Jedro

Predlagana začasna odredba je tako imenovana odredbodajalna začasna odredba, ki bi (če bi bila izdana) usmerjala insolvenčni postopek v delu, ki se nanaša na unovčenje dela stečajne mase. Unovčenje stečajne mase poteka na podlagi sklepov sodišča (konkretno: sklep o prodaji - dodatni). Po mnenju višjega sodišča taka začasna odredba ni dopustna.

Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo določbe ZFPPIPP, ko je navedlo, da zavarovanje konkretne nedenarne terjatve (na sklenitev prodajne pogodbe) ni dopustno in da ne gre za izjemo iz tretjega odstavka 131. člena ZFPPIPP.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in sklep potrdi.

II. Stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog za zavarovanje z začasno odredbo, da se toženi stranki prepove prodajo premičnin v Prelogu iz sklopov A, B, C in D iz Vabila k dajanju ponudb v postopku zavezujočega zbiranja ponudb z dne 13. 12. 2016 (natančno navedenih v nadaljevanju); v primeru kršitve je predlagana denarna kazen v višini 30.000,00 EUR za vsako kršitev, vendar ne več kot 200.000 EUR.

2. Tožeča stranka se je zoper sklep pritožila iz vseh pritožbenih razlogov, zlasti pa zaradi zmotne uporabe pravil postopka. Pritožnik navaja, da je sodišče napačno uporabilo tretji odstavek 131. člena ZFPPIPP, ki izrecno ne določa, da je sklep o zavarovanju zoper insolventnega dolžnika mogoče izdati za zavarovanje nedenarne terjatve iz stečajnega postopka, vendar hkrati takega sklepa ne prepoveduje. Ker pa dopušča zavarovanje terjatve, ki se v stečajnem postopku plača kot strošek stečajnega postopka, ni razumnega razloga, zakaj začasna odredba ni dopustna tudi za zavarovanje nedenarne terjatve iz stečajnega postopka. Na tako razlago napotuje tudi peti odstavek 342. člena ZFPPIPP, ki po enakem dejanskem stanju (da po izvedenem postopku zbiranja ponudb stečajni upravitelj le-tega enostransko razveljavi tako, da z najboljšim ponudnikom ne sklene prodajne pogodbe) dovoljuje uveljavitev zahtevka za sklenitev prodajne pogodbe z enakim tožbenim zahtevkom. Sicer pa je v 131. členu ZFPPIPP pravna praznina, ki naj jo sodišče ustrezno napolni, ali pa prebije neustrezne določbe tretjega odstavka 131. člena ZFPPIPP, če meni, da pravne praznine ni.

3. Tožena stranka je na pritožbo odgovorila. V bistvenem navaja, da z začasno odredbo prodaje po ZFPPIPP (kot lex specialis) ni dopustno preprečiti. Sodišče je v stečajnem postopku s sklepom o prodaji - dodatnim z dne 28. 3. 2017 dovolilo prodajo premoženja, torej unovčenje premoženja tožene stranke. Tega ni mogoče preprečiti tako, da se z začasno odredbo uredi razmerja med strankama tako, da se prodajo v stečajnem postopku prepove. Sicer pa se lahko tožeča stranka udeleži postopka prodaje premoženja na javni dražbi dne 25. 5. 2017 in se tako izogne zatrjevanim neugodnim posledicam.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Višje sodišče je izpodbijani sklep preizkusilo v okviru zatrjevanih pravno pomembnih pritožbenih razlogov (prvi odstavek 360. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP) in razlogov, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti po določbi drugega odstavka 350. člena v zvezi s 366. členom ZPP.

6. Pritožnik (tožeča stranka) je z zavrnjeno začasno odredbo zahteval, da sodišče v gospodarskem sporu toženi stranki prepove prodajo premičnih stvari, to je stečajne mase. Tožbeni zahtevek, v zavarovanje katerega je začasna odredba predlagana, se glasi na sklenitev prodajne pogodbe.

7. Kot izhaja iz tožbenih navedb in navedb v predlogu za zavarovanje z začasno odredbo, je bistvo spora v tem, da stečajni dolžnik s tožečo stranko ne sklene prodajne pogodbe, čeprav bi jo po prepričanju tožeče stranke moral. Tožeča stranka je v stečajnem postopku nastopala kot ponudnik v postopku prodaje in je mnenja, da je dala ponudbo, ki je bila skladna s pogoji prodaje, stečajni dolžnik pa te ponudbe kasneje neutemeljeno ni hotel sprejeti oziroma s ponudnikom (tožečo stranko) ni hotel skleniti prodajne pogodbe. Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo navedla, da ponudba ni bila skladna s pogoji prodaje, zato do sklenitve pogodbe ni prišlo.

8. Sodišče prve stopnje je odločitev utemeljilo z razlogom, da predlagana začasna odredba ni dopustna. Pri tem se je pravilno oprlo na določbi prvega in tretjega odstavka 131. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP).

9. Predlagana začasna odredba je tako imenovana odredbodajalna začasna odredba, ki bi (če bi bila izdana) usmerjala insolvenčni postopek v delu, ki se nanaša na unovčenje dela stečajne mase. Unovčenje stečajne mase poteka na podlagi sklepov sodišča (konkretno: sklep o prodaji - dodatni). Po mnenju višjega sodišča taka začasna odredba ni dopustna.1

10. Prodaja premoženja stečajnega dolžnika je oblika unovčenja stečajne mase in je urejena v pododdelku 5.8.2 ZFPPIPP. Postopek prodaje premoženja stečajnega dolžnika vodi stečajno sodišče v insolvenčnem postopku in to po pravilih ZFPPIPP. Pristojnosti znotraj tega spadajo v izključno pristojnost stečajnega sodišča in ne sodišča v gospodarskem sporu. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo določbe ZFPPIPP, ko je navedlo, da zavarovanje konkretne nedenarne terjatve (na sklenitev prodajne pogodbe) ni dopustno in da ne gre za izjemo iz tretjega odstavka 131. člena ZFPPIPP. S tem je višje sodišče hkrati v bistvenem odgovorilo na večji in bistveni del pritožbenih navedb, ki se vse po vrsti nanašajo na zatrjevane nepravilnosti v insolvenčnem postopku. Te okoliščine za to začasno odredbo niso bistvene.

11. Kdaj je sodišče v pravdnem postopku pristojno odločati o sporih, ki izhajajo iz stečajnega postopka (63. člen ZPP), ZFPPIPP jasno določa (na primer oddelek 5.6). V tem delu je dopustno tudi zavarovanje zahtevka z začasno odredbo (primerjaj tretji odstavek 131. člena ZFPPIPP). V postopku prodaje premoženja sodišče v gospodarskem sporu take pristojnosti nima. Stečajna zadeva je v začetni fazi prodaje premoženja - izdan je sklep o prodaji - dodatni, ki je prvi v fazi prodaje in določa pogoje prodaje. Vrhovno sodišče je v sklepu III Ips 85/2016 z dne 25.10.2016 zavzelo stališče, da predkupni upravičenec nima nobenega upravičenja preprečiti prodaje niti vplivati na čas, kraj, način prodaje ali na ceno, za katero se stvar prodaja. Ti razlogi morajo veljati tudi v tej zadevi, ko tožeča stranka nima niti takega položaja. Tožeča stranka je le ponudnik v prodajnem postopku.

12. Ne drži pritožbena navedba, da ZFPPIPP v tretjem odstavku 131. člena predlagane začasne odredbe sicer izrecno ne omenja, vendar je tudi ne prepoveduje. Izrecna prepoved vseh postopkov zavarovanja je urejena v prvem odstavku 131. člena ZFPPIPP, izjeme pa so dopustne v tretjem odstavku istega člena. Za tako izjemo pri uveljavljanju pritožnikovega pričakovanja, da bo s stečajnim dolžnikom sklenil prodajno pogodbo, ne gre.

13. Pritožnik nadalje predlaga razširjujočo razlago in zapolnitev pravnih praznin. Da ne gre za pravno praznino, je že povedano. Predlagana razširjajoča razlaga, ker gre po pritožnikovemu mnenju za podobno situacijo kot pri stroških stečajnega postopka (pritožnik navaja, da sta obe terjatvi nastali po začetku stečajnega postopka), pa tudi ne more biti pravilna. Ne samo, da se izjeme razlagajo ozko, pritožnik izhaja tudi iz zmotnega materialnopravnega stališča, da gre pri ponudnikovi pravici do sodelovanja v postopku prodaje in stroških stečajnega postopka (enako velja za terjatve iz 1. točke tretjega odstavka 131. člena ZFPPIPP) za primerljivi terjatvi. Stroški stečajnega postopka so res obveznosti stečajnega dolžnika, ki nastanejo po začetku stečajnega postopka, vendar gre za denarne terjatve upnikov, ki se plačajo iz razdelitvene mase (glej prvi odstavek 354. člena in 355. člen ZFPPIPP). Ponudnik v postopku unovčenja stečajne mase nima primerljivega položaja. Pritožnik se nadalje sklicuje na peti odstavek 342. člena ZFPPIPP, ki naj bi dopuščal zahtevke z enakim tožbenim zahtevkom kot v tem sporu. Višje sodišče na to pritožbeno navedbo odgovarja, da citirani odstavek tak zahtevek izrecno izključuje. Sploh pa to ni bistvenega pomena (bistvo je povedano zgoraj, zlasti v 9. točki).

14. S tem je višje sodišče odgovorilo tudi na v pritožbi zatrjevane kršitve ustavnih pravic (2., 14., 22. in 25. člen Ustave), ki se v pritožbenem postopku obravnavajo skozi pritožbene razloge iz 338. člena ZPP.

15. Pritožba ni utemeljena in niso podani pritožbeni razlogi, na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti, zato je pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

16. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 154. in 155. člena ZPP. Višje sodišče toženi stranki ni priznalo stroškov postopka za odgovor na pritožbo, ker odgovor ni bistveno prispeval k odločitvi višjega sodišča in torej niso bili potrebni (155. člen ZPP).

1 Tudi na primer VSL sklep I Cpg 359/2016 z dne 26. 4. 2016, VSK sklep Cpg 370/2015 z dne 19. 11. 2015 in VSC sklep Cpg 231/2006 z dne 16. 5. 2007.