Jedro

Da je toženec kredit po razvezi zakonske zveze sam plačeval in koliko je tega kredita odplačal, na stvarnopravni zahtevek, to je na višino deleža na skupnem premoženju, ne vpliva. Za odplačilo kredita po prenehanju zakonske skupnosti pa ima lahko toženec le obligacijski zahtevek, nikakor pa ne stvarnopravnega. Ker pa je bilo stanovanje tekom pravdnega postopka prodano ima tožnica do toženca denarno terjatev.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženca obvezalo, da mora tožnici plačati 4.250.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22.12.1999 do plačila. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo, zavrnilo pa je tudi zahtevek po nasprotni tožbi, da se ugotovi, da v skupno premoženje pravdnih strank spada osebni avtomobil Honda Civic v vrednosti na dan razveze najmanj 2.000.000,00 SIT ter znaša solastniški delež pravdnih strank na tem osebnem avtomobilu 50%. Toženo stranko je obvezalo, da mora tožeči stranki povrniti pravdne stroške v znesku 753.800,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 07.05.2003 do plačila. Proti tej sodbi se je pritožil toženec iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga, da višje sodišče sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno sojenje. V pritožbi zatrjuje, da je pri oceni deleža na stanovanju potrebno upoštevati koliko skupnega denarja zakoncev M. je bilo porabljenega za odplačilo stanovanja in koliko je bilo porabljenega denarja za dokončno odplačilo stanovanja iz posebnih sredstev Z. M., saj ne more biti govora, da je po razvezi zakonske zveze zapadle obroke odplačeval s skupnim denarjem. Sodišče tožencu ni omogočilo, da bi dokazal, da je njegov delež pri skupnem premoženju višji od domnevanih 50% in je ta znesek 81,30% oziroma 82,73%, kot izhaja iz finančnih kartic. Po njegovem mnenju je neumesna trditev sodišča, da je bilo stanovanje dokončno pridobljeno v času trajanja zakonske zveze, saj je bilo po pogodbi pridobljeno le pogojno, če bo odplačana celotna kupnina. Do razveze zakonske zveze je bil odplačan dolg v višini 489.249,00 SIT, kar spada v skupno premoženje, po razvezi pa je toženec plačal še 927.614,00 SIT, kar pa spada v njegovo posebno premoženje. Kar se tiče avtomobila Honde Civic pa je bil ta avto nabavljen v času trajanja zakonske zveze in mora spadati v skupno premoženje. Napačen je podatek sodišča, da sta imeli pravdni stranki do konca zakonske zveze vsak po en avto, saj je bil Renault 19 njegovo posebno premoženje in za katerega je tožnici po razvezi zakonske zveze dne 07.05.1998 plačal 1.166.773,00 SIT. Napačna je tudi odločitev glede stroškov postopka, saj je sodišče tožnici prisodilo le polovico njenega zahtevka, zato je zmotno zapisano razmerje uspeha v pravdi 75:25% v korist tožnice. Pritožba ni utemeljena. Za toženca je sporen delež na stanovanju, ki predstavlja skupno premoženje pravdnih strank zato, ker trdi, da je večji del kredita za stanovanje odplačal po razvezi zakonske zveze in je zaradi tega dejstva njegov delež na skupnem stanovanju 81,30% oziroma 82,73%. Že je bilo tožencu povedano, da zakonca ustvarjata skupno premoženje v času trajanja njune zakonske skupnosti, to je od sklenitve zakonske zveze do njenega prenehanja. Stanovanje je bilo kupljeno v času trajanja zakonske zveze po določilih Stanovanjskega zakona (SZ) in na kredit, kar ni sporno. Za ugotavljanje deleža na skupnem premoženju so glede pridobivanja sredstev za nakup tega stanovanja pomembne okoliščine, ki so obstajale v času nakupa stanovanja, to je v času trajanja zakonske skupnosti. Te okoliščine je sodišče ugotovilo in prišlo do zaključka, da znaša delež na premoženju pravdnih strank vsakega do 1/2. Da pa je toženec kredit po razvezi zakonske zveze sam plačeval in koliko je tega kredita odplačal, pa na stvarnopravni zahtevek, to je na višino deleža na skupnem premoženju, ne vpliva. Za odplačilo kredita po prenehanju zakonske skupnosti pa ima lahko toženec le obligacijski zahtevek, nikakor pa ne stvarnopravnega. Ker pa je bilo stanovanje tekom pravdnega postopka prodano ima tožnica do toženca denarno terjatev. Tožnica je s tožbo zahtevala 1/2 prejete kupnine. Kljub temu, da je bilo stanovanje prodano, se nanaša spor pravdnih strank na njuno skupno premoženje oziroma razdelitev tega. Ta terjatev po višini pa ne more biti odvisna od tega, ali in koliko je drugi zakonec iztržil za odsvojeno skupno premoženje, pač pa od njegove vrednosti oziroma deleža tožnice na skupnem premoženju, zato taka terjatev, kot je sporna, ne more predstavljati čiste denarne terjatve. O čisti denarni terjatvi je praviloma mogoče govoriti le v pogodbenih in ne v zunajpogodbenih razmerjih. To pomeni, da kadar eden od razvezanih zakoncev odsvoji skupno premoženje brez soglasja drugega, ta zaradi tega ne more biti prikrajšan na premoženju. Ima lahko podoben položaj, kot bi ga imel po 2.odst. 122.čl. Zakona o nepravdnem postopku (ZNP), ko skupno premoženje ne bi bilo mogoče razdeliti (ker je nedeljivo ali pa je delitev preprečil drugi z nedovoljenim razpolaganjem). Prizadeti skupni lastnik bi imel pravico do plačila vrednosti svojega deleža na tej skupni stvari. Navedeno določilo ZNP je materialnopravne narave in je zato uporabljivo tudi za rešitev takih sporov kot je predmetni (takšno stališče je zavzela sodna praksa - glej odločbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 589/97). Neresnične so pritožbene trditve, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da osebni avtomobil Honda Civic ne spada v skupno premoženje. Nasprotno, v sodbi sodišča prve stopnje izrecno ugotavlja, da je ob prenehanju zakonske skupnosti omenjen avtomobil spadal v skupno premoženje zakoncev. Poleg tega je ugotovilo še, da je v skupno premoženje spadal tudi osebni avtomobil Renault 19. Glede obeh avtomobilov pa sta se pravdni stranki dogovorili, da prvega obdrži toženka po nasprotni tožbi, drugega pa tožnik po nasprotni tožbi. Slednje izhaja iz izpovedi obeh pravnih strank, zato drugostopno sodišče ne more slediti pritožbenim sprenevedanjem v tej smeri, ko se sprašuje, od kod sodišču podatek, da sta imeli pravdni stranki ob koncu zakonske skupnosti vsaka po en avtomobil. V svoji odločitvi je sodišče prve stopnje upoštevalo celoten uspeh obeh strank tako po tožbi kot po nasprotni tožbi, kar pa je tudi po oceni pritožbenega sodišča pravilno ocenilo, da znaša uspeh v sporu 75:25%. Pritožbeni razlogi po oceni pritožbenega sodišča niso podani, kajti sodišče prve stopnje je na pravilno ugotovljeno dejansko stanje tudi materialno pravo pravilno uporabilo, poleg tega pa tudi ni zagrešilo nobenih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je zato neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (člen 353 ZPP).