Jedro

Zakonsko določeni okvir za odmero odškodnin za kršitve pravice do sojenje brez nepotrebnega odlašanja narekuje umestitev vsake takšne kršitve v ta okvir, kjer so najvišje odškodnine namenjene najhujšim oblikam kršitev, najnižje pa najblažjim oblikam takšne kršitve.

Izrek

Pritožba tožeče stranke se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem zavrnilnem delu potrdi.

Vsaka pravdna stranka sama trpi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo z dne 3.10.2008 delno ugodilo tožbenemu zahtevku tožnika in tožniku v zvezi s kršitvijo pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja v postopku, ki je tekel pred Okrožnim sodiščem v Celju pod opr. št. P 606/2000 prisodilo odškodnino v višini 1.440,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19.11.2007 dalje do plačila. Presežni tožbeni zahtevek za plačilo še nadaljnjih 360,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9.10.2003 dalje in za plačilo zakonskih zamudnih obresti od dosojenih 1.440,00 EUR od 9.10.2003 do 18.11.2007 je sodišče zavrnilo. Sodišče prve stopnje je odločilo tudi o pravdnih stroških in toženi stranki naložilo, da tožniku povrne 235,96 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva nastopa zamude dalje.

Zoper zavrnilni del sodbe se je pritožila tožeča stranka. V pritožbi je navajala, da uveljavlja vse pritožbene razloge iz I. odst. 338. čl. ZPP in predlagala, da se njeni pritožbi ugodi in sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremeni tako, da se tožniku prisodi še nadaljnjih 360,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9.10.2003 dalje in zakonske zamudne obresti od zneska 1.440,00 EUR od 9.10.2003 do vključno 18.11.2007. V pritožbi je navajala, da je Evropsko sodišče za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) v primerljivih primerih dosodilo približno 2.000,00 EUR, zato pa bi moralo sodišče prve stopnje prisoditi tožniku vseh zahtevanih 1.800,00 EUR odškodnine. Sklicevanje sodišča prve stopnje na sklep ESČP z dne 6.5.2008 in njegova predstavitev je materialnopravno zmotna. Iz tega sklepa izhaja, da na samo primernost ponudbe ne sme imeti nobenega vpliva dejstvo ali se odškodnina presoja na ESČP ali pred domačim sodiščem. Hitrost reševanja zadev ni različna, nepomemben pa je tudi razlog prijaznosti vodenja pred domačim sodiščem v domačem jeziku in dostopnost domačega sodišča. Življenjski standard v času sojenja odškodnin s strani ESČP je bil nižji kot je danes. Odločitev sodišča prve stopnje, oprta na takšne napačne razloge, je tako zmotna. Zmotna pa je tudi odločitev o prisoji zakonskih zamudnih obresti od prisojene odškodnine. Za prisojo zakonskih zamudnih obresti bi sodišče prve stopnje moralo uporabiti Obligacijski zakonik (v nadaljevanju OZ) in ne sodne prakse ESČP. Po določbi čl. 299 in 378 OZ ter po načelnem pravnem mnenju Vrhovnega sodišča, sprejetim junija 2002, je nastopila plačilna zamuda toženke 9.10.2003. Zato pa je od tedaj dalje utemeljen tudi tožnikov obrestni zahtevek.

Tožena stranka je na pritožbene trditve odgovorila, da so te neutemeljene ter predlagala zavrnitev pritožbe.

Pritožba tožnika ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je izpodbijano sodbo izdalo v postopku v sporu majhne vrednosti. Po določbi I. odst. 458. čl. ZPP se sme odločba, s katero je končan spor v postopku v sporu majhne vrednosti, izpodbijati samo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz II. odst. 339. čl. ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava, na kar so bile stranke postopka pravočasno in pravilno opozorjene. Navedena omejitev pritožbenih razlogov tako pomeni, da pritožbeno uveljavljanje pritožbenega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz I. odst. 339. čl. ZPP ni dopustno, pritožbeno sodišče pa je pri presojanju dopustnih pritožbenih razlogov in ob uradnem preizkusu vezano na dejanske ugotovitve in zaključke sodišča prve stopnje.

Pritožnik v pritožbi sicer zatrjuje, da uveljavlja vse pritožbene razloge iz I. odst. 338. čl. ZPP, vendar pa iz vsebine pritožbenih trditev izhaja, da uveljavlja le pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava.

Sodišče prve stopnje je v zvezi z izpodbijano odločitvijo ugotovilo, da je bila tožniku v pravdnem postopku pred Okrožnim sodiščem v Celju opr. št. P 606/2000, v katerem je kot tožnik uveljavljal odškodninski zahtevek in ki je trajal 4 leta in 8 mesecev, kršena pravica do sojenja brez nepotrebnega odlašanja. Zato pa je po določbi I. odst. 16. čl. Zakona o varstvu pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja (v nadaljevanju ZVPSBNO) podana odškodninska odgovornost tožene stranke in tožnikova upravičenost do denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo v okvirih razpona, ki ga določa II. odst. 16. čl. ZVPSBNO. Sodišče prve stopnje je namreč materialnopravno pravilno ugotovilo, da pravno podlago za presojo tožnikovega zahtevka predstavljajo določila ZVPSBNO in OZ.

V zvezi z dejanskimi okoliščinami, ki po določbi III. odst. 16. čl. ZVPSBNO opredeljujejo odmero višine odškodnine tožniku, pa je sodišče prve stopnje ugotovilo, da zadeva, v kateri je prišlo do tožnikove kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, v dejanskem in pravnem pogledu ni bila zapletena, da je od vložitve tožbe do razpisa prvega naroka za glavno obravnavo preteklo 4 leta in 2 meseca, v tem času pa je sodišče prve stopnje glede na predlog tožnika odločalo tudi o taksni oprostitvi tožnika, tožena stranka pa je vložila tudi odgovor na tožbo, na katerega je tožeča stranka s pripravljalno vlogo z dne 26.11.2001 odgovorila, sicer pa je do zaključka postopka prišlo po 4 letih in 8 mesecih od vložitve tožbe, tožniku pa tekom postopka ni bilo mogoče očitati neskrbnega ravnanja pri uveljavljanju svojih procesnih pravic. Na podlagi takšnih dejanskih ugotovitev je sodišče prve stopnje tožniku od zahtevanih 1.800,00 EUR prisodilo denarno odškodnino v višini 1.440,00 EUR. Po presoji pritožbenega sodišča je prisojena višina odškodnine glede na merila in kriterije iz III. odst. 16. čl. ZVPSBNO materialnopravno pravilna. Upoštevajoč ugotovljeno dolžino trajanja postopka od vložitve tožbe do oprave prvega naroka, ko se je začela zadeva redno obravnavati in kar je v nadaljnjih šestih mesecih pripeljalo očitno do zaključka postopka, pri čemer pa je do zastoja v procesnem obravnavanju prišlo šele po tožnikovi vložitvi odgovora na odgovor na tožbo, ugotovljena kršitev tožnikove pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja ni mogla biti intenzivna. Ob dejstvu, da določen zakonski okvir za odmero odškodnin za tovrstne kršitve narekuje tudi umestitev vsake takšne kršitve v takšen zakonski okvir, kjer so najvišje odškodnine očitno namenjene najhujšim oblikam kršitve, najnižje odškodnine pa najblažjim oblikam takšne kršitve, odmerjena odškodnina po višini odraža tudi ustrezno umeščenost. Ugotovljene okoliščine namreč ne kažejo na to, da bi šlo za tako hudo kršitev tožnikove pravice, da bi ta utemeljevala višjo prisojeno denarno odškodnino. Pritožbene trditve tožnika o materialnopravni zmotnosti takšne prisoje denarne odškodnine kot prenizke, so tako neutemeljene.

Sodišče prve stopnje je glede na tožnikove trditve odmerjeno višino denarne odškodnine opredelilo tudi v razmerju do višin denarnih odškodnin, ki jih je v času še pred sprejemom ZVPSBNO za kršitve pravice iz I. odst. 6. čl. Evropske konvencije o človekovih pravicah prisojalo ESČP. Ob tem je tudi izpostavilo odločbo ESČP, kjer je to sodišče presojalo tudi situacijo višine prisojenih odškodnin po ZVPSBNO v primerjavi z višinami, kot jih je sicer pred ZVPSBNO za primerljive zamude prisojalo ESČP. Navedeno odločbo ESČP je sodišče prve stopnje korektno predstavilo in so nasprotni pritožbeni očitki neresnični. Vendar pa glede na to, da je sodišče prve stopnje pravilno poudarilo, da pravno podlago za presojo tožnikovega predmetnega zahtevka predstavljajo določbe ZVPSBNO in (glede presoje tožnikovega obrestnega zahtevka) OZ, takšno pravno razlogovanje sodišča prve stopnje za izpodbijano odločitev ni pravno odločilno. Zato pa ni pravno pomembno tudi pritožbeno izpodbijanje pravilnosti takšnega razlogovanja sodišča prve stopnje.

Pritožba tožnika zoper odmerjeno višino denarnega zadoščenja tožniku se tako izkaže v celoti kot neutemeljena.

Ob ugotovitvi sodišča prve stopnje, da tožnikova zahteva z dne 25.9.2003, s katero je tožnik utemeljeval nastop toženkine plačilne zamude pred vložitvijo obravnavane tožbe, ni bila vložena pri toženi stranki ampak pri tretjem organu (ESČP-ju), je sodišče prve stopnje materialnopravno pravilno v skladu z določbo čl. 299 OZ odločilo, da je tožnik upravičen do zakonskih zamudnih obresti šele od vložitve tožbe v predmetnem postopku dalje. Za nastop dolžnikove zamude po čl. 299 OZ je namreč potrebna zahteva upnika, da od samega dolžnika zahteva izpolnitev obveznosti. S tem pa se izkažejo tudi pritožbene trditve pritožnika v zvezi z odločitvijo sodišča prve stopnje o obrestnem zahtevku kot neutemeljene.

Zaradi neutemeljenosti pritožbenih razlogov in dejstva, da se sodišču prve stopnje v zvezi z izdano sodbo niso pripetile nobene od kršitev, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (čl. 350/II ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo tožnika zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem zavrnilnem delu (čl. 353 ZPP).

Tožnik s pritožbo ni uspel, zato sam nosi svoje pritožbene stroške (čl. 154/I ZPP v zvezi s čl. 165/I ZPP).

Navedbe tožene stranke v odgovoru na pritožbo niso doprinesle k odločitvi o pritožbi. Zato stroški sestave odgovora na pritožbo ne predstavljajo za pravdo potrebnih stroškov in tožena stranka do njihovega povračila od nasprotne stranke ni upravičena (čl. 155 ZPP). Pritožbeno sodišče je zato glede priglašenih stroškov sestave odgovora na pritožbo odločilo, da te trpi tožena stranka sama.