Jedro

Tožnik je bil razrešen s funkcije direktorja tožene stranke dne 30.1.2003, dne 25.2.2003 pa ga je tožena stranka obvestila, da bo najkasneje v roku 30-ih dni podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi, ker nima potreb po njegovem delu in mu 7.3.2003 redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz razloga po 1. alinei 1. odstavka 88. člena ZDR/2002. Ker tožnik ne zatrjuje, da potreba po njegovem delu še obstaja, verjetnost terjatve ni izkazana. Njegovo zatrjevanje, da obstaja potreba po delu direktorja, ni odločilno, saj je bil s te funkcije razrešen.

268. člen ZIZ določa, da ima v primeru, kadar je sklep o začasni odredbi izdan v pravdnem ali kakšnem drugem postopku, ta sklep naravo sklepa o izvršbi. Zato morajo biti v takšnem sklepu oz. že v predlogu za izdajo začasne odredbe navedeni med drugim tudi sredstvo in predmet izvršbe ter drugi podatki, ki so potrebni, da se izvršba lahko opravi. Sodišče prve stopnje bi zato moralo ravnati v skladu z določbo 108. člena ZPP, v zvezi z določbo 17. člena ZDSS.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo tožnikov predlog za izdajo začasne odredbe, s katero se do pravnomočnega zaključka tega pravdnega postopka zadrži učinkovanje prenehanja pogodbe o zaposlitvi, sklenjene med pravdnima strankama, zaradi redne odpovedi z dne 7.3.2003, da je tožena stranka dolžna tožniku omogočiti opravljanje dela na ustreznem delovnem mestu in mu zagotoviti nadomestilo plače za ustrezno delovno mesto ter mu izplačevati nadomestilo plače v mesečnem znesku, ki znaša najmanj polovico povprečne plače tožnika v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo, to je v času od decembra 2002 do februarja 2003. Ugotovilo je, da niso izpolnjeni pogoji za izdajo začasne odredbe, kakršno predlaga tožnik.

Zoper navedeni sklep se pritožuje tožnik smiselno zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Sklicuje se na odločbo Ustavnega sodišča opr. št. Up 275/97 z dne 16.7.1998, ki se nanaša na t.i. ureditvene oz. regulacijske začasne odredbe. Izdaja začasne odredbe zaradi preprečitve nasilja in nenadomestljive škode se po stališču ustavne odločbe ne kaže zgolj v zagotovitvi možnosti izvršbe, temveč tudi, da se začasno uredi sporno pravno razmerje. Sodišče ima v 19. členu Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS - Ur. list RS št. 19/94) celo pooblastilo, da izda začasno odredbo po uradni dolžnosti. Novi ZDR pa v 85. členu razloge za začasne odredbe v razmerju do Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ - Ur. list RS št. 51/98 in 75/02) in ZDSS določa širše, povsem objektivno, ne da bi bilo potrebno ugotavljati predpostavke za začasno varstvo, ki traja do odločitve sodišča o začasni odredbi. Predpostavke za izdajo začasne odredbe je potrebno presojati z vidika varstva pravic delavca pred nezakonitim ravnanjem. Stališče, kot ga je zavzelo sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu pa kaže, da se predpostavke v ničemer ne razlikujejo od sporov iz premoženjskih razmerij.

Pritožba ni utemeljena.

Pri preizkusu zadeve v skladu z 2. odst. 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur.list RS št. 26/99, 96/2002) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje predlagano začasno odredbo utemeljeno zavrnilo in da v postopku ni prišlo do kršitev iz 2. odst. 339. člena ZPP, na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti.

Po določbi 19. člena ZDSS lahko sodišče med postopkom tudi po uradni dolžnosti izda začasne odredbe, ki se uporabljajo v izvršilnem postopku, da se prepreči samovoljno ravnanje ali odvrne nenadomestljiva škoda. Na predlog stranke pa izda sodišče začasne odredbe po določbah ZIZ. Po določbi 272. člena ZIZ izda sodišče začasno odredbo v zavarovanje nedenarne terjatve le, če izkaže upnik za verjetno, da terjatev obstoji ali da mu bo terjatev zoper dolžnika nastala, upnik pa mora izkazati poleg tega še vsaj enega od nadaljnjih pogojev, predpisanih v 2. odst. istega člena zakona.

Predpogoj za izdajo vsake začasne odredbe je, glede na naravo začasnih odredb kot sredstev zavarovanja verjetno izkazan obstoj terjatve. Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu zaključilo, da verjetnost obstoja terjatve ni izkazana. S takšnim stališčem se strinja tudi pritožbeno sodišče,glede na dosedaj znani vsebinski in postopkovni aspekt redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi v konkretni zadevi.

Iz listinske dokumentacije v sodnem spisu izhaja, da je bil tožnik z dnem 30.1.2003 razrešen s funkcije direktorja tožene stranke. Tožena stranka je tožnika dne 25.2.2003 obvestila, da bo najkasneje v roku 30 dni podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi, ker nima potreb po njegovem delu. Dne 7.3.2003 pa je tožena stranka tožniku redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz razloga po 1. alinei 1. odst. 88. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Ur.list RS št. 42/2002).

Iz dosedanjega postopka izhaja, da je tožena stranka tožniku redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi, potem, ko je bil razrešen s funkcije direktorja, ni pa bilo potreb po opravljanju katerega drugega dela. Tožena stranka je tožniku redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga, pred tem pa ga je o nameravani redni odpovedi pisno obvestila (3. odst. 83. člena ZDR/2002).

Pritožbene navedbe, da ZDR/2002 v 85. členu razloge za izdajo začasne odredbe razlaga širše, so v konkretni zadevi neutemeljene, saj se izdaja začasne odredbe po določbi 3. tč. navedenega člena ne nanaša na primer redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, temveč le na primer redne odpovedi iz razloga nesposobnosti ali iz krivdnega razloga ali izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi, če delavec v sodnem postopku uveljavlja nezakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz navedenih razlogov.

Tudi iz vsebinskega aspekta ni mogoče zaključiti, da je verjetnost terjatve izkazana, saj tožnik niti v tožbi niti v pritožbi ne zatrjuje, da so pri toženi stranki obstajala dela, na katerih bi ga bilo možno zaposliti. Zatrjevanje tožnika, da še vedno obstaja potreba po delu direktorja je irelevantna, saj je bil tožnik s funkcije razrešen.

Glede sklicevanja pritožbe na ustavno odločbo opr.št. Up-275/97 z dne 16.7.1998, pritožbeno sodišče ugotavlja, da iz navedene odločbe izhaja, da je v izjemnih primerih dopuščeno izdati takšne začasne odredbe, katerih vsebina je enaka tožbenemu zahtevku, pri čemer je regulacijske začasne odredbe opredelilo kot začasne odredbe, s katerimi se začasno, do dokončne rešitve v sodnem in izvršilnem postopku uredi sporno pravno razmerje. Kljub temu pa mora upnik glede na določbe 272. člena ZIZ najprej izkazati, da terjatev obstoji, ali da mu bo zoper dolžnika nastala.

Ker torej v predmetni zadevi ni verjetno izkazan obstoj terjatve, tudi zatrjevanje nenadomestljive škode zaradi izpada plače ne more biti odločilno. Sklicevanje na nenadomestljivo škodo ali težko nadomestljivo škodo bi bilo namreč relevantno le ob verjetni izkazanosti terjatve. Tožnik tudi ne konkretizira svojih premoženjskih in družinskih razmer.

Pritožbeno sodišče opozarja še na vsebino začasne odredbe, ki jo je predlagal tožnik in ki je očitno pomanjkljiva. 268. člen ZIZ določa, da ima v primeru, kadar je sklep o začasni odredbi izdan v pravdnem ali kakšnem drugem postopku, takšen sklep učinek sklepa o izvršbi. To pomeni, da morajo biti v takšnem sklepu oz. že v predlogu za izdajo začasne odredbe navedeni med drugim tudi sredstvo in predmet izvršbe ter drugi podatki, ki so potrebni, da se izvršba lahko opravi. Sodišče prve stopnje bi zato sicer moralo ravnati v skladu z določbo 108. člena ZPP, v zvezi z določbo 17. člena ZDSS, vendar pa pomanjkanje takšnega postopanja le na pritožbo tožnika, v ničemer ni vplivalo ali moglo vplivati na drugačno odločitev.

Na podlagi navedenega pritožbeno sodišče zaključuje, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da niso izpolnjeni pogoji za izdajo začasne odredbe, zato je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo odločitev sodišča prve stopnje.