Jedro

Pri ravnanju tožnika (skoku iz vozila) je šlo za instiktivno, hipno reagiranje na grozečo prometno nesrečo in s tem poškodbo tožnika (bodisi trčenje v oviro ali zletenje vozila s ceste in njegovo prevrnitev), za kar mu ni mogoče pripisati krivde. Pri reagiranju tožnika tako ni šlo za ravnanje, ki bi v celoti ali delno izključilo odgovornost zavarovanca tožene stranke oziroma utemeljevalo soprispevek tožnika k nastanku škode (153. člen OZ)

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (točkah I. in III. izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo tožniku prisodilo odškodnino v znesku 32.156,20 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10.11.2014 do plačila (točka I. izreka). V presežku, to je za plačilo 3.000,00 EUR z obrestmi, je tožbeni zahtevek zavrnilo (točka II. izreka). Odločilo je tudi, da je dolžna tožena stranka plačati tožeči strani stroške postopka v znesku 3.872,70 EUR, v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila (točka III. izreka).

2. Zoper ugodilni del sodbe in odločitev o stroških postopka se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne oziroma ugotovi soprispevek tožnika k nastanku škodnega dogodka v višini 60%. Navaja, da je tožnik v celoti sam odgovoren za nastanek škode. Načelo pravičnosti terja ugotovitev, da je tožnik sam prevzel tveganje negativne posledice s samovoljnim ravnanjem, to je skokom iz vozila, prav tako pa je tudi prostovoljno prisedel v vozilo. Sodišče se ni opredelilo o soprispevku tožnika k nastalim škodnim posledicam. Tožnik bi se kot povprečno skrben človek moral in mogel zavedati posledic, ki jih lahko utrpi, če skoči iz vozila, ki pelje navzdol po hribu s hitrostjo cca 50 km/h, kot je izpovedal tožnik na naroku. Iz listin v kazenskem spisu je razvidno, da zavore na tovornjaku niso bile nedelujoče, temveč, da so se pregrele ter da predhodno z zavorami ni bilo nobenih težav. Zgolj to, da se je tožnik ustrašil, ne more pokriti njegovega nerazumnega ravnanja. Voznik, ki je bil takrat v vozilu s tožnikom, je izpovedal, da ni niti pomislil na to, da bi skočil iz premikajočega se vozila, da je skok tožnika izgledal čisto filmsko in da sta se predhodno peljala kakšna dva kilometra. Vozilo se je ustavilo kakšnih 50 do 100 metrov od kraja nesreče. Iz fotografij, ki jih je na samem kraju dogodka naredila policija, ne izhaja, da bi šlo za klanec s takšnim nagibom, kot zatrjuje tožnik. Tožnik je s tem, ko se je sam od sebe odločil skočiti iz vozečega vozila, bistveno prispeval k obsegu svoje škode. Škoda je nastala v pretežni meri izključno zaradi samovoljnega oziroma docela nerazumnega ravnanja tožnika, ki ga objektivno ni bilo mogoče pričakovati. Tožnik je tako vsaj v 60% soprispeval k nastanku škodnega dogodka oziroma njegovim posledicam.

3. Pritožba tožene stranke je bila vročena tožeči stranki, ki na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je v sodbi ugotovilo sledeča pravno odločilna dejstva: - da sta se tožnik kot sopotnik in A. H. kot voznik tovornega vozila dne 7.5.2011 po nalaganju drv v K. odpeljala proti H. domu; - na gozdni makadamski cesti se je le-ta začela spuščati in zavijati v ovinek, območje je gosto poraslo z drevesi, preglednost glede poteka ceste in glede reliefa terena je bila minimalna; - voznik vozila je zaradi naklona ceste začel zavirati, tedaj pa je ugotovil, da zavore na tovornjaku ne delujejo, stopalka ni prijela (kar je povedal tožniku), zavore pa so se začele žgati in so smrdele; - vozilo je začelo pridobivati na hitrosti, tožnik pa se je zaradi strahu, da se vozilo ne bi prevrnilo ali se kam zaletelo, odločil za skok iz vozila, pri tem pa se je nesrečno z obleko zataknil za kason, da ga je potegnilo pod zadnje desno kolo, pri tem pa se je tožnik hudo telesno poškodoval; - izredni tehnični pregled, ki je bil opravljen na vozilu dva dni po nesreči, je pokazal, da zavore niso delovale pravilno.

6. Pritožbeno sodišče nima pomislekov glede s strani sodišča prve stopnje ugotovljenega dejstva, da zavore na vozilu niso delovale pravilno (zaradi česar posledično niso prijele). Pri tem se je pravilno oprlo na izsledke izrednega tehničnega pregleda, ki je bil opravljen dva dni po nesreči (glej Zapisnik o tehničnem pregledu vozila na A4). Zato nasprotne pritožbene navedbe tožene stranke niso utemeljene.

7. Pravilno je sodišče prve stopnje tudi ugotovilo, da se je cesta začela spuščati in da je zaradi naklona ceste moral voznik vozila začeti zavirati. To je ugotovilo na podlagi zaslišanja tožnika in priče A. H. (voznika). Bistveno je, da je šlo za klanec navdzol, v kar tudi pritožbeno sodišče ne dvomi. Tudi iz fotografij v kazenskem spisu, na katere se sklicuje pritožba, je razvidno, da je šlo za klanec navzdol, ni pa bistveno za odločitev v tej zadevi, kakšen je bil točen naklon klanca.

8. Sodišče prve stopnje je ocenilo tudi ravnanje tožnika, saj se je tožena stranka skušala razbremeniti svoje objektivne odgovornosti oziroma odgovornosti njenega zavarovanca (153. člen Obligacijskega zakonika - OZ). Zato ne držijo navedbe tožene stranke, da sodba nima razlogov o zatrjevanem soprispevku tožnika k nastanku škode. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP tako ni podana.

9. Pravilno pa je sodišče prve stopnje uporabilo tudi materialno pravo, ko je presodilo, da pri reagiranju tožnika ni šlo za ravnanje, ki bi v celoti ali delno izključilo odgovornost zavarovanca tožene stranke oziroma utemeljevalo soprispevek tožnika k nastanku škode (153. člen OZ). Pri ravnanju tožnika je šlo za instiktivno, hipno reagiranje na grozečo prometno nesrečo in s tem poškodbo tožnika (bodisi trčenje v oviro ali zletenje vozila s ceste in njegovo prevrnitev), za kar mu ni mogoče pripisati krivde. Dejstvo, da tako ni ravnal tudi voznik tovornega vozila, še ne pomeni, da je bilo tožnikovo ravnanje nerazumno in samovoljno ter s tem protipravno. Situacija voznika vozila tudi ni primerljiva s položajem sopotnika v vozilu, saj ima voznik kljub nedelovanju zavor še vedno določeno oblast nad vozilom, zaradi česar lahko v kritični situaciji reagira drugače kot sopotnik na sedežu ob njem. Pritožba tožene stranke tako neutemeljeno graja zmotno uporabo materialnega prava s strani sodišča prve stopnje.

10. Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi, prav tako pa tudi ne tisti, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in v izpodbijanem delu (točkah I. in III. izreka) potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

11. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, sama krije svoje pritožbene stroške (1. odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 1. odst. 165. člena ZPP).