Jedro

Kadar sta sporna tako temelj odškodninske odgovornosti, kot tudi višina škode in se izvaja dokaze v zvezi s temeljem in višino zahtevka, sodna praksa v določenih primerih upošteva uspeh strank glede na aritmetično sredino. Po presoji pritožbenega sodišča je takšna metoda izračuna sicer skladna z načelom uspeha strank v postopku, vendar uporabljiva le v izjemnih primerih, ko gre v dokaznem postopku za precejšne neravnovesje med nastalimi pravdnimi stroški glede temelja in glede višine zahtevka.

Tožničin pooblaščenec je priglasil stroške po tisti tarifi, ki je veljala ob uvedbi postopka, kar zadošča za izpolnjenost zahteve iz četrtega odstavka 14. člena OT.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani sklep sodišča prve stopnje spremeni tako, da se v I. točki izreka znesek 1.576,71 EUR nadomesti z zneskom 1.785,03 EUR.

II. V preostalem se pritožba zavrne in se v izpodbijanem ter nespremenjenem delu potrdi sklep sodišča prve stopnje.

III. Toženi stranki sta v roku 15 dni dolžni nerazdelno povrniti tožeči stranki stroške pritožbenega postopka v višini 92,40 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izpolnitvenega roka dalje.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje toženima strankama naložilo, da sta tožeči stranki dolžni nerazdelno povrniti stroške postopka v višini 1.576,71 EUR (I. točka izreka) in v korist proračuna Okrožnega sodišča v Krškem nerazdelno povrniti stroške izvedenine v znesku 338,73 EUR (II. točka izreka). Odločilo je še, da je tožeča stranka dolžna prvo toženi stranki povrniti 1.499,25 EUR pravdnih stroškov (III. točka izreka) in drugo toženi stranki 1.221,64 EUR pravdnih stroškov, vse v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (IV. točka izreka).

2. Zoper navedeni sklep o stroških se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov po po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP)1 in navaja, da bi sodišče prve stopnje moralo odmeriti stroške glede na uspeh strank v postopku na način, da upošteva aritmetično sredino uspeha strank po temelju in višini. V konkretnem primeru je bil namreč sporen tako temelj, kot tudi višina. Tožnik je s temeljem uspel v 70%, po višini pa 69,8 %.Glede temelja je sodišče prve stopnje izvajalo listinske dokaze, zaslišalo tožnika, pričo ter opravilo ogled kraja škodnega dogodka. Večina dokazov je bila izvedena v zvezi s temeljem zahtevka, glede višine pa le dokaz s sodnim izvedencem in zaslišanje tožnika. Sodišče prve stopnje je kot vrednost storitve po tar. št. 18 Odvetniške tarife (OT) napačno upoštevalo 700 točk zgolj za vloženo tožbo, ne pa tudi za nadaljnje vloge in naroke. Ni upoštevalo izjeme tretjega odstavka 12. člena OT, ki določa, da je stranka dolžna odvetniku plačati storitve po tarifi, veljavni ob uvedbi postopka, če se med postopkom ni spreminjala vrednost obravnavanega predmeta, zaradi spremenjene tarife veljavne v času plačila, pa je število točk za opravljeno storitev nižje za več kot 10 odstotkov. Tožba je bila vložena pred 6. 4. 2019 in je vrednost storitve bila zaradi spremenjene tarife nižja za več kot 10%. Prav tako je glede stroškov nastalih pred 6. 4. 2019 napačno upoštevalo vrednost točke v znesku 0,459 EUR. Tudi za ostale storitve bi moralo priznati 0,60 EUR. Glede na navedeno je potrebno stroške tožnika zvišati tako, da se mu prizna za prvo pripravljalno vlogo 700 točk namesto 600 točk, za drugo pripravljalno vlogo 525 točk namesto 450 točk, za tretjo, četrto, peto in šesto pripravljalno vlogo po 350 točk namesto 300 točk, za narok z dne 19. 11. 2019 700 točk namesto 600 točk, za naroka dne 22. 1. 2020 in 31. 5. 2021 pa za vsakega 350 točk namesto 300 točk. Preostali stroški so bili pravilno priznani. Prav tako bi moralo sodišče prve stopnje tožniku priznati za predpravdna zahtevka vsaj strošek za obrazložen dopis po tar. št. 39 OT v višini 100 točk, saj so ti dopisi bili potrebni za sodni postopek. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi ter sklep spremeni tako, da sta toženi stranki dolžni tožniku povrniti višje stroške postopka in višje stroške izvedenine, tožnik pa jima je dolžan povrniti nižje stroške postopka, podrejeno, sklep razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo odločanje. Priglaša pritožbene stroške.

3. Toženi stranki na vročeni pritožbi nista odgovorili.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je pri odmeri in izračunu pravdnih stroškov pravilno upoštevalo tožnikov uspeh v višini 49%. Tožnik je s tožbo zahteval plačilo odškodnine v znesku 23.201,00 EUR. Sodišče prve stopnje je zahtevku tožnika ugodilo v višini 11.340,70 EUR, kar glede na uspeh strank v postopku predstavlja 49% uspeh tožnika in 51% uspeh toženk. Kadar sta sporna tako temelj odškodninske odgovornosti, kot tudi višina škode in se izvaja dokaze v zvezi s temeljem in višino zahtevka, sodna praksa v določenih primerih upošteva uspeh strank glede na aritmetično sredino. Po presoji pritožbenega sodišča je takšna metoda izračuna sicer skladna z načelom uspeha strank v postopku, vendar uporabljiva le v izjemnih primerih, ko gre v dokaznem postopku za precejšne neravnovesje med nastalimi pravdnimi stroški glede temelja in glede višine zahtevka, torej ko večina ali pretežni del stroškov nastane v zvezi z dokazovanjem temelja zahtevka. V konkretni zadevi ne gre za takšno neravnovesje, saj je dobršni del stroškov predstavljala že zgolj izvedenina sodnega izvedenca medicinske stroke, ki je bil potreben strošek za dokazovanje višine zahtevka. Sodišče prve stopnje je zato pri izračunu uspeha strank utemeljeno upoštevalo zgolj v kakšnem odstotku je tožnik uspel s tožbenim zahtevkom glede na vtoževano odškodnino. Že v postavljenem zahtevku bi lahko tožnik upošteval tudi morebiti deljeno (so)odgovornost in temu ustrezno prilagodil končno višino zahtevka.

6. Neutemeljena je nadalje pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje za storitve opravljene do 6. 4. 2019 napačno upoštevalo vrednost točke 0,459 EUR, saj je vse storitve na koncu pravilno obračunalo po vrednosti točke veljavne v času odmere nagrade v višini 0,60 EUR. Prav tako ni utemeljeno zavzemanje pritožnika za priznanje stroškov pred pravdo poslanih dopisov toženkama. Tožnik je v navedenih dopisih zahteval posredovanje določenih podatkov, ki so bili sicer za pravdo potrebni, vendar pa je bila v konkretnem primeru takšna storitev že zajeta v priznani postavki za sestavo in vložitev tožbe. Poslana dopisa ne predstavljata samostojne odvetniške storitve iz tar. št. 39 OT, še manj pa predpravdni odškodninski zahtevek po tar. št. 38 OT, kot ju je priglasil pooblaščenec tožnika.

7. Pritožnik pa utemeljeno navaja, da bi sodišče prve stopnje moralo za vsa opravljena dejanja kot osnovno vrednost storitve upoštevati 700 točk. Stranka je dolžna plačati odvetniku storitev po tarifi, veljavni v času, ko je odvetnik delo opravil, pomnoženi z vrednostjo točke v času plačila, povečano za DDV, če je odvetnik zavezanec za plačilo v Republiki Sloveniji (drugi odstavek 12. člena OT). V času vložitve tožbe dne 5. 1. 2018, torej ob uvedbi postopka, je znašala vrednost odvetniške točke 0,459 EUR, zato je glede na vrednost spora znašala vrednost storitve 700 točk (po tar. št. 18/1 OT). Dne 6. 4. 2019 je nato prišlo do spremembe vrednosti odvetniške točke na 0,60 EUR,2 vendar tretji odstavek 12. člena OT določa izjemo, da je stranka dolžna odvetniku plačati storitve po tarifi, veljavni ob uvedbi postopka, če se med postopkom ni spreminjala vrednost obravnavanega predmeta, zaradi spremenjene tarife, veljavne v času plačila, pa je število točk za opravljeno storitev nižje za več kot 10 odstotkov. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da sta za priznanje stroškov po tretjem odstavku 12. člena OT izpolnjena oba zahtevana zakonska pogoja, saj se je zaradi spremembe vrednosti točke med postopkom število točk za opravljeno storitev znižala za več kot 10 % od tiste ob uvedbi postopka (iz 700 točk na 600 točk), vrednost obravnavanega predmeta pa se ni spreminjala.

8. Nadalje četrti odstavek 14. člena OT še določa, da so sodišča in drugi organi dolžni odmeriti odvetniške stroške na takšen način le na predlog odvetnika. Tožničin pooblaščenec je priglasil stroške po tisti tarifi, ki je veljala ob uvedbi postopka, kar zadošča za izpolnjenost zahteve iz četrtega odstavka 14. člena OT.3

9. Pritožbeno sodišče je zato kot osnovno vrednost storitve upoštevalo 700 točk za ves čas postopka in tožniku priznalo 700 točk za tožbo po tar. št. 18/1 OT, za prvo pripravljalno vlogo 700 točk po tar. št. 19/1 OT, za drugo pripravljalno vlogo 525 točk po tar. št. 19/2 OT, za tretjo, četrto, peto in šesto pripravljalno vlogo, za vsako po 350 točk po tar. št. 19/3 OT, za narok z dne 19. 11. 2019 700 točk po tar. št. 20/1 OT, za naroka dne 22. 1. 2020 in 31. 5. 2021 pa za vsakega 350 točk po tar. št. 20/2 OT, skupaj 4.725 točk. K temu je prištelo že priznane stroške za urnino (150 točk) in vlogi (40 točk) ter pavšalne materialne izdatke za stranko (59,2 točk). Skupaj je tožniku priznalo 4.974,2 točk, kar ob upoštevanju vrednosti točke 0,60 EUR, znaša 2.984,52 EUR. K temu je prištelo že priznano kilometrino v višini 1,48 EUR in 22% DDV, kar končno znaša 3.642,92 EUR stroškov. Glede na uspeh tožnika v pravdi, sta toženi stranki dolžni tožniku nerazdelno povrniti 1.785,03 EUR (49% od 3.642,92 EUR).

10. Sodišče prve stopnje je deloma zmotno uporabilo materialne določbe OT in v posledici tega deloma napačno ugotovilo dejansko stanje, drugi po uradni dolžnosti upoštevani razlogi pa niso podani (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP). Pritožbeno sodišče je zato pritožbi delno ugodilo, delno pa jo zavrnilo in v posledici spremenilo izpodbijani sklep (2. in 3. točka 365. člen ZPP).

11. Tožnik je s pritožbo delno uspel, zato sta mu na podlagi drugega odstavka 154. člena ZPP v zvezi s prvim in drugim odstavkom 165. člena ZPP toženki nerazdelno dolžni povrniti sorazmeren del pritožbenih stroškov. Uspeh tožnika v pritožbenem postopku je 33%, saj se je zavzemal za drug način izračuna uspeha strank, drugačno vrednost storitve in upoštevanja vrednosti odvetniške točke ter dodatno priznane stroške. Uspel je le v enem delu. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je glede na izpodbijani del stroškov pritožbena vrednost spornega predmeta med 3.000 in 10.000 točkami oz. vrednost storitve 300 točk, kar po tar. št. 22/1 OT4 znaša 375 točk za sestavo pritožbe in 7,5 točk materialnih izdatkov (2%), skupaj 382,5 točk. Ob upoštevanju vrednosti točke 0,60 EUR in 22% DDV, 279,99 EUR. Glede na pritožbeni uspeh, sta toženki dolžni tožniku nerazdelno povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 92,40 EUR (33% od 279,99 EUR), v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje.

1 Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami in dopolnitvami. 2 Sklep o spremembi vrednosti točke, Ur. l. RS, št. 22/19. 3 Podobno sodba VSL I Cp 1531/2020 z dne 28.10.2020. 4 Ur. l. RS, št. 2/15, 28/18 in 70/22.