Jedro

Tožnikov pooblaščenec, ki se kljub vročenemu vabilu naroka ni je umaknil tožbo s pisno vlogo. To bi lahko storil kadarkoli, zlasti pa po opozorilu tožene stranke v odgovoru na tožbo, da vozilo R. M., reg.št... ni zavarovano pri toženi stranki. Kot izhaja iz povratnice v spisu, je bil odgovor na tožbo vročen pooblaščencu tožeče stranke že 19.4.2000, kljub temu pa je poslal vlogo, da umika tožbo, šele 6.7.2000 ob 10,28, to je dve minuti pred glavno obravnavo. Zato sodišče ni moglo preklicati glavne obravnave in vročiti vloge toženi stranki, temveč je pravilno odločalo o zadevi na glavni obravnavi. Na tej obravnavi pa prisotni tožnik ni govoril o umiku tožbe, temveč je navajal tako, kot v tožbi. Ker lahko stranka po prvem odstavku 93. člena ZPP spremeni ali prekliče izjavo svojega pooblaščenca, je sodišče pravilno upoštevalo izjavo tožnika in je odločalo o utemeljenosti tožbenega zahtevka.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka od tožene stranke zahtevala plačilo odškodnine v znesku 6.600.000 tolarjev z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prejetja prvostopenjske sodbe do plačila. Sodišče je na naroku za glavno obravnavo, ki ga je opravilo v odsotnosti pravilno vabljenega tožnikovega pooblaščenca, izvedlo predlagane dokaze in zavrnilo tožbeni zahtevek zato, ker je ugotovilo, da tožena stranka ni pasivno legitimirana v tej pravdni zadevi, ker vozilo povzročitelja škodnega dogodka v kritičnem trenutku ni bilo zavarovano pri toženi stranki. Odločilo je tudi, da mora tožeča stranka povrniti toženi stranki njene pravdne stroške z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Proti sodbi sodišča prve stopnje se je pritožila tožeča stranka, toda sodišče druge stopnje je zavrnilo neutemeljeno pritožbo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Proti sodbi sodišča druge stopnje je pravočasno vložil revizijo tožnik. Uveljavlja revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Uradni list RS, št. 26/99), v zvezi s 350. in 351. členom ZPP; in zmotne uporabe materialnega prava. Vrhovnemu sodišču Republike Slovenije predlaga, naj spremeni sodbi nižjih sodišč in s sklepom zaradi umika tožbe postopek ustavi, toženi stranki pa naloži povrnitev pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi; ali naj razveljavi sodbi nižjih sodišč in zadevo vrne v ponovno odločanje. V obrazložitvi revizije navaja, da je sodišču prve stopnje pred začetkom glavne obravnave dne 06.07.2000 podal pisno izjavo, da umika tožbo. Zato meni, da bi moralo sodišče prve stopnje v skladu s 188. členom ZPP zahtevati od tožene stranke, da se izjavi, če soglaša z umikom tožbe. Samo v primeru, če se tožena stranka ne bi strinjala z umikom tožbe, bi lahko sodišče opravilo glavno obravnavo, izvedlo potrebne dokaze in meritorno odločilo o stvari. Revident meni, da so pravna pravila zapisana in da jih mora sodišče spoštovati ter jih ne sme prosto razlagati. Ker pa ni ravnalo tako, je bistveno kršilo določbe ZPP, sodišče druge stopnje pa je tudi zmotno uporabilo materialno pravo, na katero sicer mora sodišče paziti po uradni dolžnosti.

Po 375. členu ZPP je bila revizija vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Uvodoma je treba pojasniti dve stvari. Najprej je treba pojasniti, da se pravdni postopek lahko začne in konča po volji strank, kar pomeni, da tožnik začne postopek s tožbo (179. člen ZPP), da tožbo lahko umakne (188. člen ZPP) in da se ob umiku tožbe lahko tudi odpove tožbenemu zahtevku (317. člen ZPP), da lahko pod določenimi pogoji do konca glavne obravnave spremeni tožbo (184. člen ZPP), lahko pa tudi umakne pravno sredstvo ali se mu odpove (334. člen ZPP). Tudi toženec lahko razpolaga s tožbenim zahtevkom, tako da ga pripozna (316. člen ZPP), umakne pravno sredstvo ali se mu odpove (334. člen ZPP), s svojo neaktivnostjo pa lahko povzroči tudi izdajo zamudne sodbe (318. člen ZPP). Obe pravdni stranki lahko skleneta o spornem predmetu tudi sodno poravnavo (306. - 309. člen ZPP). Seveda pa se je treba zavedati, da pravdni postopek vodi sodišče, to je državni organ, od katerega je pravdna stranka zahtevala sodno varstvo, ki mora po vnaprej določenih procesnih pravilih voditi pravdni postopek tako, da ga brez nepotrebnega zavlačevanja privede h končnemu cilju, to je odločitvi o postavljenih zahtevkih (2. člen ZPP in zlasti 11. člen ZPP).

V konkretni zadevi tožnik uveljavlja bistveno kršitev določb ZPP zaradi kršitve 188. člena ZPP, ki določa postopek v zvezi z umikom tožbe. Umik tožbe se poda ustno ali pisno pri sodišču. Ker je sodišče za 6.7.2000 razpisalo narok za glavno obravnavo, na katerega je pravilno povabilo tožnika in njegovega pooblaščenca, bi lahko tožnik na naroku umaknil tožbo. Tako ravnanje bi bilo zlasti mogoče pričakovati od tožnikovega pooblaščenca, ki pa se glavne obravnave neopravičeno ni udeležil, zato je sodišče pravilno razpravljalo brez njega. Tožnikov pooblaščenec se je odločil, da bo umaknil tožbo s pisno vlogo. To bi lahko storil kadarkoli, zlasti pa po opozorilu tožene stranke v odgovoru na tožbo, da vozilo R. M., reg.št... ni zavarovano pri toženi stranki. Kot izhaja iz povratnice v spisu, je bil odgovor na tožbo vročen pooblaščencu tožeče stranke že 19.4.2000, kljub temu pa je poslal vlogo, da umika tožbo, šele 6.7.2000 ob 10,28, to je dve minuti pred glavno obravnavo. Zato sodišče ni moglo preklicati glavne obravnave in vročiti vloge toženi stranki, temveč je pravilno odločalo o zadevi na glavni obravnavi. Na tej obravnavi pa prisotni tožnik ni govoril o umiku tožbe, temveč je navajal tako, kot v tožbi. Ker lahko stranka po prvem odstavku 93. člena ZPP spremeni ali prekliče izjavo svojega pooblaščenca, je sodišče pravilno upoštevalo izjavo tožnika in je odločalo o utemeljenosti tožbenega zahtevka.

Revizijsko sodišče se tudi strinja z razlago pritožbenega sodišča, da tožnikov pooblaščenec v pravdi ni ravnal v skladu z 9. členom ZPP, v katerem je predpisana dolžnost pravdnih strank, njihovih zastopnikov in njihovih pooblaščencev, da pred sodiščem govorijo resnico in da pošteno uporabljajo pravice, ki jih imajo po procesnem zakonu. V zvezi s tem je v 11. členu ZPP predpisana dolžnost sodišča, da onemogoči vsako zlorabo pravic, ki jih imajo stranke v postopku, s tem da kaznuje tistega, ki ima namen škodovati drugemu ali ki ravna s ciljem, ki je v nasprotju z dobrimi običaji, vestnostjo in poštenjem. Sankcije za tako ravnanje so zelo hude in segajo od ukrepov, da sodišče ne upošteva dejanj, ki pomenijo zlorabo pravice, ali da uporabi stroškovno sankcijo, do tega, da posebej izreče denarno kazen. Pojem zlorabe procesnih pravic je zakonodajalec predpisal kot pravni standard, ker sam ni mogel s striktno pravno normo predvideti vseh primerov, zato je prepustil tistemu, ki ga bo uporabljal, da podrobneje določi njegovo vsebino glede na konkreten primer in na družbene razmere. Sodišče, ki uporabi pravni standard tako, da ugotovi njegovo vsebino in razloge, ki jih je upoštevalo, ustrezno utemelji, ne uporablja prava svojevoljno, temveč v skladu z voljo zakonodajalca. V spornem primeru pooblaščenec tožeče stranke sam priznava, da je v aprilu 2000 prejel dopis zavarovalnice, s katerim sporoča, da vozilo ni zavarovano pri njej, pa kljub temu ni ukrepal in je na glavni obravnavi pustil tožnika samega, sam pa je tik pred njenim začetkom poslal pisno vlogo, namesto da bi sodeloval na naroku. Tako ravnanje je mogoče označiti za ravnanje, ki ni v skladu z vestnostjo, poštenostjo, skrbnostjo in z načeli odvetniške poklicne etike in kot zlorabo procesnih pravic. In čeprav ima odvetnik pravico uporabiti v mejah zakona in pooblastila vsako pravno sredstvo, za katero misli, da lahko koristi stranki, mora pravna sredstva uporabljati v skladu z zakonom, ki ureja ustrezni postopek, poleg tega pa mora pretehtati tudi stroške in koristi pooblastitelja, ki jih lahko pričakuje od takega pravnega ravnanja.

Sodišči prve in druge stopnje sta tudi pravilno uporabili materialno pravo, po katerem mora tožeča stranka dokazati za obstoj odškodninske obveznosti štiri predpostavke in sicer: nedopustno ravnanje ali škodni dogodek, nedopustno škodo, vzročno zvezo in odgovornost tožene stranke. Ker se je sodišče prve stopnje na podlagi izvedenih dokazov prepričalo, da vozilo, s katerim je prišlo do prometne nesreče, ni zavarovano pri toženi stranki, je pravilno ugotovilo, da tožena stranka ni odgovorna za vtoževano škodo, in je zavrnilo tožbeni zahtevek.

Tako se izkaže, da niso podani razlogi, zaradi katerih je bila vložena revizija in da je bilo materialno pravo pravilno uporabljeno. Zato je Vrhovno sodišče po 378. členu ZPP zavrnilo neutemeljeno revizijo.