Jedro

S tem, ko je sodišče prve stopnje v sklepu o sodnem opominu v okviru pravne opredelitve kaznivega dejanja namesto trdilne, uporabilo pogojno besedno zvezo (namesto "s tem je storil", je zapisalo, "s čemer naj bi storil"), ni storilo absolutno bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. tč. 1. odstavka 364. čl. ZKP. V obravnavanem primeru gre zgolj za navidezno nasprotje med izrekom in razlogi izpodbijanega sklepa, ki v ničemer ne vpliva na njegovo jasnost in razumljivost in ki kljub temu omogoča preizkus izpodbijanega sklepa. Zatrjevana procesna kršitev bi bila podana, če bi šlo za nasprotje glede odločilnih dejstev. V tem primeru pa je posredi očiten jezikovni - pisni spodrsljaj sodišča prve stopnje, katerega ni mogoče odpraviti s popravnim sklepom (čl. 358 ZKP), ker je bila napaka storjena že v izvirniku odločbe. Možna bi bila celo razlaga, da se navedena pomanjkljivost nanaša na sprejeto pravno opredelitev kaznivega dejanja, napačno pravno sklepanje pa ne pomeni absolutne bistvene kršitve določb kazenskega postopka.

Izrek

Pritožba zagovornika obd. A.P. se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sklep o sodnem opominu.

Obdolženec je dolžan plačati kot stroške pritožbenega postopka povprečnino v znesku 10.000 SIT.

Obrazložitev

Temeljno sodišče v X, enota v X je z izpodbijanim sklepom obd. A.P. na podlagi 59. čl. KZ SFRJ izreklo sodni opomin, ker je ugotovilo, da je obdolženec storil kaznivo dejanje kršitve nedotakljivosti stanovanja po 1. odst. 71. čl. KZ RS. Na podlagi 1. odst. 98. čl. ZKP je odločilo, da je obdolženec dolžan plačati tudi stroške kazenskega postopka.

Proti navedenemu sklepu se je pritožil zagovornik zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 11. tč. prvega odst. 364. čl. ZKP ter zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in predlagal, da sodišče druge stopnje izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu o sodnem opominu v okviru pravne opredelitve kaznivega dejanja namesto trdilne uporabilo pogojno besedno zvezo: potem, ko je povzelo opis dejanja iz obtožbe, je namesto, "s tem je storil ..." zapisalo "s čimer naj bi storil"; ________ _____________ takšen izrek pa naj bi po mnenju pritožnika nasprotoval sam sebi in razlogom sklepa, kar naj bi predstavljalo absolutno bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 11. tč. 1. odst. 364. čl. ZKP.

Zatrjevana procesna kršitev po mnenju pritožbenega sodišča ni podana.

Gre zgolj za navidezno nasprotje oziroma za takšno pomanjkljivost izreka, ki v ničemer ne vpliva na jasnost in razumljivost izpodbijanega sklepa in ki kljub temu omogoča njegov preizkus.

Zatrjevana procesna kršitev bi bila podana, če bi šlo za nasprotje glede odločilnih dejstev. V tem primeru pa je sodišče prve stopnje storilo očiten jezikovni (pisni) spodrsljaj, ki ga ni mogoče sanirati z izdajo popravnega sklepa (čl. 358 ZKP), ker je bila navedena napaka storjena že v izvirniku odločbe. Širše gledano bi bilo mogoče celo ugotoviti, da gre v tem primeru za nasprotje v okviru pravne opredelitve kaznivega dejanja, napačno pravno sklepanje pa ne pomeni kršitve določb kazenskega postopka. Zaradi navedenega ugotovljene formalne pomanjkljivosti izpodbijanega sklepa ni potrebno sankcionirati z njegovo razveljavitvijo.

V okviru obravnavanega kaznivega dejanja je eno od odločilnih dejstev, ali je obdolženec neupravičeno vstopil v stanovanje oškodovank. Priči I.in L.C. sta s tem v zvezi ves čas kazenskega postopka dosleno in skladno navajali (enako tudi v pravdni zadevi), da je obdolženec vdrl v njuno stanovanje in da je v predsobi fizično obračunal z I.C.. To pa je tudi po mnenju pritožbenega sodišča zadosten razlog, da je sodišče prve stopnje omenjeni priči upravičečno ocenilo kot verodostojni. Takšna ocena je toliko bolj prepričljiva, ker je obdolženec tudi sam priznal, da je bil takrat razburjen, da je želel z I.C. obračunati in da je to tudi dejansko storil. S tem, ko je sodišče prve stopnje poudarilo, da sta izpovedbi omenjenih prič glede bistvenih okoliščin skladni in dosledni, je sicer posredno, pa vendar dovolj razumljivo utemeljilo, zakaj njuni pričevanji ocenjuje kot prepričljivi. Očitek pritožbe, da sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, ker ne navaja, zakaj pričama verjame, zato po mnenju pritožbenega sodišča ni utemeljen.

Pritožnikovo poudarjanje razlik med izpovedbama I. in L.C. v kazenskem postopku ter obrazložitvijo tožbenega zahtevka v pravdi ne more razvrednotiti njunih izpovedb v kazenskem postopku. Sodišče je bilo namreč dolžno presojati verodostojnost prič oziroma resničnost izpovedb na podlagi njunih zaslišanj v kazenskem postopku (načelo neposrednosti). Poleg tega pa so okoliščine, kolikokrat naj bi obdolženec udaril I.C. in kako je te udarce opisovala L.C., v obravnavani zadevi pravno povsem nepomembne okoliščine. Že v prejšnjem razveljavitvenem sklepu (list.št. 64) je bilo omenjeno, da zgolj zato, če C. morda res prikrivata oziroma zanikata nekatera dejstva iz zasebne in intimne sfere I.C., njunima izpovedbama še ni mogoče v celoti odrekati verodostojnosti in na podlagi tega kot neresnično ocenjevati tudi njuna skladna opisa dejstev, ki so pomembna za ta kazenski postopek. Nepomembna je tudi okoliščina, ob kateri priložnosti so bila poškodovana vrata stanovanja. Ne glede na to, ali je do poškodb vrat prišlo takrat, ko je obdolženec vdrl v stanovanje ali potem, ko sta oškodovanki obdolženca skušali z vrati izriniti iz stanovanja, že samo dejstvo, da so bila vrata poškodovana, zgovorno izpričuje intenziteto obdolženčevega nasilja oziroma zoperstavljanje oškodovank temu nasilju. Ker v tem primeru tudi poškodba vrat ne sodi med odločilna dejstva, tudi ni potrebno zaslišanje mizarja F.D., ki je kasneje ta vrata popravljal. Zaradi navedenih razlogov in ker je sodišče prve stopnje na 3. strani izpodbijanega sklepa tudi sprejemljivo obrazložilo vsebino obdolženčevega naklepa, pritožbena razloga zmtone in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja nista podana.

Preizkus izpodbijanega sklepa v odločbi o kazenski sankciji (čl. 379) je pokazal, da je sodišče prve stopnje obdolžencu upravičeno izreklo sodni opomin, saj so za izrek takšne kazenske sankcije izpolnjeni vsi zakonski pogoji.Sodišče prve stopnje na strani obdolženca ni ugotovilo nobenih obteževalnih okoliščin, nadalje je upoštevalo, da je obdolženec urejena in v kazenskopravnem smislu neoporečna oseba, kot posebno olajševalno okoliščino, ki obravnavano dejanje označuje kot posebno lahko, pa je pravilno ocenilo tudi nagibe, ki so obdolženca vodili pri storitvi kaznivega dejanja, s katerim je obdolženec skušal "zavarovati" svojo ženo pred nadlegovanje I.C. Po navedenem je sodišče druge stopnje pritožbo zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sklep sodišča prve stopnje o sodnem opominu.

Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določilih 1. odst. 98. čl. in 101. čl. ZKP; povprečnina je bila odmerjena po enakih kriteriih kot na prvi stopnji.

Pravna podlaga za uporabo predpisov bivše SFRJ (ZKP in KZ SFRJ) je podana v 4. čl. Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur.l. RS št. 1/91-I z dne 25.6.1991).