedenca ekonomske stroke ne bi bili podani ustavno sprejemljivi razlogi. Pritožbeni očitek ni utemeljen. Sodišče prve stopnje je v 52. točki obrazložitve zadostno obrazložilo zavrnitev navedenega dokaznega predloga dolžnika. Izvedenec bi namreč lahko zgolj analiziral dolžnikove računovodske izkaze, ki pa, kot že obrazloženo, niso zadostni za izpodbitje domneve trajnejše nelikvidnosti, saj bi dolžnik glede na več let trajajočo blokado transakcijskih računov moral dokazati, iz katerih konkretnih likvidnih sredstev je zmožen plačati zapadle judikatne terjatve upnika. Ker pa kljub večkratnim pozivom upnika ni podal konkretnih navedb v tej smeri, pač pa so navedbe ostale na pavšalni ravni, gre za informativni dokaz, ki v našem pravnem redu načeloma ni dovoljen. Podatke o tem, s katerimi likvidnimi sredstvi razpolaga, ima le dolžnik sam. Iz računovodskih izkazov ni mogoče razbrati konkretnih sredstev, ki bi jih bilo enostavno unovčiti. V bilanci stanja so opredeljena sredstva glede na ročnost, ni pa razvidno, katere premoženjske pravice dolžnika konkretno predstavljajo določeno postavko. Brez konkretnih podatkov, ki jih poda dolžnik, izvedenec ne more sam po računovodskih izkazih iskati likvidnih sredstev, iz katerih bi dolžnik lahko v razumnem roku poplačal upnikovo zapadlo terjatev.

18. Dolžnik v pritožbi ponavlja očitke v smeri, da naj bi bil upnik prekludiran s svojimi trditvami o izpolnitvi dejanskega stanu domneve iz 2. alineje 1. točke drugega odstavka 14. člena ZFPPIPP, saj naj bi trditve v zvezi s tem podal prepozno. Vendar je že sodišče prve stopnje v 7. in 8. točki obrazložitve pravilno pojasnilo, da temu ni tako. V izogib ponavljanju se pritožbeno sodišče sklicuje na obrazložitev prvostopenjskega sodišča. Končno pa je tudi dolžnik sam še na naroku 25. 8. 2023 podal obsežne nove trditve glede finančnega stanja dolžnika, med drugim je tudi predložil Finančno analizo D., na kateri utemeljuje svojo domnevno solventnost. Dolžnikove navedbe v zvezi s prekluzijo so tako nekonsistentne. Pritožbeno sodišče zgolj še dodaja, da dopustitev navedb ni zavlekla reševanja spora (tretji odstavek 286. člena ZPP).

19. Brezpredmetne so pritožbene navedbe, da naj bi se vlogi, ki ju je upnik obenem vložil v spis fizično na samem naroku dne 25. 7. 2023 in hkrati tekom naroka še po elektronski pošti, med seboj razlikovali. Kot je pravilno obrazložilo že sodišče prve stopnje, sta vlogi identični z vsebinskega vidika, razlikujeta se le v tem, da sta jo podpisala različna odvetnika odvetniške družbe, ki zastopa upnika, razlika je torej za odločitev nepomembna. Zato tudi ni podana očitana kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker naj dolžniku omenjena vloga ne bi bila vročena. Prav tako so zmotne navedbe dolžnika, da naj bi mu bila kršena pravica do izjave, ker mu je sodišče med narokom dodelilo čas ene ure za odgovor na cit. vlogo z dne 25. 7. 2023. Upnik namreč v vlogi ni navajal nobenih novih navedb in dokazov, ki bi vplivale na odločitev sodišča. Vloga je bila v bistvenem namenjena zgolj izračunu terjatve, ki jo je imel upnik do dolžnika na dan 25. 7. 2023. Poleg tega je upnik višino zapadle terjatve povzel tudi na samem naroku. Dolžnik višine glavnice terjatve sploh ni prerekal, niti ni navedel, koliko po njegovem izračunu znaša terjatev upnika. Izračun pa je v končni fazi moralo opraviti tudi sodišče samo.

20. Po mnenju dolžnika je sodišče prve stopnje napačno presodilo, da je pri dolžniku podana domneva insolventnosti iz 1. alineje 1. točke drugega odstavka 14. člena ZFPPIPP, ker naj sodišče višine upnikove terjatve ne bi ugotovilo z gotovostjo, v posledici česar naj bi prišlo do kršitve 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, 22. in 23. člena Ustave RS ter 6. člena EKČP. Navedeni pritožbeni očitek, ki se nanaša na poroštveno obveznost, ni utemeljen. V zvezi s to terjatvijo je pritožbeno sodišče že zgoraj povzelo ugotovitve prvostopenjskega sodišča, ki jih sprejema kot pravilne. Dolžnik v pritožbi vztraja pri svojem zmotnem stališču glede zastaranja občasnih terjatev (med katere spadajo tudi obresti), ki izvirajo iz izvršilnega naslova in zapadejo v bodoče (drugi odstavek 356. člena OZ - neprave judikatne terjatve), čeprav se ne sooči z argumenti iz izpodbijanega sklepa v točkah 22, 23, 30-33 ter zlasti 57 obrazložitve. Sodišče je pravilno kot pravo judikatno terjatev, ki v nobenem primeru še ni zastarala, upoštevalo glavnico, ki neprerekano znaša 7.708.093,30 EUR, in zakonske zamudne obresti, natekle v obdobju od 11. 3 2011 do 25. 9. 2015 (datum zaključka glavne obravnave pred sodiščem prve stopnje v zadevi I Pg 878/2011 Okrožnega sodišča v Kranju v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani I Cpg 394/2018), ki znašajo 2.659.028,21 EUR po izračunu obresti, opravljenem po programu za izračun zamudnih obresti, dostopnem na spletni strani Vrhovnega sodišča RS. Razmejitveni trenutek med pravimi judikatnimi terjatvami in nepravimi judikatnimi terjatvami, med katere spadajo tudi obresti, je vsekakor zaključek glavne obravnave, tj. trenutek, do katerega so upoštevana relevantna dejstva, ki so lahko vplivala na ugotovitev sporne terjatve. Za stališče dolžnika, da naj bi bile (zaradi predhodne izdaje sklepa o izvršbi na podlagi verodostojne listine) zastarane tudi že pred zaključkom glavne obravnave zapadle obresti, ni najti pravne podlage. Upoštevajoč delna plačila soporoka (A., d. o. o.) znaša terjatev upnika po poroštveni obveznosti 7.003.352,89 EUR (kar je sodišče prve stopnje ugotovilo z gotovostjo) in predstavlja več kot 20 % zneska vseh dolžnikovih obveznosti, ki po njegovih lastnih navedbah znašajo 30.496.279,05 EUR. Iz navedenega je razvidno, da je izpodbijani sklep tudi v tem delu ustrezno obrazložen in ni podana kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP niti kršitev Ustave niti EKČP, kot zmotno zatrjuje dolžnik.

21. Materialnopravno zmotne so pritožbene navedbe dolžnika, ki se nanašajo na vpliv prisilne poravnave na obveznosti porokov. Res je bila nad solidarnim dolžnikom (soporokom) po kreditni pogodbi LD002 (A., d.o.o.) potrjena prisilna poravnava, ki je njegovo obveznost iz omenjene kreditne pogodbe znižala na delež 43 % celotne obveznosti. Vendar pa potrjena prisilna poravnava nad družbo A. ni imela nobenega vpliva na zmanjšanje obveznosti ostalih soporokov. Dolžnik kot solidarni porok je odgovoren za celotno višino obveznosti B., d. o. o., (zmanjšano za delni plačili A.), glede katerih se je kot solidarni porok zavezal s kreditno pogodbo, ne glede na to, da so bile nad ostalimi sodolžniki pravnomočno potrjene prisilne poravnave. Potrjene prisilne poravnave sodolžnikov ne vplivajo na obveznost glavnega dolžnika in ostalih porokov. Rezultat razlogovanja pritožnika bi bil, da se zaradi zmanjšanja porokove obveznosti - brez plačila - zmanjšajo obveznosti glavnega dolžnika in ostalih porokov, kar ni sprejemljivo, saj je v nasprotju z namenom poroštva in načelom akcesornosti poroštva. Poroštvo tako ne bi doseglo svoje ekonomske funkcije, tj. varstva upnika pred tveganji dolžnikove neizpolnitve. Upoštevajoč drugi odstavek 1.022 člena Obligacijskega zakonika (OZ) potrjena prisilna poravnava sodolžnikov ne vpliva na obveznost dolžnika in ostalih sodolžnikov.

22. Ni utemeljen niti pritožbeni očitek dolžnika, da naj bi sodišče prve stopnje kršilo načelo sorazmernosti, ker naj ne bi upoštevalo, da ima glavni dolžnik, tj. družba B., d. o. o. - v stečaju, zadostna sredstva za poplačilo upnika, kar naj bi izhajalo iz bilance stanja za glavnega dolžnika. Glede na to, da je upnik na podlagi kreditne pogodbe LD002 že leta 2011 začel izvršilni postopek zoper glavnega dolžnika, ugodilna sodba pa je že več let pravnomočna, do plačila pa še ni prišel, kar je upnik navedel že v predlogu za začetek stečajnega postopka nad dolžnikom, dolžnikov ugovor v tej smeri ni utemeljen. Končno se je nad glavnim dolžnikom dne 31. 7. 2023 začel stečajni postopek s sklepom Okrožnega sodišča v Kranju St .../2020, ki je že pravnomočen (prim. VSL sklep Cst 268/2023).

**O pritožbi družbenika dolžnika B., d. o. o. - v stečaju**

23. Pritožbene navedbe dolžnikovega družbenika se v precejšnji meri prekrivajo s pritožbenimi navedbami dolžnika, na katere je pritožbeno sodišče že odgovorilo zgoraj, zato jih na tem mestu ne ponavlja več.

24. Kot pravilno opozarja družbenik dolžnika, se glede na drugi odstavek 242. člena ZFPPIPP, če je sodišče izdalo sklep o začetku stečajnega postopka na upnikov predlog, lahko pritoži proti temu sklepu tudi družbenik stečajnega dolžnika, vendar pa je v skladu z ustaljeno sodno prakso pritožbeni okvir družbenika dolžnika v primerjavi s pritožbo, ki jo lahko zoper sklep vloži dolžnik, zožen. Družbenik lahko izpodbija le domnevo insolventnosti, ne more pa izpodbijati obstoja upnikove terjatve. Zato pritožbenih navedb družbenika dolžnika v tej smeri ni mogoče upoštevati.

25. Pritožbeno sodišče pritrjuje upniku v odgovoru na pritožbo dolžnikovega družbenika, da je situacija v tej zadevi specifična, zato v okoliščinah konkretnega primera ne drži, da naj bi se imel šele v pritožbenem postopku družbenik prvič možnost opredeliti do vseh pravno pomembnih dejanskih in pravnih vidikov zadeve. Edini družbenik dolžnikovega družbenika, E. E., je bil do začetka stečajnega postopka (ko je zakoniti zastopnik postal stečajni upravitelj) tudi edini direktor družbenika s samostojnim zastopanjem, kar izhaja iz zgodovinskega izpisa iz sodnega registra za družbenika dolžnika, družbo B., d.o.o. - v stečaju. E. E. je bil že pred izdajo izpodbijanega sklepa seznanjen s potekom tega stečajnega postopka, iz zapisnika o naroku z dne 25. 7. 2023 izhaja, da je bil tam prisoten. Pritožbo družbenika je pripravila ista odvetniška družba kot pritožbo dolžnika. Obe pritožbi sta vsebinsko v določeni meri identični. Sodna praksa, ki jo v pritožbi navaja družbenik, se nanaša na položaj, ko v predhodnem postopku sploh ni bilo kontradiktornosti, ker dolžnik ni vložil ugovora zoper predlog za začetek stečajnega postopka, zato je bilo sodišče dolžno zagotoviti kontradiktornost v pritožbenem postopku. V obravnavani zadevi pa ne gre za tak primer. Iz okoliščin konkretnega primera izhaja, da je imel družbenik dolžnika pravico do izjave že doslej možnost izkoristiti.

26. Ne glede na navedeno se pritožbeno sodišče opredeljuje do v pritožbi navedenih dejstev in predlaganih dokazov z vidika možnosti uspešnega izpodbijanja insolventnosti dolžnika, če bi se zatrjevana dejstva in dokazi izkazali za resnične.

27. Ni utemeljen pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje obstoj zakonske domneve trajnejše nelikvidnosti po drugi alineji 1. točke drugega odstavka 14. člena ZFPPIPP ugotavljalo na podlagi neizkazanih terjatev (pritožba omenja "sklep o izvršbi (drugega upnika), ki je po vrstnem redu pred tem"). Iz obvestila banke F., d.d,. z dne 3. 9. 2020 (PD 38) izhaja, da sklepa o izvršbi I 290/2020 ni mogoče izvesti, saj je "na dan 3. 9. 2020 stanje dobroimetja denarnih sredstev, v višini 632.212,48 EUR, ki pa so zarubljena za prednostni sklep o izvršbi, katerega terjatev je na dan 3. 9. 2020 izkazana v višini 10.885.447,15 EUR". Takšno stanje je obstajalo tudi na dan zadnjega naroka, česar dolžnik ni prerekal. Družbenik pa v pritožbi tudi ni navedel nobenih konkretnih trditev niti predložil dokazov, s katerimi bi omenjeno ugotovitev uspel omajati.

28. Družbenik v pritožbi izpostavlja, da je bil izvršilni postopek I 290/2020 vložen po vložitvi predloga za začetek stečajnega postopka nad dolžnikom, kar je po presoji pritožbenega sodišča irelevantno. Poleg tega ponovno navaja, da navedeni sklep o izvršbi še ni pravnomočen, vendar je sodišče prve stopnje pravilno pojasnilo, zakaj to glede na tretji odstavek 46. člena ZIZ ni odločilno, s čimer se pritožbeno sodišče strinja (prim. 46. točko obrazložitve izpodbijanega sklepa).

29. Družbenik v pritožbi obširno razlaga, zakaj naj stečajni postopek ne bi bil namenjen le poplačilu posameznega upnika, ki ga ta lahko doseže preko postopka individualne izvršbe. Vendar je ustaljena sodna praksa zavzela drugačno stališče, namreč da je stvar izbire upnika, v katerem postopku bo izterjeval terjatve. V ZFPPIPP ni nobene pravne podlage za zaključek, da je sodno varstvo omenjeno zgolj na situacijo, ko ima dolžnik več upnikov. Zato bi tovrstno omejevanje za upnika lahko predstavljalo kršitev ustavne pravice do sodnega varstva po 23. členu Ustave RS.6

30. Pritožbeno sodišče pritrjuje družbeniku, da stečajni postopek pomeni hud poseg v pravice družbenikov kot ekonomskih lastnikov pravnega subjekta, saj v končni fazi stečajni dolžnik preneha, s čimer preneha tudi poslovni delež družbenikov. Vendar je treba upoštevati, da sta ustavni pravici do zasebne lastnine in svobodne gospodarske pobude omejeni s pravicami drugih, v konkretnem primeru s pravicami upnikov.

31. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je dolžnik tekom postopka z namenom izpodbitja domneve trajnejše nelikvidnosti skliceval na Finančno analizo C. C. in Finančno analizo D., družbenik pa se pritožbi sklicuje na priloženo strokovno mnenje G., d. o. o. (v nadaljevanju tudi Finančna analiza G.). Omenjena finančna analiza ni relevantna, saj ne dokazuje dolžnikove likvidnosti, in to iz istih razlogov kot predhodno s strani dolžnika v spis vloženi finančni analizi, ne vsebuje namreč podatkov o konkretnem likvidnem premoženju dolžnika, s katerim bi ta lahko poplačal upnika. Navedena analiza je pripravljena na podlagi računovodskih podatkov dolžnika za leta 2021, 2022 in prvo poletje leta 2023, pri čemer računovodski izkazi niso bili revidirani. Analiza je bila izdelana na podlagi predpostavke, da so posredovani podatki s strani poslovodstva pravilni. Vendar iz citirane analize ni razvidno, da bi bil avtor analize seznanjen z dejstvom, da ima upnik do dolžnika judikatno terjatev, med drugim tudi na podlagi sklepa o izvršbi I 290/2020, ki je ni mogoče poplačati, saj je račun dolžnika že več let blokiran, pred upnikovo terjatvijo pa je večmilijonska terjatev drugega upnika. Finančna analiza G. obravnava le domnevo insolventnosti iz prve alineje 1. točke drugega odstavka 14. člena ZFPPIPP, ne pa tudi domneve insolventnosti iz druge alineje 1. točke drugega odstavka 14. člena ZFPPIPP, ki je prav tako relevantna. Finančna analiza obrazlaga podatke, kot so kazalnik kratkoročnega koeficienta, pospešeni koeficient, obratni kapital, kazalnik zadolženosti, koeficient dolgoročne pokritosti dolgoročnih sredstev, na osnovi katerih naj bi pri dolžniku ne bili izkazani kriteriji, ki kažejo na trajnejšo nelikvidnost oz. insolventnost, kar pa po presoji pritožbenega sodišča ne zadošča. Družbenik v pritožbi sicer navaja, da naj bi dolžnik imel kratkoročne poslovne terjatve, ki naj bi zadoščale za poplačilo upnika, vendar ne pojasni, kakšne konkretno so te terjatve in ne predloži dokumentacije, iz katere bi izhajal obstoj in višina terjatve, datum zapadlosti, plačilna sposobnost dolžnikovega dolžnika ipd. Kot že rečeno, posplošeno navajanje premoženja, ki naj bi dolžniku omogočilo poplačilo dolgov, ne zadostuje. Pavšalne so tudi navedbe družbenika, da naj bi dolžnik v prvem polletju ustvaril čisti dobiček v višini 523.198,00 EUR. Družbenik namreč ni pojasnil, iz kakšnega naslova naj bi bil dosežen dobiček, prav tako ne trdi, da bi ta dobiček imel za posledico tudi likvidna sredstva dolžnika za poplačilo upnika. Pritožnik bi moral konkretno navesti, iz katerih likvidnih sredstev je dolžnik zmožen plačati upnikovo terjatev, ki je doslej že v več kot desetletnem obdobju ni zmogel poplačati, vendar so tovrstne navedbe umanjkale.

32. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je izpodbijani sklep ustrezno in prepričljivo obrazložen, pritožbeni očitki v tej smeri pa neutemeljeni. Sodišče ni dolžno posebej odgovarjati na prav vsak pravni in dejanski argument stranke, mora pa se opredeliti do tistih, ki so za presojo odločilnega pomena. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da se je sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu ustrezno opredelilo do vseh pravno relevantnih trditev in dokazov dolžnika.

33. Pritožbeno sodišče je s tem odgovorilo na pritožbene trditve, za katere je ocenilo, da so bile pomembne pri presoji pravilnosti izpodbijanega sklepa (prvi odstavek 360. člena ZPP v zvezi s 121. členom ZFPPIPP). Ker jih je kot neutemeljene zavrnilo in ker ni ugotovilo nobene bistvene kršitve določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je materialnopravn0 pravilen sklep sodišča prve stopnje potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 121. členom ZFPPIPP).

34. Izrek o pritožbenih stroških temelji na določilu prvega odstavka 165. člena v zvezi s 121. členom ZFPPIPP. Pritožnika s pritožbo nista uspela, zato sama nosita svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 121. členom ZFPPIPP). Upnik po izrecni zakonski določbi 129. člena ZFPPIPP nima pravice do povrnitve stroškov odgovora na pritožbo.

Ta pisni odpravek se ujema z elektronskim izvirnikom sklepa.

1 Zoper izpodbijani sklep je vložil pritožbo tudi družbenik dolžnikovega družbenika (E. E., ki je družbenik družbe B., d. o. o. - v stečaju, ki je družbenik stečajnega dolžnika H., d. o. o.). Pritožbo E. E. je sodišče prve stopnje zavrglo, pritožnik pa se je zoper sklep pritožil, vendar je višje sodišče pritožbo zavrnilo in sklep o zavrženju pritožbe potrdilo - prim. VSL sklep Cst 286/2023. 2 Po 1. alineji 1. točke drugega odstavka 14. člena ZFPPIPP je podana izpodbojna domneva trajnejše nelikvidnosti pri dolžniku, če za več kot dva meseca zamuja z izpolnitvijo ene ali več obveznosti v skupnem znesku, ki presega 20 % zneska njegovih obveznosti, izkazanih v zadnjem javno objavljenem letnem poročilu. Po 2. alineji 1. točke drugega odstavka 14. člena ZFPPIPP je podana izpodbojna domneva trajnejše nelikvidnosti pri dolžniku, če sredstva na njegovih računih ne zadoščajo za izvršitev sklepa o izvršbi ali poplačilo izvršnice in tako stanje traja neprekinjeno zadnjih 60 dni ali s prekinitvami več kot 60 dni v obdobju zadnjih 90 dni, in takšno stanje traja na dan pred vložitvijo predloga za začetek postopka zaradi insolventnosti. 3 Tako tudi VSL sklep Cst 268/2023. 4 Prav tako VSL sklep Cst 268/2023. 5 Prim. VSL sodba I Cp 3343/2016 in druge. 6 Prim. VSL sklep Cst 302/2015, Cst 287/2013 in drugi.