Jedro

Skrbnika neznanim dedičem mora postaviti sodišče v skladu z določbo 1. odst. 192. člena ZD. Specifičnost takega skrbništva pa je v tem, da ima tak skrbnik sam položaj pravdne stranke.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev, da je tožnik lastnik vl. št. 173 k.o. B. z edino pripisano parcelo št. 1290/1 iste k.o., na podlagi priposestvovanja in na izstavitev zemljiškoknjižno listine, na podlagi katere se bo tožnik pri zgoraj navedeni nepremičnini lahko v 15 dneh vknjižil kot lastnik, sicer bo tako listino nadomestila ta pravnomočna sodba. Zoper sodbo se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Uveljavlja, da bi sodišče prve stopnje moralo, če si ni bilo na jasnem ali gre v danem primeru za razpolaganje strank, ki po določbah 3. odstavka 3. člena ZPP nasprotuje prisilnim predpisom ali pa moralnim pravilom, to podrobno raziskati, saj je glede na določbe 7. člena istega zakona imelo vsa pooblastila, da v ta namen izvaja tudi dokaze, ki jih stranki nista predlagali. Tega pa ni storilo, prav tako kot tudi stranke ni seznanilo z dejstvi, na katere je nameravalo opreti svojo odločitev, da bi se te lahko o tem izjasnile, čeprav je bilo tudi to dolžno storiti. Že zaradi tega je izpodbijana odločitev napačna. Tožnik vztraja pri tem, da je njegov zahtevek povsem jasen, saj meri na ugotovitev lastninske pravice na podlagi priposestvovanja. Ne gre za nobeno nedopustno razpolaganje. Ker pa so bili na glavni obravnavi z dne 8.12.1999 izpolnjeni vsi pogoji za izdajo zamudne sodbe, sodišču druge stopnje predlaga, da izpobijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje z naročilom, da to tako sodbo tudi izda. Povsem podrejeno pa tožnik še uveljavlja, da bi moralo sodišče prve stopnje, če že ni izdalo zamudne sodbe, izdati sodbo na podlagi pripoznave, saj za to ni bilo nobenih preprek v smislu določb 316. člena ZPP glede na to, da sodišče prve stopnje nedopustnega razpolaganja strank ni ugotovilo, kot je bilo to nakazano že zgoraj. Sodišče prve stopnje, da se je pri svoji odločitvi tudi nedopustni spuščalo v oceno tožnikove nedobrovernosti, saj tožena stranka v tej smeri ni izrazila nobenih pomislekov. Povrhu vsega pa se je pri tem ukvarjalo predvsem z dobrovernostjo A. P., ki v postopku nastopa le v svojstvu priče in ne tožnika, ki je le njegov sin. Pritožba je utemeljena. Razveljavitev izpodbijane sodbe ne narekujejo razlogi, na katere se sklicuje tožnik v svoji pritožbi, ampak povsem drugi pomisleki. Po določbah ZPP morajo biti stranke vedno individualno določene in natančno označene, kar pa nezanani dediči vsekakor niso (primerjaj 81. člena ZPP in še dr. Jože Juhart, Civilno procesno pravo, stran 176). Gre za vprašanje pasivne legitimacije tožene stranke, za vprašanje materialnega prava, na katerega je sodišče druge stopnje dolžno paziti po uradni dolžnosti v okviru določb 2. odstavka 350. člena ZPP. Res je sicer, da določba 1. odstavka Zakona o dedovanju (ZD) predvideva postavitev skrbnika neznanim dedičem, vendar mora takega skrbnika v skladu z določbo 1. odstavka 192. člena ZD postaviti sodišče. Specifičnost takega skrbništva pa je v tem, da ima tak skrbnik sam položaj pravdne stranke. Ni stranka v postopku na podlagi lastne pravice ali lastnega interesa, ampak zato, ker je varovanje tujih pravic sestavni del njegove uradne dolžnosti. Tak skrbnik je na podlagi zakona upravičen, da v imenu dedičev toži in da je tožen (primerjaj sodbo Višjega sodišče v Ljubljani, opr. št. I Cp 60/98 in smiselno tudi dr. Karel Zupančič, Dedovanje 1992, stran 108). V danem primeru pa skrbnik s takimi lastnostmi ni bil postavljen in kot tak tudi ni tožen. Iz spisovnih podatkov tudi ni mogoče razbrati ali je bil za M. D. sprožen postopek za razglasitev za mrtvega v smislu določb v smislu 82. člena Zakona o nepravdnem postopku (ZNP) oziroma ali je bil sploh uveden zapuščinski postopek po njem. Vse to pa je sodišču prve stopnje narekovalo, da tožniku s sklepom v smislu določb 108. člena ZPP naloži, da tožbo popravi v skladu z določbo 81. člena ZPP z navedbo osebe, ki je lahko stranka. Obenem bi ga moralo opozoriti tudi na posledice, ki bodo sledile, če v roku, ki mu ga bo samo določilo, njegovi zahtevi ne bo ugodil. Ker sodišče prve stopnje ni tako ravnalo je bistveno kršilo določbe pravdnega postopka, zaradi česar je sodišče prve stopnje pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo v skladu z določbo 354. člena ZPP in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.