Jedro

Tožbeni zahtevek za plačilo razlike v plači je utemeljen, saj tožena stranka tožnikove plače ni usklajevala tako, kot je določeno v tarifni prilogi aneksa h kolektivni pogodbi, ki določa, da je enako kot izhodiščne plače usklajujejo plače delavcev, ki so višje od izhodiščnih.

Pri odpravnini se upošteva celotna delovna doba tožnice pri toženi stranki, čeprav ji je v vmesnem času zaradi uvedbe stečajnega postopka, ki se je končal s potrjeno prisilno poravnavo, delovno razmerje prenehalo. Ker tedaj odpravnine ni prejela, ni nobene ovire za upoštevanje celotne delovne dobe kljub prekinitvi.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (1., 2. in 5. točka (pomotoma označena kot 3. točka) izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

: Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo, da tožnici izplača razliko v plači za obdobje od marca 2002 do novembra 2006 v mesečnih zneskih, kakor so navedeni v izreku z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od v izreku navedenih datumov do plačila (1. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožnici plača razliko v odpravnini v znesku 6.245,32 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7. 12. 2006 dalje do plačila (2. točka izreka) in ji plača jubilejno nagrado v znesku 540,75 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 1. 2006 do plačila (3. točka izreka). Zavrnilo je tožničin zahtevek v delu, ki se nanaša na obrestni del zahtevka od prisojenih neto zneskov razlik v plači za mesece od marca 2002 do vključno januarja 2004 za čas od zapadlosti posameznega zneska do vključno 28. 1. 2004 (4. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožnici povrne stroške postopka v znesku 1.755,74 EUR v roku 8 dni od vročitve sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva zapadlosti do plačila (5. točka, pomotoma označena kot 3. točka izreka).

Zoper takšno sodbo se tožena stranka pritožuje iz vseh treh pritožbenih razlogov, navedenih v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999, 96/2002, 2/2004, 52/2007 in 45/2008). Navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo določbo 376. člena Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001, 40/2007), saj je pri stališču, da zamudne obresti niso dosegle glavnice, upoštevalo le tiste zamudne obresti, ki še niso zastarale, ne pa njihove celotne višine. Tožena stranka se pri tem sklicuje na stališče Ustavnega sodišča iz odločbe Up 227/05-19 z dne 24. 5. 2007 o tem, da se Zakon o spremembah in dopolnitvah Obligacijskega zakonika (OZ-A, Ur. l. RS, št. 40 /2007) ne more nanašati na primere, ko so zapadle pa neplačane obresti v obdobju od uveljavitve OZ do uveljavitve OZ-A že dosegle glavnico. V teh primerih so obresti po samem zakonu prenehale teči in z uveljavitvijo OZ-A ne morejo teči znova. Tožena stranka je tožnici v celotnem spornem obdobju zagotavljala višjo plačo od izhodiščne plače, predvidene s panožno kolektivno pogodbo. Iz pogodbe o zaposlitvi ne izhaja pravica tožnice do usklajevanja plače. Tožnica bi pred vložitvijo tožbe od delodajalca morala zahtevati odpravo nepravilnosti pri usklajevanju plače. V tej zadevi gre namreč za spor o načinu usklajevanja plače, ne pa o sami pravici do plače, zato ne gre za čisto denarno terjatev. Zahtevek za plačilo napačno odmerjene plače je namreč vezan na predhodno ugotovitev, da je delodajalec delavcu nepravilno obračunal plačo, kar pomeni, da mora delavec obračun predhodno izpodbijati z ugovorom. Takšno stališče je pritožbeno sodišče zavzelo v odločbah Pdp 1415/98 in Pdp 2069/2001. Navedeno pomeni, da za vložitev tožbe ni bila izpolnjena procesna predpostavka iz 204. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002, 103/2007). Tožena stranka je bila z dejstvom, da tožnica ni zadovoljna z usklajevanjem plač, prvič seznanjena šele z dnem vložitve tožbe v letu 2007. Zato ni mogoče šteti, da bi bila tožena stranka pred tem dnem v zamudi s plačilom terjatev, ki jih tožnica uveljavlja v tem sporu. Drugačno stališče bi bilo v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja, načelom skrbnosti pri nastopanju v pravnem prometu in prepovedjo povzročanja škode. Odločitev sodišča prve stopnje glede odpravnine je v nasprotju z ustaljeno sodno prakso, razvidno iz sodbe in sklepa pritožbenega sodišča Pdp 447/2004. V skladu s to prakso se odpravnina pri odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga določi le glede na zadnjo delovno dobo pri istem delodajalcu, če je temu delavcu pri tem delodajalcu že prej večkrat prenehalo delovno razmerje. Enako velja tudi glede odmere jubilejne nagrade. Zadnja delovna dobe tožnice pri toženi stranki pa je bila le v času od 10. 9. 2001 do 7. 12. 2006. Sodišče prve stopnje odstopa od ustaljene sodne prakse ni argumentirano obrazložilo. Sodišče prve stopnje se tudi ni opredelilo glede ugovora tožene stranke v zvezi z zastaranjem terjatve tožnice iz naslova odpravnine, zaradi česar je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožena stranka predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožničin zahtevek v celoti zavrne, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba ni utemeljena.

Na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Tožena stranka sodbo sodišča prve stopnje sicer izpodbija v celoti, vendar je očitno, da za izpodbijanje zavrnilnega dela ne more imeti pravnega interesa, zato je pritožbeno sodišče v skladu s prvim odstavkom 350. člena ZPP izpodbijano sodbo preizkusilo le v njenem ugodilnem delu.

Bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP naj bi bila podana, ker se sodišče prve stopnje ni opredelilo do ugovora tožene stranke o zastaranju terjatve iz naslova odpravnine. Tožena stranka je v odgovoru na tožbo namreč navedla, da je eventualna terjatev iz naslova odpravnine, ki se nanaša na obdobje pred sklenitvijo obravnavane pogodbe o zaposlitvi (to je na čas pred 10. 9. 2001) v vsakem primeru že zastarana. Sodišče prve stopnje se do te navedbe sicer res ni izrecno opredelilo, vendar zgolj zato ni podana zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka. Pri vprašanju, ali je terjatev iz naslova odpravnine zastarala gre za vprašanje pravilne uporabe materialnega prava in ne za problem navajanja razlogov o odločilnih dejstvih. Tožnici je delovno razmerje na podlagi odpovedi pogodbe o zaposlitvi prenehalo 7. 12. 2006, zato je bila tožba z denarnim zahtevkom vložena znotraj petletnega zastaralnega roka iz 206. člena ZDR. Zmotno je stališče tožene stranke, da je zastaranje glede tistega dela zahtevka za plačilo razlike v odpravnini, ki se nanaša na upoštevanje delovne dobe tožnice pri toženi stranki v obdobju od 1. 8. 1970 do 25. 4. 1995 pričelo teči že v letu 1995. Takrat tožnica iz naslova odpravnine ob prenehanju delovnega razmerja zaradi insolventnosti tožene stranke ni imela nikakršne terjatve, saj zakon takrat takšne odpravnine ni predvideval. Ob prenehanju delovnega razmerja pri toženi stranki 7. 12. 2006 pa je tožnica imela pravico, da se pri izračunu odpravnine upošteva vsa delovna doba pri toženi stranki, ne glede na to, da je bila vmes prekinjena. Terjatev iz naslova odpravnine je zapadla šele 7. 12. 2006, zato ob vložitvi tožbe 29. 1. 2007 ta terjatev še ni mogla biti zastarana.

Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo tudi vsa odločilna dejstva, od katerih je odvisna odločitev o zahtevku za plačilo razlike v odpravnini in plačilo jubilejne nagrade. Ta pa so naslednja: tožnica je bila pri toženi stranki zaposlena od 1. 8. 1970 do 24. 4. 1995, na kar ji je delovno razmerje prenehalo zaradi insolventnosti delodajalca, zaradi česar odpravnine ni prejela, prejela pa je odpravnino za čas od 10. 9. 2001 do 16. 12. 2005, ko se je ponovno zaposlila pri toženi stranki. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno ugotovilo, da je tožnica ob upoštevanju obeh navedenih obdobij zaposlitve pri toženi stranki dopolnila 20 let delovne dobe. Pritožbeno sodišče v celoti soglaša z dejanskimi ugotovitvami sodišča prve stopnje. Te so oprte na listine v spisu in prepričljivo izvedeniško mnenje izvedenca finančne stroke.

Zmotno je pritožbeno stališče, da je tožničina terjatev iz naslova premalo izplačanih plač takšna, da bi tožnica pred vložitvijo tožbe od tožene stranke morala zahtevati odpravo kršitev oziroma izpolnitev obveznosti v smislu določbe prvega odstavka 204. člena ZDR. Terjatev iz naslova premalo izplačane plače sodi med denarne terjatve, za katere četrti odstavek 204. člena izrecno določa, da jih delavec lahko uveljavlja neposredno pred pristojnim delovnim sodiščem. Tožena stranka se neutemeljeno sklicuje na sodno prakso, kakršna naj bi izhajala iz citiranih odločb pritožbenega sodišča. Sodba Pdp 2069/2001 z dne 12. 12. 2002 se nanaša na negativno osebno oceno, ki se je odrazila pri plači v višini izplačane stimulacije, zoper katero je tožnik sicer ugovarjal, vendar po izteku z zakonom določenega roka. Sklep Pdp 1415/98 z dne 12. 5. 2000 pa se nanaša na primer, ko so tožniki zoper sklep direktorja tožene stranke o prenehanju delovnega razmerja sicer vložili ugovor, tožena stranka o tem ugovoru ni odločila, tožniki pa tožbe niso vložili v razumnem roku. Res je, da so tožniki v tisti zadevi vtoževali tudi razliko v plači za čas pred izdajo sklepa o prenehanju delovnega razmerja, vendar pritožbeno sodišče v citiranem sklepu ni zavzelo eksplicitnega stališča, da se s to terjatvijo tožniki ne bi mogli obrniti neposredno na sodišče, temveč se vsi razlogi nanašajo na vložitev tožbe v razumnem roku, potem ko pristojni organi tožene stranke niso odločili o ugovoru tožnikov zoper sklep o prenehanju delovnega razmerja. Citirani zadevi se tako sploh ne nanašata na primerljivo dejansko in pravno stanje, zato pritožba sodišču prve stopnje neutemeljeno očita odstop od prakse pritožbenega sodišča. Nasprotno, praksa pritožbenega sodišča je takšna, da se za terjatve, kakršno tožnica uveljavlja v tem sporu, vedno šteje, da gre za čiste denarne terjatve, s katerimi se delavec lahko obrne neposredno na sodišče. Kadar delavec zahteva pravilen obračun plače ob upoštevanju veljavnih predpisov in to ni vezano na izdajo predhodnih odločb, kakršne se izdajajo na primer javnim uslužbencem, potem gre za denarno terjatev, s kakršno se delavec lahko obrne neposredno na sodišče. Zmotno je pritožbeno stališče, da je tožena stranka glede vtoževanih razlik v plači v zamudo prišla šele takrat, ko je prejela tožbo. Tožnica je do vtoževanih zneskov upravičena, ker tožena stranka njene plače ni usklajevala tako, kot je bilo določeno v drugem odstavku 2. točke Tarifne priloge h kolektivni pogodbi celulozne, papirne in papirno predelovalne dejavnosti (Ur. l. RS, št. 78/2000). Ta je namreč določala, da se osnovne plače, ki so višje od izhodiščnih plač, določenih v 1. točki te tarifne priloge, usklajujejo tako, kot se usklajujejo izhodiščne plače po tej tarifni prilogi. Navedeno pomeni, da je bila tožena stranka tožničino plačo dolžna usklajevati z rastjo cen življenjskih potrebščin na način in po postopku, kakršen je določen v 2. točki Tarifne priloge k splošni kolektivni pogodbi za gospodarske dejavnosti, dogovoru o politiki plač in zakonu, zato je v zamudo prišla z dnem, ko bi tožnica morala prejeti posamezno mesečno izplačilo in ne šele z vložitvijo tožbe.

Glede na citirano določbo tarifne priloge k panožni kolektivni pogodbi ni bistveno, da v pogodbi o zaposlitvi tožnice ni posebne določbe o usklajevanju plač, saj je bila tožena stranka usklajevanje dolžna opraviti že na podlagi panožne kolektivne pogodbe.

Zmotno je tudi stališče tožene stranke glede upoštevanja teka zakonskih zamudnih obresti od dosojenih razlik v plači. Odločitev sodišča prve stopnje je povsem v skladu s citiranim stališčem Ustavnega sodišča. Nobena od vtoževanih razlik v plači v plačilo ni zapadla pred 17. 3. 2002, zato do uveljavitve OZ-A 22. 5. 2007 niso mogle doseči glavnice. Zaradi navedenega je sodišče prve stopnje zakonske zamudne obresti od vtoževanih razlik pravilno dosodilo ob upoštevanju triletnega zastaralnega roka za zakonske zamudne obresti za ves čas do plačila. Z uveljavitvijo OZ-A je prenehala veljati določba 376. člena OZ, s katero je bilo za vse obresti določeno, da nehajo teči, ko vsota zapadlih, pa neplačanih obresti doseže glavnico. Po začetku veljavnosti OZ-A dne 22. 5. 2007 pa ta omejitev v skladu s 382. a členom OZ velja le za pogodbene obresti. Navedeno pomeni, da vse obresti, ki niso nehale teči do 22. 5. 2007, ker do tega dne niso dosegle glavnice, tečejo naprej do plačila. Izračun pokaže, da to velja za vse glavnice, ki so v plačilo zapadle po 17. 3. 2002. Najstarejša vtoževana razlika v plači je v plačilo zapadla 15. 4. 2002. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo, ko je tožnici dosodilo še razliko v odpravnini ob upoštevanju delovne dobe tožnice pri toženi stranki v obdobju od 1. 8. 1970 do 24. 4. 1995 in ne le ob upoštevanju zaposlitve v času od 10. 9. 2001 do 7. 12. 2006, kakor je to storila tožena stranka. Tožnici je v letu 1995 delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo na podlagi sklepa o začetku stečajnega postopka, ki pa se ni zaključil s stečajem, temveč prisilno poravnavo v stečaju. Navedeno pomeni, da je tožnica v obeh navedenih obdobjih bila zaposlena pri istem delodajalcu. V skladu z drugim odstavkom 109. člena ZDR je višina odpravnine odvisna od trajanja zaposlitve pri delodajalcu. Pri tem nikjer ni določeno, da bi se upoštevala samo neprekinjena delovna doba, kar pomeni, da glede na konkretne okoliščine tega primera ni ovire, da ne bi upoštevali vse delovne dobe pri istem delodajalcu, čeprav je vmes prišlo do prekinitve. Seveda pri tem ni nepomembno, kaj je bil razlog za prejšnje prenehanje delovnega razmerja. Tako prejšnje delovne dobe ni mogoče upoštevati, če je bila pogodba o zaposlitvi odpovedana iz krivdnih razlogov, prav tako tudi ne, če je delavec ob prejšnji odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga že prejel odpravnino glede na dotakratno delovno dobo. V konkretnem primeru pa tožnica odpravnine ob prenehanju delovnega razmerja zaradi insolventnosti delodajalca ni prejela, saj takratna zakonodaja ni predvidevala. Ob upoštevanju, da je tožnica pri toženi stranki dopolnila več kot 15 let delovne dobe, je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da ji na podlagi drugega odstavka 109. člena ZDR za vsako leto dela pri toženi stranki pripada odpravnina v višini ene tretjine osnove iz prvega odstavka 109. člena ZDR. Tožena stranka samemu izračunu niti ne ugovarja, ugovarja pa pravici do upoštevanja delovne dobe pred začetkom stečajnega postopka.

Pritožba se neutemeljeno sklicuje na odstop od sodne prakse pritožbenega sodišča, razvidne iz sodbe in sklepa Pdp 447/2004 z dne 28. 10. 2004. Ne le, da v citirani zadevi ne gre za enako dejansko stanje, temveč je pritožbeno sodišče v citirani zadevi zavzelo stališče, da kumuliranje delovne dobe za priznanje pravic do odpravnine in odpovednega roka, kljub prekinitvi delovnega razmerja ne more biti utemeljeno v primerih, če je delavcu že predhodno prenehalo delovno razmerje pri istem delodajalcu iz poslovnega razloga ali razloga nesposobnosti oziroma izredne odpovedi delavca in je ta delavec že prejel odpravnino ali pa se je takrat odpravnini odpovedal. Takšno stališče pa ne izključuje tega, da je delavec upravičen do odpravnine ob upoštevanju celotne delovne dobe pri istem delodajalcu, če ob prejšnjem prenehanju delovnega razmerja odpravnine ni prejel in se ji tudi ni odpovedal, obenem pa ne gre za razlog, ki pomeni izključitev pravice do odpravnine.

Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo, ko je jubilejno nagrado za 20 let zaposlitve dosodilo ob upoštevanju celotne delovne dobe tožnice pri toženi stranki. Prepričanje tožene stranke, da je tudi pri jubilejni nagradi možno upoštevati samo delovno dobo pred prekinitvijo, je v nasprotju z materialnim predpisom, to je določbo 2. točke 20. člena Kolektivne pogodbe celulozne papirne in papirno predelovalne dejavnosti (Ur. l. RS, št. 7/1998, saj ta ne določa, da jubilejna nagrada delavcu pripada za neprekinjeno delovno dobo, temveč za delovno dobo pri delodajalcu, ki je izplačevalec jubilejne nagrade. Sodišče prve stopnje je ob ugotovitvi, da je tožnica dopolnila 20 let delovne dobe pri toženi stranki, utemeljeno ugodilo zahtevku za plačilo jubilejne nagrade v višini ene in pol izhodiščne plače I. tarifnega razreda.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prave stopnje.

Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato v skladu z načelom odgovorno za uspeh, kot ga določa 154. člen ZPP, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.