Jedro

ZPP ne ureja posebej, kako se pisanja, ki se morajo vročiti osebno, vročajo pravnim osebam, kadar vročitev osebi, ki je pooblaščena za sprejem, ali drugemu delavcu ni mogoča. Na podlagi analogije se uporabiti ureditev, ki velja za fizične osebe, in se – če gre za vročanje po pošti – pisanje izroči pošti, v hišnem predalčniku oziroma na vratih stanovanja (poslovnega prostora) pa se pusti obvestilo, v katerem je navedeno, kje je pisanje, in rok 15 dni, v katerem je treba pisanje dvigniti. Vročitev se šteje opravljeno po izteku roka, ki je na voljo za dvig pisanja.

Če tožena stranka na tožbo ne odgovori, se šteje, da je priznala vsa dejstva, ki so v tožbi navedena. Iz tega razloga sodišče prve stopnje ni ravnalo pravilno, ker je v zvezi z ugotavljanjem dejstev izvedlo nekatere dokaze (vplogled v sodni register, v listine v spisu, v spis sodišča, ki se je vodil v drugi zadevi). S tem je zagrešilo relativno bistveno kršitev določb postopka, ki pa po oceni pritožbenega sodišča ni vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijane odločitve. Pravilno bi bilo, da bi ob oceni, da je tožba sklepčna in ker navedbe v tožbi niso v nasprotju s predloženimi dokazi, izdalo zamudno sodbo na podlagi dejanskega stanja, kot je opisano v tožbi.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del zamudne sodbe in sklepa sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z zamudno sodbo odločilo, da je dolžna tožena stranka tožnika za čas od 31. 10. 2009 do izteka 150-dnevnega odpovednega roka (do 12. 2. 2010) prijaviti v socialna zavarovanja, mu za ta čas obračunati nadomestilo plače v višini 854,63 EUR bruto mesečno, od tega odvesti davke in prispevke ter izplačati neto nadomestilo plače z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 19. dne v mesecu za pretekli mesec do plačila (1. točka izreka sodbe). Odločilo je še, da je dolžna tožena stranka tožniku izplačati odpravnino v višini 7.691,66 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13. 2. 2010 do plačila (2. točka izreka sodbe), v presežku (za poziv nazaj na delo, obračun in plačilo nadomestila plače v višini 22,70 EUR bruto mesečno, odpravnine v višini 496,74 EUR, oboje z zakonskimi zamudnimi obrestmi) je tožbeni zahtevek zavrnilo (3. točka izreka sodbe). S sklepom je zavrglo tožbo v delu, v katerem se nanaša na tožbeni zahtevek za ugotovitev, da je imel tožnik pri toženi stranki in njenih pravnih prednikih na dan 16. 9. 2009 28 let in 20 dni delovne dobe in da mu delovno razmerje na podlagi odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki je bila vročena 16. 9. 2009, ni prenehalo po izteku 45-dnevnega odpovednega roka, ampak je trajalo do 13. 2. 2010 (1. točka izreka sklepa). Toženi stranki je naložilo, da tožniku povrne stroške postopka v višini 505,36 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila (2. točka izreka sklepa).

Zoper navedeno zamudno sodbo (v ugodilnem delu in zoper odločitev o stroških postopka v navedenem sklepu) se je iz razloga bistvene kršitve določb postopka (zaradi nevročitve tožbe v odgovor in zaradi neizpolnjenih pogojev za izdajo zamudne sodbe) pritožila tožena stranka. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da izpodbijani del zamudne sodbe in sklepa spremeni, tako da tožbeni zahtevek zavrne, oziroma podredno da ga razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navedla je, da fikcija vročitve ni nastopila. Tožena stranka redno posluje, na naslovu ... v ... je organizirano celodnevno varovanje in recepcija, tako da bi poštar pisanje lahko vročil vratarju oziroma receptorju. Četudi ne bi tako ravnal, ampak bi obvestilo o pisanju pustil na vratih poslovne stavbe, bi delavci tožene stranke, ki vsakodnevno zjutraj dvigajo ključe poslovnih prostorov, obvestilo videli in pisanje prevzeli. V nasprotju z obvestilom o prispeli priporočeni pošiljki, v kateri je bila tožba, je tožena stranka obvestilo v zvezi z zamudno sodbo prejela v poštni predal. Že na podlagi opisanega različnega vročanja je razvidno, da vročitev tožbe v odgovor ni bila pravilno opravljena. Iz tega razloga je tožena stranka podala predlog za vrnitev v prejšnje stanje, v pritožbi se je sklicevala na vse navedbe, ki jih je podala v tem predlogu. Ker ji tožba ni bila pravilno vročena, iz upravičenega razloga ni mogla pravočasno podati odgovora na tožbo, tako da niso bile izpolnjene vse predpostavke za izdajo zamudne sodbe. Nadalje zamudna sodba ni zakonita, ker tožba ni sklepčna, saj utemeljenost tožbenega zahtevka ne izhaja iz dejstev, ki so navedena v tožbi. Tožnik je podal le navedbe, v katerih družbah je bil zaposlen pred zaposlitvijo pri toženi stranki, ter da je delo opravljal v istih prostorih z istimi delovnimi sredstvi in z istimi sodelavci, ni pa navedel, kakšno delo je opravljal niti ni predložil pogodb o zaposlitvi, ki so bile sklenjene s prejšnjimi delodajalci. Prvi pogoj za ugotavljanje kontinuitete delovnega razmerja je, da delavec ves čas opravlja enako delo. Sodišče prve stopnje je ravnalo nezakonito, ker je pred izdajo zamudne sodbe ugotovilo, da se je spor med strankama, ki se je vodil pod opr. št. I Pd 1586/2009, pravnomočno končal, saj je bila sodba Višjega delovnega in socialnega sodišča izdana po vložitvi tožbe. Zamudno sodbo bi moralo izdati le na podlagi navedb v tožbi in glede na stanje v času vložitve tožbe, v postopku ne bi smelo izvajati dokazov (dokaz z vpogledom v spis sodišča). Odločitve ne bi smelo opreti na dejstva, ki v tožbi niso navedena. Pri ugotavljanju drugih dejstev je sodišče prve stopnje prekoračilo svoja pooblastila, zagrešilo je bistveno kršitev določb postopka. Na podlagi izvedenih dokazov je izračunalo iztek odpovednega roka. Izvedlo je tudi dokaz z vpogledom v sodni register, med drugim za družbe, ki v tožbi niso navedene. V kolikor je presodilo, da je treba za odločitev izvesti dodatne dokaze, to dokazuje, da tožba ni bila sklepčna in bi bilo treba tožbeni zahtevek zavrniti. Tako pa je na podlagi vpogleda v sodni register sodišče prve stopnje ugotovilo, da D.R. d.o.o. ni pravni prednik Č.D. in da ni pravnega nasledstva niti med D.R. d.o.o. in toženo stranko. Določbe v družbeni pogodbi o vštevanju delovne dobe ne bi smelo upoštevati, ker družbena pogodba ne more urejati delovnih razmerij. Pogodbe o prevzemu dejavnosti ali delavcev tožena stranka ni sklenila, poslovne prostore je enako kot delovna sredstva pridobila s pravnimi posli, tožnik zaradi tehničnega napredka pri toženi stranki niti ne bi mogel delati z istimi delovnimi sredstvi, kot so se uporabljala pri prejšnjih delodajalcih. Nadalje je sodišče prve stopnje v obrazložitvi zamudne sodbe navedlo, da tožnik ni uveljavljal predhodnega varstva pravic pri toženi stranki glede dolžine odpovednega roka. Na podlagi tega zapisa je razvidno, da je izpodbijana odločitev preuranjena, saj ne temelji na odločitvi o delni razveljavitvi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, ki je bila podana tožniku in v kateri je bil določen 45-dnevni odpovedni rok. Tožnik v zvezi z daljšim odpovednim rokom ni uveljavljal prehodne zahteve pri toženi stranki, vložil je le tožbo zoper toženo stranko, ki jo je sodišče prve stopnje obravnavalo pod opr. št. I Pd 1586/2009. O isti zadevi ni mogoče dvakrat voditi postopka, tako da je sodišče prve stopnje v tem delu tožbo pravilno zavrglo, nepravilno pa je izvedlo dokaz z vpogledom v spis, ki se je vodil v omenjeni zadevi. Zmotno je odločilo o utemeljenosti tožbenega zahtevka po višini le na podlagi plačilne liste za junij 2009, na podlagi podatka o plači, ki je bila tedaj izplačana, ni mogoče sklepati o višini nadomestila plače za čas od oktobra 2009 do februarja 2010. Poleg tega je treba upoštevati, da je osnova za izračun odpravnine povprečna plača delavca v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo.

Pritožba tožene stranke je bila vložena za primer, če se ne bi ugodilo predlogu za vrnitev v prejšnje stanje. Sodišče prve stopnje je s sklepom, opr. št. I Pd 1836/2009 z dne 21. 9. 2010 predlog za vrnitev v prejšnje stanje zavrnilo.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del zamudne sodbe in sklepa v mejah razlogov, ki jih je uveljavljala tožena stranka v pritožbi, in skladno z določbo 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) v zvezi s 366. členom ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka po 1., 2., 3., 6., 7., 11. točki razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, 12. in 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, in da je sprejelo materialno pravno pravilno in utemeljeno odločitev.

Neutemeljena je pritožbena navedba o absolutni bistveni kršitvi določb postopka po 7. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Tožba je bila pravilno vročena v odgovor, kot je razvidno iz vročilnice. Toženi stranki je bilo 19. 2. 2010 na vratih puščeno obvestilo o prispelem pisanju, ki ga ni bilo mogoče osebno vročiti oziroma pustiti v hišnem predalčniku. Pisanje na pošti ni bilo prevzeto v 15-dnevnem roku (ki je bil naveden na obvestilu), tako da je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da se je tožba (z iztekom tega roka) štela za vročeno. To pomeni, da je rok za vložitev odgovora na tožbo pričel teči najkasneje 9. 3. 2010, kot izhaja iz obrazložitve izpodbijane zamudne sodbe, in se je iztekel 9. 4. 2010. V tem roku tožena stranka na tožbo ni odgovorila.

Skladno s 6. odstavkom 142. člena ZPP se pravnim osebam, ki se vpišejo v sodni register, osebna vročitev opravi po 133. členu tega zakona, to je, tako da se pisanje izroči osebi, ki je pooblaščena za sprejem, ali delavcu, ki je v pisarni oziroma v poslovnem prostoru ali na sedežu. Vročanje se skladno s 3. odstavku 139. člena ZPP opravi na naslovu, ki je vpisan v sodni register.

ZPP ne ureja posebej, kako se pisanja, ki se morajo vročiti osebno, vročajo pravnim osebam, kadar vročitev osebi, ki je pooblaščena za sprejem, ali drugemu delavcu ni mogoča. Na podlagi analogije tudi za pravne osebe ni mogoče uporabiti strožje ureditve kot velja za fizične osebe, kar pomeni, da se pri vročanju upoštevajo 3., 4. in 5. odstavek 142. člena ZPP. Tako se – če gre za vročanje po pošti – pisanje izroči pošti, v hišnem predalčniku oziroma na vratih stanovanja (poslovnega prostora) pa se pusti obvestilo, v katerem je navedeno, kje je pisanje, in rok 15 dni, v katerem je treba pisanje dvigniti. Vročitev se šteje opravljeno z dnem, ko se pisanje dvigne, ali po izteku roka, ki je na voljo za dvig pisanja, kot je pravilno štelo sodišče prve stopnje.

Pritožbeno sklicevanje na dejstvo, da ima tožena stranka poštni predal, v katerega se vročajo (nekatera) pisanja, ni utemeljeno. V 2. odstavku 42. člena Zakona o poštnih storitvah (ZPSto-2; Ur. l. RS, št. 51/09 in nadaljnji) je določeno, da mora v primeru, ko poseben zakon ureja vročanje določenih poštnih pošiljk na drugačen način, kakor je določeno v tem zakonu, izvajalec poštnih storitev tako poštno pošiljko vročiti na način in pod pogoji, ki jih določa poseben zakon. Namen te določbe je, da se uporabnik in izvajalec poštnih storitev v primeru vročanja po ZPP ne moreta dogovoriti za drugačen način vročanja. Določbe ZPP o vročanju prevladajo nad kakršnimkoli dogovorom. Četudi je bila glede na ta dogovor zamudna sodba vročena v poštni predal, kar ni pravilno, to ne spremeni dejstva, da se je vročitev tožbe pravilno skušala opraviti skladno z določbami ZPP. Ker na takšen način vročitev ni bila opravljena, je po izteku zakonsko določenega roka nastopila fikcija vročitve.

Sodišče prve stopnje je utemeljeno izdalo zamudno sodbo, ker so bili izpolnjeni vsi pogoji, določeni v 318. členu ZPP. Skladno s 1. odstavkom 318. člena ZPP se, če tožena stranka v zakonsko določenem roku ne odgovori na tožbo, izda sodba, s katero se ugodi tožbenemu zahtevku (zamudna sodba), če so izpolnjeni naslednji pogoji: da je toženi stranki tožba pravilno vročena v odgovor, da ne gre za tožbeni zahtevek, s katerim stranki ne moreta prosto razpolagati, da izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka iz dejstev, ki so navedena v tožbi, in da dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek, niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložil tožnik, ali s splošno znanimi dejstvi.

V obrazložitvi zamudne sodbe je sodišče prve stopnje pravilno navedlo, da se, ker tožena stranka na tožbo ni odgovorila, šteje, da je priznala vsa dejstva, ki so v tožbi navedena. Iz tega razloga je ugotavljalo le, ali je tožba sklepčna. Kljub temu je iz nadaljnje obrazložitve razvidno, da je izvedlo nekatere dokaze, kar ni pravilno, kot je utemeljeno navedla tožena stranka v pritožbi. Vpogledalo je v sodni register, v spis Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, opr. št. I Pd 1586/2009, v delovno knjižico tožnika in v notarski zapis notarja B.P., opr. št. ... z dne 20. 12. 1999. Ravnalo je v nasprotju s 318. členom ZPP, s čimer je zagrešilo relativno bistveno kršitev določb postopka, ki pa po oceni pritožbenega sodišča ni vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijane odločitve (v ugodilnem delu). Pravilno ravnanje bi bilo, da bi ob oceni, da je tožba sklepčna in ker navedbe v tožbi niso v nasprotju s predloženimi dokazi, izdalo zamudno sodbo na podlagi dejanskega stanja, kot je opisano v tožbi. V obrazložitvi bi moralo navesti le, katera dejstva je tožnik v tožbi zatrjeval, katera dejstva je štelo za odločilna in zakaj iz zatrjevanih dejstev izhaja takšna pravna posledica, kot se uveljavlja zoper toženo stranko.

Tožba je sklepčna, tožnik je v tožbi navedel, da je 28. 9. 2009 vložil tožbo zaradi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi in za priznanje 150-dnevnega odpovednega roka, z zamudno sodbo, opr. št. I Pd 1586/2009 je Delovno in socialno sodišče v Ljubljani tožbenemu zahtevku ugodilo v celoti. Kljub temu je tožena stranka tožnika med odpovednim rokom odjavila iz socialnih zavarovanj in mu zaključila delovno knjižico, poleg tega mu ni izplačala odpravnine, do katere bi bil upravičen, upoštevaje delovnopravno kontinuiteto, na podlagi katere je upravičen do 150-dnevnega odpovednega roka, ker je na dan odpovedi dosegel 28 let in 20 dni delovne dobe. Že na podlagi teh navedb in na podlagi navedb, da je tožnik upravičen do odpravnine v višini 1/3 osnove (877,33 EUR) za 28 let, bi bilo treba šteti za sklepčno tožbo, s katero je tožnik zahteval, da ga tožena stranka do izteka odpovednega roka, to je do 13. 2. 2010, prijavi v socialna zavarovanja, mu obračuna in izplača nadomestilo plače s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi in odpravnino v višini 8.188,41 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prenehanja delovnega razmerja. Iz tožbenih navedb izhaja vtoževana posledica, to je pravica do nadomestila plače in do prijave v socialna zavarovanja za čas do izteka 150-dnevnega odpovednega roka ter pravica do odpravnine. Za sklepčnost tožbe se ne zahteva, da bi tožnik predložil določene dokaze (na primer pogodbe o zaposlitvi, sklenjene s prejšnjimi delodajalci), saj se v okviru presoje pogojev za izdajo zamudne sodbe ugotavlja, zgolj ali zatrjevana dejstva niso v nasprotju s predloženimi dokazi ali dejstvi, ki so splošno znana, ne pa, ali predloženi dokazi dokazujejo resničnost zatrjevanih dejstev. Če zatrjevano dejstvo ni v nasprotju z dokazom, je nepomembno, kakšne narave je predloženi dokaz in ali je zadosten. Za sklepčno tožbo tožniku tudi ni bilo treba navesti, kakšno delo je v času zaposlitve pri toženi stranki in v času pred tem opravljal, zadošča, da je navedel, da je ves čas opravljal enako delo.

Ker so bili izpolnjeni pogoji za izdajo zamudne sodbe, bi moralo sodišče prve stopnje šteti, da so resnična vsa dejstva, ki jih je tožnik navedel v tožbi (razen če bi bile navedbe v nasprotju s priloženimi dokazi, kar pa niso bile). Glede na to sodišče prve stopnje ni ravnalo pravilno, ker je vpogledalo v sodni register, moralo bi šteti za resnično, da je bil tožnik pri toženi stranki oziroma pri njenih pravnih prednikih zaposlen več kot 28 let. Ta navedba ni v nasprotju z nobeno od listin, ki jih je tožnik vložil v spis. Prav tako ni nasprotja med predloženimi listinami in navedbo, da je bilo tožbi za priznanje daljšega odpovednega roka ugodeno s sodbo Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, opr. št. I Pd 1586/2009. Sodišče prve stopnje bi moralo to navedbo, torej dejstvo, da je tožnik upravičen do daljšega odpovednega roka, sprejeti za resnično in ne bi smelo izvajati dodatnih dokazov. Prav tako bi moralo šteti za resnično, da znaša osnova za izračun odpravnine, ki je skladno s 1. odstavkom 109. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR; Ur. l. RS, št. 42/02 in nadaljnji) povprečna mesečna plača, ki jo je prejel delavec ali ki bi jo prejel delavec v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo, 877,33 EUR, saj ta navedba ni v nasprotju s predloženimi dokazi, konkretno s podatkom o višini plače za mesec junij 2009, ki je razviden iz predložene plačilne liste. V tem delu je nepravilno delno zavrnilo tožbeni zahtevek, po tem ko je samo izračunalo odpravnino, kot če bi bila osnova za izračun mesečna plača tožnika za mesec junij 2009. Vendar je v tem delu odločitev v zamudni sodbi v korist tožene stranke in – ob odsotnosti pritožbe tožnika – niti ni predmet presoje pritožbenega sodišča. Pritožbena navedba, da sodišče prve stopnje višine odpravnine ne bi smelo samo izračunati, je tako sicer utemeljena, vendar ne pomeni, da je izpodbijani del odločitve o delni utemeljenosti tožbenega zahtevka iz tega naslova nezakonit. Prav tako to ne pomeni, da bi moralo sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek za plačilo odpravnine zavrniti.

Zahtevek za plačilo odpravnine, ki jo je delodajalec, ki odpove pogodbo o zaposlitvi iz poslovnih razlogov, dolžan izplačati delavcu, je denarni zahtevek, zato se je tožnik z njim lahko obrnil neposredno na sodišče. Zahtevek za plačilo nadomestila plače za čas daljšega odpovednega roka pa je vezan na predhodno ugotovitev, da je tožnik upravičen do daljšega odpovednega roka, torej do ugotovitve obstoja delovnega razmerja v času po dejanskem prenehanju delovnega razmerja na podlagi prekratko odmerjenega odpovednega roka. V konkretnem primeru je tožnik predhodno vložil tožbo, o kateri je bilo odločeno z zamudno sodbo Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, opr. št. I Pd 1586/2009 z dne 29. 10. 2009, ugotovljeno je bilo, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga nezakonita v delu, v katerem določa, da delavcu – tožniku delovno razmerje preneha po izteku 45-dnevnega odpovednega roka, in da je tožnik upravičen do 150-dnevnega odpovednega roka. Vse to je tožnik navedel v tožbi. Iz tega razloga, bi sodišče prve stopnje – četudi ne bi izvedlo dokaza za vpogled v spis – moralo šteti, da je bilo tožbenemu zahtevku za ugotovitev, da je tožnik upravičen do 150-dnevnega odpovednega roka, ugodeno, kar pomeni, da je treba šteti, da je bil tožnik vse do izteka tega odpovednega roka v delovnem razmerju pri toženi stranki in da je za ta časa, ko mu je delovno razmerje nezakonito prenehalo, upravičen do nadomestila plače. Ta zahtevek je res vezan na predhodno ugotovitev, da je delodajalec delavcu nepravilno zaključil delovno razmerje, ki pa je v konkretnem primeru obstajala.

Tožba za plačilo nadomestila plače za čas daljšega odpovednega roka je bila – četudi ne upoštevamo, da je že pravnomočno odločeno o priznanju daljšega odpovednega roka – vložena pravočasno v smislu 3. odstavka 204. člena ZDR, to je v tridesetih dneh od prenehanja delovnega razmerja. Nezakonitost je bila v tem, da je tožena stranka na podlagi odpovedi preuranjeno zaključila delovno razmerje, s tem se je tožnik seznanil ob prenehanju. V tem primeru tudi ni nobene podlage niti potrebe za vlaganje predhodne zahteve, ki se za čas trajanja delovnega razmerja in za nedenarne terjatve zahteva v 1. odstavku 204. člena ZDR.

Ker niso bili podani niti pritožbeni razlogi, ki jih je uveljavljala tožena stranka, niti tisti, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in po določbah 353. člena ZPP in 2. točki 365. člena ZPP potrdilo izpodbijani del zamudne sodbe in sklepa sodišča prve stopnje.

Odločitev, da tožena stranka, ki s pritožbo ni uspela, sama krije svoje pritožbene stroške, temelji na 1. odstavku 165. člena ZPP v povezavi s 1. odstavkom 154. člena ZPP.