Jedro

V konkretnem primeru ni podan dejanski stan iz 183. člena ZPIZ-2, da bi bilo mogoče poseči v pravnomočno odločbo o priznani pokojnini in jo odmeriti v višjem znesku, kot dopušča odmera od najvišje pokojninske osnove. Seveda ni nobene zakonske podlage, da bi bilo mogoče tožnikovo pokojnino, priznano z dokončno odločbo, odmerjati sorazmerno po predpisih, veljavnih do uveljavitve vsakokratne pokojninske reforme. Takšna odmera praktično ne bi bila niti izvedljiva. Pravno povsem irelevantno je tudi tožnikovo sklicevanje na 177. člen ZPIZ-1, saj v konkretnem primeru ne gre za spor o izbirni pravici med starostno, invalidsko ali družinsko pokojnino, temveč izključno za spor o višini starostne pokojnine.

Varstvo pričakovanih pravic je v skladu s 391. členom ZPIZ-2 zagotovljeno osebam, ki so do uveljavitve ZPIZ-2 izpolnile pogoje za pridobitev pravice do starostne pokojnine po ZPIZ-1, vendar še niso vložile zahteve, tako da lahko uveljavijo pravico po ZPIZ-1. Kljub dejstvu, da je pritožnik skoraj celotno pokojninsko dobo dopolnil v času veljavnosti ZPIZ-92 in ZPIZ-1, mu je bilo mogoče pokojninsko dajatev odmeriti le na temelju ZPIZ-2, ker so bili šele tedaj izpolnjeni pogoji za priznanje pravice in odmero pokojninske dajatve.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnik nosi sam svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek na odpravo odločb št. ... z dne 24. 4. 2017 in št. ... z dne 13. 9. 2017 (I/1. tč. izreka), ker je presodilo, da sta izpodbijana upravna akta pravilna in zakonita. Zavrnilo je tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati 84.400,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 10. 2016 dalje do plačila (I/2. tč. izreka), ker je zaključilo, da za vračilo prispevkov ni nobene zakonske podlage. Zavrnilo je še podredni tožbeni zahtevek na plačilo 10.345,06 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, obračunanih od 1. 2. 2016 dalje od 470,23 EUR mesečnih zneskov do plačila (2. tč. izreka), ker odškodninska terjatev po temelju ni izkazana. Izreklo je, da trpi tožnik sam svoje stroške postopka (II. tč. izreka).

2. Sodbo izpodbija tožnik iz vseh pritožbenih razlogov. Primarno predlaga sprožitev ustavno sodne presoje 36. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju1 (ZPIZ-2), podrejeno pa razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša stroške pritožbe.

Glede vračila prispevkov zaradi neupravičene pridobitve vztraja, da veljavni ZPIZ-2, niti prejšnji predpisi tega niso izrecno prepovedovali, zato je drugačno sklepanje sodišča arbitrarno. Če je že štelo, da ni pravne podlage, bi moralo uporabiti zakonsko analogijo iz Obligacijskega zakonika2 (OZ). Gre za pravno praznino, saj zakon vračila ne ureja niti ne prepoveduje. Ker sodba o tem nima razlogov, je podana kršitev iz 14. tč. 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku3 (ZPP). Že v tožbi je izpostavil 190/3. člen OZ, po katerem obveznost vrnitve obstaja tudi, če kdo nekaj prejme glede na podlago, ki se ni uresničila ali je pozneje odpadla. Pravica do vrnitve prispevkov se rodi ob izpolnitvi pogojev za pokojnino oz. ob njeni odmeri. Drugačen zaključek je pavšalen, 6. točka obrazložitve sodbe pa protispisna. Gre za sodbo presenečenja, saj niso bili opravljeni predhodni variantni izračuni, da bi se lahko seznanil z omejitvijo višine pokojnine. Tudi sicer je zavod znesek najvišje pokojninske osnove določil arbitrarno. Za omejitev ni bilo podlage v zakonu niti vezanosti na rast povprečne plače v RS, temveč je bila fiksirana na leto 1995, kar predstavlja kršitev pravice do zasebne lastnine. Ker sodišče ne pojasni, zakaj ni uporabilo navedene pravne podlage, niti ni ugotavljalo vrednosti preplačil, gre za kršitev 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Ne sprejema zaključka, da sta pokojninska doba in pokojninska osnova pravilno uporabljeni in starostna pokojnina pravilno izračunana, saj tega ni mogoče preizkusiti, ker tožena stranka ni posredovala podatkov o plačanih prispevkih od leta 1993 do 2015. Bistvena kršitev iz 14. tč. 2. odstavka 339. člena ZPP je podana tudi zato, ker ni opredelitve do sistemske anomalije prevaljevanja rizika na zavarovance. Ureditev ni ustavno skladna, če ni sorazmerja med plačanimi prispevki in pokojnino. Če zakon in sodna praksa ne omogočata vračila prispevkov, je do zavarovancev nepravična in nepoštena, saj favorizira državo. Razumno bi bilo, da se po 40 letih plačevanja prispevkov omogoči vračilo sorazmernega dela ali omeji plačevanje tako, da do preplačil sploh ne bi prihajalo. Ne strinja se niti z razlogi sodbe o relevantnosti odločbe U-I-36/2000 z dne 11. 12. 2003, saj se ustavno sodišče tedaj ni opredeljevalo do plačila prispevkov oz. do vračila. Gre ponovno za kršitev 14. tč. 2. odstavka 339. člena ZPP. Ustavno sodno prakso je potrebno razumeti širše in upoštevati tudi odločbo Up-195/13 in U-I-607/13 z dne 26. 1. 2017, ki se nanaša na načina uresničevanja pravice do pokojnine v skladu s 50. členom Ustave Republike Slovenije4 (Ustava RS). Pravica do pokojnine mora v določeni meri zagotavljati kontinuiteto življenjskega standarda iz aktivne dobe, saj je varovana po 1. odstavku 50. in 33. člena Ustave RS. Ustavni pojem lastnine je širši od civilnega. Zaradi obvezne vključenosti v zavarovanje in obveznega plačila prispevkov, je ustavna pravica do zasebne lastnine v osnovi omejena in kršena. Čeprav je ustavno sodišče ob presoji najvišje pokojninske osnove po Zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju5 (ZPIZ-1) ocenilo, da je razkorak med plačanimi prispevki ter pokojnino, odmerjeno od najvišje pokojninske osnove velik, vendar še vedno v mejah dopustnosti, se je razmerje med plačanimi prispevki in pričakovano pokojnino po ZPIZ-2 poslabšalo.

Glede odmere sorazmernega dela pokojnine po predpisih, veljavnih do uveljavitve ZPIZ-2 se sklicuje na predlog zakona, po katerem se pokojnina odmeri sorazmerno času, v katerem je zavarovanec plačeval prispevke in s plačami, od katerih so bili obračunani prispevki. Večino pokojninske dobe je prebil v zavarovanju po ZPIZ-92 in ZPIZ-1, zato bi morala biti omogočena odmera sorazmernega dela pokojnine po predpisih, veljavnih do uveljavitve vsakokratne pokojninske reforme. Po 177. členu ZPIZ-1 izbira ugodnejše pokojnine ni bila vezana na prebivališče oz. državljanstvo. V okviru varstva pravice po 33. členu Ustave RS bi morala biti pokojnina varovana na način, da bi bil zagotovljen vpliv plačanih prispevkov na odmero pokojnine glede na čas izpolnitve zavarovalne dobe. Čeprav je skoraj celotno pokojninsko dobo dopolnil v času veljavnosti ZPIZ-92 in ZPIZ-1, to pri odmeri ni upoštevano, kar pomeni kršitev pričakovanih pravic in enakosti.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožnik ne navaja ničesar takega, kar bi lahko vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe, ki je izdana ob dovolj razčiščenem dejanskem stanju in pravilno uporabljenem materialnem pravu. Ne gre za ustavno neskladno razlago niti protiustavno uporabo materialnega prava. Določbe ZPIZ-2, relevantne za razsojo zadeve niso protiustavne, zato pritožbenemu sodišču ni potrebno postopati po 156. členu Ustave RS. Torej prekinjati postopek in vlagati zahteve za ustavno sodno presojo 36. člena ZPIZ-2, kot neutemeljeno zahteva pritožba.

5. V postopku pred sodiščem prve stopnje ni prišlo niti do večkrat zatrjevane procesne kršitve iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Izpodbijana sodba nima pomanjkljivosti, da je ne bi bilo mogoče preizkusiti. Ne gre za absolutno bistveno kršitev, če se sodišče ni opredelilo do navedb in izvajanj, ki za razsojo zadeve niso odločilna. To še zlasti, ker gre v bistvu za nestrinjanje z uporabo materialnega prava, pravno naziranje pritožnika pa je zmotno in zato nesprejemljivo.

Dejanske okoliščine primera

6. V predmetni zadevi gre za spor zaradi višje starostne pokojnine, vračila 84.400.00 EUR prispevkov, vplačanih za obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje, oz. podrejeno plačilo 10.354,06 EUR odškodnine zaradi domnevno prenizke starostne pokojnine. Izpodbojna tožba je vložena zoper odločbo z dne 13. 9. 2017 o zavrnitvi pritožbe zoper prvostopenjsko odločbo z dne 24. 4. 2017. S slednjo je namreč zavrnjena dne 7. 4. 2017 vložena zahteva za ponovno odmero starostne pokojnine po 183. členu ZPIZ-2, pravnomočno priznane z odločbo z dne 5. 1. 2016 v višini 1.761,44 EUR mesečno od 31. 12. 2015 dalje, odmerjene za 40 let pokojninske dobe v višini 57,25 % od najvišje pokojninske osnove 3.076,36 EUR. Ugotovljeno je, da z dokončno odločbo o odmeri starostne pokojnine niso bile kršene materialne določbe zakona ali podzakonskega akta, niti ni bilo napačno ugotovljeno dejansko stanje v tožnikovo škodo.

Gre v bistvu za med seboj izključujoče se zahtevke, ko je po eni strani vtoževana odprava upravnih odločb, izdanih v zvezi z nepravo obnovo postopka zaradi višje starostne pokojnine, po drugi strani pa vračilo dela prispevkov oz. podrejeno odškodnine v višini razlik med pravnomočno odmerjeno starostno pokojnino od najvišje pokojninske osnove in pokojnino, če bi bila odmerjena od dejanske osnove.

Materialnopravna podlaga za pritožbeno rešitev zadeve

7. Pravna podlaga za presojo izpodbijanih zavrnilnih upravnih aktov je podana v 183. členu v zvezi s 36. členom ZPIZ-2, o katerih sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da ni podan dejanski stan za razveljavitev ali spremembo dokončne odločbe o priznani starostni pokojnini. Po 183. členu ZPIZ-2 je v desetih letih od vročitve odločbe, mogoče razveljaviti ali spremeniti dokončno odločbo, s katero je bila kršena materialna določba zakona ali podzakonskega akta tudi zaradi očitno napačno ugotovljenega dejanskega stanja v škodo ali korist zavarovanca. V okoliščinah konkretnega primera, ko je šlo za odmero starostne pokojnine od najvišje pokojninske osnove, ker je bila dejanska višja od zakonsko limitirane, ni prišlo niti moglo priti do nepravilne niti ustavno neskladne razlage in uporabe 36. člena ZPIZ-2, ne glede da se tožnik s tem ne strinja.

8. Glede na sistemsko pravno ureditev je pravice iz obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja mogoče priznati le, če so izpolnjeni pogoji, določenimi z zakonom in dajatev odmeriti v višini, določeni z zakonom. Torej nič več in nič manj, kot določa zakon. Višino starostne pokojnine pogojuje višina pokojninske osnove in dolžina pokojninske dobe, ovrednotena v odstotkih. Višina pokojninske osnove navzdol je omejena z najnižjo, navzgor pa z najvišjo pokojninsko osnovo. Po 36. členu ZPIZ-2 se najnižja pokojninska osnova določi 1. januarja posameznega koledarskega leta v višini 76,5 % povprečne mesečne plače v Republiki Sloveniji v preteklem koledarskem letu, zmanjšane za davke in prispevke, ki se plačujejo od plače po povprečni stopnji, najvišja pokojninska osnova pa v višini štirikratnika najnižje pokojninske osnove. Od 1. 1. 2015 je najvišja pokojninska osnova za v tem letu uveljavljene pokojnine v skladu z 36. členom ZPIZ-2 ugotovljena s Sklepom o najnižji in najvišji pokojninski osnovi, najnižji pokojnini, najnižji osnovi za odmero nadomestil iz invalidskega zavarovanja in najvišjem znesku nadomestila za poklicno rehabilitacijo6 (Sklep) znašala 3.076,76 eurov ali 2.252,19 eurov, če so se pokojnine odmerjale na podlagi 3. odst. 390. člena ZPIZ-2.7 Starostna pokojnina se v skladu s 3. odst. 36. člena ZPIZ-2 odmeri od najnižje pokojninske osnove, če je dejanska nižja od določene z zakonom in od najvišje pokojninske osnove, če dejanska pokojninska osnova presega najvišjo pokojninsko osnovo, in sicer v odstotkih določenih v 37. členu ZPIZ-2 glede na dopolnjeno pokojninsko dobo.

9. Določba 36. člena ZPIZ-2 je v predmetni zadevi interpretirana in uporabljena pravilno ter ustavno skladno. Iz razlogov, ki jih uveljavlja pritožba ni protiustavna in z njo ni kršen 33. niti 50. člen Ustave RS. Pritožbeno sodišče je že zavzelo stališče, da 36. člen ZPIZ-2 ni v nasprotju z Ustavo RS iz enakih razlogov, kot je bilo ugotovljeno leta 2003,8 ko je Ustavno sodišče RS obravnavalo bistveno enako ureditev odmere starostne pokojnine od najvišje pokojninske osnove.9 Pravica do socialne varnosti iz 50. člena Ustave RS, v katero spada tudi pravica do pokojnine, je z ustavo zagotovljena človekova pravica, ki se ne uresničuje neposredno po ustavi, temveč je prepuščena zakonodajni ureditvi. V ustavno sodni presoji je bilo že večkrat poudarjeno, da ima pri urejanju obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja zakonodajalec široko polje avtonomije in da pravice niso odvisne le od prispevkov posameznika, temveč tudi načela vzajemnosti in solidarnosti. Namen socialnega zavarovanja ni v zagotavljanju nadpovprečno visoke pokojnine, temveč takšne, ki zagotavlja socialno varnost, zato se lahko višina določi tako, da je le v določeni meri zagotovljena kontinuiteta življenjskega standarda iz aktivne dobe. Ob ustavno sodni presoji 49. člena ZPIZ-1, ki je določal enako razmerje med najnižjo in najvišjo pokojninsko osnovo je bilo sicer res ugotovljeno, da je razkorak med plačanimi prispevki in pokojnino, kadar se ta odmerja od najvišje pokojninske osnove velik, vendar še vedno v mejah dopustnega. To stališče velja tudi za ureditev v 36. členu ZPIZ-2, saj je ohranjeno popolnoma enako razmerje, hkrati pa z novo ureditvijo valorizacijskih količnikov preprečeno nadaljnje padanje novih pokojnin v primerjavi s predhodno priznanimi. Z najvišjo in najnižjo pokojninsko osnovo je v zakon implementirano načelo solidarnosti, kar ne nasprotuje načelu socialne države iz 2. člena niti pravici do socialne varnosti iz 50. člena Ustave RS.10 Tudi sicer je Ustavno sodišče RS posebej poudarilo, da odmera pokojnine ni odvisna od razmerja med dajatvijo ter proti dajatvijo. Zato najvišja pokojninska osnova ne more predstavljati posega v lastninsko pravico, ne kršitve 33. člena Ustave RS o pravici do zasebne lastnine, niti 1. odst. 67. člena Ustave RS, ki zakonodajni ureditvi prepušča, da določa način pridobivanja in uživanja lastnine tako, da je zagotovljena njena gospodarska, socialna in ekološka funkcija.

10. Ni mogoče pritrditi niti pritožnikovemu stališču, da veljavna ureditev limitiranja pokojnine zaradi odmere od najvišje pokojninske osnove po eni in neomejena višina prispevkov po drugi strani, ne prenese testa sorazmernosti. Namen obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja iz prvega stebra seveda ni zagotavljanje neomejeno visokih pokojnin. Država je dolžna zagotoviti razmere za dostojne pokojnine, ki zagotavljajo preživetje tudi zavarovancem z najnižjimi dejanskimi pokojninskimi osnovami. Veljavna zakonska ureditev najnižje in najvišje pokojninske osnove je v skladu z obvezujočim načelom Ustave RS, da je Slovenija socialna država ter načeli solidarnosti, vzajemnosti in medgeneracijske distribucije. Ni ji mogoče očitati kršitve 14. člena Ustave RS zaradi distributivne neenakosti in pogoste nepravičnosti, ko si zavarovanci z dohodki iz dela v aktivni dobi ne morejo zagotoviti niti minimalnih življenjskih potreb. Zakonodajalec zato v sistemu socialne varnosti v skladu z načelom solidarnosti in medgeneracijske distribucije lahko enake položaje urediti neenako oz. različne položaje enako. Ne glede na višino plačanih prispevkov je zaradi neugodne demografske strukture, neugodnega razmerja med številom zaposlenim in številom upokojencev ter finančno vzdržnostjo pokojninske blagajne, v javnem interesu, da je višina pokojnine navzgor limitira z odmero od najvišje pokojninske osnove.

K zavrnilnemu delu sodbe na odpravo upravnih odločb

11. Z izpodbijano I/1. tč. izreka sodbe je utemeljeno zavrnjen tožbeni zahtevek na odpravo toženčevih odločb o zavrnitvi zahteve za ponovno odmero starostne pokojnine, zato pritožba v tem delu ne more biti uspešna. V konkretnem primeru tudi po prepričanju pritožbenega sodišča ni podan dejanski stan iz 183. člena ZPIZ-2, da bi bilo mogoče poseči v pravnomočno odločbo o priznani pokojnini in jo odmeriti v višjem znesku, kot dopušča odmera od najvišje pokojninske osnove. Seveda ni nobene zakonske podlage, da bi bilo mogoče tožnikovo pokojnino, priznano z dokončno odločbo, odmerjati sorazmerno po predpisih, veljavnih do uveljavitve vsakokratne pokojninske reforme. Takšna odmera praktično ne bi bila niti izvedljiva. Pravno povsem irelevantno je tudi tožnikovo sklicevanje na 177. člen ZPIZ-1, saj v konkretnem primeru ne gre za spor o izbirni pravici med starostno, invalidsko ali družinsko pokojnino, temveč izključno za spor o višini starostne pokojnine.

12. Varstvo pričakovanih pravic je v skladu s 391. členom ZPIZ-2 zagotovljeno osebam, ki so do uveljavitve ZPIZ-2 izpolnile pogoje za pridobitev pravice do starostne pokojnine po ZPIZ-1, vendar še niso vložile zahteve, tako da lahko uveljavijo pravico po ZPIZ-1. Kljub dejstvu, da je pritožnik skoraj celotno pokojninsko dobo dopolnil v času veljavnosti ZPIZ-92 in ZPIZ-1, mu je bilo mogoče pokojninsko dajatev odmeriti le na temelju ZPIZ-2, ker so bili šele tedaj izpolnjeni pogoji za priznanje pravice in odmero pokojninske dajatve.

K zavrnilnemu delu sodbe glede vračila prispevkov oz. podrejeno plačila odškodnine

13. Povsem neutemeljena je pritožba zoper zavrnilni sodbe sodbe glede vračila 84.400,00 EUR prispevkov, vključno z akcesorno terjatvijo iz naslova zakonskih zamudnih obrestmi. Za takšno terjatev v ureditvi obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja, torej v ZPIZ-2 niti v nobenem od prejšnjih zakonov, ni pravne podlage. Pri sistemski ureditvi obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja, ki glede na načelno določbo 2. člena ZPIZ-2 temelji na medgeneracijski solidarnosti, načelih vzajemnosti ter solidarnosti zavarovancev in odgovornosti države za izvajanje zavarovanja ter je javnopravne narave, ne gre za pravno praznino, ker zakon ne zagotavlja vračila prispevkov. Drugačna razloga bi bila v nasprotju s temelji sistema in ustavno nedopustna. V primeru, kot je obravnavani ni mogoče uspešno zatrjevati neupravičene pridobitvi države, niti z argumentom analogije legis uporabljati 190. člen OZ, saj bi bilo to v popolnem nasprotju s temelji pokojninskega in invalidskega zavarovanja iz ZPIZ-2. 14. Neutemeljeno je nadalje pritožnikovo zatrjevanje o sodbi presenečanja, ker pred priznanjem pravice do pokojnine ni bilo variantnih izračunov, na podlagi katerih bi se seznanil z omejitvijo bodoče višine pokojnine. Tako kot nasploh, se tudi v konkretnem primeru ni mogoče uspešno sklicevati na nepoznavanje prava. Sicer pa zavarovancem ne more biti neznano, da je zaradi zagotavljanja minimalne socialne varnosti po eni strani in vzdržnosti pokojninske blagajne po drugi strani zagotovljena odmera pokojninskih dajatev od najnižje in najvišje pokojninske osnove. Vsakoletne zneske najvišje in najnižje pokojninske osnove na podlagi pooblastilne norme 36. člena ZPIZ-2 ugotavlja toženi zavod s posebnim sklepom, zato tudi očitana arbitrarnost ni utemeljena. Sistemu obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja, ki se financira po dokladnem modelu, ne pa po principu kapitalskega kritja, ni mogoče uspešno očitati kršitve zasebne lastnine, če dajatev ni odmerjena od dejanske pokojninske osnove, temveč od najvišje, z zakonom limitirane.

15. Končno ni utemeljena pritožba niti zoper zavrnilni del sodbe glede vtoževanih 10.345,06 EUR odškodnine z zakonskimi zamudnimi obrestmi. V 9. točki obrazložitve sodbe je prepričljivo utemeljeno, da je tožena stranka pravilno uporabila ZPIZ-2 in podzakonske predpise, pravilno ugotovila dejansko stanje za odmero višine starostne pokojnine, ki ga tožnik ni izpodbijal in ravnala z ustrezno skrbnostjo. Vtoževana terjatev iz naslova odškodnine je zakonito zavrnjena že po temelju, saj ni izkazane protipravnosti v smislu odgovornosti za civilni delikt. Pritožbeno sodišče odločilnih dejanskih in pravnih razlogov ne navaja znova.

Poudarja le, da bi bilo ravnanje tožene stranke mogoče šteti za samovoljno, če bi bilo dovolj hudo in bi hkrati brez razlogov odstopalo od običajne metode dela in potrebne skrbnosti. Okoliščine primera bi morale jasno kazati, da je zavod kot nosilec javnih pooblastil pri izvajanju funkcije odstopil od potrebne skrbnosti do te mere, da je bilo njegovo ravnanje protipravno.11 Takšne okoliščine pa v obravnavani zadevi zagotovo niso izkazane. Ker ni dokazan dejanski stan iz 194. člena ZPIZ-2 je tožbeni zahtevek zakonito zavrnjen in iz istih razlogov ostaja brezuspešna tudi pritožba.

Odločitev pritožbenega sodišča

16. Iz vseh predhodno navedenih razlogov in ko niti preostala pritožbena izvajanja, od posebnega izpostavljanja odločbe Ustavnega sodišča RS z dne 26. 1. 2017,12 do očitane nepredložitve podatkov o višini plačanih prispevkov od leta 1993 do 2015 in nekatera druga, za pritožbeno rešitev zadeve niso odločilna ali pravno sploh niso relevantna, je potrebno pritožbo na podlagi 353. člena ZPP kot neutemeljeno zavrniti in potrditi zavrnilno sodbo sodišča prve stopnje.

17. Ob takšnem pritožbenem izidu je na temelju 165. člena v zvezi s 154. členom ZPP potrebno hkrati odločiti, da trpi tožnik sam svoje stroške pritožbe.

1 Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami. 2 Ur. l. RS, št. 83/2001 s spremembami. 3 Ur. l. RS, št. 73/2007, 45/2008 in 10/2017. 4 Ur. l. RS, št. 33/91 s spremembami. 5 Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami. 6 Ur. l. RS, št. 23/2015 z dne 3. 4. 2015. 7 Ker so bili postopki pričeti pred uveljavitvijo ZPIZ-2, torej pred 1. 1. 2013. 8 Odločba Ustavnega sodišča RS U-I-36/00 z dne 11. 12. 2003. 9 In ocenilo, da 8. in 49. člen ZPIZ-1 nista v neskladju z Ustavo RS. 10 Takšno stališče je zavzeto tudi v sodbi opr. št. Psp 429/2016 z dne 5. 1. 2017. 11 Tako npr. tudi v sodbah Psp 207/2013, Psp 443/2013, itd. 12 Odločba št. Up-195/13 in U-I-67/16.