Jedro

Tožnik s fotokopijo ni dokazal, da je zahteva bila vložena pri upravnem organu; vendar pa, kolikor bo ugotovitveni postopek pokazal, da je tožnik storil vse, da bi organ prejel njegovo vlogo, dejstvo, da upravni organ danes te vloge v evidencah nima zabeležene, ne more biti v škodo tožniku. Le v kolikor bi tožena stranka nedvomno ugotovila, da zaradi napake na strani tožnika (oziroma koga drugega izven okvira upravnih organov) upravni organ vloge ni prejel, bi lahko štela z razlago 102. člena ZUP/86 in 68. člena ZUP, da je za obravnavo sporne vloge bistveno, da je organ ni prejel ter je zato tudi ne more obravnavati.

Izrek

Tožbi se ugodi, odločba Ministrstva za okolje in prostor RS št. 362-01-43/04 z dne 23. 3. 2006 se odpravi in zadeva vrne toženi stranki v nov postopek.

Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške tega postopka v višini 74.052,00 SIT v 15 dneh od vročitve sodbe toženi stranki, v primeru zamude z zakonitimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila pritožbo tožnika, ki jo je ta vložil zaradi molka prvostopenjskega upravnega organa. V obrazložitvi je navedla, da je tožnik vložil pritožbo dne 13. 10. 2003, v skladu z določbo 2. odstavka 246. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju: ZUP/86). Pritožbo je vložil zaradi molka prvostopnega upravnega organa. Ker tožena stranka o pritožbi ni odločila, je tožnik pri upravnem sodišču, v skladu z določbo 26. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju: ZUS) sprožil upravni spor. Sodišče je s sodbo U 591/2005 z dne 18. 10. 2005 toženi stranki naložilo, da o pritožbi odloči v roku 30 dni. Tožena stranka je upoštevajoč pravno mnenje sodišča v sodbi ugotavljala, ali je tožnik pri prvostopnem upravnem organu podal kakršnokoli vlogo, za katero bi se lahko štelo, da je z njo zahteval uvedbo denacionalizacijskega upravnega postopka. Zaradi ugotovitev teh dejstev je od prvostopnega organa zahtevala, da v skladu z določbo 2. odstavka 246. člena ZUP/86, v zvezi s 324. členom Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju: ZUP) opravi postopek in v določenem roku pošlje zbrane podatke toženi stranki. Na podlagi navedene zahteve je tožena stranka dne 30. 1. 2006 in 1. 3. 2006 prejela zahtevane podatke. Na podlagi teh podatkov ugotavlja, da pri pristojnem prvostopnem organu ni bila vložena nobena vloga, iz katere bi izhajalo, da tožnik zahteva karkoli v zvezi s podržavljenim premoženjem oziroma vračilo podržavljenega premoženja. Nadalje, da iz uradnih evidenc takrat pristojnega upravnega organa t.j. prejšnje Občine A, kakor tudi iz uradnih evidenc sedaj pristojnega upravnega organa, ki je od prejšnje Občine A prevzel upravne naloge in pristojnosti v zvezi z upravnimi postopki ter od tega organa tudi prevzel evidence o vloženih zahtevah, izhaja, da nobene vloge s strani tožnika niti njegove zahteve, na katero se sklicuje v svoji pritožbi, upravni organ ni prejel. Nadalje tudi ugotavlja, da iz zapisnika o zaslišanju priče, takratnega uslužbenca občine, g. AA, v zvezi s prejemom zahteve, kar naj bi izhajalo iz kopije potrdila o oddaji poštne pošiljke Poštnega urada v Republiki Avstriji, ki je bila naslovljena na Občino A, s pripisom navedenega uslužbenca, izhaja, da ni mogoče trditi, da je upravni organ tožnikovo zahtevo prejel. V zvezi s trditvami, ki izhajajo iz pritožbe ter pisne izjave, ki jo je tožnik podal pri toženi stranki dne 20. 3. 2006, pa tožena stranka pojasnjuje, da tudi v primeru, da je vlagatelj navedeno zahtevo oddal s priporočeno pošiljko, s tem še ni dokazano, da je bila zahteva tudi vložena pri upravnem organu. Namreč navedena kopija potrdila o oddaji potrjuje le to, da je tožnik oddal pisemsko pošiljko in zato tudi ne more biti dokaz, ki bi potrjeval, da je navedena zahteva bila vložena pri prvostopnemu organu. Pojasnjuje, da ZUP/86 v 102. členu določa, da je vloga vložena pravočasno, če prispe k organu, ki mu jo je bilo treba izročiti, preden izteče rok. Prav tako sedaj veljavni ZUP v 68. členu. Tožena stranka je tako po presoji vsakega dokaza posebej ter vseh dokazov skupaj v skladu z načelom o prosti presoji dokazov v konkretni zadevi ugotovila, da zahteva, na katero se tožnik sklicuje v svoji pritožbi, pri upravnem organu ni bila vložena, zato tudi upravni postopek ni mogel biti uveden. Glede na to je pritožbo kot neutemeljeno zavrnila.

Tožnik v tožbi navaja, da je tožeča stranka sicer postopala v skladu z napotilom sodišča, danim v sodbi opr. št. U 591/2005 z dne 18. 10. 2005, in v izvedenem upravnem postopku odločila o tožnikovi pritožbi, vendar pa ta odločitev ni pravilna in zakonita. Tožena stranka namreč zaključuje, da tožnik ni izkazal vročitve svoje zahteve pri prvostopnem organu, saj je le-ta posredoval toženi stranki podatke, da takrat pri pristojnem upravnem organu ni bila vložena nobena vloga, iz katere bi izhajalo, da tožnik zahteva karkoli s podržavljenim premoženjem oziroma vračilo podržavljenega premoženja. Vendar ni presodila dokazov, da je bila zahteva tožnika z dne 22. 8. 1990 prvostopnemu organu poslana s priporočeno pošto, ker meni, da predložena kopija potrdila o oddaji vloge potrjuje le-to, da je tožnik oddal pisemsko pošiljko in zato to dejstvo ne more biti dokaz, ki bi potrjeval, da je bila zahteva dejansko vložena pri prvostopnemu organu. Sklicuje se na določbe takrat veljavnega 102. člena ZUP/86 in 68. člen ZUP. S tako odločitvijo pa je bistveno prekršila predvidene zakonske izjeme siceršnjega pravila, da je vloga pravočasna, če jo pristojni organ prejme, preden izteče rok. V konkretnem primeru namreč ni upoštevala določila 2. odstavka obeh navedenih členov prejšnjega in sedaj veljavnega ZUP, ki določa: "Če se vloga pošlje priporočeno po pošti, se za dan, ko je organ prejel vlogo, šteje dan oddaje na pošto". Ob izkazanem dejstvu, da je tožnik s predloženim potrdilom o priporočeni pošiljki na podlagi tega določila zakona izkazal vložitev vloge in ob izjavi zaslišane priče AA, ki je po pregledu kopije potrdila o oddani pošiljki izrecno povedal, da glede na naslov: Občina A, A, AA, A, Jugoslavija, ni šlo za osebno pošto in bi torej morala biti evidentirana na Občini A, je tožena stranka z odločitvijo, češ da vloga tožnika z dne 22. 8. 1990 pri upravnem organu ni bila vložena, bistveno kršila določila ZUP, saj je bila dolžna šteti, da je organ vlogo prejel na dan oddaje priporočene pošiljke na pošto, kar je v konkretnem primeru 22. 8. 1990. Tožnik je v svoji vlogi priglasil lastninsko pravico svoje pokojne matere BB, navedel zaplenjene nepremičnine in predložil mrliški list. Prvostopni organ bi moral zahtevo evidentirati po imenu in priimku lastninskega upravičenca, to je BB in ne tožnika kot dediča in vložnika zahteve. Razumljivo je, da se priča AA sedaj ne more več ničesar spomniti, po tolikih letih pa tudi preko pošte ni mogoče opraviti ustreznih poizvedb o izvršeni vročitvi, zato je za upravni organ najenostavneje, da zatrjuje, da vloge ni prejel in je zato tudi nima evidentirane, kar je z izpodbijano odločbo sprejela tudi tožena stranka. Tako ravnanje tožene stranke, ki v nasprotju s citiranimi določili zakona s svojo odločbo pritrjuje trditvam prvostopnega organa, da predmetna vloga ni bila vročena, pa ne more izničiti pravočasno priglašene zahteve tožnika, o kateri bi prvostopni organ moral odločiti, na kar napotuje tudi sodba Upravnega sodišča RS, št. U 591/2005 z dne 18. 10. 2005. Predlaga odpravo odločbe tožene stranke in povrnitev stroškov postopka.

Zastopnik javnega interesa udeležbe v postopku ni priglasil. Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene trditve in se sklicuje na obrazložitev izpodbijane odločbe, pri kateri vztraja ter predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba je utemeljena.

V obravnavani zadevi je tožena stranka na podlagi ugotovitvenega postopka zaključila, da tožnik s kopijo potrdila o oddaji poštne pošiljke ni dokazal vložitve predloga za vračilo podržavljenega premoženja. Tožena stranka je svojo odločitev oprla na izjavi o pregledu uradnih evidenc takrat pristojnega upravnega organa tj. prejšnje Občine A, kakor tudi uradnih evidenc sedaj pristojnega upravnega organa, ki je od prejšnje Občine A prevzel upravne naloge in pristojnosti, zaslišanj priče AA ter pisno izjavo tožnika. Vendar po mnenju sodišča v tem obsegu izpeljan ugotovitveni postopek ne kaže na popolno ugotovljeno dejansko stanje o spornem dejstvu, ali je upravni organ prejel vlogo, ki bi jo bil dolžan obravnavati kot priglasitev pravic (kakor izhaja iz predložene kopije vloge) in z njo postopati v skladu z 2. odstavkom 11. člena Navodila za poslovanje v zvezi z zahtevami za denacionalizacijo (Uradni list RS, št. 32/91-I, 34/93). Tožena stranka se sklicuje na pregled evidenc pri Mestni občini A (arhiv naj bi obstajal šele od leta 1996) in Upravni enoti A - Oddelek za okolje in prostor. Že v tem okviru bi bilo potrebno ugotovitve dopolniti s pregledom evidenc tudi pri oddelku za kmetijstvo, kjer je bil v letu 1990 sekretar AA (tudi naslovnik na potrdilu) in ali ni morebiti vloga pri navedenih organih evidentirana na ime bivše lastnice. Nadalje je preiskati, kako so v spornem obdobju sploh ravnali s podobnimi vlogami (priglasitvami), saj bi način njihovega vpisovanja lahko pokazal, kje bi se sporno vlogo našlo. Predvsem pa bi bilo potrebno pregledati prejemno knjigo prejetih pošiljk pri Občini A oziroma pri obeh zgoraj omenjenih organih oziroma oddelkih (za kritično obdobje) in opraviti poizvedbe pri pošti, ali je pošiljka, katere oddajo dokazuje tožnik s potrdilom, prispela v Slovenijo in bila s strani pošte tudi vročena organu (oddajno poštno knjigo).

Nadalje se tožena stranka sklicuje še na izjavo priče AA, ki je tudi naveden na potrdilu o oddaji poštne pošiljke. Enake poizvedbe pri pošti in pregledu prejemne knjige bi bilo kot za organ treba opraviti tudi glede tega navedenega naslovnika. Nadalje bi bilo potrebno dopolniti njegovo zaslišanje v smeri, zakaj naj bi ga tožnik navedel na potrdilu (gre za osebno znanstvo) in kje vse so bile tožniku na voljo listine (na katerih je priča navedena), in s katerimi tožnik dokazuje vsebino vložene vloge. Pričo pa bi bilo potrebno tudi vprašati, kakšno je bilo ravnanje z vlogami, kot je bila tožnikova, saj bi navedeno dejstvo lahko olajšalo pregled evidenc (predvsem ali ni bila vloga morebiti vpisana v oddelku za kmetijstvo, glede na njegovo ime kot naslovnika - bil pa je sekretar Oddelka za kmetijstvo).

Tožena stranka se nadalje opre na trditve tožnika, ki svojo vložitev dokazuje s potrdilom o oddaji priporočene pošiljke (fotokopijo potrdila). Sodišče se strinja s toženo stranko, da tožnik z navedeno fotokopijo ni dokazal, da je zahteva bila vložena pri upravnem organu; vendar pa, kolikor bo ugotovitveni postopek pokazal, da je tožnik storil vse, da bi organ prejel njegovo vlogo (kar bi izhajalo iz poizvedb pri pošti v Sloveniji, pa tudi v kraju C v Avstriji - na fotokopiji je navedena številka, ki jo je možno preveriti; vpogleda v original potrdila; dopolnitve pregleda evidenc in dodatnega zaslišanja priče A; pa morebiti tudi zaslišanja tožnika o okoliščinah oddaje pošiljke na pošto), dejstvo, da upravni organ danes te vloge v evidencah nima zabeležene, ne more biti v škodo tožniku. Torej le v kolikor bi tožena stranka nedvomno ugotovila, da zaradi napake na strani tožnika (oziroma koga drugega izven okvira upravnih organov) upravni organ vloge ni prejel, bi lahko štela, kot v izpodbijani odločbi, torej z razlago 102. člena ZUP/86 in 68. člena ZUP, da je za obravnavo sporne vloge bistveno, da je organ ni prejel ter je zato tudi ne more obravnavati. Vsaka druga ugotovitev, ki pa ne bo izhajala iz sfere napake tožnika, pa bo narekovala obravnavo vloge.

Ker je dejansko stanje v obravnavanem postopku ostalo nepopolno ugotovljeno ter je bilo tudi napačno uporabljeno procesno pravo, je odločba tožene stranke nezakonita. Sodišče jo je zato na podlagi 2. in 3. točke 1. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 70/00 in 45/06) odpravilo ter zadevo v smislu 2. in 3. odstavka istega člena vrnilo toženi stranki v ponovni postopek.

Sodišče je ugodilo predlogu tožeče stranke za povrnitev stroškov postopka, saj je tožeča stranka s tožbo, s katero je predlagala odpravo odločbe tožene stranke, uspela. Sodišče je stroške tožeče stranke, ki jih je dolžna povrniti tožena stranka, odmerilo na 74.052,00 SIT. Presodilo je, da so bili potrebni stroški (155. člen ZPP) za ta upravni spor, glede na določbo Odvetniške tarife, stroški za sestavo tožbe v višini 500 točk (točka B1 1. odstavka Tarifna št. 30) - vrednost, ki jo sodišče odmeri v upravnem sporu, ko presojo zakonitost upravnega akta, kar pomeni, da gre za spor neocenljive vrednosti, za končno poročilo stranki 50 točk, materialne stroške za opravljene storitve v višini 2 % ter znesek tako priznanih stroškov povečalo za 20 % DDV.