Jedro

Sodnik, ki sodeluje v senatu, ki odloča o podaljšanju pripora, ni izločen kot predsednik ali član senata, ki o zadevi odloča na glavni obravnavi.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec se oprosti plačila sodne takse.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Mariboru je s sodbo opr. št. K 81/2009 z dne 25.3.2009 obsojenega M.K. spoznalo za krivega kaznivih dejanj velike tatvine po 1. točki prvega odstavka 205. člena, ropa po prvem odstavku 206. člena in nedovoljenega prometa orožja po prvem odstavku 307. člena Kazenskega zakonika (KZ – 1) ter mu določilo posamezne kazni od dveh mesecev do enega leta in šest mesecev zapora, nato pa mu po prvem odstavku in 2. točki drugega odstavka 53. člena KZ – 1 izreklo enotno kazen dve leti in devet mesecev zapora. Po prvem odstavku 56. člena KZ – 1 je obsojencu v izrečeno kazen vštelo čas, ki ga je prebil v priporu od 14.1.2009 od 8.20 ure dalje. Odločilo je tudi, da se po prvem odstavku 73. člena KZ – 1 obsojencu odvzame pištola, 50 komadov nabojev kalibra 7,65 mm in 13 komadov malokaliberskih nabojev kalibra 22 mm. Po četrtem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je obsojenca oprostilo povrnitve stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena istega zakona, po prvem odstavku 97. člena ZKP pa odločilo, da se potrebni izdatki in nagrada zagovornika izplačajo iz proračunskih sredstev. V skladu z drugim odstavkom 105. člena ZKP je odločilo, da je obsojenec dolžan plačati oškodovancem: S.M. 7.700 EUR in 50 HRK, D.L. 1.200 EUR in T.B. 7.680 EUR.

2. Višje sodišče v Mariboru je s sodbo opr. št. III Kp 20/2009 z dne 24.6.2009 po uradni dolžnosti spremenilo sodbo sodišča prve stopnje in obsojenca po 1. točki 358. člena ZKP oprostilo obtožbe za kaznivo dejanje nedovoljenega prometa orožja po prvem odstavku 307. člena KZ – in ob ugoditvi pritožbi okrožne državne tožilke obsojencu določeno kazen za kaznivo dejanje ropa po prvem odstavku 206. člena KZ – 1 zvišalo na dve leti zapora, nato pa mu po prvem odstavku in 2. točki drugega odstavka 53. člena KZ – 1 izreklo enotno kazen tri leta zapora. Odločilo je tudi, da stroški oprostilnega dela iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter potrebni izdatki obsojenca in potrebni izdatki ter nagrada obsojenčeve zagovornice obremenjujejo proračun. Pritožbe obsojenca, T.K. in obsojenčeve zagovornice je zavrnilo kot neutemeljene in v nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Obsojenec je zoper navedeno pravnomočno sodbo pravočasno vložil zahtevo za varstvo zakonitosti po 1., 2. in 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP. Zahteva ne vsebuje končnega predloga.

4. Vrhovni državni tožilec F.M. v odgovoru, podanem po drugem odstavku 423. člena ZKP ocenjuje, da zahteva s tem, ko terja ponovno analizo odtisov športnih copat, saj naj bi bila sedanja malomarno opravljena, izraža zgolj nestrinjanje z dokazno oceno sodišča. Isto velja za nadaljnja zatrjevanja, da se ni „upoštevala moja priča, ni bilo zakonite prepoznave stekleničke z naboji“ in da obsojencu ni bila „ugodena še ena priča H.V.“. Tudi z zatrjevanjem, da bi morala biti iz sodečega senata izločena sodnica, ki je prej soodločala o podaljšanju pripora, zahteva ne more uspeti, saj ne gre za razlog za izločitev iz 1. do 5. točke 39. člena ZKP.

5. Odgovor vrhovnega državnega tožilca je Vrhovno sodišče vročilo obsojencu, ki v izjavi navaja, da je njegova zahteva utemeljena s poudarkom kršitev 2. točke prvega odstavka 420. člena in petega odstavka 128. člena ZKP, pri čemer v nadaljevanju obrazloži svoje stališče do zatrjevanih kršitev.

6. Po navedbah vložnika zahteve je sodišče kršilo določbo drugega odstavka 17. člena ZKP, ker ni storilo ničesar, kar bi bilo obsojencu v korist. Problematizira ugotovitve, ki se nanašajo na športne copate in zahteva ponovno analizo le teh z odreditvijo nepristranskega in neodvisnega izvedenca. Neutemeljeno je zoper obsojenca bila izvedena preiskava in odrejen pripor, zaradi česar je obtožba nezakonita. V zvezi s kaznivim dejanjem, opisanim pod točko 2 izreka prvostopenjske sodbe obsojenec navaja, da ni bila upoštevana „njegova priča“ in da ni bilo zakonite prepoznave stekleničke z naboji in ni bila zaslišana priča V.H. Predsednici senata očita, da je zapisovala v zapisnik, kar je po njeni presoji bilo pomembno za obtožbo, ne pa kar so govorili oškodovanci. Kršena je bila tudi določba petega odstavka 128. člena ZKP, ker mu ni bila omogočena pravica prepisati spise in si ogledati dokazne predmete. Obsojenec tudi meni, da sta storjeni bistveni kršitvi določb kazenskega postopka iz 2. in 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Na glavni obravnavi je sodelovala sodnica – predsednica senata, ki bi morala biti izločena, saj je soodločala pri večini sklepov o podaljšanju pripora. Drugo zatrjevano kršitev pa povezuje z „namerno malomarno opravljeno analizo“ novih športnih copatov, ki je bila temelj za nadaljnji postopek.

7. Uvodoma je treba pojasniti, da je zahteva za varstvo zakonitosti izredno pravno sredstvo, s katerim lahko njen vložnik uveljavlja kršitve zakona, naštete v 1., 2. in 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP. Pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti se Vrhovno sodišče omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi (prvi odstavek 424. člena ZKP). Slednje pomeni, da mora vložnik zahteve kršitve zakona ne le konkretizirati, temveč jih ustrezno obrazložiti, ker jih sicer ni mogoče preizkusiti. Po določbi drugega odstavka 420. člena ZKP tudi ni mogoče vložiti zahteve za varstvo zakonitosti zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

8. V obsegu, v katerem vložnik zahteve problematizira analizo športnih copat in v zvezi s tem zahteva ponovitev dokazovanja z „nepristranskim in neodvisnim“ izvedencem s hkratno trditvijo, da se bo na takšen način in s predložitvijo računa ter potrdila lahko pojasnil cel postopek, nakazuje na zmotno presojo dokazov in s tem na zmotno ugotovitev dejanskega stanja. Kot uveljavljanje nepopolne ugotovitve dejanskega stanja je razlagati tudi navedbe, povezane s kaznivim dejanjem, opisanim v 2. točki izreka prvostopenjske sodbe in sicer, da ni bila upoštevana „njegova priča“, da ni bilo zakonite prepoznave stekleničke z naboji in da ni bila zaslišana priča V.H. 9. Kršitev drugega odstavka 17. člena ZKP veže zahteva na očitek, da sodišče in državni organi niso storili ničesar, kar bi bilo obsojencu v korist, ker da niso preverjali računa nakupa in potrdila o istovetnosti copat, ki so bili predmet analize ter v zvezi s tem opozarja na zmotne razloge drugostopenjske sodbe. Glede na izvedeni dokazni postopek in presojo dokazov, ki jo vsebuje pravnomočna sodba, tudi glede preverjanja nakupa športnih copat znamke šport 7.1.2009, ni nobene podlage za sklepanje, da je sodišče postopalo v nasprotju z določbo drugega odstavka 17. člena ZKP. Razlogi drugostopenjske sodbe so tudi glede števila zaseženih copat v skladu s podatki spisa in razlogi prvostopenjske sodbe. Ob tem in ob upoštevanju dokazov, ki so bili zbrani v predkazenskem postopku in na katere se je glede obstoja utemeljenega suma opiral sklep o uvedbi preiskave in obtožnica, ni utemeljeno tudi sicer neobrazloženo stališče vložnika zahteve, da so bili odreditev pripora, uvedba preiskave in obtožnica nezakoniti.

10. Po določbi 5. točke 39. člena ZKP sodnik ne sme opravljati sodniške dolžnosti, če je v isti zadevi sodeloval pri izdaji odločbe nižjega sodišča ali je pri istem sodišču sodeloval pri izdaji odločbe, ki se izpodbija s pritožbo ali z zahtevo za varstvo zakonitosti. Ta določa prepoveduje sodnikovo sodelovanje pri odločanju v pritožbenem postopku, če je sodeloval pri sprejemanju odločitve, ki se izpodbija s pritožbo ali z zahtevo za varstvo zakonitosti. Sodnik, ki sodeluje v senatu, ki odloča o podaljšanju pripora, ni izločen kot predsednik ali član senata, ki o zadevi odloča na glavni obravnavi, razen če je odločal o ugovoru zoper obtožnico ali o zahtevi predsednika senata po 271. ali 284. členu ZKP. Zato procesni položaj, na katerega se sklicuje vložnik zahteve, ni narekoval izločitve predsednice senata. Postopkovna kršitev, ki jo uveljavlja zahteva, po obrazloženem ni podana.

11. Iz podatkov kazenskega spisa je razvidno, da je obsojenec prosil za pregled in prepis „posameznih kazenskih spisov“ (listovna številka 255). Predsednica senata je z dopisom 6.3.2009 ugodila obsojenčevi prošnji (listovna številka 263), obsojenec je 18.3.2009 (listovna številka 290) vpogledal v kazenski spis in dobil kopije zahtevanih spisovnih listin. Glede na takšne podatke in tudi sicer z nezadostno utemeljitvijo zatrjevane kršitve, ni mogoče sklepati, da je kršitev podana.

12. Po določbi prvega odstavka 314. člena ZKP se o glavni obravnavi piše zapisnik, v katerega se vpisuje bistvena vsebina vsega poteka glavne obravnave. Po tretjem odstavku 316. člena istega zakona se med ostalim izpovedbe obdolženca in prič vpišejo v zapisnik tako, da se poda njihova bistvena vsebina, po drugem odstavku 315. člena pa imajo stranke pravico pregledati končani zapisnik in njegove priloge, podati pripombe glede vsebine in zahtevati njegov popravek. Iz zapisnika o glavni obravnavi sledi, da je sodišče postopalo skladno z določbo tretjega odstavka 316. člena ZKP, hkrati pa ni razvidno da bi stranke imele pripombe v zvezi z vsebino zapisnika in da bi zahtevale njegov popravek. Zato tudi očitek o pristranskem zapisovanju bistvene vsebine izpovedb oškodovancev ni utemeljen.

13. Prav tako ni mogoče sprejeti naziranja vložnika zahteve, da je podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker izpodbijana sodba temelji na odtisih copat, katerih analiza je bila opravljena malomarno. Ne gre namreč za dokaz, ki je bil pridobljen v nasprotju z zakonskimi določbami, temveč za obsojenčevo oceno pravilnosti in popolnosti opravljenega pregleda copat in primerjave z najdenimi sledovi. S tem pa izpodbija dejanske ugotovitve, tega pa z zahtevo za varstvo zakonitosti ni mogoče storiti.

14. Vrhovno sodišče Republike Slovenije je ugotovilo, da niso podane z zahtevo uveljavljane kršitve zakona in jo je zato zavrnilo (425. člen ZKP).

15. Iz istih razlogov kakor sodišče prve stopnje, je tudi Vrhovno sodišče obsojenca oprostilo plačila sodne takse kot stroška, nastalega s tem izrednim pravnim sredstvom (98.a člen v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP).