Jedro

Pravilno sta sodišči uporabili pravna standarda uporabljati stanovanje in stanovati v stanovanju, o katerih pomenu je mogoče sklepati iz definicije stanovanjske pravice, ki ji je ZSR dal v marsičem socialno vsebino. Po drugem odstavku 1. člena ZSR je stanovanjska pravica zagotavljala delavcem, delovnim ljudem in občanom, da pod pogoji, ki jih določa ta zakon, trajno uporabljajo stanovanja v družbeni lastnini za zadovoljevanje osebnih in družinskih stanovanjskih potreb. Iz te zakonske določbe torej ne izhajajo le pravice marveč tudi dolžnosti imetnika stanovanjske pravice, da stanovanje uporablja na opisani način. Že samo ob revizijskih poudarkih (redno občasno uporabljala stanovanje, v njem imela shranjene svoje stvari, tam stalno prijavljena, namen ponovno se vanj vseliti) je mogoče sklepati, da takšni načini uporabe stanovanja ne morejo pomeniti rednega zadovoljevanja stanovanjskih potreb. Stanovanje kot objekt izvajanja stanovanjske pravice in dolžnosti nikakor ni moglo služiti le kot prostor za shranjevanje pohištva in drugih stvari, prostor za občasne obiske, sredstvo v rezervi, ki ga bo mogoče nekoč izkoristiti za zadovoljevanje stanovanjskih potreb, in kot navezna okoliščina za prijavo bivališča. Skratka uporabljati stanovanje in stanovati v njem pomeni v duhu ZSR zadovoljevati v njem svoje vsakdanje stanovanjske potrebe.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ob drugem sojenju v tej pravdni zadevi, drugače kakor prvič, zavrnilo tožničin tožbeni zahtevek za sklenitev prodajne pogodbe za stanovanje v R., O., na podlagi privatizacijskih določb stanovanjskega zakona (Ur. list RS, št. 18/91-I, 21/94 in 23/96 - SZ) - ker je ugotovilo, da se je toženka že leta 1987 preselila iz R. v L. in stanovanje v celoti oddala, zaradi česar ji je prenehalo stanovanjsko razmerje oziroma ji ga je mogoče odpovedati brez zagotovitve najpotrebnejših prostorov po določbah zakona o stanovanjskih razmerjih (Ur. list SRS, št. 35/82 in 14/84 - ZSR).

Sodišče druge stopnje je tožničino pritožbo proti tej sodbi zavrnilo - ker tožnica ni dokazala, da v obravnavanem stanovanju zadovoljuje osnovne stanovanjske potrebe niti ne, da ga je oddala le delno. Podani so razlogi iz 58. člena ZSR, zaradi česar se je prvo sodišče utemeljeno oprlo na določbe drugega odstavka 128. člena SZ.

Proti tej sodbi vlaga tožnica revizijo, uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlaga vrhovnemu sodišču, naj sodbo spremeni tako, da bo ugodilo tožbenemu zahtevku. Navaja, da je vrsta prič povedala, da je stanovanje redno občasno uporabljala, v njem imela shranjene svoje stvari, bila tam redno prijavljena in da bo stanovanje ponovno uporabila za lastne potrebe, ko bi dobila zaposlitev v tem kraju. Vse to dokazuje tudi dejstvo, da tožena stranka vse doslej ni zahtevala izpraznitve stanovanja.

Na vročeno revizijo tožena stranka ni odgovorila, pristojni javni tožilec pa se o njej ni izjavil. Revizija ni utemeljena.

Ključno sporno vprašanje te pravde je, ali je tožnici že pred uveljavitvijo SZ prenehalo stanovanjsko razmerje na obravnavanem stanovanju, ker ga je nehala uporabljati in v njem več kot 6 mesecev ni več stanovala ter ga v celoti oddala podstanovalcem (prvi odstavek 58. člena ZSR), kar je lahko razlog, da lastnik ni dolžan prodati stanovanja po privatizacijskih predpisih (drugi odstavek 128. člena SZ). Iz dejanskih ugotovitev nižjih sodišč, na katere so v revizijskem postopku vezani tako stranke kot sodišče (arg. iz tretjega odstavka 385.člena zakona o pravdnem postopku - ZPP), sta nižji sodišči pravilno sklepali, da je tožnica nehala uporabljati stanovanje in da ga je v celoti oddala. Pravilno sta namreč uporabili pravna standarda uporabljati stanovanje in stanovati v stanovanju, o katerih pomenu je mogoče sklepati iz definicije stanovanjske pravice, ki ji je ZSR dal v marsičem socialno vsebino. Po drugem odstavku 1. člena ZSR je stanovanjska pravica zagotavljala delavcem, delovnim ljudem in občanom, da pod pogoji, ki jih določa ta zakon, trajno uporabljajo stanovanja v družbeni lastnini za zadovoljevanje osebnih in družinskih stanovanjskih potreb. Iz te zakonske določbe torej ne izhajajo le pravice marveč tudi dolžnosti imetnika stanovanjske pravice, da stanovanje uporablja na opisani način. Že samo ob revizijskih poudarkih (redno občasno uporabljala stanovanje, v njem imela shranjene svoje stvari, tam stalno prijavljena, namen ponovno se vanj vseliti) je mogoče sklepati, da takšni načini uporabe stanovanja ne morejo pomeniti rednega zadovoljevanja stanovanjskih potreb. Stanovanje kot objekt izvajanja stanovanjske pravice in dolžnosti nikakor ni moglo služiti le kot prostor za shranjevanje pohištva in drugih stvari, prostor za občasne obiske, sredstvo v rezervi, ki ga bo mogoče nekoč izkoristiti za zadovoljevanje stanovanjskih potreb, in kot navezna okoliščina za prijavo bivališča. Skratka uporabljati stanovanje in stanovati v njem pomeni v duhu ZSR zadovoljevati v njem svoje vsakdanje stanovanjske potrebe. Tudi presoja, da je bilo stanovanje v celoti oddano v podnajem, je pravilna. Pomen slednjega je spričo revidentkine trditve prav v tem, da je stanovanje opremljeno, kar pravno niti ni pomembno, saj je bistveno to, da imetnik stanovanjske pravice odda stanovanje drugemu, pa naj bo opremljeno ali neopremljeno, za najemnino, brez nje ali le za kritje stroškov v zvezi z njim.

Pravilna je torej ugotovitev, da so izpolnjeni pogoji iz prvega odstavka 58. člena ZSR, kar odvezuje lastnika stanovanja dolžnosti, da ga proda (drugi odstavek 128. člena ZSR).

Uveljavljani revizijski razlog torej ni podan in ker tudi ne gre za procesno kršitev, na kakršno pazi vrhovno sodišče po uradni dolžnosti, je revizijo zavrnilo kot neutemeljeno (393. člen ZPP).